domobranci Archives - e-Maribor

Najokrutnejši zločini partizanov. Huda jama (pričevanja, video)

uredništvo — Sun, 27 Apr 2025 07:32:43 +0000

Na portalu e-maribor.si, bomo mesečno objavljali najokrutnejše zločine, ki so jih zagrešili partizani in komunisti med in po drugi svetovni vojni. Za zgodovino in za zanamce. Naj se to nikoli več ne ponovi. Danes pišemo o Hudi jami!

V jami Barbara rov pri Laškem, se je po drugi svetovni vojni leta 1945 zgodil partizanski zločin nad civilisti, domobranci in vojnimi ujetniki, ki so jih takratni krvoločni partizani pobili in žive zakopali oz. zabetonirali za enajstimi pregradami v rovu. Med njimi je bilo tudi veliko žena in otrok.

Gre za jašek Barbara, globok 40 metrov in premera sedem metrov. Ljudi so po 300-metrskem predoru pripeljali na rob jaška in jih, zvezane, preprosto pahnili v globino. Lažne so informacije, ki so jih slovenski javnosti posredovali po odkritju Hude jame, naj bi bili uporabljali plin. Ljudi so žive pahnili v globino in tisti, ki so umrli zaradi padca, jim je bilo prizaneseno z nepopisnim trpljenjem. V vodoravnem jašku, tistem, ki smo ga videli na TV, so ljudi ubijali tako, da so po trije morali leči na trupla, potem pa so jih usmrtili. In tako spet naslednje tri. Skupaj je bilo v enem jarku skoraj 500 ljudi. V jaške so tako zmetali tudi okoli tri tisoč živih ljudi. Tak način usmrtitve, ki je dejansko najkrutejši način usmrtitve v drugi svetovni vojni, so uporabljali partizani, pripadniki 3. brigade slovenske divizije KNOJ.

https://e-maribor.si/wp-content/uploads/2025/04/huda-jama-video-converter.com_.mp4

Očividec povojnih pobojev je izjavil, da so potem, ko so Avstrici vračali ljudi, ki so po vojni hoteli pobegniti v tujino zajeli in vrnili nazaj komunistom, ki pa so tudi z nedolžnimi ljudmi, delali hujše, kot z živino. V Barbara rov so krvoločni komunisti vozili ljudi vsak teden, vsako noč. Žrtve, med njmi so bili tako moški, kot ženske in celo otroci, naj bi komunisti kar žive zmetali v brezna. V enem takem breznu naj bi bilo kakih 3000 žrtev. Potem pa so komunisti v ta brezna zmetali še bombe. Zatem pa, ko so jašek napolnili s trupli in še živimi ljudmi, kar zazidali. Kot je dejal očividec, naj bi tako v jaške Hude jame spravili okoli 7000 ljudi.

Morilci, ki so morili v Hudi Jami, so pripadali so 3. brigadi slovenske divizije KNOJ. Ujetnike so v nočnih urah s tovornjaki pripeljali iz taborišča Teharje pri Celju. Tovornjaki so se ustavili nekaj sto metrov pred rudnikom, ujetnike so napotili v rov in jim pred moriščem ukazali, naj se slečejo do golega. Morali so poklekniti pred jašek, morilci so jim namerili v zatilje in jih po strelu zvrnili v jašek. Njihova oblačila in osebne dokumente so pobrali ter odnesli nazaj v taborišče, kjer so jih uničili. Ko je bil jašek poln, so morilci zadnje skupine ujetnikov ubili kar v rovu. Ena od prič pravi, da je vojak gnal po pet ali šest ujetnikov v rov. Tam so bili že mrtvi, zloženi kot polena drug na drugega in drug zraven drugega so se morali trije, ki so še čakali na smrt, s trebuhom uleči nanje. En vojak pa jih je postrelil. Nekatera trupla so bila zvezana z žico, številnim je pa bila glava povsem zdrobljena, kar kaže na to, da so bili nekateri mučeni na okruten način.

Izvajalci pobojev so bili večinoma zelo mladi, iz vrst tistih, ki so jih partizani mobilizirali tik pred koncem vojne. Tako vsaj so izpovedale maloštevilne priče, ki so bile pripravljene govoriti. Po odkritju zločina se je javljalo zmeraj več prič, starih mož, ki jih je sedaj mučila vest. Eden od stražarjev je npr. malo pred smrtjo zaupal svojemu zetu, da si ne more izbrisati podobe mladega Slovenca, ki ga je kleče prosil, naj mu prizanese zaradi njegovih dveh majhnih otrok. Roman Leljak, ki je kot prvi raziskoval zločin v Hudi jami in poskušal spraševati tudi okoliške prebivalce, navaja še nepreverjeno zgodbo o petnajstletni deklici, ki se je z begom rešila pred pokolom in nato po nesrečnem slučaju iskala zaščito pri napačnem človeku, bivšem partizanu. Ta jo je s krampom oslepil, da ne bi mogla še enkrat zbežati, in jo nato živo vrgel v jašek.

V Hudi jami so ujetniki umirali več dni pic.twitter.com/cOtokLTBXc

— #zate (@vztrajnik) September 18, 2021

A velika partizanska skrivnost o Hudi jami, je bila v samostojni Sloveniji končno odkrita. Po skoraj osmih mesecih odstranjevanja ovir so 3. marca 2009 raziskovalci v rovu naleteli na ogromno belo gmoto, ki ji niso videli konca. Stali so pred množico še nerazpadlih trupel. Niso naleteli na prazne in posušene kosti, kakršne običajno ostanejo od človeka po 65 letih. Naleteli so na trupla, na katerih so bili vidni lasje, nohti, koža, uhlji. Bili so zlepljeni drug na drugega. Zaradi odsotnosti zraka trupla namreč niso razpadla. Izvedenci sodnomedicinske stroke so iz rova iznesli posmrtne ostanke 427 ljudi. Vsi so bili moškega spola, stari med 16 in 60 let. Pri večini so ugotovili strelne poškodbe, večinoma s streli v glavo, pri posameznih pa tudi tope poškodbe glave.

Pričevanje šoferja tovornjaka Jakoba Ugovška, kik je vozil ljudi pred Hudo jamo: Skozi tri dni je večkrat na dan vozil tovornjak s prikolico, poln zajetih domobrancev, med njimi so bili 17–18 letni fantje, iz taborišča Teharje k Hudi jami. Na tovornjakih ni bilo klopi, ljudje so bili naloženi kot drva. Ni pa bil edini voznik, vozili so še drugi trije ali štirje tovornjaki. Vse skupaj je trajalo, kot je povedal, približno tri dni, morda celo skoraj en teden. Vsak večer so peljali dvakrat do trikrat. V svojem tovornjaku s prikolico je peljal vsakokrat 30 ljudi. Od zidanega vhoda so jih potem gnali 320 metrov daleč po vhodnem rovu in nato še 150 metrov dalje do jaška. Tam so se morali sleči in se, kot se zdi, uleči k že mrtvim tovarišem, potem so jih ubili s streli v glavo. To se vidi po lobanjah, ki imajo strelne odprtine. Drugi so umrli po padcu v približno 45 metrov globok jašek. Nekateri pa so ostali živi in so bili nato živi pokopani. Pri nekaterih se vidi, da so se poskušali rešiti. Zadušili pa so se v krvi ali zaradi pomanjkanja kisika.

Po prvih zemeljskih raziskavah (sondiranjih) evidentiranih jam, protitankovskih jarkov in kraških brezen v letu 2006 so dozorele razmere tudi za raziskavo rudniškega jaška. 24. julija 2008 so rudniški reševalci prebili pregrado in naleteli na do vrha napolnjen rov z jalovino. Delo je bilo prekinjeno, že po nekaj tednih pa so delavci z ročnim izkopom in s samokolnicami začeli iznašati material v stranske rove. Dnevno so napredovali po dva metra in pol. Iznesli so 400 kubičnih metrov jalovine. Vmes so naleteli na kar enajst različnih pregrad. Najdebelejša, iz armiranega betona, je bila debela kar 1,2 m.

V temi, ko sem bil osamljen ob truplih in ko sem pobiral s tal razpadajoče dele, ki so padali z polic na tla, sem močno čutil, kot da me njihove duše prosijo, da jih pustim pri miru, naj dokončno ponovno izkrvavijo. Takšen občutek me je preganjal in me še danes preganja. Vse žrtve v Hudi Jami so pretrpele zlo na tem in onem svetu v preteklosti ter si zaslužijo grobove v sedanjosti. Drugače naše duše v prihodnosti ne bodo našle miru.”

In vsi tisti, ki še danes, 80 let po drugi svetovni vojni in 34 let po osamosvojitvi Slovenijo, še vedno častijo partizane naj se preberejo te zgodbe. Takih zgodb je še na tisoče in nikoli ne bodo pozabljene. Tudi zaradi posameznikov, kot so Roman Leljak, Ježe Dežman, Jože Možina in ostali, ter medijev, ki take zgodbe, ki so bile dolga leta zamolčane, redno pišejo in objavljajo. Za zanamca, za povrnitev resnice v zgodovino.

viri: po knjigi Huda jama Romana Leljaka, Nova Slovenska zaveza

The post Najokrutnejši zločini partizanov. Huda jama (pričevanja, video) appeared first on e-Maribor.

Kako so se partizani izživljali nad otroci, ki so jih pokradli staršem?

Sun, 31 Oct 2021 16:46:45 +0000

Po koncu druge svetovne vojne, se je izkazalo, da partizani v svojih metodah mučenja in pobijanja niso veliko zaostajali za nacisti. Še posebej je žalostna zgodba otrok, ki so jih enostavno pokradli staršem.

Kruta zgodba otrok, katerih starše so pomorili partizani

Otroci domobrancev so v vojni še posebej nastradali. Ne krivi in ne dolžni. Partizani so jih potem, ko so jih enostavno ukradli staršem odpeljali na Petriček, kjer so se navajali na življenje brez staršev. To je bilo posestvo na desnem bregu reke Savinje, nekaj kilometrov oddaljeno od Celja, je ležalo na vzpetini, ki se je dvigala osemdeset metrov nad reko Savinjo. Mimo je vodila makadamska cesta iz Celja, ki se je dobrih
sto metrov pred posestvom začela vzpenjati in se tam tudi razcepila. Levi krak ceste je vodil dom bližnjih višje ležečih kmetij, ravni krak pa je peljal naravnost skozi velik zidan obok.

Kako so partizani delali z otroci, 1. del pic.twitter.com/xHQ2vx4N5F

— Gibanje v podporo vladi Janeza Janše (@VPodporo) October 31, 2021

Zanje je skrbela partizanka Tjaša, zaradi svoje krutosti imenovana tudi Črna vdova. Otroke so pozimi zaradi nevzdržnih razmer na Petričku razselili po različnih domovih, tudi v Štigerjevo vilo. Nekatere so posvojile tuje družine, sorodniki, nekateri so si življenje ustvarili sami. Nekateri so pomrli kar na Petričku, nekaj otrok pa so enostavno pobili.

Otroci so se izkrcali ob vznožju hriba in pot do posestva nadaljevali peš. Starejše deklice so bile zadolžene za dojenčke in majhne otroke, ki niso hodili. Dečki pa so nosili prtljago; plenice in cule z garderobo. Ko so prišli do posestva, jih je tam čakala partizanka in jih sprejela.46

Partizani so staršem enostavno pokradli otroke pic.twitter.com/72ILB9T7tL

— Gibanje v podporo vladi Janeza Janše (@VPodporo) October 31, 2021

Komisarka Tjaša oziroma zaradi svoje krutosti poimenovana Črna vdova je bila politična komisarka in poveljnica vzgojnega doma ter vseh partizanov, ki so stražili otroke. Z otroki in partizani je ravnala brez spoštovanja in strahu, jih kaznovala z bičem ali psovkami. Že ob prihodu je otroke nagovorila z ostrimi besedami, jih ponižala in jih prisilila na spreobrnitev k socialistični družbi. Otroci so jo morali ubogati, v nasprotnem primeru so za pankrte, izdajalsko belogardistično in domobransko bando, izrodke, ničvredneže …, kot jih je poimenovala, sledile kazni. Te so sledile že, če je bila namesto tovarišice poklicana z nazivom učiteljice. Najmilejša kazen so bili udarci z bičem. Naslednja kazen je bila zaprtje otrok v svinjak ali bunker oziroma silos, ki je nekoč služil za shranjevanje žita. Nahajal se je nekaj metrov pod zemljo. V njega so otroci splezali po lestvi, ki jo je za tem Črna vdova dvignila in jim s tem onemogočila pobeg iz njega. Za ležanje ali spanje je bila na tleh deska, v njem pa je smrdelo po blatu in urinu.

Sramota, kaj so partizani dajali ukradenim otrokom za hrano pic.twitter.com/STaqLIaQsu

— Gibanje v podporo vladi Janeza Janše (@VPodporo) October 31, 2021

Hrano so dobili v konzervi, pripeti na vrvico. Ponoči je bilo v silosu mrzlo, ko pa je padel pritisk, je v njem še bolj smrdelo.51 Otroci so lahko bili zaprti tudi v komori za sušenje mesa, to je bila lesena kletka nad kuhinjo, ki ni imela več kot tri metre prostornine.52 Črna vdova je s svojim obnašanjem otrokom neprestano dajala vedeti, kako nepomembni so in jih je pripravila na zaničevanje, ki so ga otroci s Petrička še več let občutili. Še danes ti otroci ne vedo, kdo je bila pravzaprav ta Črna vdova.

Kaj je najbolj kruta partizanka počela s tujimi otroci? pic.twitter.com/RmHymGj5bB

— Gibanje v podporo vladi Janeza Janše (@VPodporo) October 31, 2021

Starše teh otrok so partizani večinoma pobili. Otroke, kateri so zdržali ves teror so razselili, tiste, ki niso zmogli pa so pobili. In medtem, ko se bodo v teh dnevih ponosni nasledniki zveze komunistov klanjali klavcem slovenskega naroda, se spomnimo teh nedolžnih otrok in njihovih staršev, kateri so morali umreti, pa čeprav so bili nekateri tudi domobranci.

SLAVA VSEM UMRLIM STARŠEM IN OTROKOM ZARADI KOMUNISTIČNEGA NASILJA!

PO DOKUMENTARNEM FILMU OTROCI S PETRIČKA IN KNJIGI OD TRPLJENJA DO KAMENJA, VIDEO RTV SLO / TWITTER

The post Kako so se partizani izživljali nad otroci, ki so jih pokradli staršem? appeared first on e-Maribor.

Slovesnost v Kočevskem rogu! Naj se pobijanje Slovencev nikoli več ne zgodi!

Sat, 05 Jun 2021 14:39:54 +0000

Pred kapelo Božjega usmiljenja ob grobišču pri breznu pod Krenom v Kočevskem rogu je potekala obletna spominska slovesnost z mašo za žrtve revolucionarnega nasilja.

Spominska slovesnost z mašo za žrtve revolucionarnega nasilja v Kočevskem rogu

Upokojeni ljubljanski nadškof Anton Stres je v pridigi opozoril, da sprava v slovenski družbi še vedno ni bila dosežena. Kot pogoj, da bo dosežena, je poudaril razkritje resnice o pobojih, obsodbo tistih, ki so jih zagrešili, na drugi strani pa odpuščanje. Stres je dejal, da sprave ni mogoče doseči z enim samim dejanjem, kakršno je bila spravna slovesnost pred 31 leti, ko so pred grobiščem pod Krenom prvič po več desetletjih pripravili javne spominske slovesnosti za pobite v Kočevskem rogu, ampak je to proces, ki ima več korakov.

Prvi korak je po njegovih besedah brezpogojna privrženost resnici. “Slišati je zaklinjanje, da mora ostati zgodovina napisana in povedana tako, kakor je bila v času vladavine tistih, ki so poboje zagrešili. Toda resnice ni mogoče vkleniti, prav tako ji ni mogoče predpisovati, kakšna mora biti, ampak ona narekuje samo sebe,” je dejal.

Kočevski rog, slika twitter

Slovesnosti v Kočevskem rogu se je udeležila tudi poslanka Alenka Jeraj s predstavniki stranke SDS in tudi predsednik krščanskega foruma Slovenske demoktratske stranke Dejan Škvarč: “Hvaležen sem, da sem kot predsednik Krščanskega foruma SDS skupaj s poslanko Alenko Jeraj in delegacijo stranke SDS danes v Kočevskem rogu postavil venec v spomin nedolžno pomorjenih s strani komunistov. Večna Luč naj jim sveti. So del našega duhovnega občestva,” je zapisal.

Hvaležen sem, da sem kot predsednik Krščanskega foruma SDS @KristjaniSDS skupaj s poslanko @AlenkaJerajSDS in delegacijo @strankaSDS danes v Kočevskem rogu položil venec v spomin nedolžno pomorjenih s strani komunistov. Večna Luč naj jim sveti. So del našega duhovnega občestva. pic.twitter.com/hcTsRzgh9Y

— Dejan Škvarč (@SkvarcDejan) June 5, 2021

slike: Dejan Škvarč

P.M.

The post Slovesnost v Kočevskem rogu! Naj se pobijanje Slovencev nikoli več ne zgodi! appeared first on e-Maribor.

Čustven zapis Janeza Janše. Kako so mučili njegovega očeta.

Fri, 14 May 2021 12:17:59 +0000

13. maja 1927 se je materi Mariji in očetu Blažu v hiši št. 13 na Setniku pri Polhovem Gradcu rodil Janez Janša, oče sedanjega predsednika vlade. kaj vse je moral preživeti, komu vse se je moral odpovedati in kako je preživel. To je zapis sina Janeza Janše.

Zapis Janeza Janše, o svojem o svojem očetu

Kmetija je stala visoko v hribu in otroci, bilo jih je sedem, so morali od rane mladosti trdo delati. Do šole v Polhovem Gradcu je bilo uro in pol hoda v eno smer. Kadar je bilo veliko dela na kmetiji, je moral Janez kot najstarejši ostati doma in pomagati staršem. Dejali so, da je treba preživeti in da bo šola že počakala.

Najlepše je bilo ob nedeljah, ko so bili popoldnevi po nedeljski maši in kosilu prosti za druženje z vrstniki iz vasi. Včasih so bili zanimivi tudi večeri. Kadar so dobili kak obisk, je oče pripovedoval o svojih doživetjih v prvi svetovni vojni. Bil je vojak na ruski fronti. Vojne ni maral. Kdor je živ prišel iz jarkov prve svetovne morije, je bil zaznamovan za vedno.

Življenje je teklo naprej in za odraščajočega fantiča, ki ni nič vedel o politiki ali o dogajanjih v Evropi, o nemški priključitvi Avstrije, okupaciji Češke in napadu na Poljsko je novica o vojni aprila 1941 prišla iznenada. Zanj je pomenila nekakšno oživitev spomina na dogodke, ki si jih je zapomnil iz očetovih pripovedovanj. Novica je postala bolj otipljiva potem, ko je nižje v vasi videl uniforme italijanskih vojakov in slišal njihovo nerazumljivo govorico. S svojo pojavo niti niso vzbujali pretiranega strahu.

Vojna je potegnila novo mejo. Meja med Ljubljansko pokrajino pod italijansko okupacijo in nemškim zasedbenim območjem je tekla streljaj od njegove rojstne hiše. Najprej je bila samo zamišljena, kasneje pa jo je boleče označila bodeča žica in mine na njej. V vsakdanjem življenju se ni veliko spremenilo. Le senca negotove prihodnosti se je plazila nad vsem, kar so počeli.

[adinserter block=”3″]

Pobijanje uglednih domačih ljudi

Potem so slišali za prve novice o odporu proti Italijanom in za Osvobodilno fronto. Bilo je že spomladi 1942. Nihče v vasi ni dobro vedel, kaj Osvobodilna fronta pravzaprav je. Sprva so večinoma menili, da če je proti Italijanom, potem bo že nekaj dobrega. Potem pa so prišle tudi novice o pobojih uglednih domačih ljudi. Njih niso pobijali Italijani, ampak prav tako domačini. Ljudje so govorili, da to počne Komunistična partija. Kaj to je za ena reč, odraščajoči fantiči niso vedeli. Le strah se je naselil tudi vanje in tako kot starši so se začeli pogovarjati šepetaje. Zvečer so zaklepali vrata. Tako pred tujo kot pred domačo govorico.

Potem se je zgodilo. Bilo je 29. junija1942. V vas so prihrumeli Italijani. Obkolili so tudi bolj oddaljene hiše. Med vpitjem so se podili od hiše do hiše in potrkali tudi na številki 13. Pobrali so Janeza in očeta ter jima ukazali, naj vzameta s sabo kramp in lopato. Odgnali so ju na bližnji hrib ter jima bolj s kretnjami kot z besedami ukazali, naj kopljeta jamo. Zraven je stal stražar z naperjeno puško. Janez je vprašal očeta, zakaj morata kopati. Oče je pomolčal, saj je slutil, kaj pomeni vse skupaj. Vendar mu je odvrnil, da najbrž vojaki hočejo strelski jarek, da se njim samim ne ljubi kopati in da so zato vzeli njiju. Italijanski stražar, ki je slišal ta odgovor, je nenadoma spregovoril v slovenščini in jima jasno povedal, da si kopljeta grob. Oče je odložil lopato in vprašal, čemu. Italijanski vojak, ki je bil primorski Slovenec, je odvrnil, da zato, ker sta partizana. Na podboju nad hišnimi vrati so našli s kredo napisano kratico OF. Oče se je razburil, pokazal na Janeza, ki je bil še otrok in vprašal, kako bi onadva mogla biti partizana. Zahteval je razgovor s poveljnikom. Stražar, ki je hotel pomagati, ju je odpeljal do poveljnika in prevajal očetov ugovor. Oče je zahteval, naj pri župniku v Polhovem Gradcu preverijo, ali sta ali nista partizana. Ker je bil edini obremenilni dokaz proti njima s kredo načečkan znak OF na hišnih vratih, so to dejansko storili. Župnik v Polhovem Gradcu je potrdil, da sta bila vedno doma in da najbrž nihče iz hiše ne bi bil tako neumen, da bi sam narisal znak OF na vrata. Župnikovo pričevanje ju je rešilo.

Očitno je nekdo ponoči pred italijansko racijo skrivaj označil hišo. Iz kakšnega nagiba, niso nikoli izvedeli. Vojna je divjala naprej in začela brisati mejo med otroci in odraslimi. Nihče več ni bil varen. Ker je noč jemala čedalje več domačinov, so se začele po vaseh organizirati vaške straže. Oče je bil do njih skeptičen. Dejal je, da je najbolje, da niso nikjer. Vode in kruha da bodo dali vsakemu, ki bo v domačem jeziku prosil zanj, s politiko pa se ne bodo pečali. Takšno je bilo prepričanje mnogih hribovskih družin in domači fantje so se začeli skrivati tako pred eno kot pred drugo vojsko. Da bi preživeli, so izkoriščali bližino meje med italijanskim in nemškim zasedenim območjem ter tihotapili makarone in moko na nemško, cigarete in margarino pa na italijansko stran. Kljub temu, da so obmejne patrulje nekajkrat streljale na njih in jih lovile, so vse skupaj vzeli kot malo bolj resno igro.

Komunisti so sanjali o Sovjetski republiki

Vojna je divjala naprej in vse bolj preraščala v državljanski spopad. Propaganda je občasno prišla tudi v odmaknjene hribovske hiše in vasi. “Po koncu vojne bomo vzeli zemljo tistim, ki jo imajo in jo dali onim, ki jo nimajo”, so govorili eni. Slišalo se je privlačno za tiste, ki niso imeli nič ali malo imetja. “Komunisti hočejo iz Slovenije narediti Sovjetsko republiko in jo priključiti Stalinovi Rusiji, kmete pa nagnati v zadruge“, so govorili drugi. Umori uglednih domačinov, katere je odkrito izvajala OF, so bolj pritrjevali tem zadnjim. Nekdaj prijatelji in tovariši pri skupni igri so se začeli deliti na rdeče in bele. Temu so eni ubili brata, onemu drugi sestro. Maščevanje je nadomestilo vse drugo in politika je mnogokrat postala le opravičilo. Kljub temu pa je bilo v odročnih krajih še vedno največ takih, ki niso marali ne Italijanov ne Nemcev in ne politike, ki je vodila v bratomorno klanje.

[adinserter block=”3″]

Na silo mobiliziran Janez Janša

Skrivanje je bilo nekaj časa uspešno. Potem pa je januarja 1943 stopila v hišo, kjer je bila po nedeljski maši zbrana vsa družina, patrulja Vaških straž iz postojanke v Polhovem Gradcu. Janezu so rekli, da je mobiliziran in da mora z njimi. Oče je ugovarjal, češ da je še skoraj otrok in da nepolnoletnih ne bi smeli mobilizirati. “Če je dober za kontrabant, bo dober tudi za stražo”, je odvrnil vodja patrulje in še isti dan so Janeza odgnali v postojanko. Tam so ga kot enega najmlajših uporabljali za različna dela, hodil pa je tudi v patrulje. Pobegniti ni mogel, ker bi se maščevali domačim, poleg tega pa je bil v postojanki še kar na varnem, hrana je bila boljša kot doma in bil je zadovoljivo oblečen. V postojanki je dočakal kapitulacijo Italije in preoblikovanje Vaških straž v Slovensko domobranstvo.

Janšo zalotili in aretirali

Postojanka v Polhovem Gradcu je stražila komunikacije ob dostopu k Ljubljani iz dolomitske smeri. Stražarska služba je praviloma trajala ves dan. Bilo je dolgočasno in nekoristno, doma pa je bilo veliko dela. Tako je Janez večkrat namesto na stražo odšel domov in čez dan pomagal domačim pri košnji in drugih opravilih, zvečer pa se je vrnil v postojanko. Ta igra pa ni trajala dolgo. Zalotili so ga in aretirali. Zaradi zanemarjanja stražarske službe je bil kaznovan z zaporom. Zaprt je bil v celicah na Ljubljanskem gradu. Ker je bil mladoleten, je bil pod blažjim režimom. Čez dan je pod stražo v glavnem opravljal razna vzdrževalna dela v celicah ali na dvorišču, zvečer pa so ga ponovno dali pod ključ. Delal je skupaj z nekom iz Velikih Lašč, ki mu je pripovedoval o svojem kraju. Opisoval mu je domači kraj in se pohvalil, da ima edini v tistem delu Slovenije cerkev z dvema zvonikoma.

Pobegnil iz zapora

Janezu zapor ni dišal. Vseskozi je oprezal za priložnostjo, da bi pobegnil. Z sojetnikom Malovrh Andrejem, ki je bil doma iz istega konca, sta naredila načrt. 6. decembra 1944, na Miklavžev večer, je Janez v prvem mraku skrivaj prislonil lestev na zunanji zid, Andrej pa se je še podnevi skril na stranišču. Ko se je mrak zgostil, sta prisluhnila glasovom stražarjev. Na vrhu grajskega stolpa je bila nemška straža. Po glasovih sodeč so igrali karte. Splezala sta po lestvi in skozi lino na grajskem stolpu dotipala strelovod. Po njem sta se spustila na grajsko pobočje. Janez si je med spuščanjem zaščitil roke s kapo, drugače bi mu jih jeklenica ožgala do kosti.

Pod obzidjem sta se morala splaziti še skozi bodečo žico. Janez ni poznal Ljubljane, Andrej, ki je bil pred vojno večkrat v mestu, pa se je nekako znašel. Počakala sta do pozne noči in se nato po bolj temnih ulicah Ljubljane začela prebijati proti Šentvidu. Srečno sta prišla iz mesta. V Šentvidu pa ju je nenadoma ustavila domobranska patrulja. Niso ju poznali. Bila sta v pomanjkljivih in bolj dotrajanih uniformah, vendar sta se kljub temu predstavila kot da gresta z dopusta.

Vodja patrulje je zahteval dovolilnice in Andrej mu je po dolgem iskanju po žepih pomolil papir s sodišča, na katerem je bila napisana njegova zaporna obsodba. Pogledali so bolj površno, ob slabi svetlobi baterijske luči so na papirju videli zapisano ime, ki ga je povedal, uradni žig in lahko so šli naprej. Komaj sta si oddahnila, sta zagledala naslednjo patruljo. Skrila sta se za neko hišo in več kot uro ležala do vratu v jami z gnojnico. Tudi to je bilo mimo. Janez je odšel do doma, vendar je ostal v ilegali. Andreja so ujeli čez dva dni, Janez pa se je bolj uspešno skrival in ni nikoli prespal doma. Domobranske patrulje iz postojanke v Polhovem Gradcu so ga večkrat iskale, vendar zaman. Oče je na vsa vprašanja odgovarjal z protivprašanji, češ, vi ste ga mobilizirali, ga nato aretirali in zaprli in vi povejte, kje je. Domači so mu nosili hrano, on pa je ob mraku pomagal pri različnih opravilih. To skrivanje je trajalo točno en mesec vse do večera pred praznikom Svetih treh kraljev v začetku januarja leta 1945. Mati je takrat zahtevala od Janeza, da zvečer ostane v hiši in z družino odmoli vse tri rožne vence, kot se za večer pred takim praznikom spodobi. Janez je vedel, da je nevarno, vendar je kljub temu ostal.

Janez so odpeljali v Dachau

Sredi molitve je poropotalo po vratih. Bila je domobranska patrulja. Vedeli so, da je ob takih večerih največ verjetnosti, da ga zalotijo doma in niso se motili. Odpeljali so ga v Polhov Gradec, od tam pa nazaj v zapor na Ljubljanskem gradu, kjer je čakal na obravnavo na sodišču. Videlo se je, da se bliža konec vojne, zato so bili postopki bolj hitri in včasih površni. Kljub vsemu pa je nekakšen pravni red še vedno veljal. Očitati mu niso mogli nič drugega kot beg iz zapora in prejšnje zanemarjanje stražarske službe. Pričakoval je, da ga bodo v najboljšem primeru vtaknili nazaj v postojanko v Polhovem Gradcu, v najslabšem pa obdržali v zaporu na gradu.

[adinserter block=”3″]

Sodišče pa se je odločilo drugače. Kljub mladoletnosti je bil obsojen na 21 mesecev prisilnega dela v taborišču Dachau v Nemčiji. Za čas tik pred koncem vojne je bila to težka kazen. Prav lahko bi bila to pot brez povratka. Kljub bližajočemu se porazu Nemcev in vsakodnevnemu bombardiranju so transportne zveze še vedno delovale, prav tako nemški represivni stroj.

Prvega marca 1945 ga je jetniški transport odpeljal proti Nemčiji. Razporejen je bil v podružnico Dachaua blizu Hamburga, kjer so taboriščniki gradili podzemno tovarno. Delo je bilo težaško. Za nepolnoletne taboriščnike še posebej. Na srečo ni trajalo dolgo. Takoj, ko so domači izvedeli za sodbo, so napisali prošnjo za pomilostitev. Spet je pomagal polhograjski župnik. Prošnji je bilo ugodeno. Iz taborišča so ga poslali nazaj v Slovenijo in 17. aprila 1945 se je spet znašel v domobranski postojanki v Polhovem Gradcu. Tam je dočakal konec vojne in dva tedna po vrnitvi iz Nemčije je bil skupaj z drugimi iz postojanke spet na poti v smer, iz katere se je komaj vrnil.

Jame za ubežnike so že skopane

Posadka postojanke se je umikala preko Škofje loke, Kranja in Tržiča na Koroško. Vmes se je ustavil doma. Sklenil je, da ne bo šel nikamor. Toda oče je odločil, da kamor gredo drugi, naj gre še on. In je šel. Janez se spominja, kako so se počasi pomikali v dolgi koloni. Mučila sta jih žeja in lakota. Že na avstrijski strani, blizu Vetrinja, sta s prijateljem zavila s poti in se poskušala odžejati v bližnjem potoku. vendar so bili za grmovjem ob potoku skriti partizani, ki niso izvajali nobenih aktivnosti, le opazovali so umikajoče. Ko sta jih zagledala, so se jima posmejali in dejali, da zastonj bežita. Da ne bodo ušli, jame zanje pa so že skopane.

Na Vetrinjskem polju je ostal do konca maja. Angleži, ki so stražili vetrinjsko taborišče, so začeli slovenske domobrance vračati nazaj v Jugoslavijo, rekoč, da jih premeščajo v Italijo. Transport, v katerem je bil tudi Janez, je odpeljal med zadnjimi. Na železniški postaji v Podrožci so čakali na vlak v ograjenem prostoru. Med čakanjem se jim je približal neznanec in jih začel svariti, češ da jih vračajo v Jugoslavijo, kjer jih bodo vse pobili. Niso mu verjeli. Ozmerjali so ga z lažnivcem in ga napodili stran.

Partizani so kradli in pretepali

Ko pa so bili zaprti v vagone, so spoznali resnico. Stražo so prevzeli vojaki z rdečimi zvezdami na kapah. Na jugoslovanski strani so vstopili v vagone in pričeli so deževati udarci. Začelo se je tudi ropanje. Pobirali so jim ure, prstane, nekaterim malo boljšo obleko. Vlak je peljal do Radovljice. Tam so jih iztovorili in popisali. Še prej pa so vsakega posebej natančno preiskali. Zanimalo jih je, koliko so stari in od kdaj so pri domobrancih. Vmes je bilo obilo zmerjanja in udarcev. Stražarji so med njimi odbirali znane obraze. Janeza so kot ostale, rojene leta 1927 in 1926 dodelili med mladoletnike in jih ločili od drugih. V Radovljici so ostali do 3. junija. Potem so jih naložili na vlak in odpeljali v Kranj. Tam so jih namestili v bivše nemške barake.

Hranili so jih z enim obrokom vode, v kateri je bilo prekuhano pesino perje. V Kranju je bil navzoč pri srečanju med svojim sojetnikom Albinom in njegovim bratom Jožetom, ki je bil komandir straže v taborišču. Janez, Albin in Jože so bili pred vojno tovariši pri igri, saj so skupaj pasli krave. Jože je bil najprej v nemški vojski, od koder pa je pobegnil in se priklučil partizanom. Ko je med ujetniki prepoznal svojega brata, mu je dejal: “Ker si se boril proti svojemu bratu, boš šel sedaj v Sibirijo”. Kljub temu pa mu je zvečer prinesel nekaj suhih skorij. Ker so slišali za Jožetovo grožnjo, so ujetniki mislili, da jih bodo poslali v Sibirijo. Niso še slutili, da večino njih čaka še vse kaj hujšega.

Poklicali so Janezovo ime

V Kranju so ostali dvanajst dni. Petnajstega junija so jih postavili v kolono in jih pod močno stražo, podhranjene in izčrpane peš odgnali v Šentvid pri Ljubljani. Tam so jih natrpali po sobah v Škofovih zavodih. V prostoru, v katerem je bil Janez, je bila taka gneča, da se ni dalo niti obrniti. Razmere so bile neznosne, ni bilo nobenih informacij, odnos stražarjev leden. Samo čemeli so in upali na najboljše. Občasno so se odprla vrata in stražar je klical posamezna imena. Ljudje so odhajali iz sobe. Tisti, ki so ostali, so jim zavidali. Mislili so, da na slabše iz tiste utesnjenosti, lakote, žeje in negotovosti pač ne morejo iti.

Neke noči, bilo je najbrž okrog tretjega julija, so poklicali tudi Janezovo ime. Vesel je stopil na hodnik, misleč, da je nečloveških muk konec. Ni si mogel predstavljati, da obstaja še kaj hujšega kot neznosno trpljenje v prenatrpani jetniški sobi. Komaj je stopil na hodnik, je že dobil brco. Pravo razočaranje pa ga je čakalo takoj pod stopnicami. Skupaj z drugimi poklicanimi so ga odgnali v spodnje prostore. Nobenega zaslišanja, le brce in udarci, tokrat še posebej surovi. Nobenih vprašanj. Pa tudi nobenega upiranja. Po dva in dva so skupaj zvezali z žico in jih zmetali na kamione. Kamioni so odpeljali na železniško postajo in tam so jih natlačili v živinske vagone ter zapahnili vrata. Železniška kompozicija je potegnila proti Kočevju. V njegovem vagonu je kljub pretepenim obrazom spoznal nekaj fantov iz okolice Polhovega Gradca, ki so skupaj z njim potovali smrti naproti. Lebnovega in Jurjevega s Praproč, pa Cujevega iz Briš. V vagonu je opazil tudi Toneta Plestenjaka, moža mamine sestre, ki je bil med starejšimi. Doma je za njim jokalo enajst otrok. Vlak je vozil počasi in morda bi se dalo pobegniti, če bi bilo v komu še kaj moči. Pa tudi vedeli niso, kam jih peljejo. Njihove misli so bile kljub vsemu še daleč od najhujšega.

Kolona poslana proti smrti

V Kočevju so jih na železniški postaji nagnali z vagonov in jih postavili v vrsto. Kolono so pognali v smeri proti Rogu. Janez je stopal skupaj s svojim sotrpinom po trdi cesti. Ustnice so imeli razpokane od žeje in razbite od udarcev, zato niso mogli govoriti. Ob obeh straneh so stopali stražarji in priganjali s puškinimi kopiti. Žalostna dolga povorka se je vlekla vedno globlje v roški gozd. V njej so stopali mladostniki, rojeni leta 1927 in 1928, zvečine še otroci, obsojeni brez sodbe, med katerimi najbrž ni bilo nikogar, ki bi karkoli resnega zakrivil in zagotovo nobenega, ki bi vsaj približno vedel, kaj je to politika ali revolucija. Julijsko sonce se je spremenilo v pekočo bolečino. Cestni prah izpod krvavih nog, sončni žarki in vonj po sveži krvi so prebujali slutnje pekla.

Tedni brez hrane, poškodbe od brc in udarcev in julijska vročina so bili za mnoge preveč. Stražarji so govorili slovensko. Nekateri so hodili ob koloni in še poslednjič iskali znane obraze, ki pa jih je bilo zaradi zdelanosti jetnikov težko prepoznati. Bolj se je pot vlekla, več jih je omahnilo v prah. Ker sta bila po dva in dva z žico zvezana skupaj, je vsakokrat, ko se je kdo izmed jetnikov zgrudil, pristopil stražar s kleščami in prerezal žico, ki je omaganega vezala za še stoječega sotrpina in ostalo kolono. Potem so ga potegnili iz vrste v gozd in zaslišal se je le top udarec, včasih slaboten krik, nobenega strela. Pobijali so jih kar s koli ali puškinimi kopiti.

[color-box color=”yellow”] Večina mladoletnih okostnjakov se je že proti večeru 4. julija 1945 le privlekla do cilja. Za kakih dvanajst kilometrov poti od kočevske železniške postaje so porabili cel dan. Med potjo so jih skupaj s poslednjimi življenskimi močmi počasi zapuščali zadnji upi. Na cilju sta jih čakala BREZNO IN SMRT.[/color-box]

Zvezane so postavili v polkrog pred rob brezna. Brez povelja in brez obotavljanja so zapele strojnice. Iz neposredne bližine. Smrtno zadeti in samo ranjeni, mrtvi in živi so padali čez rob in zvezani skupaj vlekli v globino drug drugega.

[adinserter block=”3″]

Izkopal se je iz mrtvih in živih teles

Janeza je veriga teles med sikanjem krogel potegnila navzdol. Čez nekaj časa se je ovedel. Ni bil zadet. Žica, s katero je bil privezan na živo verigo, se je nekako pretrgala. Morda jo je prebila krogla, morda se je strgala med padcem v jamo. Bil je razvezan. Izkopal se je izpod teles, med katerimi je bilo veliko še živih. Globel je napolnjevalo stokanje, ječanje in hropenje stotine umirajočih. Mnogi samo lažje ranjeni so umirali, utapljajoč se v lastni krvi in krvi sotrpinov. In od zgoraj so padali vedno novi. Janez se je nekako privlekel do obrobja jame, kjer je bilo nekaj več prostora. Čuti so le počasi spet začeli delovati in zaznavati PEKEL. Po stenah je mezela vlaga, ki je za silo blažila žejo. Čas se je ustavil.

Potem je počasi vse potihnilo. Globel se je vmes dodobra napolnila s človeškimi telesi. Od vrha kupa trupel pa do zunanjega roba brezna je bilo le nekaj metrov. Janez je zagledal na pol podrto mlado bukovo ali gabrovo drevo, ki je viselo čez rob. Počasi je splezal čez trupla in se oprijel drevesa. Po njem je dosegel rob in se razgledal. Bila je noč. Izgubiti ni mogel ničesar. Bolje milostni strel kot pa počasno umiranje med stotinami trupel. Toda na robu ni bilo nikogar. Nekoliko stran je gorel ogenj in očitno so bili stražarji zbrani okoli njega. Odplazil se je v smer, nasprotno od tiste, v kateri je gorel ogenj. “Samo stran od pekla”, mu je kljuvalo v mislih. Po kakih sto metrih se je prenehal plaziti in je opotekajoče stekel. Nagonsko je izbiral smer. Toda roški gozdovi so prostrani in začel je bloditi. Čez dan je skušal prisluhniti, če bo kje slišal zvonove ali kak drug šum civilizacije, ki si ga je želel in ga je bilo obenem strah. Groza iz kraškega brezna, strnjena v stokajočih glasovih in hropenju stotine pomorjenih, je še vedno visela na njem. Žvečil je koreninice in pil vodo iz mlakuž.

[color-box color=”yellow”] Končno se je prebil na rob gozda. V dolini je zagledal vas, cesto in železnico. Zdelo se mu je, da pelje od Kočevja proti Ljubljani. Skril se je nazaj v goščavo in počakal noči, ko je spet nadaljeval pot. Želel si je domov, vendar ni bil prepričan, da hodi v pravi smer[/color-box]i.

Zagledal je cerkev z dvema zvonikoma

Nekega jutra pa je v daljavi zagledal cerkev z dvema zvonikoma. Spomnil se je pripovedovanja sojetnika iz zapora na ljubljanskem gradu in vedel je, da je v bližini Velikih Lašč. Smer je bila prava, toda do doma je bilo še daleč. Fizična izčrpanost ga je počasi premagovala. Nove moči, ki jih je dobil ob čudežni rešitvi, so pojemale. Napredoval je še nekaj kilometrov, nato pa je bilo skrajnih rezerv energije konec. Bil je v dobrepoljski dolini, zraven vasi Ponikve, ki jo pa ni poznal. Iz gozda se je privlekel do zadnjih vrat hiše, ki je bila bolj na samem ter vstopil. V hiši sta bili samo dve starejši ženski. Bila ga je sama kost in koža, oči so mu vročično žarele. Še vedno je bil ves umazan od krvi, na sebi pa je imel samo še sledove razcapane obleke. Ženski sta se ga silno prestrašili. Vprašali sta ga, od kod prihaja. Odvrnil jima je, da od tam, kjer ljudi pobijajo. Prosil je hrane. Razumeli sta. Ena je vzdihnila “saj naša dva sta tudi najbrž tam.” Dali sta mu mleka in kruha, nato pa sta ga umili ter mu dali obleko. Za silo si je opomogel in vprašal za pot proti Ljubljani. Opozorili sta ga, naj bo previden, saj so patrulje zelo pogoste in večkrat da je še vedno slišati streljanje. Še posebej da je nevarno na glavni cesti mimo Turjaka. Kljub opozorilom je izstopil pri prednjih vratih in se napotil v smeri proti glavni cesti, misleč, da je preoblečen bolj varen in da se bo premikal naprej kakih sto metrov stran od ceste. Neznansko ga je gnalo proč od morišča, nekam na bolj varno, kjer bi si lahko odpočil in podzavestno ga je gnalo proti domu. Niti še ni razmišljal, kako bo prišel mimo Ljubljane, toda kraje med Ljubljano in Polhovim Gradcem je vsaj poznal in bilo bi lažje.

Odpeljali so ga v Šentvid v t.i. Škofove zavode

Komaj je naredil kakih sto metrov od Ponikev, je na gozdni cesti naletel na zasedo. Oglasil se je rezek “Stoj!” in “Kam pa ti, tovariš?” Ni bilo kam. Spet je bil ujet. Spraševali so, kaj počne tam. Bil je zmeden in je ponavljal le to, da se je izgubil. Na srečo je bil preoblečen in umit, pa tudi drugače najbrž ni nihče pomislil, da bi lahko ušel iz Roga. Če bi kdo pobegnil med transportom, bi ga zagotovo iskali. Ker ni govoril z naglasom tistega kraja, so mislili, da je domobranec, ki se skriva in je v resnici zašel ali pa medvojni skrivač, ki je hotel pobegniti k kakim bolj oddaljenim sorodnikom. Sicer pa si niso delali problemov. Naložili so ga na vojaški jeep in odpeljali naravnost v Šentvid v Škofove zavode. Tam je bilo centralno zbirališče

Bilo je nekaj dni kasneje, ko se je znašel natančno v isti sobi, iz katere so ga poklicali tretjega julija. Dolge dni je trajala kalvarija in kazalo je, da se bo spet ponovila. Sojetniki, kolikor jih je še ostalo in ki so ga poznali od prej, so spraševali, kje je bil ves ta čas. Odgovarjal je, da so ga zasliševali in da je bil vmes zaprt v drugih prostorih. Preden so ga vtaknili v jetniško sobo so ga spet popisali in samo čakal je, da bo slej ali prej nekdo od stražarjev ali višjih ugotovil, da je že bil na nekem seznamu in da bi moral pravzaprav trohneti v kraškem breznu v Rogu

Začelo se je govoriti o amnestiji. Janeza so v začetku avgusta prvič poklicali na zaslišanje. V sobi, kjer so ga zasliševali, je stal mesarski stol, na njem pa dva pendreka. Naletel pa je na partizanskega oficirja, ki mu je bilo že vsega dovolj ali pa je bil po srcu dober človek. Spraševal ga je, zakaj se ni pridružil partizanom. Janez mu je odgovoril, da je še mladoleten in da je ravnal tako, kot so mu dejali starši. Oficir ni vrtal naprej. Dejal je, da bo kmalu amnestija in da bo lahko šel domov.

7. avgusta so ga izpustili

Odpeljali so ga nazaj v celico, kjer so nestrpno in še vedno v strahu pričakovali amnestijo, kajti ponoči so kamioni še vedno občasno odvažali nove transporte in skoraj vsako noč se je v jetniške sobe slišalo pokanje za Dravljami. Napočil je tudi sedmi avgust. Popoldne so jih izpustili. Janez se je peš odpravil domov. Prvo noč je iz previdnosti prenočil pri znancih. Tista prva noč po izpustitvi je bila usodna za marsikaterega amnestiranca. Naslednji dan pa je srečno prispel domov v Setnik.

Po vojni se je držal doma. Oktobra leta 1947 je dobil poziv za služenje vojaščine. Kraj: Petrovaradin. Janezu se še sanjalo ni, kje je to. Trajalo je dve leti. Vsega hudega vajen je zdržal tudi to. Med služenjem vojaščine ni nihče omenjal njegove preteklosti. Doma je svoje trpljenje najprej zaupal materi. Beseda je namreč nanesla na moža njene sestre. Janez je poznal njegovo usodo in beseda je izvlekla besedo. Mati mu je morala obljubiti, da ne bo povedala nikomur.

Strah je bil globoko vraščen v dan in v noč.

Življenje je teklo naprej in na spomine je počasi legala pozaba. O vojnih časih ni bilo dovoljeno govoriti objektivno, zato je večina molčala. Strah je bil globoko vraščen v dan in v noč. Potem pa ga je sredi petdesetih let pot slučajno zanesla v Dobrepoljsko kotlino in Ponikve. Spomin se je živo prebudil. Poiskal je hišo, v katero se je zatekel pred desetimi leti. Bila je še prav taka kot takrat. Naletel je na ženski, ki sta se prav jasno spominjali živega mrliča, ki je napol gol, ves krvav in umazan prosil za hrano. Prepoznali sta ga.

Oče otrokom zaupal zgodbo pozorno in postopoma

Nam otrokom je Janez svojo življenjsko zgodbo zaupal zelo pozno in postopoma. Mama je vedela najprej. Otrokom nista o vojnih časih govorila nič takega, kar bi jih lahko spravilo v nevarnost. Sodila sta, da je tako za nas bolje. Posebej mama je zelo pazila, da ne bi izrekala vrednostnih sodb. Očetu je včasih ušlo kaj takega, kot “saj ni vse res, kar govorijo”, ali pa “obstaja tudi drugačna resnica”, kaj več pa ne. Če je hotel nadaljevati, ga je mama vedno ustavila. Namesto razlage o preteklosti je dejala, da moramo moliti, da se strašni vojni časi ne bi več ponovili. Moralo je biti v kakem osmem razredu osnovne šole, ko sem na podstrešju za tramom našel knjigo brez platnic, v kateri so bile črno bele fotografije in opisi nekakšnih vojnih dogodkov, ki so se močno razlikovali od tistega, kar je pisalo v šolskih učbenikih.

Se nadaljuje…

Vir: Janez Janša, Okopi, Mladinska knjiga 1994, slika: Arhiv NSZ,

M.G.

Sledi drugi del….

The post Čustven zapis Janeza Janše. Kako so mučili njegovega očeta. appeared first on e-Maribor.

Kako so komunisti iz pokopališča domobrancev naredili pasji poligon?

Sun, 09 May 2021 08:56:48 +0000

Neverjetno, nezaslišano in barbarsko. To so dejanja s katerimi bi lahko opisali divjanje komunistov po koncu druge svetovne vojne, kaj so počeli z že umrlimi ljudmi.

Iz pokopališča pasji poligon?

[color-box color=”yellow”] Vojaško pokopališče za slovenske domobrance na Orlovem vrhu še vedno buri duhove. Orlov vrh stoji v MO Ljubljana in spada pod sosesko Prule. Tam naj bi bilo pokopanih 152 žrtev. A kaj se je dogajalo z njihovimi posmrtnimi ostanki, nihče pravzaprav zares ne ve. Znano je le eno dejstvo. Šlo je za barbarska dejanja komunističnih oblasti.[/color-box]

Znane so številne domneve, kaj se je s posmrtnimi ostanki na Orlovem vrhu dogajalo po koncu 2.svetovne vojne. Skupno jim je prepričanje, da so bili posmrtni ostanki iz domobranskega pokopališča na Orlovem vrhu izkopani. Razna pričevanja in teorije pravijo, da naj bi jih prepeljali v tovarno in predelali v klej, da so jih raztopili v apnenici, da so jih vrgli v Savo, da so jih odpeljali k sv. Urhu in jih pokopali kot žrtve, ki so jih umorili tamkajšnji domobranci.

Pokopališče za domobrance

Leta 2001 so na republiški upravi za kulturno dediščino zatrjevali, da pokopališče na Orlovem vrhu ni locirano. V zbirki podatkov o prikritih moriščih in grobiščih pa je na osnovi vseh teh navedb ugotovljeno, da je bil iznos posmrtnih ostankov opravljen.

Po podatkih mrliške knjige župnije sv. Jakob od novembra 1943 do aprila 1945 pokopanih vsaj 148 domobrancev. Njihove grobove je povojna komunistična oblast leta 1946 oskrunila, telesne ostanke so v naglici izkopali (domnevno nemški vojni ujetniki) in jih odpeljali neznano kam. Zdravnik dr. Tine Velikonja je večkrat poudarjal, da so pri tem naglem opravilu gotovo izpadle oziroma ostale v zemlji mnoge majhne kosti pokojnih, sploh pa se je glavnina njihovih teles spremenila v tamkajšnjo prst.

Tukaj prilagamo tudi osnutek seznama žrtev

Mestne oblasti v Ljubljani leta 1945 sledile ukazu, da se grobovi okupatorjev in prebivalcev Slovenije, ki jih je pobila zmagovita komunistična stran, zravnajo z zemljo. Na tem pokopališču so tako taborili taborniki, postalo je prizorišče piknikov, pasji poligon in sprehajališče nič hudega slutečih sprehajalcev.

Žalna slovesnost na Orlovem vrhu za dan vseh svetih

Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, se je odločila za sondiranje območja vojaškega pokopališča na Orlovem vrhu. Prvo sondiranje je bilo opravljeno 7. novembra. Na začetku zunanjega obroča grobov so odkrili skrbno izpraznjeno krsto, zraven nje pa krsto, v kateri je bil nedotaknjen skelet. Da bi dobili celovitejšo sliko stanja, so sondiranje ponovili 14.novembra. Pokazalo se je, da bil del grobov izkopan. Iznos posmrtnih ostankov je bil opravljen malomarno, v krstah še ležijo posamezne kosti. V notranjem obroču grobov pa so grobovi še nedotaknjeni.

Barbarsko dejanje s trupli ljudi, je bilo delo komunistov takratne oblasti. In taka dejanja so nezaslišana in nevredna človeškega dostojanstva. Pa pri tem ni važno za kakšna in katera trupla ljudi se gre.

P.M.

The post Kako so komunisti iz pokopališča domobrancev naredili pasji poligon? appeared first on e-Maribor.