Hočko Pohorje (ali območje Pohorja nad Hočami) je eno od številnih krajev v Sloveniji, kjer so po koncu druge svetovne vojne potekali izvensodni poboji. Zločini, ki so jih zagrešili komunisti so nepredstavljivi
Kamnito spominsko obeležje na Pohorju, posvečen žrtvam komunističnega nasilja, ki so bile po koncu druge svetovne vojne kruto umorjene in brez imena pokopane na Pohorju, je danes doživelo spominsko slovesnost, kjer so se svojci, med Slovenci, tudi veliko Avstrijcev, udeležili maše, katero je vodil upokojeni monsinjor Bogomir Rakuša.
Pohorje je postala velika ljubezen, še vedno postavnega in za svoja leta precej mladostnega 92-letnega, Martina Kostrevca. Zanj pa je Pohorje tudi skrb in dolžnost. Že več desetletij se je z redkimi podporniki boril za resnico in dostojno obeležitev več tisoč po vojni pobitih nedolžnih žrtev na Arehu in v okolici. Petega oktobra lani, mu je po vseh težavah uspelo postaviti spomenik. In ta slovesnost je dokaz, da obeležje diha in da so na njem vsakodnevno postavljene tudi sveče v spomin in opomin, na nepopisni komunistični zločin na naših tleh.
Martin Kostrevc, slika e-maribor.si
Pripoved preživelega Pohorca: “Vzpenjamo se proti Pohorju. Tam nekje na polovici poti proti Mariborski koci zavijemo na desno. Pristanemo v temi, na nekakšni stranski cesti. Knojevska straža nas že čaka Do izkopanega grobišča je treba iti pes. Knojevei razsvetlijo pot z akumulatorskimi svetilkami, nato kar pomečejo zapornike s kamionov in nato marš proti izkopanemu grobu. Knojevski borci so vsi maščevalno nastrojeni, kajti Nemci so jim baje postrelili svojce in požgali domove. Zapornike prisilijo, da pojejo »Deutschland, Deutschland über alles!« Strahoten prizor. Pot pod pohorskimi smrekami, razsvetljena z reflektorji, in besni knojevci s pojočimi zaporniki. Ali je to res tisto, za kar smo se borili? Pridemo pred jamo. Slačenje zapornikov, da jih ne bi bilo mogoče identificirati. Ko se slačijo. jim odvežejo roke, nato pa jih spet zavežejo. Presune me, ko vidim se mladoletno hči nemskega funkcionarja. Čeprav vsa izčrpana ima se zmeraj čudovito lepo telo. Goli sedijo na tleh. …/ … Nato da knojevski oficir, v dogovor z nami, oznovci, povelje za streljanje. Po pet jih vlačijo pred jamo in od obeh strani postrelijo z lahkimi strojnicami, da padejo žrtve v jamo…… Serijsko streljanje se nadaljuje. Po pet golih teles pred jamo. Ker imajo prestreliene noge, jih vlečejo pred jamo, potem mečejo vanjo in nato ustrelijo. Tudi mlado nemsko dekle izgine v jami. Na koncu odnesejo knojevci obleke na kamione, da jih bodo potem uničili.“
Samo v tem delu Pohorja je približno 400–600 žrtev, v glavnem civilistov, vojnih ujetnikov, pripadnikov domobrancev in Nemcev. Žal je bilo odkritih imen in priimkov žrtev le peščica. A če so nekateri še vedno zagrebljeni nekje v jami in ne bodo dočakali dostojnega groba in pokopa, je tu vsaj po zaslugi Martina Kostrevca spomenik, ki priča o tem, kam lahko pripelje komunistično sovraštvo.