V našo družbo smo takrat povabili svetovno znanega harmonikarja, ki je ne samo znan po disciplini in pridnosti, ampak tudi po novih idejah za mesto v katerem živi – Velenje. Prvič pa se spogleduje tudi s politiko. Na letošnjih volitvah se bo potegoval za županski stol v Velenju. V našo družbo smo povabili znanega harmonikarja, Nejca Pačnika. 

Nejc Pačnik je dokaz, da se veliki cilji uresničujejo z vztrajnostjo, disciplino in pogumom. Zdaj želi izkušnje, ki so ga pripeljale do svetovnega vrha, prenesti tudi v politiko – kjer bo moral namesto za naslov svetovnega prvaka zaupanje ljudi osvojiti z dejanji. S Pačnikom se je pogovarjal M.G..

Kdaj ste si prvič rekli: »Morda pa lahko Velenje vodim tudi jaz?«

Nejc Pačnik: Ni bilo enega samega trenutka, ko bi si rekel: »Sedaj bom kandidiral za župana.« Ta misel je dozorevala postopoma po pogovorih s sorodniki, prijatelji, znanci itd. Velenje je moje mesto. Tukaj živim, delam, ustvarjam. Skozi leta sem se naučil, da rezultat na nobenem področju ne pride sam od sebe. Potrebni so jasen cilj, disciplina, vztrajnost in predvsem dobra ekipa. Vedno pogosteje sem se spraševal, ali lahko svoje izkušnje, mladost, energijo in način dela prenesem tudi v okolje, v katerem živimo. Nekako sem začutil, da ne želim več samo opazovati, pripravljen sem prevzeti tudi odgovornost. Kandidatura zame zato ni bila trenutna odločitev, ampak rezultat daljšega razmisleka o tem, kaj lahko sam prispevam k razvoju Velenja.

V politiko prihajate iz precej drugačnega okolja. Večino življenja ste bili povezani z glasbo, učiteljstvom in mladimi. Kaj vas je pravzaprav pripeljalo do odločitve, da stopite v politiko?

Nejc Pačnik: Res je, prihajam iz drugačnega okolja, vendar sam tega ne vidim kot slabost. Glasba, učiteljstvo in delo z vsemi generacijami v moji zasebni glasbeni šoli so me naučili veliko stvari, ki so pomembne tudi pri javnem delu kjer je treba poslušati ljudi, prevzemati odgovornost, vztrajati, povezovati različne posameznike in predvsem razumeti, da brez dela ni rezultata. V zadnjih 15. letih podjetništva sem bil veliko med ljudmi. Kot učitelj spremljaš mlade pri njihovem razvoju, srečuješ njihove starše, njihove želje, skrbi in tudi težave. Ob tem začneš drugače gledati tudi na okolje, v katerem živimo, in se spraševati, kaj lahko sam prispevaš.

Kaj je po vašem mnenju največji problem današnjega Velenja?

Nejc Pačnik: Največji problem Velenja po mojem ni ena cesta, en projekt ali ena investicija. V prvi vrsti se mi zdi, da si premalo upamo in smo premalo ambiciozni. Največji izziv je, kako bomo mesto pripravili na obdobje po premogu in pri tem poskrbeli, da bodo ljudje tukaj še vedno želeli živeti, delati in ustvarjati. Pred nami je velika gospodarska in energetska preobrazba. Zame je ključno vprašanje, ali bomo znali ustvariti dovolj kakovostnih in dobro plačanih delovnih mest, stanovanj in bivalnih kapacitet predvsem za mlade družine, ter jim ponuditi razlog, da svojo prihodnost vidijo v Velenju. Ob tem ne smemo pozabiti na vsakdanje življenje ljudi, dostopna stanovanja, promet, urejene krajevne skupnosti, kakovostno zdravstvo, vrtce, šole, šport, kulturo ter varno in čisto okolje. V Velenju se trenutno veliko investira, kar je dobro. Toda sam razvoja mesta ne merim samo v milijonih evrov in številu novih objektov, ki ne prinašajo večjih dodanih vrednosti mestu. Najpomembnejše merilo mora biti ali ljudje zaradi teh investicij dejansko živijo bolje. Zato bi največji izziv Velenja opisal kot vprašanje prihodnosti: kako iz mesta z močno industrijsko preteklostjo ustvariti mesto novih priložnosti, ne da bi ob tem izgubili ljudi.

Velenje ima za seboj močno rudarsko in industrijsko zgodovino, danes pa se sooča z velikimi spremembami. Kakšno Velenje vidite čez deset ali dvajset let?

Nejc Pačnik: Velenje čez deset ali dvajset let vidim kot mesto, ki bo znalo svojo močno industrijsko in rudarsko zgodovino spremeniti v novo razvojno priložnost. Ne želim si Velenja, ki bi živelo od spominov na preteklost, ampak mesta, ki bo samozavestno gledalo naprej. Mesta z novimi, kakovostnimi delovnimi mesti, z močnim gospodarstvom, ki ne bo odvisno samo od ene panoge, ter z okoljem, v katerem bodo mladi videli svojo prihodnost. Pomembno se mi zdi, da Velenje ostane mesto po meri človeka. Da lahko mlada družina pride do stanovanja, da imajo starejši kakovostne storitve in dostopno zdravstvo, da imamo urejene krajevne skupnosti, dobro prometno povezanost ter veliko možnosti za šport, kulturo in druženje. Posebno priložnost vidim tudi v znanju, podjetništvu, novih tehnologijah in turizmu. Imamo jezera, naravo, industrijsko dediščino in zelo dobro geografsko lego. Iz tega lahko ustvarimo veliko več, če bomo imeli jasno vizijo in bomo znali povezati gospodarstvo, izobraževanje in lokalno skupnost. Predvsem pa si želim, da bi čez dvajset let lahko rekli: Velenje je uspešno prestalo prehod iz premogovnega mesta v sodobno mesto priložnosti, vendar pri tem ni izgubilo svoje identitete, solidarnosti in povezanosti med ljudmi. Uspeh bo, če bodo naši otroci čez dvajset let želeli ostati v Velenju ali se po študiju sem vrniti, ker bodo vedeli, da lahko tukaj dobro živijo, ustvarjajo in vzgajajo svoje družine.

Mladi so ena od vaših posebnih povezav z mestom, saj jih kot učitelj harmonike že leta učite in spremljate njihov razvoj. Zakaj po vašem mnenju mladi zapuščajo Velenje in kaj bi jih lahko prepričalo, da ostanejo?

Nejc Pačnik: Z mladimi sem povezan praktično vsak dan in skozi leta sem spoznal, da ne odhajajo zato, ker ne bi imeli radi naše občine. Pogosto odidejo zaradi študija, nato pa se pojavi vprašanje ali imajo dovolj razlogov, da se vrnejo. Po mojem mnenju so pri tem ključne tri stvari: kakovostno in dobro plačano delo, možnost priti do primernega stanovanja ter občutek, da lahko tukaj razvijejo svoje ideje in si ustvarijo prihodnost. Mlademu človeku ne moremo reči samo: »Ostani tukaj.« Ustvariti moramo pogoje zaradi katerih bo sam želel ostati ali se po študiju vrniti. To pomeni, da moramo privabljati nova podjetja in delovna mesta z višjo dodano vrednostjo, pomagati mladim podjetnikom pri prvih korakih, ustvarjati možnosti za dostopnejša stanovanja ter še naprej razvijati mesto, kjer je poleg dela tudi kakovostno življenje – šport, kultura, druženje, dobra povezanost in okolje, v katerem si želiš vzgajati družino. Kot učitelj pa vidim še nekaj: mladi potrebujejo priložnost, da so slišani in da lahko nekaj ustvarijo. Naloga lokalne skupnosti ni, da jim pove, kaj morajo narediti, ampak da jim omogoči, da svoje ideje tukaj tudi uresničijo. Zame bi bil eden največjih uspehov Velenja prihodnosti, če bi mlad človek po končanem študiju rekel: »Želim se vrniti domov, ker imam tukaj priložnost.«

Velenje je znano tudi po zelo močni kulturni in glasbeni tradiciji. Bi morala občina po vašem mnenju kulturi nameniti več pozornosti in denarja?

Nejc Pačnik: Kot glasbenik in učitelj seveda kulturo doživljam zelo osebno. Zame kultura ni strošek, ampak naložba v ljudi, identiteto mesta in kakovost življenja. Velenje ima izjemno kulturno in glasbeno tradicijo, veliko društev, ustvarjalcev, glasbenikov in mladih talentov. Zato se mi zdi pomembno, da občina to področje močno podpira. Vendar ne bi rekel, da je rešitev vedno samo v tem, da preprosto namenimo več denarja. Pomembno je tudi, kam ta denar gre, kdo lahko do njega pride in kakšen učinek ima za skupnost. Mlademu talentu moramo omogočiti prostor, mentorstvo in možnost, da svoje znanje pokaže tudi v domačem okolju, ne šele takrat, ko uspe nekje drugje. Pomembno je tudi, da kultura ni nekaj, kar se dogaja samo v velikih ustanovah ali na nekaj velikih prireditvah. Želim si kulture po krajevnih skupnostih, na trgih, ob jezerih, v šolah in med ljudmi. Če bomo skozi kulturo znali povezati tradicijo našega mesta z novo generacijo ustvarjalcev bomo ohranili identiteto Velenja in hkrati ustvarili nekaj novega.

Kot učitelj veste, da se uspeh ne zgodi čez noč. Tudi do naslova svetovnega prvaka je bilo potrebnih ogromno ur vaje. Se da enako logiko prenesti tudi v vodenje občine?

Nejc Pačnik: Seveda. Pravzaprav mislim, da je ta povezava zelo neposredna. Ko sem se pripravljal na največja tekmovanja, ni bilo dovolj, da sem nekaj mesecev pred nastopom začel vaditi bolj intenzivno. Rezultat je nastajal skozi leta. Bili so dnevi, ko sem enak del skladbe ponavljal do popolnosti, iskal najmanjše napake in popravljal podrobnosti, ki jih poslušalec morda sploh ne bi opazil. Prav te podrobnosti pa na koncu odločajo o tem, ali si dober ali najboljši. Tudi do naslova svetovnega prvaka nisem prišel samo z nadarjenostjo. Za njim so bile ure in ure dela, odrekanja, tudi neuspehi in trenutki, ko sem moral nadaljevati, čeprav rezultat še ni bil viden. Podobno razumem vodenje občine. Velikih sprememb ni mogoče narediti čez noč. Potrebuješ jasno zastavljen cilj, dobro ekipo, disciplino, sprotno preverjanje rezultatov in predvsem vztrajnost. Pomembno pa je še nekaj, kar sem se naučil skozi glasbo: tudi če si zelo dober posameznik, brez dobre ekipe ne gre. Danes kot učitelj pogosto vidim enako pri svojih učencih. Moj cilj ni, da igram namesto njih, ampak da v njih prepoznam potencial, jih usmerjam in ustvarim pogoje, da lahko sami dosežejo svoj maksimum. Tako bi želel delovati tudi pri vodenju občine. Župan ne sme vsega početi sam. Njegova naloga je, da zna povezati prave ljudi, jim zaupati, postaviti jasne cilje in poskrbeti, da se dogovorjene stvari tudi izvedejo. Sam verjamem v delo, pri katerem ne iščeš bližnjic. Postaviš si cilj, narediš načrt, vsak dan narediš korak naprej in se ne ustrašiš, ko pridejo težave. Tako sem delal v glasbi in enako logiko bi prenesel tudi v vodenje občine: manj velikih besed in več vztrajnega, konkretnega in merljivega dela.

Tokratna vaša kandidatura je zanimiva tudi zato, ker se je okoli vas povezalo več desnosredinskih oziroma desnih političnih akterjev. Kako pomembno je bilo za vas, da se je desnica v Velenju povezala?

Nejc Pačnik: Zame je povezovanje pomembno predvsem zato, ker lokalna politika ne bi smela biti prostor kjer vsak stoji samo na svojem bregu in išče razlike. Seveda imamo različne stranke različne poglede in tudi različne kandidate. To je normalno in zdravo. Toda obstajajo vprašanja, pri katerih bi morali znati pogledati čez strankarske meje in se zamisliti kako bomo razvijali občino Velenje. Zame pri tem ni najpomembnejša oznaka »desnica«. Pomembneje je, da smo pokazali, da se lahko ljudje, ki se v marsičem razlikujejo, usedejo za isto mizo in poiščejo skupne točke. Tudi sam sem kot glasbenik tega vajen. Če želiš ustvariti dober ansambel, ni cilj, da vsi igrajo isti instrument in na popolnoma enak način. Pomembno je, da vsak zna svoj del, posluša druge in da na koncu vsi igramo isto skladbo. Podobno si predstavljam lokalno politiko. Ne pričakujem, da se bomo vedno o vsem strinjali. Želim pa si spoštljive komunikacije, da bomo pri pomembnih vprašanjih za občino zmožni sodelovati tudi preko tradicionalnih političnih meja. Zato tudi politična skupina “Povezani za Velenje!”

Nejc Pačnik: Čas je, da so ljudje zopet slišani!

Velenje je desetletja veljalo za tradicionalno levo oziroma socialdemokratsko okolje. Zakaj menite, da je zdaj čas za politično spremembo?

Nejc Pačnik: Mislim, da Velenje ne potrebuje spremembe zato, ker bi bilo vse, kar je bilo narejeno do zdaj, slabo. Nasprotno – naše mesto je bilo zgrajeno z ogromno dela, znanja in poguma generacij pred nami in to je treba spoštovati. Zato sam spremembe ne razumem kot boj med levimi in desnimi. Razumem jo kot vprašanje ali smo pripravljeni pogledati na Velenje z novimi očmi, odpreti prostor novim ljudem, novim idejam in drugačnim pristopom. Dolgoletno vodenje ima svoje prednosti in slabosti. Lahko prinese občutek prevelikega monopola, nadzora in da se nekatere stvari delajo zato, ker so se tako delale vedno. Sam bi si želel več odprtosti, več vključevanja različnih ljudi in predvsem več pripravljenosti za sodelovanje.

Kaj je bil najtežji del pri usklajevanju različnih strank in njihovih interesov?

Nejc Pačnik: Pravzaprav zaenkrat večjih težav pri usklajevanju ni bilo, ker imamo pri številnih ključnih vprašanjih zelo podobno razmišljanje in sorodna programska izhodišča. Seveda ima vsaka stranka svojo identiteto in svoje poudarke, vendar smo hitro ugotovili, da se pri bistvenih vprašanjih za prihodnost občine Velenje precej dobro razumemo. Zato povezovanje ni bilo prisiljeno. Nastalo je precej naravno, ker smo hitro ugotovili, da imamo veliko skupnih točk.      Ni cilj, da bi vsi razmišljali popolnoma enako, ampak da znamo pri ključnih razvojnih vprašanjih stopiti skupaj.

Ko se združijo različne stranke, se lahko hitro pojavijo različni pogledi. Kdo bo imel zadnjo besedo, če boste postali župan – stranke, ki vas podpirajo, ali vi?

Nejc Pačnik: Če bom izvoljen za župana, bo odgovornost za vodenje občine moja. Stranke, ki me podpirajo, so pomembni partnerji in njihova mnenja bom vedno spoštoval, vendar župan na koncu nosi odgovornost za vse odločitve. Verjamem, da dobre odločitve pogosto nastanejo prav tam, kjer se srečajo različni pogledi. Naloga župana je, da zna te poglede povezati, poiskati skupne točke in ob tem ohraniti spoštljiv odnos do vseh, ki sodelujejo. Želim si ekipe in partnerjev, med katerimi vlada zaupanje, kjer se lahko pove tudi drugačno mnenje in kjer se ljudi zaradi tega ne izključuje. Pri tem me bo vodilo predvsem vprašanje, kaj je najboljše za občino Velenje in naše prebivalce. Želim biti župan vseh občank in občanov, ne glede na njihovo politično pripadnost. Prav zato se mi zdita spoštovanje mnenj in medsebojno spoštovanje ena najpomembnejših osnov dobrega vodenja.

Bi lahko rekli, da je vaša kandidatura pravzaprav poskus preseči klasično delitev na levico in desnico ter združiti ljudi okoli konkretnih projektov za Velenje?

Nejc Pačnik: Da, predvsem bi rekel, da želim pokazati, da smo sposobni sodelovati tudi takrat, ko prihajamo iz različnih političnih okolij. Veliko ljudi, predvsem mladih, se danes ne želi ukvarjati z nenehnimi delitvami na leve in desne. Tudi sam želim lokalno politiko razumeti predvsem kot delo za občanke in občane. Seveda imamo različna politična prepričanja in to je normalno, ampak mislim, da je čas, ko se moramo o konkretnih vprašanjih v dobro občine in naših ljudi začeti pogovarjati in delati drugače. Če je predlog dober za mesto, potem mi ni pomembno, kdo ga je predlagal. Pomembno je, ali ga lahko skupaj uresničimo in ali bo ljudem prinesel nekaj boljšega. Želim si, da bi znali v Velenju več sodelovati, se poslušati in iskati skupne rešitve.

Aktualni župan ima v Velenju močno politično bazo. Zakaj menite, da ste vi boljša izbira za Velenje?

Nejc Pačnik: Ne bi želel sam zase reči, da sem boljša izbira. O tem bodo odločali občanke in občani. Prihajam iz nekoliko drugačnega okolja, nisem del dolgoletnih struktur vodenja občine in največjih podjetij v Šalešji dolini zato lahko na vse stvari pogledam z drugačne perspektive. Verjamem v sodelovanje, v spoštovanje različnih mnenj in predvsem v to, da mora biti občina odprta do ljudi. Želim si, da občanke in občani ne bi bili vključeni samo takrat, ko so odločitve že skoraj sprejete, ampak da bi jih znali poslušati prej. Pomembna se mi zdita tudi nova energija in vključevanje ljudi, ki doslej morda niso bili del lokalne politike. Aktualnega župana in delo, ki je bilo v Velenju opravljeno, spoštujem. Kandidiram pa zato, ker menim, da je zdravo, da imajo ljudje izbiro in da lahko primerjajo različne poglede na prihodnost mesta. Na koncu pa naj občanke in občani presodijo kaj si želijo v prihodnje.

Kaj bi bil vaš prvi ukrep v prvih 100 dneh, če postanete župan?

Nejc Pačnik: Nerad govorim vnaprej in obljubljam konkretne ukrepe, preden imamo pred sabo vse podatke in realno sliko stanja.V Mestnem odboru SDS Velenje imamo Strokovni svet, ki ga sestavlja veliko ljudi z izkušnjami z različnih področij – od gospodarstva, sociale, zdravstva in izobraževanja do infrastrukture, kulture in drugih pomembnih področij za razvoj mesta. Ko bomo tako daleč, bomo skupaj pogledali dejansko stanje, določili prioritete in se dogovorili kateri ukrepi morajo biti izvedeni najprej. Sam verjamem v ekipno delo. Župan ne more in ne sme delati sam. Pomembno je da zna okoli sebe zbrati sposobne ljudi, poslušati stroko, različna mnenja in nato sprejeti odgovorne odločitve. Zato danes ne želim tekmovati v obljubah, kaj bo, lahko pa obljubim način dela: premišljeno, strokovno, skupaj z ljudmi in z jasnim ciljem, da sprejete odločitve koristijo občankam in občanom Velenja.

Kako bi kot župan ravnali z občinskim denarjem? Kje vidite največ prostora za prihranke?

Nejc Pačnik: Kot podjetnik zelo dobro vem, da je treba z denarjem, ki ga težko prislužiš, ravnati gospodarno, premišljeno in odgovorno. Enako bi gledal tudi na občinski denar kajti to ni denar politike ampak denar občank in občanov. Ne bi bilo odgovorno, da danes pokažem na neko področje in rečem, da bomo tam varčevali, ne da bi poznali vse podatke in posledice. Največ prostora za izboljšave vidim v dobrem načrtovanju, nadzoru stroškov, preverjanju smotrnosti investicij ter v tem, da se pri vsakem večjem projektu vprašamo ali za vloženi denar dobimo ustrezen rezultat. Posebej pomembna pa se mi zdi popolna preglednost občinskih financ. Želim si uvedbe participativnega proračuna, kjer bi občanke in občani lahko neposredno odločali o delu občinskega denarja in predlagali projekte, ki jih v svojem okolju potrebujejo. Poleg tega bi si želel vzpostaviti preprost sistem »na klik«, kjer bi lahko vsak občan kadarkoli pogledal, koliko denarja občina porabi, za kaj ga porabi, kateri projekti se izvajajo, koliko stanejo in kako napredujejo. Takšna odprtost po mojem mnenju bistveno poveča zaupanje ljudi, hkrati pa zmanjšuje prostor za nepregledno porabo, zlorabe in korupcijska tveganja. Če je poraba javnega denarja ves čas na očeh javnosti, je tudi odgovornost vseh, ki z njim upravljajo, veliko večja. Cilj je gospodarno, pregledno in odgovorno upravljanje, da vsak evro porabimo premišljeno in tam, kjer občankam in občanom prinese največ koristi.

Kaj bi naredili na področju stanovanj? Bi lahko mlada velenjska družina v vašem Velenju prišla do dostopnega stanovanja?

Nejc Pačnik: Stanovanje je ena od osnovnih stvari, ki odloča o tem, ali bo mlada družina svojo prihodnost gradila v Velenju ali drugje. Ena od možnosti je, da občina del svojih zemljišč nameni gradnji stanovanj za mlade družine pod ugodnejšimi pogoji. Druga možnost je razvoj dolgoročnega najema z možnostjo kasnejšega odkupa, kjer bi mladi lažje prišli do prvega stanovanja, ne da bi morali takoj prevzeti ogromno kreditno breme. Smiselno se mi zdi tudi razmisliti o posebnem stanovanjskem skladu oziroma programu za mlade, preko katerega bi lahko sistemsko podpirali gradnjo, najem in nakup prvega doma. Hkrati bi morali preveriti, kje imamo neizkoriščena občinska zemljišča in objekte ter ali jih lahko aktiviramo za stanovanjske potrebe. Pomembno je tudi hitrejše prostorsko načrtovanje, saj brez pravočasno pripravljenih zemljišč novih stanovanj preprosto ne bo. Ohraniti in nadgraditi bi morali tudi subvencije za mlade pri reševanju prvega stanovanjskega vprašanja. Moj cilj bi bil, da mlada družina, ki dela v Velenju in želi tukaj ostati, dejansko vidi realno pot do svojega doma. Če želimo, da mladi ostanejo, jim moramo ponuditi več kot le lepo mesto. Ponuditi jim moramo možnost, da si tukaj tudi ustvarijo življenje.

Kako bi privabili nova podjetja in predvsem bolje plačana delovna mesta?

Nejc Pačnik: Če želimo privabiti nova podjetja moramo najprej ustvariti okolje, v katerega bodo podjetniki želeli investirati. Pomembno je, ali imaš na voljo ustrezno zemljišče, dobro infrastrukturo, hitro in učinkovito občinsko upravo, dovolj usposobljenega kadra ter občutek, da je lokalna skupnost podjetju partner in ne dodatna ovira. Zato bi želel, da Velenje postane občina, kjer investitor ob prihodu dobi jasno kontaktno točko in pomoč od prvega pogovora. Hkrati pa ne želimo privabiti podjetij samo zaradi števila novih delovnih mest. Pomembna mora biti tudi njihova kakovost. V Velenju potrebujemo več delovnih mest z višjo dodano vrednostjo na področju novih tehnologij, energetike, raziskav, razvoja, digitalizacije in drugih dejavnosti, kjer lahko ljudje s svojim znanjem ustvarjajo več in so za to tudi bolje plačani. Veliko priložnost vidim tudi v naših obstoječih podjetjih. Včasih govorimo samo o tem, koga bomo pripeljali od zunaj, pozabljamo pa na podjetnike, ki so tukaj že danes. Tudi njim moramo omogočiti, da rastejo, investirajo in zaposlujejo. Posebej pomembno je povezovanje gospodarstva z izobraževanjem. Če vemo, kakšne profile bodo podjetja potrebovala čez pet ali deset let, moramo mlade na ta znanja začeti pripravljati že danes. Predvsem pa bi si želel, da bi občina aktivno iskala investitorje. Ne čakala, kdo bo potrkal na vrata, ampak skupaj z gospodarstvom predstavljala Velenje kot prostor za investicije.

Kaj pa varnost, urejenost mesta, parkiranje in promet? So to teme, ki jim občinska politika namenja dovolj pozornosti?

Nejc Pačnik: Bi bilo pošteno reči, da se jim danes ne namenja pozornosti. Na področju prometa, parkiranja in trajnostne mobilnosti se izvajajo številni projekti. Zame pa je ključno vprašanje, ali ljudje te ukrepe v svojem vsakdanjem življenju občutijo kot izboljšanje. Pri varnosti mi je pomembno predvsem to, da se ljudje v svojem mestu počutijo varne podnevi in ponoči. Tu je pomembno sodelovanje občine, policije, redarstva, krajevnih skupnosti in predvsem hitro odzivanje tam, kjer se pojavijo težave. Varnosti ne smemo ocenjevati samo skozi statistiko, ampak tudi skozi občutek ljudi. Velenje mora ostati čisto, urejeno in prijetno mesto, vendar ne samo v samem središču. Enako pozornost si zaslužijo krajevne skupnosti, stanovanjska naselja, otroška igrišča, poti in druge javne površine. Razumem trajnostno mobilnost in jo podpiram, vendar avtomobila ne moremo preprosto odmisliti. Ljudje ga potrebujejo za prihod na delo, obisk zdravnika, prevoz otrok in številne druge vsakodnevne obveznosti. Zato morajo biti parkirne rešitve premišljene, praktične in pripravljene skupaj z ljudmi, ki tam živijo. Enako velja za promet. Potrebujemo varen promet za pešce in kolesarje, dober javni prevoz, hkrati pa tudi pretočne ceste in dobro dostopnost vseh delov občine. Sam bi si želel predvsem bolj praktičen pristop, manj odločanja za pisalno mizo in več pogovora z ljudmi na terenu. Če stanovalci nekega naselja vsak dan opozarjajo na nevaren prehod, pomanjkanje parkirišč ali prometni zastoj, je treba težavo pogledati tam, kjer dejansko nastaja. Na koncu se kakovost občine ne meri samo po velikih projektih. Zelo pogosto jo ljudje ocenjujejo po majhnih, vsakdanjih stvareh, ali imajo kje parkirati, ali je njihova ulica varna, ali je okolica urejena in ali občina na njihove težave reagira.

Skupina Povezani za Velenje

Če bi vas moral nekdo opisati samo s tremi besedami – katere bi izbrali sami?

Nejc Pačnik: Vztrajen, delaven in povezovalen. Vztrajen, ker sem se skozi podjetništvo naučil, da se pravi rezultati ne zgodijo čez noč. Že zaradi izziva vedno izberem težjo pot. Delaven, ker verjamem, da se z resnim in poštenim delom da doseči veliko. Vem kaj pomeni delati tudi po 15-20 ur dnevno. Povezovalen, ker se mi zdi zelo pomembno, da znamo ljudi poslušati, spoštovati različna mnenja in jih povezati okoli skupnih ciljev.

Svetovni prvak, učitelj in politik. Katera od teh treh vlog vam je najbolj pri srcu?

Nejc Pačnik: Naslov svetovnega prvaka mi pomeni ogromno, ker je rezultat dolgoletnega dela, odrekanja in vztrajnosti. To je del moje življenjske poti, na katerega bom vedno ponosen. Vloga učitelja pa mi je verjetno najbolj pri srcu na osebni ravni. Ko vidiš ljudi različnih starosti, ki napredujejo, pridobivajo samozavest skozi glasbo in dosežejo nekaj za kar so delali, je to poseben občutek. Takrat veš, da tvoje delo pušča sled tudi v življenju nekoga drugega. Politika pa je zame delno še vedno nekaj novega in se moram zagotovo še veliko naučiti.

Če bi moral izbrati samo eno, bi zato verjetno rekel učitelj. Ker pri učenju ne gre samo za harmoniko, ampak tudi za odnos, zaupanje, vztrajnost in razvoj človeka.

Kaj vam je harmonika dala kot človeku, česar vam politika nikoli ne bo mogla dati?

Nejc Pačnik: Harmonika mi je dala nekaj zelo osebnega – stik z ljudmi brez potrebe po razlagi. Ko igraš, lahko z nekaj toni poveš vse za kar bi v politiki potreboval nekaj minut govora. Glasba povezuje ljudi neposredno, čustveno in iskreno. Ne sprašuje, kdo je levi, kdo desni, kdo se s kom strinja. Če je glasba dobra, ljudi preprosto poveže. Glasba mi je dala ogromno lepih trenutkov z ljudmi, ki jih sicer morda nikoli ne bi srečal. Politika mi daje možnost, da nekaj naredim za skupnost.

In obratno – kaj vas je glasbena kariera naučila o ljudeh, kar vam danes pomaga pri političnem delu?

Nejc Pačnik: Glasbena kariera me je predvsem naučila poslušati ljudi. Kot glasbenik, učitelj in mentor hitro ugotoviš, da vsak človek potrebuje nekoliko drugačen pristop. Nekoga moraš spodbuditi, drugemu dati več časa, tretjemu povedati stvari zelo neposredno. Če želiš iz ljudi izvleči najboljše, jih moraš najprej razumeti. Naučila me je tudi, da se spoštovanje ne dobi z nazivom, ampak z odnosom. Ljudje hitro začutijo, ali si iskren, ali jih poslušaš in ali držiš besedo. Veliko sem nastopal, tekmoval in delal z zelo različnimi karakterji ljudi, zato sem se naučil tudi sprejemati kritiko, obvladovati pritisk in ostati miren, ko stvari ne gredo po načrtih. To mi bo zagotovo tudi v bodoče pri političnem delu zelo pomagalo. Politika je navsezadnje delo z ljudmi. Če jih ne znaš poslušati, povezovati in spoštovati tudi takrat, ko razmišljajo drugače od tebe, potem težko narediš kaj dobrega za skupnost.

Ste kot učitelj vajeni delati z mladimi. Bi kot župan znal prisluhniti tudi tistim, ki se z vami politično ne strinjajo?

Nejc Pačnik: Seveda. Pravzaprav mislim, da je to ena ključnih lastnosti vsakega dobrega župana. Kot učitelj sem vajen delati z zelo različnimi ljudmi Če želiš biti dober mentor, ne moreš pričakovati, da bodo vsi razmišljali enako kot ti. Enako velja v politiki. Ni treba, da se z nekom politično strinjam, da bi spoštoval njegovo mnenje ali dober predlog. Pomembno je, da znamo poslušati argumente, se pogovarjati spoštljivo in iskati rešitve, ki so dobre za občino. Sam si želim biti župan vseh občank in občanov, ne samo tistih, ki bi me volili ali ki razmišljajo podobno kot jaz. Prepričan sem, da lahko prav iz različnih pogledov nastanejo boljše rešitve. Če nekdo opozori na problem ali poda dober predlog, me bo zanimalo predvsem, ali ima vsebino in ali lahko koristi ljudem ne pa, iz katere politične strani prihaja.

Predsednik SDS Janez Janša in kandidat za župana občine Velenje Nejc Pačnik

In za konec: zakaj naj Velenjčani na volilnem lističu obkrožijo Nejca Pačnika?

Nejc Pačnik: Mislim, da mora vsak človek sam presoditi, komu zaupa in kdo ga s svojim odnosom in načinom razmišljanja prepriča. Ne trdim, da imam odgovore na vse. Znam pa poslušati, vprašati ljudi, povezovati različna mnenja in nato prevzeti odgovornost za odločitev. Če bodo občanke in občani v takšnem načinu dela prepoznali nekaj čemur lahko zaupajo, bom njihove podpore iskreno vesel. Na koncu pa želim, da se vsak odloči sam,  po svoji vesti in po tem, kakšno Velenje si želi v prihodnosti. In prav bo tako.

Če bi vam Velenjčani na volitvah dali mandat – kaj jim obljubljate, da boste čez štiri leta lahko pogledali nazaj in rekli: »To je Velenje, za katerega sem kandidiral«?

Nejc Pačnik: Ne želim obljubljati stvari, za katere danes ne morem vedeti, ali jih bo mogoče v celoti uresničiti. Lahko pa obljubim način dela. Če mi bodo občani in občanke zaupali mandat si želim, da bodo čez štiri leta lahko rekli, da je bila občina bolj odprta, bolj pregledna in bolj povezana z ljudmi, da so vedeli, kam gre njihov denar, da so bili vključeni v pomembne odločitve in da njihovo mnenje ni ostalo samo na papirju. Predvsem pa, da bi se pri pomembnih odločitvah čutilo, da je Velenje pred strankarskimi interesi. Zame uspešen mandat ne bi pomenil samo seznam dokončanih projektov. Pomenil bi tudi drugačno kulturo vodenja, več sodelovanja, več spoštovanja različnih mnenj, več odgovornosti in manj delitev. Če bi lahko čez štiri leta stopil med ljudi, jih pogledal v oči in rekel, da smo delali pošteno, gospodarno, pregledno in v dobro občank in občanov, bi vedel, da smo bili na pravi poti. In če bi bilo Velenje takrat mesto, v katerem bi mladi še bolj verjeli, da lahko tukaj gradijo svojo prihodnost, potem bi lahko iskreno rekel: »Da, to je Velenje, za katerega sem kandidiral.«

Naj bo za zaključek še pesem, ki jo radi zaigrate in ima pomenljiv naslov: “Proti vrhu!” 

Intervju pripravil: Mitja Grmovšek, slike; osebni arhiv Nejca Pačnika

The post Intervju, Nejc Pačnik: Od svetovnega prvaka, do županskega kandidata! appeared first on e-Maribor.

V Velenju bo danes  odmevalo na tisoče harmonik.To je bil eden najodmevnejših harmonikarskih podvigov – postavljanje Guinnessovega rekorda v skupinskem igranju. 

Projekt Praznik harmonike namreč ni le lovljenje številk, temveč vseslovenska iniciativa, ki pod istim ciljem združuje vse regije, občine in župane. Na velenjski Visti bodo tisti dan vse razlike izginile – tam ne bo pomembno, ali v rokah držite diatonično, klavirsko ali kromatično harmoniko, niti iz katerega konca Slovenije prihajate. Cilj je jasen: povezati vse generacije v enotno slovensko reprezentanco.

Harmonika ni le glasbilo – je del slovenske duše, naše tradicije in narodne identitete. Ob njenem zvoku se zbirajo družine, prepevajo prijatelji in oživljajo spomini na domačnost, veselje ter povezanost slovenskega človeka. Že desetletja harmonika spremlja praznovanja, veselice, poroke in številne kulturne dogodke, zato ni čudno, da velja za enega najmočnejših simbolov slovenstva. Harmonika povezuje generacije in dokazuje, da slovenska glasba še vedno živi med ljudmi.

Za svetovni rekord je zmanjkalo točno 1223 harmonikarjev. 

Svetovnega rekorda, ki ga s 5282 harmonikarji drži Kitajska, tako niso podrli. So pa po podatkih organizatorjev, harmonikarji danes uradno postavili nov slovenski in evropski rekord v skupinskem igranju harmonike. Prejšnji rekord, dosežen leta 2011 v Cerkljah ob Krki, je znašal 1137 harmonikarjev. Dogodek pa je spremljalo rekordno število obiskovalcev. Bilo jih je kar 11.000. Lepa popotnica in odlična reklama za slovensko glasbo. 

Harmonika je naša slovenska. 4000+ harmonikašev in evropski rekord, je ob tem zapisal Janez Janša, ki se je udeležil prireditve na Visti v Velenju.

Harmonika je naša . 4000+ harmonikašev in evropski rekord. pic.twitter.com/OxpwlSVVvI

— Janez Janša (@JJansaSDS) May 17, 2026

Na Visti v Velenju smo bili tudi mi!

Današnji dogodek v Velenju je dokaz, da je harmonika v Sloveniji še kako popularna. Na prireditvi je bilo ogromno mladih, kar pomeni, da gradijo tradicijo igranja na harmoniko še naprej.

The post V Velenju iz 4066 harmonik donela Golica in slovenska pesem. appeared first on e-Maribor.

Ljubljanski svetniški klubi Lista Zorana Jankovića, Gibanje Svoboda, Levica in SD so na dnevni red februarske seje ljubljanskega mestnega sveta uvrstili predlog sklepa o izogibanju poveličevanja nacizma. kar je sicer skregano z vsako logiko zdravega razuma.

Janez Janša je 26. decembra na družbenih omrežjih ob objavi videoposnetka nastopa harmonikarjev na Prešernovem trgu zapisal: »Ljubljano smo spet naredili slovensko!« Zapis so skrajni levičarji označili za nedopusten, čeprav gre v resnici za povsem normalen in legitimen komentar. Shod harmonikarjev, ki se ga je udeležil tudi predsednik SDS Janez Janša, je bil organiziran prav z namenom, da se v središče Ljubljane vrneta slovenska pesem in harmonika. V času adventa je namreč po središču prestolnice odmevalo tuljenje trubačev, kar za mnoge ni bilo le nezaželeno, temveč tudi nadležno.

Trubači preprosto niso del slovenske kulturne tradicije, medtem ko harmonika in slovenska pesem predstavljata pomemben del naše narodne identitete. Prav zato je bil shod razumljen kot simbolična vrnitev slovenske kulture v javni prostor prestolnice.

Članica Svetniškega kluba Lista Zorana Jankovića Julijana Žibert v oddaji 24ur zvečer, celo dejala, da je Janša z napisom parafraziral Adolfa Hitlerja, ki je 26. aprila 1941 na obisku v Mariboru dejal “naredite mi to deželo spet nemško” in znova skušal rehabilitirati nacizem. Seveda pa Žibertova ne pozna zgodovine, je socialistično zaslepljena ali pa jo je mogoče zgodovine učil kar župan Janković?

Hitler je Maribor obiskal 26. aprila 1941, a tam ni imel nobenega govora in ni nagovoril množice, tudi ni izrekel znamenitega stavka. Stavek »Macht mir dieses Land wieder deutsch!« (Naredite mi to deželo spet nemško) se napačno pripisuje Mariboru, v resnici pa izvira iz avstrijskega konteksta, povezanega s Koroško in Celovcem.

Svoj “piskerček,” pa je v oddaji 24ur zvečer pristavil tudi, od volivcev pozabljeni, ponosni naslednik komunizma, ki je postal celo predsednik SD v Ljubljani, Marko Koprivc. Meni, da je Janša nastop harmonikarjev grobo izrabil. “Ljubljančanke in Ljubljančani ne bomo dovolili, da nam Janez Janša govori, kdo je pravi Slovenec, pravi Ljubljančan in kdo ne. To je nedopustno in tega ne bomo dopustili nikoli. Ljubljana je bila od nekdaj odprto mesto, mesto heroj, mesto, ki je sprejemalo vse različnosti, vse nacionalnosti, vse veroizpovedi in vse ljudi, ki dobro mislijo,” je poudaril. 

Prav zato so člani SDM, posneli prav za Koprivca video, ki je zelo zgovoren:

@MarkoKoprivc lahko nas žalite, lahko nas pljuvate, ampak ni lepšega kot zapeti slovensko pesem med dobrimi ljudmi. Naj živi harmonika! https://t.co/2ucPkwDGgp

— Luka Simonič (@luka_simonic) January 22, 2026

Upajmo, da bo Koprivec tudi po naslednjih volitvah ostal pred vrati parlamenta, kajti ljudje z miselnostjo socializma, nimajo kaj iskati v 21. stoletju v slovenskem parlamentu.

The post SDM je vidnemu članu SD, Marku Koprivcu, posnela zgovorni video (video) appeared first on e-Maribor.

Veseli december je v prestolnici vsako leto podoba prazničnega vrveža, lučk in na žalost balkanske glasbe. A letošnje dogajanje je na Prešernovem trgu razkrilo tudi manj prijeten prizor. Utrip mesta prevzeli glasni trubači, ki ne sodijo v slovensko kulturo. Edinega harmonikarja na Prešernovem trgu, pa so potisnili v kot.

Slovenska glasba in slovenska kultura nista samo zbirka pesmi, običajev ali praznikov. Sta utrip naroda, ki je skozi stoletja dokazoval, da se zna ohraniti, ne glede na to, kako majhen je njegov prostor na zemljevidu. Kultura je tu tisto, kar nas povezuje – od ljudskih napevov do sodobne ustvarjalnosti, od starih običajev do novih izrazov, ki jih prinašajo generacije.

Domoljubje ni vzklikanje velikih besed. Je spoštovanje lastne kulturne dediščine in skrb, da je ne potisnemo v kot. Je ponos, da imamo svoje pesmi, svoj jezik, svojo umetnost – in odgovornost, da jih ohranimo tudi za tiste, ki prihajajo za nami. A tega spoštovanja nima slovenska prestolnica Ljubljana.

Glasni trubači, plesanja srbskega kola, balkanska glasba ob čevapčičih. Ne to ni prizor iz Beograda, ampak iz Ljubljane. Prav zato so slovenski domoljubi dejali DOVOLJ JE! Ohranimo slovensko kulturo, glasbo in jezik. Kot je na družbenem omrežju zapisal Silvo Mesojedec: “Odpeljal sem se v Ljubljano po vnukinjo, izkoristil trenutek in se sprehodil po praznično okrašeni prestolnici. A namesto ponosa sem začutil razočaranje. Kot da ne bi bil v glavnem mestu Slovenije. Po središču praznične Ljubljane se je razlegala glasba trubačev, ki je preglasila edinega slovenskega harmonikaša. Slovenska pesem — naša identiteta in duša naroda — je bila potisnjena nekam v kot.”

To je žalostno. In to ni prav. zato je uporabnik družbenega omrežja Facebook Silvo Mesojedec zapisal: Slovenski harmonikaši, ansambli, godci – 26. decembra, na dan samostojnosti in enotnosti, ob 18. uri preplavite Ljubljano z zvoki slovenske narodne glasbe!  Naj se po ulicah naše prestolnice razlega polka, valček, zvok harmonike, ki že desetletja združuje slovenski narod. Naj 26. december postane dan, ko se Slovenija ponovno začuti, sliši in ponosno pokaže. Če ne bomo mi poskrbeli za slovensko glasbo, jo bo prej ali slej preglasila tuja. Delite ta poziv dalje. Pokažimo, da nam ni vseeno. Slovenija si zasluži, da se sliši njen glas. Je zapisal Silvo Mesojedec.

Kot je Mesojedec povedal za naš portal, je sam ponosen na slovensko glasbo in kulturo. Bil je velik prijatelj legendarnega godca Lojzeta Slaka, zato, kot pravi, se bodo v Ljubljano odpravili tudi Mirnopeški harmonikarji in sam želi, da se jim pridružijo tudi ostali, ter od dnevu samostojnosti in enotnosti zaigrajo v Ljubljani in pokažejo kaj je slovenska glasba in tradicija.

The post V Ljubljano prihajajo harmonikarji, da naredijo prestolnico spet slovensko. appeared first on e-Maribor.

Anže Zavrl, član ansambla Gadi je pretekel Ljubljanski maraton. A to ne kar tako. Pretekel ga je s harmoniko in med tem ves čas igral. Čestitamo!

Ljubljano je na maratonu presenetil prizor, kakršnega ne pomnijo niti najstarejši tekaški. Prizor, ki ni samo za v Guinnesovo knjigo rekordov, ampak tudi za v zgodovino. Anže Zavrl iz skupine Gadi je na 42 kilometrov dolgo pot stopil s frajtonarico na ramenih – in jo do konca pretekel ter hkrati ves čas igral! 

Ko je čez ciljno črto stopil povsem izmučen, a zmagoslavno nasmejan, je dejal: »Ponosni moramo biti na muziko in na vztrajanje,« nakar je pokazal svojo tetovažo z latinskim zapisom um vodi, telo pa se privadi in dodal: “Zapomnite si to!”

Tako je prišel v cilj Anže Zavrl s svojo frajtonarico (video: radio Veseljak):

Podhod na Dunajski, kjer je bilo v zadnjem času zaradi zastojev ogromno slabe volje, se je spremenil v prizorišče zabave in vriskanja. Anže Zavrl (skupina Gadi) bo za vpis v Guinessa 42 km pretekel s harmoniko. #ljubljanskimaraton @rtvslo pic.twitter.com/j1sDtFeQe8

— Tomaž Okorn (@Tomaz_Okorn) October 19, 2025

Odzivi:

 

View this post on Instagram

 

A post shared by ČUKI (@skupina_cuki)

Uspelo je! Anže Zavrl je s skoraj osemkilogramsko harmoniko, na katero je skoraj brez premora vseh 42 km igral domače viže, pretekel Ljubljanski maraton in se vpisal v Guinessovo knjigo rekordov. #ljubljanskimaraton @rtvslo pic.twitter.com/JDaVclejek

— Tomaž Okorn (@Tomaz_Okorn) October 19, 2025

The post Anže iz Ansambla Gadi postavil svetovni rekord. Pretekel maraton s harmoniko (video) appeared first on e-Maribor.

Slovenska glasba izjemno raznolika in dragocena. Je tista glasba, katere, se, kot narod premalo zavemo, je glasba, ki lahko navdušuje  množice tako doma, kot po svetu. Pa imamo Slovenci tudi našega Thompsona?

Razmišljanje o tem je pripravil urednik portala e-maribor.si, Mitja Grmovšek.

Včeraj se je na zagrebškem Hipodromu zbralo 500.000 ljudi, ki so prišli poslušati svojega idola Marka Perkovića Thompsona.  To je bil največji koncert v zgodovini Hrvaške. Po uradnih podatkih je bilo zaradi varnosti zaprtih več glavnih cest, razporejene so bile posebne prometne regulacije, na prizorišču pa je delovalo več kot 6000 policistov, gasilcev in zdravstvenih ekip. Zares sami superlativi.

Kaj pa Slovenci. Narod, ki ima “le” dva milijona prebivalcev, bi se zagotovo moral bolj zavedati, da brez slovenske glasbe ni naroda, ni slovenske kulture. Žal samostojna Slovenija ni prinesla kakšnih izboljšav glede tega. Res je v Sloveniji poplava narodno-zabavnih ansamblov, a se tudi pri njih pojavi problem, ker v svoj repertuar na veselicah vnašajo preveč tuje, ali če želite hrvaške glasbe.

Slovenska glasba je kot razprostrto polje pisanih cvetov, kjer vsak žanr – od ljudskih napevov do sodobnih ritmov – prinaša svoj edinstven vonj in barvo. Ljudske pesmi iz slovenskih pokrajin nežno pripovedujejo o ljubezni, domačiji in času, ki mineva, obenem pa povezujejo rodove in ohranjajo skupni spomin. Narodno-zabavna glasba pa zna ogreti srce in razvedriti vsak pomemben praznik. 

Dolga leta komunizma iz časov nekdanje države so nam prinesli tudi balkanske navade in med naš narod tudi balkansko glasbo. Nekdanji Avseniki, pionirski slovenske narodno-zabavne glasbe so bili s strani režima in ljudi nemalokrat zasmehovani in so tej glasbi rekli kar “goveja” glasba. A ravno Avsenikova glasba je navduševala množice po Evropi. Razprodane dvorane po Avstriji, Nemčiji, Švici in še kje, so bili odziv, na, pri nas zasmehovano glasbo. A se je takrat zbudil tudi slovenski narod. Slovenska narodno zabavna glasba je prišla površje prav s pomočjo Avsenikov. In prav ta glasba živi tudi zaradi premnogih harmonikarjev in ansamblov. Avsenikovo zapuščino pa poganja vnuk Slavka Avsenika, Sašo.

Skoraj v istem času je začel delovati tudi eden od pionirjev slovenske popularne ljudske glasbe, predvsem na diatonični frajtonarici Lojze Slak. Slak je Sloveniji dal številne glasbe, ki so hitro ogrela srca številnih ljudi. Večinoma pesmi je tudi ponarodelih. Slovenski glasbi je ob smrti zapustil veliko zapuščino naše identitete.

slovenska narodno-zabavna in zabavna glasba ima dolgo in bogato tradicijo. Seveda je tu še veliko ostalih znani ansamblov, ki so krojili usodo slovenske glasbe. Ansambel Franca Miheliča, Štirje Kovačič, Alpski kvintet, Ansambel Jožeta Burnika, Ansambel Vita Muženiča, Slapovi, Alfi Nipič in njegovi muzikanti in veliko drugih. Veliko dobre volja sta na oder prinesla tudi Korado in Brendi, najbolj znani duet, ki je razveseljeval ljudi po Sloveniji.

A v času samostojne Slovenije se na področju slovenske narodno zabavne glasbe ni kaj veliko spremenilo. Še več, v Sloveniji lahko spremljamo poplavo tuje glasbe, ki jo množično plasirajo med nas številne radijske postaje. Po podatkih Eurostata v Sloveniji deluje ker 149 radijskih družb, ki izdajajo radio program. In le dve radijski postaji danes izvajata le slovensko glasbo. To sta radio Veseljak in od letošnjega junija tudi radio Frajer. Vse ostale radijske postaje vrtijo pretežno tujo glasbo. Obstaja celo radio, kjer vrtijo več hrvaške glasbe, kot katera koli hrvaška radijska postaja, to je Radio Aktual, kar je v bistvo prava sramota slovenski glasbi, kateri je hrvaška glasba velika konkurenca.

Hrvaška, ki je od naše države sicer večja za milijon in pol prebivalcev in ima zanimivo manj radijskih postaj, (138) si nikoli nebi dovolila, da na primer vrti katera radijska postaja le slovensko glasbo. V bistvu slovensko glasbo redko slišimo na katerikoli njihovi radijski postaji, z izjemo radia Kaj. In zato ni nič čudnega, če Hrvati tako zelo spoštujejo svojo glasbo, saj druge glasbe le redko slišijo.

S televizijskimi postajami je nekoliko boljše. Predvsem manjše postaje imajo slovensko glasbo pogosto v svojem programu (RTS Maribor, Arena TV, SIP TV, Gorenjska TV, Idea TV, TV Celje in ostali). Žal pa naša nacionalna televizija pod novim vodstvom vse manj ve, kaj je to narodno zabavna glasba. Včasih je bila tovrstna oddaja prava paradna oddaja ob nedeljah ali petkih zvečer.  Spomnimo se samo oddaj Košnikova gostilna, Slovenski pozdrav, v Petek zvečer in podobno. Tudi na lokalnih televizijskih postajah lahko vidimo tovrstnih oddaj.

V Sloveniji se je v času samostojne Slovenije rodilo veliko narodno-zabavnih ansamblov, veliko mladih se odloča za igranje harmonika, veliko mladih ustanavlja tudi ansamble. To je ra razvoj slovenske glasbe, tiste prave pristne slovenske narodne glasbe seveda dobra novica. Naj nastane čim več tovrstne glasbe in naj jo čim več ljudi tudi prepeva

Se pa v Sloveniji v letu 2026, bliža pravi glasbeni spektakel. Po dolgih letih odsotnosti, bo tokrat (na žalost) v dvorani Stožice v Ljubljani izvedena Noč Modrijanov z letnico 2026. To je najhitreje in najbolj prodajan koncert slovenske glasbe v zgodovini, ki se ga v dveh dnevih udeleži preko 12.000 ljudi. Slovenci se lahko pohvalimo le s tem.  Upajmo pa, da bo vsaj ta glasbeni dogodek pristno slovenski.

Mitja Grmovšek

The post Imamo tudi Slovenci svojega Thompsona? Kolumna urednika! appeared first on e-Maribor.

Vodja ansambla Saše Avsenika, Sašo Avsenik je objavil novico, ki ni prijetna. Razkril je, da so mu diagnosticirali nevrološko bolezen. Pri ansamblu si bodo nekaj časa pomagali celo z drugim harmonikarjem.

Fokalna distonija, nevrološka motnja, ki jo ima Saša Avsenik povzroča nehotene mišične kontrakcije v določenem delu telesa. Gre za motnjo gibanja, pri kateri se prizadete mišice nepravilno krčijo, kar vodi do nenavadnih in pogosto bolečih gibov ali drži. Pojavlja se pri glasbenikih, kjer je oteženo igranje inštrumenta.

Spoštovani prijatelji Ansambla Saša Avsenika, za vas imam eno izredno novico. V letošnjem letu so se mi na desni roki začele pojavljati težave, ki jih do zdaj nisem poznal. Nekateri ste to že opazili … Šel sem od zdravnika do zdravnika in iskal nasvet, kaj lahko naredim,« je dejal Sašo Avsenik, vnuk velikega domoljuba, legendarnega Slavka Avsenika.

“V prejšnjem tednu sem bil v Hannovru pri specialistu, kjer so mi diagnosticirali bolezen, ki se ji reče fokalna distonija. Gre za redko nevrološko bolezen in lahko vam povem, da smo se v Avsenikovi družini že srečevali z nečim podobnim, ko je imel stric Vilko grafični spazem ali pa Franc Košir problem z ustnicami.” je dejal Sašo Avsenik.

A veliki koncert v Mariboru, imenovan “Zimska pravljica” bo.  Praznični december tudi v Mariboru na oder vrača tisto, kar nas bo vedno razveselilo, raznežilo in očaralo: prijeten glasbeni sprehod z ljubljenimi, občutek topline v prsih in vera v boljši jutri. V objemu praznikov, ko se iskrijo praznične luči in zadišita kadilo ter cimet, vas vabimo na prvovrstno glasbeno doživetje v izvedbi Ansambla Saša Avsenika, ki s svojim delom nadaljuje tradicijo Ansambla bratov Avsenik. Z melodijami in besedo vas bomo popeljali preko najbolj znanih Avsenikovih prazničnih klasik.

Na koncertu Saša Avsenika bo prisotna tudi naša ekipa portala e-maribor.si

The post Sašo Avsenik razkril slabo novico. Ima nevrološko bolezen! appeared first on e-Maribor.

[vc_row][vc_column][vc_column_text]Stiski, objemi in solze sreče ob pomoči, to je tisto, kar v teh težkih in žalostnih časi za nekatere šteje. In takih objemov, ter solza sreče bo zagotovo še veliko veliko.

Za prav posebno gesto, kjer so tekle solze sreče pa so se odločili v Slovenski Demokratski stranki, kjer so gospodu, kateremu je poplava odnesla, nekaj kar je imel najraje – frajtonarico, priskrbeli prav to. Dobil je frajtonarico.[/vc_column_text][vc_raw_html]JTNDYmxvY2txdW90ZSUyMGNsYXNzJTNEJTIydHdpdHRlci10d2VldCUyMiUzRSUzQ3AlMjBsYW5nJTNEJTIyc2wlMjIlMjBkaXIlM0QlMjJsdHIlMjIlM0VWJUM0JThEZXJhaiUyMHNtbyUyMHZzYWolMjBtYWxvJTIwcmF6dmVzZWxpbGklMjBnb3Nwb2RhJTJDJTIwa2klMjBqZSUyMHYlMjBwb3BsYXZhaCUyMHV0cnBlbCUyMHZlbGlrbyUyMCVDNSVBMWtvZG8uJTIwUG8lMjBkb2xnZW0lMjAlQzQlOERhc3UlMjBzbW8lMjBuYSUyMHRlcmVudSUyMHZpZGVsaSUyMHR1ZGklMjBzb2x6ZSUyMHNyZSVDNCU4RGUlMjAlM0NhJTIwaHJlZiUzRCUyMmh0dHBzJTNBJTJGJTJGdHdpdHRlci5jb20lMkZoYXNodGFnJTJGc2t1cGFqem1vcmVtbyUzRnNyYyUzRGhhc2glMjZhbXAlM0JyZWZfc3JjJTNEdHdzcmMlMjU1RXRmdyUyMiUzRSUyM3NrdXBhanptb3JlbW8lM0MlMkZhJTNFJTIwJUYwJTlGJTg3JUI4JUYwJTlGJTg3JUFFJUUyJTlEJUE0JUVGJUI4JThGJTIwJTNDYSUyMGhyZWYlM0QlMjJodHRwcyUzQSUyRiUyRnQuY28lMkZOaWpCMXVockFmJTIyJTNFcGljLnR3aXR0ZXIuY29tJTJGTmlqQjF1aHJBZiUzQyUyRmElM0UlM0MlMkZwJTNFJTI2bWRhc2glM0IlMjBTRFMlMjAlMjglNDBzdHJhbmthU0RTJTI5JTIwJTNDYSUyMGhyZWYlM0QlMjJodHRwcyUzQSUyRiUyRnR3aXR0ZXIuY29tJTJGc3RyYW5rYVNEUyUyRnN0YXR1cyUyRjE2OTI4MDg2NjQ4NDE2MTc2MzMlM0ZyZWZfc3JjJTNEdHdzcmMlMjU1RXRmdyUyMiUzRUF1Z3VzdCUyMDE5JTJDJTIwMjAyMyUzQyUyRmElM0UlM0MlMkZibG9ja3F1b3RlJTNFJTIwJTNDc2NyaXB0JTIwYXN5bmMlMjBzcmMlM0QlMjJodHRwcyUzQSUyRiUyRnBsYXRmb3JtLnR3aXR0ZXIuY29tJTJGd2lkZ2V0cy5qcyUyMiUyMGNoYXJzZXQlM0QlMjJ1dGYtOCUyMiUzRSUzQyUyRnNjcmlwdCUzRQ==[/vc_raw_html][/vc_column][/vc_row][vc_row][vc_column][vc_column_text]“Ko smo prvič prišli pomagat v Struge nam je gospod povedal, da je v poplavah med drugim izgubil tudi harmoniko. Danes smo mu prinesli novo harmoniko. Naš član pa je družini podaril tudi avto. Vsak dan dokazujemo, da skupaj zmoremo.” so zapisali na omrežju X, v Slovenski demokratski stranki.[/vc_column_text][/vc_column][/vc_row][vc_row][vc_column][/vc_column][/vc_row]

The post Poglejte te neverjetne solze sreče, pred poplavljeno hišo #video appeared first on e-Maribor.

[vc_row][vc_column][vc_column_text]Tako lepa gesta, da ti zaigra srce. V teh časih, ko moramo skrbeti eden za drugega, ko je solidarnost tisto kar šteje, je vsaka gesta zelo pomembna.

Pri tem se ne vprašajo od kod si kateri politični stranki pripadaš. Pri dejanjih je ključno vendarle srce. Nekateri levičarji pač znajo, to kar so jih učili v prejšnjem režimu. jezikanja in laži. Tako je stranka večkrat tarča kritik na račun tistih, ki doa ležijo na kavču in pišejo nesmisle.

Kaj po tem, če je Janez Janša pozval svoje člane naj pridejo pomagat na teren. To je dejanje, ki je vredno pohvale, ne pa zgražanja, češ, kako naj bi se tragedijo izkoriščalo za popularizacijo. Da so takšne obtožbe povsem nesmiselne, le še dodatno dokazuje prisotnost članov stranke SDS na terenu, kjer se še naprej pomaga tistim, ki so pomoči potrebni. Treba je pač pomagati z dušo in srcem. Velika večina levičarjev niti ne ve, kaj je to.

“Ko smo prvič prišli pomagat v Struge nam je gospod povedal, da je v poplavah med drugim izgubil tudi harmoniko. Danes smo mu prinesli novo harmoniko. Naš član pa je družini podaril tudi avto. Vsak dan dokazujemo, da skupaj zmoremo.” so zapisali na omrežju X, v Slovenski demokratski stranki.[/vc_column_text][vc_raw_html]JTNDYmxvY2txdW90ZSUyMGNsYXNzJTNEJTIydHdpdHRlci10d2VldCUyMiUzRSUzQ3AlMjBsYW5nJTNEJTIyc2wlMjIlMjBkaXIlM0QlMjJsdHIlMjIlM0VLbyUyMHNtbyUyMHBydmklQzQlOEQlMjBwcmklQzUlQTFsaSUyMHBvbWFnYXQlMjB2JTIwU3RydWdlJTIwbmFtJTIwamUlMjBnb3Nwb2QlMjBwb3ZlZGFsJTJDJTIwZGElMjBqZSUyMHYlMjBwb3BsYXZhaCUyMG1lZCUyMGRydWdpbSUyMGl6Z3ViaWwlMjB0dWRpJTIwaGFybW9uaWtvLiUyMERhbmVzJTIwc21vJTIwbXUlMjBwcmluZXNsaSUyMG5vdm8lMjAlRjAlOUYlQUElOTclM0NiciUzRSUzQ2JyJTNFTmElQzUlQTElMjAlQzQlOERsYW4lMjBwYSUyMGplJTIwZHJ1JUM1JUJFaW5pJTIwcG9kYXJpbCUyMHR1ZGklMjBhdnRvLiUyMFZzYWslMjBkYW4lMjBkb2thenVqZW1vJTJDJTIwZGElMjAlM0NhJTIwaHJlZiUzRCUyMmh0dHBzJTNBJTJGJTJGdHdpdHRlci5jb20lMkZoYXNodGFnJTJGc2t1cGFqem1vcmVtbyUzRnNyYyUzRGhhc2glMjZhbXAlM0JyZWZfc3JjJTNEdHdzcmMlMjU1RXRmdyUyMiUzRSUyM3NrdXBhanptb3JlbW8lM0MlMkZhJTNFLiUyMCUzQ2ElMjBocmVmJTNEJTIyaHR0cHMlM0ElMkYlMkZ0LmNvJTJGUnpoWFQ4T0lDYiUyMiUzRXBpYy50d2l0dGVyLmNvbSUyRlJ6aFhUOE9JQ2IlM0MlMkZhJTNFJTNDJTJGcCUzRSUyNm1kYXNoJTNCJTIwU0RTJTIwJTI4JTQwc3RyYW5rYVNEUyUyOSUyMCUzQ2ElMjBocmVmJTNEJTIyaHR0cHMlM0ElMkYlMkZ0d2l0dGVyLmNvbSUyRnN0cmFua2FTRFMlMkZzdGF0dXMlMkYxNjkyNTMyNjk3NjgyMzYyNjA4JTNGcmVmX3NyYyUzRHR3c3JjJTI1NUV0ZnclMjIlM0VBdWd1c3QlMjAxOCUyQyUyMDIwMjMlM0MlMkZhJTNFJTNDJTJGYmxvY2txdW90ZSUzRSUyMCUzQ3NjcmlwdCUyMGFzeW5jJTIwc3JjJTNEJTIyaHR0cHMlM0ElMkYlMkZwbGF0Zm9ybS50d2l0dGVyLmNvbSUyRndpZGdldHMuanMlMjIlMjBjaGFyc2V0JTNEJTIydXRmLTglMjIlM0UlM0MlMkZzY3JpcHQlM0U=[/vc_raw_html][/vc_column][/vc_row][vc_row][vc_column][vc_column_text]Izredno lepa gesta in hvala SDS![/vc_column_text][/vc_column][/vc_row][vc_row][vc_column][vc_column_text]vir: Nova24TV[/vc_column_text][/vc_column][/vc_row]

The post Gospod je v poplavah izgubil harmoniko. Člani SDS so mu poklonili novo ❤️ appeared first on e-Maribor.

V družbo portala e-Maribor.si smo povabili zanimivega gosta, ki letos praznuje 10 let svojega ustvarjanja, Marka Tivadarja. Pravijo mu prva harmonika Prekmurja. V tem času je se je nabralo veliko skladb pa tudi zanimivih dogodkov in predvsem nepozabnih veselic, katere v tam “korona” času najbolj pogreša. Kaj vse je povedal za naš portal e-Maribor.si?

[adinserter block=”3″]

Pravijo ti tudi prva harmonika Prekmurja. Letos praznuješ zanimivo obletnico, 10 let glasbenega ustvarjanja. Kdaj se je v bistvu začela tvoja glasbena pot?

Mark: Z glasbo se ukvarjam od mladosti. Ko sem napolnil 5 let, mi je babica kupila najprej prvo malo klavirsko harmoniko in nato še majhno klaviaturo. Star sem bil 7 let, ko sem začel obiskovati glasbeno šolo in tudi že takrat sem nastopal na različnih prireditvah, koncertih, raznih presenečenjih, zabavah.

Prihajaš iz Prekmurja, kjer harmonika ni tako pogosti inštrument. Zakaj torej harmonika?

Mark: Že kot otrok sem začutil, da mi je klavirska harmonika pisana na kožo. Brez harmonike bi se počutil, kot, da mi nekaj manjka. 

Katera je bila tvoja prva pesem?

Mark: Moja prva pesem je »Disco in harmonika« nastala je leta 2012 in zanj se je naredil tudi videospot. Sicer pa imam lepe spomine na svojo prvo pesem, ki bo prav tako stara 10 let

Koliko projektov si do sedaj naredil in koliko lastnih pesmi že imaš?

Mark: Za seboj imam veliko projektov. Sodeloval sem z različnimi televizijskimi in radijskimi postajami. Do sedaj sem izdal premierno tri projekte, enega pa tudi v nemškem jeziku. Ob tem tudi deset videospotov. Posnel pa sem blizu sto skladb.

Zelo dobro govoriš tudi Nemško. Koliko pesmi si posnel za avstrijski in nemški trg?

Mark: Res je. Imam za seboj blizu petdeset skladb, katere se predvajajo v tujini, ter na nastopih po Avstriji, Nemčiji, Švici.

[adinserter block=”3″]

Pri tvojem delu te podpira tudi družina. Glasbenik je tudi tvoj oče. Kako je nastopati skupaj z očetom?

Mark: Z mojim očetom je bilo vedno v veselje nastopati in še dan danes skupaj igrava in pojeva na raznih veselicah in praznovanjih. Ne smem pa pozabiti tudi na sestro Melanie Tivadar, s katero sva posnela skupno pesem »Kaj bi drug brez drugega«. Sicer pa se moram pohvaliti, da imam tudi narodno nošo, katero z veseljem oblečem na kakšnem nastopu, še posebej takrat, ko zaigram pesem Slovenija.

Obstaja kakšen nastop ali kraj, kjer ti je bilo do sedaj res najboljše?

Mark: V bistvu nebi izpostavljal nobenega kraja ali zabave posebej. Pomembno mi je le, da je super družba in da je žur do jutranjih ur.

Kot družina ste zelo povezani. Imate tudi svoj bife Tornado. Kako je biti gostinec in harmonikar?

Mark: Je malo zakomplicirano delati vse naenkrat, vsak posel ima svoja pravila. Normalno, če smo se odločili da bomo meli »Tornado bar« smo se mogli tudi v ta posel podat maksimalno. Tako se iz gostinca hitro lahko prelevim v muzikanta. Čakamo le še ugodno epidemiološko sliko, da se bodo v Tornado baru lahko pričele tudi zabave.

V kolikor se bodo zaradi koronavirusa umirile razmere, lahko pričakujemo kakšen koncert ob tvoji obletnici?

Mark: Koncert zagotovo bo, ko se bodo razmere s koronavirusom umirile. Nameravam ga izvesti v mesecu juniju letošnjega leta, v mojem Tornado baru v Bakovcih pri Murski Soboti. Koncert boste lahko videli tudi na televizijskih ekranih. Z mano pa bodo znani glasbeniki in komaj čakam, da bomo skupaj lahko zaigrali in proslavili 10 letnico moje glasbene poti.

Intervju pripravil Mitja Grmovšek, video iz TV oddaje Polka in majolka

The post Glasbeni intervju, Mark Tivadar: “Brez harmonike bi se počutil, kot, da mi nekaj manjka.”  appeared first on e-Maribor.