Spominjamo se dneva, ko je prvič zaplapolala slovenska zastava
7. aprila 1848, v času pomladi narodov, je slovenski domoljub Lovro Toman prvič izobesil belo-modro-rdečo slovensko zastavo na Wolfovi 8 v Ljubljani, kjer stoji še danes. Zanjo skrbi društvo Heraldica Slovenica. Izobešanje je bilo odgovor na ravnanje nemškega dela narodne straže, ki je izobesil nemško zastavo na stolpu Ljubljanskega gradu. V samostojni Sloveniji tako na 7. april obeležujemo “dan zastave”.
Barve zastave izhajajo iz grba vojvodine Kranjske, ta pa iz plemiškega grba Bertolda IV. Andeškega. S povzdigo v vojvodino sredi 14. stoletja se je spremenil prvotni grb s srebrnim orlom na modrem ščitu v modrega orla na srebrni podlagi, kasneje zlati. Sredi 15. stoletja so namreč kranjski plemiči pomagali cesarju Frideriku III. v dinastičnem sporu, za kar jih je ta nagradil z olepšanim grbom: orel je dobil cesarsko krono, srebrno-rdeča prsna prepona pa je postala zlato-rdeča. Po januarski diktaturi v Kraljevini Jugoslaviji leta 1929 je bila narodna zastava prepovedana. Po 2. svetovni vojni je bila osnova za republiško zastavo v okviru tedanje Jugoslavije, kombinirana z rdečo zvezdo.
Slovensko državno zastavo je 24. junija 1991 določila takratna slovenska skupščina, predhodnica današnjega Državnega zbora. Tik pred slovensko osamosvojitvijo je nova slovenska državna zastava nadomestila staro republiško zastavo. Tako je Slovenija v novo obdobje vstopila z novimi državnimi simboli.
SIFA