Na portalu e-maribor.si, bomo mesečno objavljali najokrutnejše zločine, ki so jih zagrešili partizani in komunisti med in po drugi svetovni vojni. Za zgodovino in za zanamce. Naj se to nikoli več ne ponovi. Danes pišemo o Hudi jami!
V jami Barbara rov pri Laškem, se je po drugi svetovni vojni leta 1945 zgodil partizanski zločin nad civilisti, domobranci in vojnimi ujetniki, ki so jih takratni krvoločni partizani pobili in žive zakopali oz. zabetonirali za enajstimi pregradami v rovu. Med njimi je bilo tudi veliko žena in otrok.
Gre za jašek Barbara, globok 40 metrov in premera sedem metrov. Ljudi so po 300-metrskem predoru pripeljali na rob jaška in jih, zvezane, preprosto pahnili v globino. Lažne so informacije, ki so jih slovenski javnosti posredovali po odkritju Hude jame, naj bi bili uporabljali plin. Ljudi so žive pahnili v globino in tisti, ki so umrli zaradi padca, jim je bilo prizaneseno z nepopisnim trpljenjem. V vodoravnem jašku, tistem, ki smo ga videli na TV, so ljudi ubijali tako, da so po trije morali leči na trupla, potem pa so jih usmrtili. In tako spet naslednje tri. Skupaj je bilo v enem jarku skoraj 500 ljudi. V jaške so tako zmetali tudi okoli tri tisoč živih ljudi. Tak način usmrtitve, ki je dejansko najkrutejši način usmrtitve v drugi svetovni vojni, so uporabljali partizani, pripadniki 3. brigade slovenske divizije KNOJ.
Očividec povojnih pobojev je izjavil, da so potem, ko so Avstrici vračali ljudi, ki so po vojni hoteli pobegniti v tujino zajeli in vrnili nazaj komunistom, ki pa so tudi z nedolžnimi ljudmi, delali hujše, kot z živino. V Barbara rov so krvoločni komunisti vozili ljudi vsak teden, vsako noč. Žrtve, med njmi so bili tako moški, kot ženske in celo otroci, naj bi komunisti kar žive zmetali v brezna. V enem takem breznu naj bi bilo kakih 3000 žrtev. Potem pa so komunisti v ta brezna zmetali še bombe. Zatem pa, ko so jašek napolnili s trupli in še živimi ljudmi, kar zazidali. Kot je dejal očividec, naj bi tako v jaške Hude jame spravili okoli 7000 ljudi.
Morilci, ki so morili v Hudi Jami, so pripadali so 3. brigadi slovenske divizije KNOJ. Ujetnike so v nočnih urah s tovornjaki pripeljali iz taborišča Teharje pri Celju. Tovornjaki so se ustavili nekaj sto metrov pred rudnikom, ujetnike so napotili v rov in jim pred moriščem ukazali, naj se slečejo do golega. Morali so poklekniti pred jašek, morilci so jim namerili v zatilje in jih po strelu zvrnili v jašek. Njihova oblačila in osebne dokumente so pobrali ter odnesli nazaj v taborišče, kjer so jih uničili. Ko je bil jašek poln, so morilci zadnje skupine ujetnikov ubili kar v rovu. Ena od prič pravi, da je vojak gnal po pet ali šest ujetnikov v rov. Tam so bili že mrtvi, zloženi kot polena drug na drugega in drug zraven drugega so se morali trije, ki so še čakali na smrt, s trebuhom uleči nanje. En vojak pa jih je postrelil. Nekatera trupla so bila zvezana z žico, številnim je pa bila glava povsem zdrobljena, kar kaže na to, da so bili nekateri mučeni na okruten način.
Izvajalci pobojev so bili večinoma zelo mladi, iz vrst tistih, ki so jih partizani mobilizirali tik pred koncem vojne. Tako vsaj so izpovedale maloštevilne priče, ki so bile pripravljene govoriti. Po odkritju zločina se je javljalo zmeraj več prič, starih mož, ki jih je sedaj mučila vest. Eden od stražarjev je npr. malo pred smrtjo zaupal svojemu zetu, da si ne more izbrisati podobe mladega Slovenca, ki ga je kleče prosil, naj mu prizanese zaradi njegovih dveh majhnih otrok. Roman Leljak, ki je kot prvi raziskoval zločin v Hudi jami in poskušal spraševati tudi okoliške prebivalce, navaja še nepreverjeno zgodbo o petnajstletni deklici, ki se je z begom rešila pred pokolom in nato po nesrečnem slučaju iskala zaščito pri napačnem človeku, bivšem partizanu. Ta jo je s krampom oslepil, da ne bi mogla še enkrat zbežati, in jo nato živo vrgel v jašek.
V Hudi jami so ujetniki umirali več dni pic.twitter.com/cOtokLTBXc
— #zate (@vztrajnik) September 18, 2021
A velika partizanska skrivnost o Hudi jami, je bila v samostojni Sloveniji končno odkrita. Po skoraj osmih mesecih odstranjevanja ovir so 3. marca 2009 raziskovalci v rovu naleteli na ogromno belo gmoto, ki ji niso videli konca. Stali so pred množico še nerazpadlih trupel. Niso naleteli na prazne in posušene kosti, kakršne običajno ostanejo od človeka po 65 letih. Naleteli so na trupla, na katerih so bili vidni lasje, nohti, koža, uhlji. Bili so zlepljeni drug na drugega. Zaradi odsotnosti zraka trupla namreč niso razpadla. Izvedenci sodnomedicinske stroke so iz rova iznesli posmrtne ostanke 427 ljudi. Vsi so bili moškega spola, stari med 16 in 60 let. Pri večini so ugotovili strelne poškodbe, večinoma s streli v glavo, pri posameznih pa tudi tope poškodbe glave.
Pričevanje šoferja tovornjaka Jakoba Ugovška, kik je vozil ljudi pred Hudo jamo: Skozi tri dni je večkrat na dan vozil tovornjak s prikolico, poln zajetih domobrancev, med njimi so bili 17–18 letni fantje, iz taborišča Teharje k Hudi jami. Na tovornjakih ni bilo klopi, ljudje so bili naloženi kot drva. Ni pa bil edini voznik, vozili so še drugi trije ali štirje tovornjaki. Vse skupaj je trajalo, kot je povedal, približno tri dni, morda celo skoraj en teden. Vsak večer so peljali dvakrat do trikrat. V svojem tovornjaku s prikolico je peljal vsakokrat 30 ljudi. Od zidanega vhoda so jih potem gnali 320 metrov daleč po vhodnem rovu in nato še 150 metrov dalje do jaška. Tam so se morali sleči in se, kot se zdi, uleči k že mrtvim tovarišem, potem so jih ubili s streli v glavo. To se vidi po lobanjah, ki imajo strelne odprtine. Drugi so umrli po padcu v približno 45 metrov globok jašek. Nekateri pa so ostali živi in so bili nato živi pokopani. Pri nekaterih se vidi, da so se poskušali rešiti. Zadušili pa so se v krvi ali zaradi pomanjkanja kisika.
Po prvih zemeljskih raziskavah (sondiranjih) evidentiranih jam, protitankovskih jarkov in kraških brezen v letu 2006 so dozorele razmere tudi za raziskavo rudniškega jaška. 24. julija 2008 so rudniški reševalci prebili pregrado in naleteli na do vrha napolnjen rov z jalovino. Delo je bilo prekinjeno, že po nekaj tednih pa so delavci z ročnim izkopom in s samokolnicami začeli iznašati material v stranske rove. Dnevno so napredovali po dva metra in pol. Iznesli so 400 kubičnih metrov jalovine. Vmes so naleteli na kar enajst različnih pregrad. Najdebelejša, iz armiranega betona, je bila debela kar 1,2 m.
V temi, ko sem bil osamljen ob truplih in ko sem pobiral s tal razpadajoče dele, ki so padali z polic na tla, sem močno čutil, kot da me njihove duše prosijo, da jih pustim pri miru, naj dokončno ponovno izkrvavijo. Takšen občutek me je preganjal in me še danes preganja. Vse žrtve v Hudi Jami so pretrpele zlo na tem in onem svetu v preteklosti ter si zaslužijo grobove v sedanjosti. Drugače naše duše v prihodnosti ne bodo našle miru.”
In vsi tisti, ki še danes, 80 let po drugi svetovni vojni in 34 let po osamosvojitvi Slovenijo, še vedno častijo partizane naj se preberejo te zgodbe. Takih zgodb je še na tisoče in nikoli ne bodo pozabljene. Tudi zaradi posameznikov, kot so Roman Leljak, Ježe Dežman, Jože Možina in ostali, ter medijev, ki take zgodbe, ki so bile dolga leta zamolčane, redno pišejo in objavljajo. Za zanamca, za povrnitev resnice v zgodovino.
viri: po knjigi Huda jama Romana Leljaka, Nova Slovenska zaveza