Nedeljski intervju, Rok Bratina

V nedeljskem intervjuju smo se ustavili v Tolminu, pri zanimivem, mladem športniku, ki s svojo vztrajnostjo in požrtvovalnostjo premaguje vse ovire. To je Rok Bratina.

Pozdravljen Rok. Najprej iskrena hvala, da si si vzel čas za najin klepet!

Pozdrav tudi tebi. Hvala za to priložnost, da lahko na tem mestu povem nekaj malega o sebi.

  • Kdo v bistvu je Rok Bratina?

Rok Bratina je 24 letni študent magistrskega študijskega programa na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici, ljubitelj športa, predvsem gorskega teka in kolesarstva, kar me dela posebnega je to, da tako študij in šport uspešno združujem ter sem eden redkih tako mladih ljudi, ki se je sedaj začel ukvarjati tudi s politiko. Moj vzornik je Aleksander Veliki, ki je bil poleg izjemen izobrazbe, tudi odličen športnik in še boljši vojskovodja in politik.

  • Si zanimiv človek, ki je predan športu. Rad imaš gore, naravo in lepe kotičke naše Slovenije. Od kod ljubezen do vsega tega?

Res je, šport imam v krvi že od malih nog. Za to sta kriva predvsem starša, ki sta me vedno spodbujala, da čim več časa preživim zunaj, ne pa za štirimi stenami. Od takrat naprej je šport del mene, brez katerega ne bi mogel normalno funkcionirati. Ljubezen do gora je mogoče povezana s tem, da sem doma iz Tolmina, ki ga obkrožajo same visoke gore. Z mojega balkona se le te zares lepo vidi in pravzaprav kar vabijo, da jim pritečem naproti. S tekmovanji po vsej Sloveniji seveda spoznavam tudi ostale gore. Zlasti so me navdušile Kamniško – savinjske Alpe, sploh Grintovec, na katerega imam zares lepe spomine, sam sem tam na tekmi za svetovni pokal pred dvema letoma dosegel odlično 3. mesto. Seveda pa imam poseben odnos do Julijskih Alp, s Krnom na čelu, ki mi pomeni nek magični kraj, na katerem se popolnoma zlijem s to mogočno goro. V bistvu postaneva eno.

  • Če se ne motim si bil najprej odličen kolesar, sedaj pa si kolo zamenjal za tek?

V srednji šoli sem se res preizkusil v cestnem kolesarstvu, še prej pa sem igral tudi nogomet pri NK Tolmin in futsal pri KMN Puntar. Zakaj kolesarstvo? Za ta šport me je navdušil nono, s katerim sem tudi opravil prve vožnje po okoliških hribih. Ko sem nonota prerasel, sem se vpisal v Kolesarski klub Sloga 1902 Idrija, v kateri sem spoznal, kaj se pravi trdo trenirati. To so bili res brutalni treningi, zato ni presenečenje, da so iz tega kluba  zrastli številni kasnejši zmagovalci velikih mednarodnih kolesarskih dirk. Mogoče bi bil tudi kdaj sam med njimi, če se mi 20.3. 2013, zgodila zelo huda nesreča, ko sem se na spustu pri okrog 70 kmh zaletel v zid, še prej pa me je vrglo čez krmilo. Posledice padca so bile hude. Zares se čudim, da sem sploh preživel. Verjetno, oz. gotovo, me je rešila čelada. Sicer sem bil po padcu v nezavesti, prebudil pa sem se šele v UKC Ljubljana, ves povit, z obema zlomljenima zapestjema, o obrazu pa raje ne bi izgubljal besed. Ko sem se pogledal v obraz, sem se samega sebe, ustrašil, mogoče celo sramoval. Od zgoraj sem verjetno dobil še eno življenje, da dokončam svoje poslanstvo. Preizkusil sem se v gorskem teku, bil dvakrat mladinski državni prvak, šesti na mladinskem evropskem prvenstvu leta 2013 v Bolgariji, nekajkrat pa sem se udeležil tudi tekem svetovnega pokala in članskih evropskih in svetovnih prvenstev. Omenil sem že 3. mesto s tekme za svetovni pokal na Grintovec, lani recimo pa sem člansko svetovno prvenstvo v Italiji končal na 17. mestu.

  • Vidim, da v teku uživaš, čeprav s tem pridejo tudi poškodbe?

V teku uživam, se sprostim, se zlijem z naravo, iz katere črpam moč. Ko pride do poškodbe se zgodi šok. Najprej ne verjameš, da se tebi to lahko zgodi, potem si razočaran, potem jezen sam nase, čez čas pa se nekako sprijazniš in pač počakaš. Po navadi je zadnja faza tista, ko se obrnem po pomoč k fizioterapevtu, ki mi svetuje nadaljnje korake, da se uspešno vrnem. Moram pa priznati, da se poškodujem skoraj vsako leto, pri tem pa je zanimivo, da vedno staknem nekaj drugega. Veličina dobrih športnikov je ta, da se po padcu zna pobrati. Meni je to že velikokrat uspelo, zakaj mi ne bi tudi tokrat. Tudi zdaj, ko to pišem, se vračam nazaj po poškodbi (vnetje pokostnice, ki se je kasneje razvilo v kalcinacijo) in počasi prihajam nazaj. Priznam, ko tolikokrat padeš, se je res težko vedno znova pobrati, a ko si prikličeš v spomin tisti grozni padec s kolesom…., takrat se znaš motivirati in vztrajati.

  • Kako v bistvu izgleda tvoj dan?

Različno. Običajno vstanem navsezgodaj zjutraj, da se lahko učim, še prej pojem zajtrk in peljem psa na krajši sprehod. Sledi trening, ki navadno traja od ene pa tja do treh ur.

Ko pridem domov, skuham kosilo, največkrat piščanca, pašto, kakšen riž, vedno pa je zraven ogromna skleda solate.

Sledi še en sprehod s psom, malo počitka in potem se že usedem v avto in grem v Novo Gorico na predavanja. Ta trajajo vse tja do sedmih, osmih, zvečer, ker sem iz doma iz 39 km oddaljenega Tolmina, si lahko predstavljate, da sem nazaj doma okrog devetih zvečer. Ko pridem domov, se stuširam, če mi ostane še kaj energije preberem kakšno stran knjige, v nasprotnem primeru pa grem spat.

  • Pišeš pa tudi svoj BLOG, kjer te ljudje lahko tudi bolje spoznajo. Kakšni so odzivi prijateljev in ostalih ljudi?

Spomladi sem začel pisati svoj blog, v katerem izražam svoje mnenje o najrazličnejših zadevah, od lokalnih do državnih in mednarodnih. Že prej sem pisal veliko na Facebooku. Tam sem na nekaj svojih zapisov dobil ogromno odziva, zato sem se odločil, da si ustvarim svoj blog, kjer bo vse skupaj bolj pregledno, kjer bo možno prebirati zapise tudi za nazaj, jih shranjevati, deliti ali pa komentirati. V treh mesecih od kar sem blog odprl, imam že čez 3000 obiskovalcev, kar mi daje zagotovilo, da delam v pravi smeri. O odzivih prijateljev in znancev težko kar koli povem, ker se za odprtje bloga nisem posvetoval z nikomer, pač pa sem ga kar odprl. Kritik zaenkrat ni, mogoče so se le te pojavljale samo tedaj, ko sem v svojih blogih odprl takšno temo, ki je bila lahko do nekoga užalila, pa čeprav to ni bil moj namen in sem še naslednji dan napisal še en blog, v katerem sem predstavil še drugo plat zgodbe.

  • Nedavno si se priključil tudi Slovenski demokratski stranki. Zakaj?

Če bi me vprašali nekje spomladi, ali se bom včlanil v Slovensko demokratsko stranko, bi samo zamahnil z roko in se vam zarežal.

Bil sem, tako kot je zdaj še vedno večina mladih, pod vplivom dominantnih medijev, ki je takrat širila propagando proti Janezu Janši, s tem pa je avtomatično črnila stranko SDS. Sam sem to ravnodušno spremljal in si pač mislil, da pač že mora biti nek razlog, da se eno stranko takole napada. Vedno bližje volitev smo bili, vedno bolj se je situacija zaostrovala, napadi na stranko so bili vedno ostrejši. Voditelji TV oddaj so nalašč odpirali temo migrantih, saj so vedeli, kakšno je mnenje stranke SDS, niso pa skoraj nič, oz. je bilo tega zelo malo, primerjali med sabo programe vseh strank, da bi jih lahko gledalci kritično ocenili.

Po volitvah in zmagi SDS je vse skupaj prešlo mejo dobrega okusa. Takrat sem ugotovil, kot prvo to, da so nam mediji glede migrantov lagali, saj se je ilegalni prehod čez mejo vseskozi povečeval in ne zmanjševal, kot drugo pa bi izpostavil to, da z izjemo NSI in SDS, nobena druga parlamentarna stranka sploh ni imela pripravljenega programa.

Sodu je prebilo dno dejstvo, da si stranke, ki sedaj sestavljajo koalicijo nikakor ne želijo sodelovati s stranko, ki je na zadnjih parlamentarnih volitvah zmagala. Kot primer naj navedem tekmo gorskega teka, v kateri zmagam z veliko prednostjo in čakam na podelitev medalj. Ker se ostali tekmovalci, ki so bili na tekmi počasnejši z mojo zmago ne strinjajo, pa čeprav nisem goljufal, se moram sprijazniti s srebrno medaljo okrog vratu. Prav to se zdaj dogaja Janši in stranki SDS, ki v mojih očeh vse bolj dobiva oznako, ne samo relativnega, pač pa tudi moralnega zmagovalca volitev.

V stranko SDS sem se vključil za to, da se tudi sam skupaj z ostalimi člani te stranke, ki so mi mimogrede, kot ena velika družina.

Torej te bomo čez nekaj let pogosto videli tudi v politiki?

Zagotovo. Najprej bom poskušal biti kar se da aktiven v lokalnem okolju, tj. občini Tolmin in biti izvoljen v občinski svet, kjer bi bil moj glas veliko bolj slišan. Eno je pisati bloge, drugo pa je govoriti pred javnostjo, kar ima veliko večji doseg in vpliv. Vsekakor sem zelo ambiciozen in se čez čas, ko si naberem dovolj izkušenj, vidim tudi v delovanju na državnem nivoju. Biti poslanec državnega zbora je moj cilj, ki si ga želim uresničiti. Takrat bom, upam, da prišel do pravega izraza. Sem zelo neposreden, a spoštujem mnenja drugih, če so le ta dobro argumentirana. Nikakor nisem žaljiv, če do mene niso žaljivi drugi. Moje poslanstvo je samo to, da bodo Slovenke in Slovenci v svoji domovini živeli čim lepše, se počutili čim bolj varne, bili zdravi in polni optimizma in narodnega ponosa. Prav ta nam danes še kako manjka, kar pa ni presenečenje, če pogledate dejanja zadnje vlade okrog migrantske krize, pa tudi na drugih področjih. Torej da, vsekakor me boste videli v naslednjih letih veliko več, upam da kmalu tudi v poslanskih klopeh. Kot sem že dejal, moj cilj je pripeljati Slovenijo tja, kjer si zasluži biti. Slovenija je mlada država, ki pa zaenkrat še ne izkorišča vse svoje potenciale. Postati mora bolj odprta do tujih vlaganj in do podpore domačim podjetjem, ki si želijo ustvarjati produkte dodane vrednosti.

Čeprav smo majhni, smo Slovenci zelo uspešni v športu, zakaj torej ne bi bili tudi na drugih področjih?

  • In kaj dela Rok v svojem prostem času?

Kaj sploh je prosti čas? Šala. No, tega imam res zelo malo, Prosti čas izkoristim za še več športa, mogoče kakšno pijačo s kolegi, ali pa za branje kakšne dobre knjige, oz. ogleda zanimive nogometne tekme.

Rok, hvala za čas, ki si ga namenil najinemu pogovoru, v imenu portala E-Maribor ti želim še veliko športnega uspeha.

Hvala tudi tebi. Z velikim veseljem sem odgovarjal na tvoja vprašanja. Naj se ti na koncu zahvalim še za vse lepe želje, ki si mi jih namenil in dodam še eno geslo, ki sem si ga izposodil iz knjige Noriško kraljestvo, avtorja Janeza Janše: 

– »Ananti ventas«, oz. združeni zmagujemo!

Slike: Osebni arhiv Roka Bratine

Z Rokom se je pogovarjal: Mitja Grmovšek