Otroštvo ste preživeli v Halozah. Kakšni so vaši spomini na odraščanje v Halozah?

Ko gledam nazaj, so bili ravno pravi oziroma so morali biti takšni kot so. To obdobje mi je dalo vztrajnosti, da sem uspel v športu. V zibelko mi je bilo dano, da če hočeš jest, si moraš jesti zaslužit in mislim, da me je prav to zavedanje “če hočeš nekaj imet, moraš nekaj dati” naredilo to kar sem danes. Haloze so kraj, kjer še vedno najdem svoj mir, svoje otroštvo, čeprav se ne sprašujem veliko, kaj bi bil, če bi bilo karkoli drugače. Zaradi slabih razmer, alkohola in nasilja v družini, sem živel pri teti, v internatih in tako naprej. To mi je dalo nek pogum, neko radovednost in pečat, ki sem ga omenil prej “če hočeš nekaj imet, moraš nekaj dati”.

Kot šestnajstletnik ste začeli svojo boksarsko kariero. Kaj vas je navdušilo nad boskom?

Absoultno trener Ivan Pučko in prijatelj Boštjan Kerin, ki sta zaznamovala mojo boksarsko življenje. Če ju ne bi bilo, najverjetneje ne bi vztrajal v boksu. Pokazala sta mi, da če tudi gre pri bosku navidezno zgolj za nasilje, je to šport in ne samo brutalno pretepanje kot ga je večina videla takrat.

Lahko opišete svoj prvi profesionalni dvoboj proti Madžaru Zsolt Tothu?

To je bil nek nov začetek, kljub veliko amaterskim dvobojem za menoj. Lahko bi rekel, da je šlo za kar veliko prelomnico v moji karieri. V Sloveniji na tem nivoju do takrat še nismo imeli nikogar. Seveda  so spomini zelo lepi, nepopisni. Prvič v zgodovini se je zgodilo, da je šlo 50 Slovencev v tujino 1000 kilometrov daleč, zaradi enega boksarja. Predvsem sem se počutil dolžan dokazati, da niso prišli zaman.

Bi lahko opisali občutke pred dvobojem?

Zelo težko. Velikokrat je pred samim dvobojem pravzaprav že vse narejeno. Takrat mora biti najmočnejša psiha. Podobno kot pred izpitom ali  življenjsko odločitvijo, ko veš, da ne smeš narediti kiksa. Adrenalinsko je predvsem čakanje neznanega. Dvoboji se pred očmi dogajajo zelo podobno, vendar ima vsak svojo vsebino. Morda bolj kot sam ring v tem trenutku pogrešam te občutke, ko ne veš ali boš poletel, ali si živ ali si mrtev, ko si fokusiran samo na eno stvar. Vse oči v dvorani so na tebi in vsi od tebe pričakujejo maksimum. To je bilo velikokrat težje  zdržat, kot sam začetek fizičnega dvoboja.

Decembra 2015 ste končali s profesionalno boksarsko kariero. Je bilo slovo težko?

Ni bilo težko. Moj načrt je sicer bil zmagati dvoboj v Ameriki, nato doma ubraniti naslov in tako zaključiti kariero. Slovo ni bilo težko, ker sem videl, da nisem na istem nivoju fukncioniranja kot najboljši borci. Rekel sem si, da če bom dal svoj maksimum in to ne bo dovolj, vem, da sem prišel do svojega konca. V tem dvoboju sem to dojel, saj sem bil prepočasen za veliko stvari. Zato sem mogoče malo impulzivno odreagiral in naslednji dan najavil svojo upokojitev. Seveda se včasih vprašam, kaj bi bilo, če bi še nadaljeval, vendar ko dobro razmislim vem, da imam prav in nimam nobene težnje po tem, da bi še kdaj tekmoval.

Dosegli ste svoj cilj, imate svoj vadbeni center na Ptuju, ste trener in vzornik številnim mladim. Kaj vam to pomeni?

Biti nekomu vzornik je zelo lepo, vendar je to tudi obveza. Sicer  uživam v tem kar delam. To jemljem kot neko prijetno breme. Zelo bom vesel, če bom nekomu lahko pokazal luč oziroma pravo pot in sodeloval pri kakšnem dobrem rezultatu oziroma dosežku.

Imate sedaj ko niste več profesionalni boksar željo po  funkciji v Boksarski zvezi Slovenije?

Nisem obremenjen s funkcijami. Pomembno mi je, da ostanemo vsi skupaj. Tako zveza kot boksarji in jaz, kajti le to nas bo popeljalo v boksu na stopničko, na kateri bi radi bili. Verjamem, da imamo voljo, da delamo dobro in da so obeti v naslednjih letih svetli. Sem mnenja, da kvaliteta boksa v Sloveniji raste.

Imamo Slovenci kakšnega mladega talenta, ki bi lahko sledil vaši poti na vrh?

Upam, da ja. To je zelo nehvaležno govoriti, saj lahko nekomu narediš škodo, s tem ko ga precenjuješ, drugemu pa škodo, s tem ko ga podcenjuješ. Mislim, da ima v osnovi vsak možnost biti tako dober kot jaz oziroma boljši. Vesel bom, če bom lahko kdaj sodeloval pri takšni zgodbi.

Kakšen nasvet bi dali mladim boksarjem?

Bistvo je očem nevidno. Zamujenega treninga ne moreš dobiti nazaj, zato ne zamujat, ne se spraševat kaj bi bilo, če bi bilo. Naredi to, spremljaj sebe in vedno, ne glede na kar koli, je pomembno da ostaneš športnik po duši in življenju.

Če bi si lahko izbrali kateregakoli nasprotnika, s kom bi se najraje pomerili?

Mislim, da sem se v karieri boril res s top nasprotniki, seveda pa bi se želel pomeriti s Pacquiaom. Dvoboj je bil že dogovorjen. Če bi premagal Thurmana v New Yorku bi se nato pomernil z njim. Seveda bi se želel pomeriti tudi z Mayweatherjem, Cottom… Vendar zaradi tega ne izgubljam spanca. Mislim, da sem presegel pričakovan maksimum sebe.

Kdo je po vašem mnenju najboljši borec vseh časov?

Govoriti o enem bi bilo naspoštljivo. V svojem času je bil to Muhammad Ali, v nekem drugem Mike Tyson. Med sodobnimi boksarji je po mojem mnenju najboljši Mayweather, saj je neštetokrat dokazal, da za zmago ni potrebna samo moč, da je potrebna tudi inteligenca in iznajdljivost.

Kakšno je vaše mnenje o dvoboju med Mayweatherjem in McGregorjem?

Mislim da je glavni motiv dvoboja denar. Vseeno mi je, kdo zmaga.

Torej ne bi napovedali zmagovalca?

Mislim, da ne bi smelo biti dvoma, kdo bo zmagovalec, saj se bosta borila po boksarskih pravilih. McGregor ne bo zdržal vseh rund. Če bi se borila po pravili MMA, bi pa izbral McGregorja.

J. L.