Iranska mafija je s pomočjo slovenskega političnega vrha v letih 2009 in 2010 oprala približno milijardo ameriških dolarjev. 11. decembra 2011, so ameriški obveščevalci zaznali velike transakcije denarja na ime Majid Karimi. Na to ime je bilo iz Nove Ljubljanske banke na newyorško The Bank of New York Mellon nakazanih 133.902 dolarjev. Karimi je denar prejel iz računa podjetja Al Samaa LTD v lasti Iranca Iraja Farrokhzadehua. Denar je nato razpršil po več različnih bankah. Iraj Farrokhzadehua je že od leta 2006 na Interpolovi lestvici najbolj iskanih oseb. Račun na NLB je odprl 12. decembra, le nekaj dni zatem, ko je levica na oblasti zamenjala Janševo vlado.
Borut Pahor je priznal, da je vedel za pranje denarja v NLB. V uradu predsednika so zapisali: “Predsednik Borut Pahor je za informacijo o nakazilih iranskega denarja preko NLB izvedel prejšnji teden. Kot predsednik vlade je informacijo, med drugimi naslovniki, prejel v kabinet konec jeseni 2010. Predsednik domneva, da na prejeto informacijo ni bil posebej opozorjen, ker so se tedaj s tem vprašanjem že ukvarjale pristojne institucije.” Vlada Boruta Pahorja je bila torej seznanjena s spornimi posli v NLB, a ni ukrepala.
Po poročanju Bojana Požara na svojem blogu o političnem zakulisju Slovenije, je Policija pod vodstvom Katarine Kresal v času Pahorjevega levega vladnega trojčka točno vedela, kaj se dogaja v Novi Ljubljanski banki, a je očitno namerno pogledala proč.
Ta škandal postavlja pod vprašanje politično odgovornost takratne levice, na primer takratnega predsednika Danila Türka, takratnega premierja Boruta Pahorja in ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal.
Devet let po začetku pranja denarja, oblast še vedno ni začela preiskovati primera. Medtem ko so britanski, francoski in italijanski preiskovalni organi preiskovali slovensko shemo pranja denarja, slovenski preiskovalci niso želeli sodelovati.
Na dan prihajajo informacije, da naj bi se več milijonov evrov denarja opralo tudi v njenih podružnicah na Balkanu. V Makedoniji namreč v teh dneh odmeva afera v NLB-jevi Tutunski banki v Skopju, v kateri naj bi se denar pralo med leti 2006 in 2017. V Skopju oblasti še molčijo o imenih, je pa “tutunska afera” zagotovo močno povezana z bančno afero stoletja, ki v teh dneh pretresa slovensko javnost.
Slovenski bankirji so v tujini prali denar še pred osamosvojitvijo. Konec osemdesetih let je bil Vinko Mir, direktor podružnice takratne Ljubljanske banke na Manhattnu, ki je veljala za edino “komunistično” banko v ZDA, obtožen pranja denarja. Na sodišču v Filadelfiju je bilo takrat treba za vodstvo LB nujno dokazati Mirovo nedolžnost, saj bi v nasprotnem primeru lahko izdal marsikaj o spornih poslih svojih nadrejenih. Mir je bil spoznan za nedolžnega, bojazni, da bi postal žvižgač, se niso uresničile, po tej aferi pa je povsem izginil z javnosti.
Sprašujem se kako dolgo še lahko takšno plenjenje kapitala traja? Ali nam bo, navadnim smrtnikom, kdaj prekipelo in bomo zahtevali pojasnila odgovornih? Ali bodo ti ljudje dejansko kdaj odgovarjali za svoja dejanja? Med tem, ko oni brez posledic za svoja dejanja uživajo v preobilju sumljivo pridobljenega kapitala, navaden Slovenec komaj shaja iz meseca v mesec. Imeli smo sanje, ki so nam bile obljubljene. Le nov dan smo sizamišljali drugače.