Na portalu e-maribor.si, bomo mesečno objavljali najokrutnejše zločine, ki so jih zagrešili partizani in komunisti med in po drugi svetovni vojni. Za zgodovino in za zanamce. Naj se to nikoli več ne ponovi. Danes pišemo o Hudi jami!

V jami Barbara rov pri Laškem, se je po drugi svetovni vojni leta 1945 zgodil partizanski zločin nad civilisti, domobranci in vojnimi ujetniki, ki so jih takratni krvoločni partizani pobili in žive zakopali oz. zabetonirali za enajstimi pregradami v rovu. Med njimi je bilo tudi veliko žena in otrok.

Gre za jašek Barbara, globok 40 metrov in premera sedem metrov. Ljudi so po 300-metrskem predoru pripeljali na rob jaška in jih, zvezane, preprosto pahnili v globino. Lažne so informacije, ki so jih slovenski javnosti posredovali po odkritju Hude jame, naj bi bili uporabljali plin. Ljudi so žive pahnili v globino in tisti, ki so umrli zaradi padca, jim je bilo prizaneseno z nepopisnim trpljenjem. V vodoravnem jašku, tistem, ki smo ga videli na TV, so ljudi ubijali tako, da so po trije morali leči na trupla, potem pa so jih usmrtili. In tako spet naslednje tri. Skupaj je bilo v enem jarku skoraj 500 ljudi. V jaške so tako zmetali tudi okoli tri tisoč živih ljudi. Tak način usmrtitve, ki je dejansko najkrutejši način usmrtitve v drugi svetovni vojni, so uporabljali partizani, pripadniki 3. brigade slovenske divizije KNOJ.

Očividec povojnih pobojev je izjavil, da so potem, ko so Avstrici vračali ljudi, ki so po vojni hoteli pobegniti v tujino zajeli in vrnili nazaj komunistom, ki pa so tudi z nedolžnimi ljudmi, delali hujše, kot z živino.  V Barbara rov so krvoločni komunisti vozili ljudi vsak teden, vsako noč. Žrtve, med njmi so bili tako  moški, kot ženske in celo otroci, naj bi komunisti kar žive zmetali v brezna. V enem takem breznu naj bi bilo kakih 3000 žrtev. Potem pa so komunisti v ta brezna zmetali še bombe. Zatem pa, ko so jašek napolnili s trupli in še živimi ljudmi, kar zazidali. Kot je dejal očividec, naj bi tako v jaške Hude jame spravili okoli 7000 ljudi. 

Morilci, ki so morili v Hudi Jami, so pripadali so 3. brigadi slovenske divizije KNOJ. Ujetnike so v nočnih urah s tovornjaki pripeljali iz taborišča Teharje pri Celju. Tovornjaki so se ustavili nekaj sto metrov pred rudnikom, ujetnike so napotili v rov in jim pred moriščem ukazali, naj se slečejo do golega. Morali so poklekniti pred jašek, morilci so jim namerili v zatilje in jih po strelu zvrnili v jašek. Njihova oblačila in osebne dokumente so pobrali ter odnesli nazaj v taborišče, kjer so jih uničili. Ko je bil jašek poln, so morilci zadnje skupine ujetnikov ubili kar v rovu. Ena od prič pravi, da je vojak gnal po pet ali šest ujetnikov v rov. Tam so bili že mrtvi, zloženi kot polena drug na drugega in drug zraven drugega so se morali trije, ki so še čakali na smrt, s trebuhom uleči nanje. En vojak pa jih je postrelil. Nekatera trupla so bila zvezana z žico, številnim je pa bila glava povsem zdrobljena, kar kaže na to, da so bili nekateri mučeni na okruten način.

Izvajalci pobojev so bili večinoma zelo mladi, iz vrst tistih, ki so jih partizani mobilizirali tik pred koncem vojne. Tako vsaj so izpovedale maloštevilne priče, ki so bile pripravljene govoriti. Po odkritju zločina se je javljalo zmeraj več prič, starih mož, ki jih je sedaj mučila vest. Eden od stražarjev je npr. malo pred smrtjo zaupal svojemu zetu, da si ne more izbrisati podobe mladega Slovenca, ki ga je kleče prosil, naj mu prizanese zaradi njegovih dveh majhnih otrok. Roman Leljak, ki je kot prvi raziskoval zločin v Hudi jami in poskušal spraševati tudi okoliške prebivalce, navaja še nepreverjeno zgodbo o petnajstletni deklici, ki se je z begom rešila pred pokolom in nato po nesrečnem slučaju iskala zaščito pri napačnem človeku, bivšem partizanu. Ta jo je s krampom oslepil, da ne bi mogla še enkrat zbežati, in jo nato živo vrgel v jašek. 

V Hudi jami so ujetniki umirali več dni pic.twitter.com/cOtokLTBXc

— #zate (@vztrajnik) September 18, 2021

A velika partizanska skrivnost o Hudi jami, je bila v samostojni Sloveniji končno odkrita. Po skoraj osmih mesecih odstranjevanja ovir so 3. marca 2009 raziskovalci v rovu naleteli na ogromno belo gmoto, ki ji niso videli konca. Stali so pred množico še nerazpadlih trupel. Niso naleteli na prazne in posušene kosti, kakršne običajno ostanejo od človeka po 65 letih. Naleteli so na trupla, na katerih so bili vidni lasje, nohti, koža, uhlji. Bili so zlepljeni drug na drugega. Zaradi odsotnosti zraka trupla namreč niso razpadla. Izvedenci sodnomedicinske stroke so iz rova iznesli posmrtne ostanke 427 ljudi. Vsi so bili moškega spola, stari med 16 in 60 let. Pri večini so ugotovili strelne poškodbe, večinoma s streli v glavo, pri posameznih pa tudi tope poškodbe glave.

Pričevanje šoferja tovornjaka Jakoba Ugovška, kik je vozil ljudi pred Hudo jamo: Skozi tri dni je večkrat na dan vozil tovornjak s prikolico, poln zajetih domobrancev, med njimi so bili 17–18 letni fantje, iz taborišča Teharje k Hudi jami. Na tovornjakih ni bilo klopi, ljudje so bili naloženi kot drva. Ni pa bil edini voznik, vozili so še drugi trije ali štirje tovornjaki. Vse skupaj je trajalo, kot je povedal, približno tri dni, morda celo skoraj en teden. Vsak večer so peljali dvakrat do trikrat. V svojem tovornjaku s prikolico je peljal vsakokrat 30 ljudi. Od zidanega vhoda so jih potem gnali 320 metrov daleč po vhodnem rovu in nato še 150 metrov dalje do jaška. Tam so se morali sleči in se, kot se zdi, uleči k že mrtvim tovarišem, potem so jih ubili s streli v glavo. To se vidi po lobanjah, ki imajo strelne odprtine. Drugi so umrli po padcu v približno 45 metrov globok jašek. Nekateri pa so ostali živi in so bili nato živi pokopani. Pri nekaterih se vidi, da so se poskušali rešiti. Zadušili pa so se v krvi ali zaradi pomanjkanja kisika.

Po prvih zemeljskih raziskavah (sondiranjih) evidentiranih jam, protitankovskih jarkov in kraških brezen v letu 2006 so dozorele razmere tudi za raziskavo rudniškega jaška. 24. julija 2008 so rudniški reševalci prebili pregrado in naleteli na do vrha napolnjen rov z jalovino. Delo je bilo prekinjeno, že po nekaj tednih pa so delavci z ročnim izkopom in s samokolnicami začeli iznašati material v stranske rove. Dnevno so napredovali po dva metra in pol. Iznesli so 400 kubičnih metrov jalovine. Vmes so naleteli na kar enajst različnih pregrad. Najdebelejša, iz armiranega betona, je bila debela kar 1,2 m.

V temi, ko sem bil osamljen ob truplih in ko sem pobiral s tal razpadajoče dele, ki so padali z polic na tla, sem močno čutil, kot da me njihove duše prosijo, da jih pustim pri miru, naj dokončno ponovno izkrvavijo. Takšen občutek me je preganjal in me še danes preganja. Vse žrtve v Hudi Jami so pretrpele zlo na tem in onem svetu v preteklosti ter si zaslužijo grobove v sedanjosti. Drugače naše duše v prihodnosti ne bodo našle miru.”

In vsi tisti, ki še danes, 80 let po drugi svetovni vojni in 34 let po osamosvojitvi Slovenijo, še vedno častijo partizane naj se preberejo te zgodbe. Takih zgodb je še na tisoče in nikoli ne bodo pozabljene. Tudi zaradi posameznikov, kot so Roman Leljak, Ježe Dežman, Jože Možina in ostali, ter medijev, ki take zgodbe, ki so bile dolga leta zamolčane, redno pišejo in objavljajo. Za zanamca, za povrnitev resnice v zgodovino.

viri: po knjigi Huda jama Romana Leljaka, Nova Slovenska zaveza

The post Najokrutnejši zločini partizanov. Huda jama (pričevanja, video) appeared first on e-Maribor.

Pri Gibanju Svoboda jim gre v nos resnica? Oseba pod imenom “Huda jama 45” na omrežju X, objavlja zapise povezane s sodnimi poboji. Sedaj bi društvo Huda jama v Svobodi radi kar prepovedali?

Izvensodni poboji so usmrtitve oseb brez formalnega sodnega postopka ali pravnega postopka, ki bi temeljil na zakoniti sodbi. Pogosto se pojavljajo v kontekstu vojnih konfliktov, političnih prevratov, revolucij, avtoritarnih režimov ali drugih situacij, kjer se oblast ali vojaške sile odločijo za odstranjevanje nasprotnikov brez spoštovanja pravnega reda. Izvensodni poboji so prepovedani po mednarodnem humanitarnem pravu in zakonih o človekovih pravicah. So opredeljeni kot vojni zločin ali zločin proti človeštvu, če se izvajajo sistematično.

V poslanski skupini Gibanja Svoboda bi prepovedovali »poveličevanje« kolaboracije. Povsem očitno je, da s tem želijo levičarski totalitaristi prepovedovati pisanje o komunističnih zločinih od leta 1941 naprej. Zato naj jih znova spomnimo na nekatere od njih.

Resnice se ne da zatreti, resnici se ne da ubežati. Čeprav skoraj 80 let po koncu druge svetovne vojne, so spomini na masaker nad lastnim narodom, ki so ga izvajali krvoločni komunisti med in po vojni še vedno živi. Pa tudi, če to ni po volji vladajočih. Še več, Društvo Huda jama razkriva poimenske sezname ljudi, ki so bili po nedolžnem ubiti, od žene, otrok in moških.

Od kar Gibanje Svoboda napoveduje, da bodo preganjali avtorja @DrustvoHudajama, se mi zdi izjemno pomembno, da se vsaka njihova objava RT https://t.co/6rnj9a5EjX

— Uroš Urbanija (@UrosUrbanija) November 22, 2024

Tudi na našem portalu večkrat razkrivamo takšne in drugačne oblike nasilja komunistov nad nedolžnim prebivalstvom, ki so ga ob svoji zmagi proslavljali še leta po končani volni. Nekatere nedolžne žrtve še vedno nimajo svojega groba, nekatere žrtve so še vedno v breznih, jamah ali nekje neznano sredi gozda brez imena in priimka. 

Gibanje Svoboda nam je vzela, praznik kjer bi se spominjali žrtev komunističnega nasilja, svojcem pa vse dostojanstvo. Kdaj bomo tako Svobodo napodili iz političnega prizorišča?

The post V Gibanju Svoboda bi preganjali avtorja zapisov pod imenom “Huda jama 45” na omrežju X. appeared first on e-Maribor.

Huda Jama je sicer majhno naselje v Občini Laško. Naselje je znano predvsem po opuščenem premogovniku Barbara rov, ki je bil zaprt 1944. Po tem času, pa so se v njem dogajale prave grozote.

Barbara rov je znan po tem, da je bil v Hudi Jami pri Laškem v Sloveniji odkrit kot prizorišče množičnega grobišča. Leta 2009 so v njem odkrili posmrtne ostanke več kot 1400 žrtev povojnih pobojev, večinoma hrvaških in slovenskih civilistov ter vojnih ujetnikov iz druge svetovne vojne. Gre za eno izmed najbolj znanih prikritih grobišč v Sloveniji, kjer so po vojni potekala masovna pobijanja. Barbara rov je danes pomemben simbol spominjanja na te tragične dogodke​.

Se je pa na Hrvaškem pojavil dokument, ki priča o neverjetnem komunističnem nasilju in ubijanju nedolžnih žrtev. Kot je na družabnem omrežju X, zapisal zgodovinar in poznavalec izvensodnih pobojev Roman Leljak so na Hrvaškem našli prvi dokument, ki priča o nasilju komunistov nad ljudmi v Hudi jami v občini Laško. Očividec povojnih pobojev je izjavil, da so potem, ko so Avstrici vračali ljudi, ki so po vojni hoteli pobegniti v tujino zajeli in vrnili nazaj komunistom, ki pa so tudi z nedolžnimi ljudmi, delali hujše, kot z živino. 

V Barbara rov so krvoločni komunisti vozili ljudi vsak teden, vsako noč. Žrtve, med njmi so bili tako  moški, kot ženske in celo otroci, naj bi komunisti kar žive zmetali v brezna. V enem takem breznu naj bi bilo kakih 3000 žrtev. Potem pa so komunisti v ta brezna zmetali še bombe. Zatem pa, ko so jašek napolnili s trupli in še živimi ljudmi, kar zazidali. Kot je dejal očividec, naj bi tako v jaške Hude jame spravili okoli 7000 ljudi. Izjava je nastala in je bila podpisana 11. septembra 1952.

The post V javnosti se je pojavil dokument očividca iz Hude jame. Tam naj bi umrlo okoli 7000 ljudi appeared first on e-Maribor.

Zveza komunistov Slovenije (KPS) je bila slovenska politična stranka, ki se je zavzemala za socialistično in komunistično Slovenijo.

KPS je nastala leto dni za nastankom Zveze komunistov Jugoslavije, po boljševiški revoluciji v Rusiji na tako imenovanem združitvenem ali velikonočnem kongresu 20. do 23. aprila 1919. Pod tem režimom je v času nekdanje države, tudi na območju današnje Slovenije, umrlo na tisoče ljudi. Dolžnih ali nedolžnih, deklet in žensk, fantov in moških. Komunistični režim ni prizanašal nikomur.

V času komunističnih režimov 20. stoletja je bilo veliko množičnih pobojev. Ocene smrtnih žrtev komunizma se zelo razlikujejo, odvisno od opredelitev smrti, ki so v njih vključene.^[ Višje ocene množičnih pobojev upoštevajo zločine, ki so jih komunistične vlade storile nad civilisti, vključno z usmrtitvami, lakoto, ki so jo povzročili komunisti, in smrtmi, ki so se zgodile med prisilnimi deportacijami in zapori, ter smrtmi, ki so bile posledica prisilnega dela. Poleg množičnih pobojev so izrazi, ki se uporabljajo za opredelitev takšnih pobojev, tudi klasični uboj, zločini proti človeštvu, democid, genocid, politikid in represija.

Klanjanje članov stranke SD, zločincu Borisu Kidriču

Zločinov komunističnega režima je bilo v Sloveniji na tisoče. Krajev, kjer so bili storjeni zločini na stotine. najbolj očuvana skrivnost komunističnega režima je bila zagotovo Huda jama, rudniški rov blizu Laškega. V rovu v Hudi Jami pri Laškem so se že v začetku leta 2008 pod okriljem Komisije za urejanje vprašanj prikritih grobišč začeli postopki ugotavljanja obstoja in obsega prikritega povojnega grobišča, marca 2009 pa so preiskovalci našli na tisoče posmrtnih žrtev. Rov je v dolžini več kot sto metrov zapiralo enajst različnih pregrad z nasutim materialom.

Še danes niso raziskani vsi zločini in nihče od takratnih veljakov komunističnega režima ni bil obsojen za svoje zločine. Čeprav nekateri še vedno častijo komunistične veljake in se celo klanjajo pred njihovimi spomeniki pa je dejstvo le eno. Kot je dejal zgodovinar Jože Možina: “Komunistična partija Slovenije je bila najbolj krvoločna politična grupacija v Sloveniji!”

Če bi g. Možina lagal, bi ga že davno zaprli. Slovenci SPREGLEJTE.
Gošarji, partizani, komunisti, SD, levi, … pic.twitter.com/3VajHyDj58

— sLOVEniJAnšist (@glupfejzbuk) August 10, 2024

In bog ne daj, da se kaj takega v Sloveniji spet zgodi. 

The post Možina: Komunistična partija Slovenije je bila najbolj krvoločna politična grupacija v Sloveniji appeared first on e-Maribor.

Pred petnajstimi leti so raziskovalci v rovu rudnika Huda jama zagledali osem plasti mumificiranih trupel – odkritje je pretreslo državo, a to je bilo tudi vse, kar se je zgodilo.

Maja 1945 se je na Slovenskem znašlo več sto tisoč vojakov nemške, hrvaške in srbske vojske in ogromna možica civilnih beguncev, ki so se hoteli pred komunisti umakniti v Avstrijo, vendar jih je konec vojne zatekel na zatrpanih štajerskih cestah. Potem so odložili orožje in se pustili zajeti Jugoslovanski vojski. Angleži so potem iz Avstrije poslali v Jugoslavijo in izročili komunističnim oblastem še več kot 30.000 slovenskih, hrvaških in srbskih vojakov, ki so se prebili v Avstrijo.  Tito s tovariši je odločil, da v ujetništvo sprejme samo vojake nemške redne armade, nenemške pripadnike SS enot in vojake protikomunističnih oboroženih sil, ki so imeli jugoslovansko državljanstvo, pa naj bi pobili. S tem je bilo na smrt obsojenih več kot 100.000 ljudi. Poleg njih se je na moriščih znašla še množica Slovencev, pripadnikov nemške, italijanske in madžarske manjšine.

Množične poboje so izvajale posebne komunistične enote, največ KNOJ in OZNA. Psihopatski um komandantov teh morilskih enot ni imel nobenih moralnih zadržkov, skrbelo jih je le, kje in kako pokopati množice mrtvih žrtev, saj se jim ni ljubilo kopati grobov. V vsem povojnem času se je kot grobišče v rudnikih najpogosteje omenjalo Rov Sv. Barbare v opuščenem premogovniku v Hudi jami pri Laškem. Rov je bil zaprt od leta 1942, ko so poslopja pred rovom izropali in uničili partizani. Maja 1945 so v rov najprej naganjali hrvaške begunce, ki so bili zajeti v dolini med Rimskimi Toplicami in Celjem, kasneje pa so v njem knojevci pobijali tudi ujetnike iz taborišča Teharje.

Poboje na območju med Laškim in Hrastnikom, torej tudi v Hudi jami,  je organizirala lokalna OZNA, ki jo je takrat vodil Pevec Konrad – Konči. Ta je bil pred vojno jamski nadzornik v rudniku Hrastnik in je dobro poznal vse rove v okoliških jamah, tudi Rov Sv. Barbare in tamkajšnje jaške. Tudi drugi knojevci iz 1. bat. 3. brigade KNOJ, večinoma iz Zasavja, so te jame poznali in so jih zato uporabili za nemoteno pobijanje in prikrivanje žrtev. Pevca so nekaj let po koncu vojne komunistične oblasti postavile za direktorja rudnika Laško. To je izkoristil zato, da je rudarjem ukazal zapreti dostop do morišča oziroma grobišča v rovu  s sto metrov dolgim zamaškom iz nasutja, v katerega so rudarji vgradili kar 13 trdnih betonskih in zidanih pregrad.

Spomnimo se tudi izjave takratnega predsednika Danila Turka, ko je dejal, da so morišča v Hudi jami drugorazredna tema.

To pa je pretresljiv dokumentarni film človeške morije. Naj se ta nikoli več ne ponovi!

The post Mineva 15 let od razkritja žrtev v Hudi jami! Za Danila Turka je bila to drugorazredna tema. (video) appeared first on e-Maribor.

[vc_row][vc_column][vc_column_text]“Levosučna” revija Mladina je pred dnevi napovedala akcijo »Prinesi svečo za Gazo.« Tako so danes v večernih urah v imenu pobitih, ranjenih in izginulih prebivalcev Gaze prižgali sveče na ljubljanskem Trgu republike.

Na Trgu republike se je zbralo nekaj100 levičarjev in nekaj migrantov, kjer so udeleženci shoda sveče  postavili na simbolične grobove iz snega, pa tudi pod zastave držav članic EU nasproti državnega zbora. Gesta sicer vredna pohvala, a le zakaj to velja le za žrtve v Gazi? 

Zakaj to ni veljalo za žrtve napada Hamasa nad Izraelce, zakaj to ni veljalo v času napada agresorske Rusije nad Ukrajino? No svečko je sicer že dan prej prižgala tudi ljubica predsednika vlade Roberta Goloba, Tina Gaber in  zapisala, da to počne za vse nedolžne dušice tega sveta.[/vc_column_text][vc_raw_html]JTNDYmxvY2txdW90ZSUyMGNsYXNzJTNEJTIydHdpdHRlci10d2VldCUyMiUzRSUzQ3AlMjBsYW5nJTNEJTIyc2wlMjIlMjBkaXIlM0QlMjJsdHIlMjIlM0VWJTIwS28lQzQlOERldnNraSUyMFJvZyUyQyUyMG5hJTIwVGVoYXJqZSUyQyUyMG5hJTIwUGV0cmklQzQlOERlayUyMCUyOGtqZXIlMjBzbyUyMG11JUM0JThEaWxpJTIwb3Ryb2tlJTI5JTIwaW4lMjBwcmVkJTIwSHVkbyUyMGphbW8lMjAlMjhramVyJTIwc28lMjB6dmVyaW5za28lMjBwb2JpamFsaSUyMHR1ZGklMjBkZWtsZXRhJTI5JTIwcGElMjB0YWxlJTIwcHVuY2ElMjBuZSUyMGJvJTIwJUM1JUExbGElMjBwcmklQzUlQkVnYXQlMjBzdmUlQzQlOERrZSUyMSUzQ2JyJTNFVGluYSUyMEdhYmVyJTJDJTIwcHVuY2ElMjBvZCUyMGZhbnRhJTJDJTIwa2klMjBqZSUyMHYlMjB0ZW0lMjB0cmVudXRrdSUyMCVDNSVBMWUlMjBwcmVkc2VkbmlrJTIwJTNDYSUyMGhyZWYlM0QlMjJodHRwcyUzQSUyRiUyRnR3aXR0ZXIuY29tJTJGdmxhZGFSUyUzRnJlZl9zcmMlM0R0d3NyYyUyNTVFdGZ3JTIyJTNFJTQwdmxhZGFSUyUzQyUyRmElM0UlMjElMjAlM0NhJTIwaHJlZiUzRCUyMmh0dHBzJTNBJTJGJTJGdC5jbyUyRndhRDJ0OFVaWnolMjIlM0VwaWMudHdpdHRlci5jb20lMkZ3YUQydDhVWlp6JTNDJTJGYSUzRSUzQyUyRnAlM0UlMjZtZGFzaCUzQiUyMEdMQVMlMjBUcmVibmplJTIwJUYwJTlGJTg3JUI4JUYwJTlGJTg3JUFFJUYwJTlGJTg3JUFBJUYwJTlGJTg3JUJBJTIwJTI4JTQwR0xBU1RyZWJuamUlMjklMjAlM0NhJTIwaHJlZiUzRCUyMmh0dHBzJTNBJTJGJTJGdHdpdHRlci5jb20lMkZHTEFTVHJlYm5qZSUyRnN0YXR1cyUyRjE3NDk1NjE2NDc0MDcyMjcyNjUlM0ZyZWZfc3JjJTNEdHdzcmMlMjU1RXRmdyUyMiUzRUphbnVhcnklMjAyMiUyQyUyMDIwMjQlM0MlMkZhJTNFJTNDJTJGYmxvY2txdW90ZSUzRSUyMCUzQ3NjcmlwdCUyMGFzeW5jJTIwc3JjJTNEJTIyaHR0cHMlM0ElMkYlMkZwbGF0Zm9ybS50d2l0dGVyLmNvbSUyRndpZGdldHMuanMlMjIlMjBjaGFyc2V0JTNEJTIydXRmLTglMjIlM0UlM0MlMkZzY3JpcHQlM0U=[/vc_raw_html][/vc_column][/vc_row][vc_row][vc_column][vc_column_text]Sedaj Gabrovo čakamo, da bo prižgala svečko tudi v Kočevskem rogu, na Teharjih, pred Hudo jamo, Na Pohorju in še kje. Tudi tu počivajo nedolžne dušice tega sveta.[/vc_column_text][/vc_column][/vc_row]

The post V Kočevski rog, na Teharje, Pohorje, Hudo Jamo, pa ljubica Roberta Goloba ne bo šla prižgat svečke? appeared first on e-Maribor.

Dan spomina na mrtve oziroma dan mrtvih je v Sloveniji državni praznik, ki se v spomin na umrle praznuje 1. novembra. Praznik je sekularna različica krščanskega praznika vsi sveti.

OB PRAZNIKU VSEH SVETIH, GROBOVI OBDANI S SVEČAMI IN CVETJEM

V davnini je bil ves čas okoli zimskega sončnega obrata čas mrtvih; njihove duše naj bi se v dolgih nočeh vračale na svet.  Danes se na dan spomina na mrtve ljudje množično odpravljajo na pokopališča na grobove bližnjih ter tam prižigajo sveče, prinašajo šopke rož, vence in ikebane ter se. Na ta dan po državi potekajo žalne slovesnosti in verski obredi za umrle. Dan mrtvih izkoristimo da se spomnimo preminulih oseb, ter jih z obiskom groba počastimo.

Sveta Marija mati božja prosimo te varuj našo domovino Slovenijo. Daj nam Slovencem moči in energijo, da ubranimo Slovenijo pred zlom, ki se vsak dan bolj bohoti in vedno bolj grozi našemu miru, napredku in našim otrokom. Na vseh svetih dan te prosimo za milost božjo. pic.twitter.com/GMUm9S5Pud

— @fzagorc (@fzagorc) October 31, 2021

Tisti, ki živijo v naših spominih, so večni, čeprav niso več z nami. pic.twitter.com/akuZqhkVUG

— Vlada Republike Slovenije (@vladaRS) November 1, 2021

Podravska regijska koordinacija stranke SDS se je tako poklonila spominu na Jožeta Pučnika, Davida Tasiča, Franceta Tomšiča, Edvarda Peperka in Korada Buzetija. V Ljubljani se je članom SDS pridružila tudi poslanka v Državnem zboru, Mojca Škrinjar.

Venec sta na grob Jožetu Pučniku položila predsednik SDM Maribor in evidentirani kandidat za državnozborske volitve  Luka Simonič in evidentirana kandidatka za poslanko v državnem zboru Bernarda Mandres. Pučnikov grob je obiskala tudi evidentirana kandidatka za poslanko v državnem zboru Barbara Klajderič.

Luka Simonič, pa je venec položil tudi pred Barbarinem rovu, v Hudi jami, kjer v času komunističnega nasilja v grozljivih mukah končalo na tisoče slovenskih, pa tudi hrvaških in nemških mož in žena.

Predsednik @organizacijaSDM Maribor, @luka_simonic se je poklonil spominu na žrtve komunističnega nasilja v Hudi jami in prižgal svečo. pic.twitter.com/xebCn1GmWS

— Portal e-maribor.si- zapišemo, kar drugi zamolčijo (@e_maribor) October 30, 2021

Alenka Jeraj je prav tako obiskala množična komunistična morišča v Občini Ig.

Danes smo pod geslom Spominjamo se obiskali množična komunistična morišča v Občini Ig. Iški vintgar, kjer so komunisti pobili skupino Romov, Koščevo brezno na Gornjem Igu, kjer so pred dobrim letom iznesli okostja 50ih moških. Zaključili smo v Stari žagi pod Kureščkom. pic.twitter.com/RjmSIOh8Dt

— Alenka Jeraj (@AlenkaJerajSDS) October 31, 2021

Ob dnevu vseh svetih v srcih prižigamo plamen spomina na naše najdražje, ki jih ni več med nami.
Dan vseh svetih ni dan žalosti, je dan življenja in upanja.
Želim vam miren in spokojen praznik. pic.twitter.com/28OjpoJazU

— Matej Tonin (@MatejTonin) November 1, 2021

Miren dan spomina #zasLOVEnijo. pic.twitter.com/bJvKkNZbrL

— Slovenska vojska (@Slovenskavojska) November 1, 2021

Praznik vseh svetih je v svoji globini eden najbolj veselih, človeškemu srcu najdražjih praznikov, ker z njim v bistvu slavimo moč in veličastvo Kristusovega odrešenja.  Kliče nas k upanju in veselju, saj nam – ob vseh težavah, ki nas spremljajo v zemeljskem življenju – sporoča: “Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko”

P.M.

The post Dan vseh svetih. Komu so se poklonili? appeared first on e-Maribor.

Leta 2008 so v Komisiji Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, ki jo je vodil Jože Dežman, sklenili, da raziščejo en rudniški jarek. Te je namreč skoraj nemogoče raziskovati, saj so bili tisti, kjer so bili opravljeni poboji, zaliti z vodo, vhodi minirani, zasuti in podobno. A Huda jama – Barbarin rov je izstopal.

Huda jama skriva vso gnev in sovraštvo komunistov

Huda jama je služila kot naravni prezračevalnik glavnega rova, ki poteka pod Barbarinim rovom, in je bila ves čas vzdrževana. “Mislili smo, da bomo predrli pregrade – po ustnih virih naj bi bile štiri – prišli do žrtev, jih dokumentirali in potrdili, da je to res grobišče. A ko so rudniški reševalci prebili prvo pregrado, smo videli, da je rov popolnoma zasut. Začelo se je večmesečno delo, vsak dan so napredovali 2 metra in iznašali nasuti material,” je dejal Mitja Ferencem, član vladne komisije za odkrivanje prikritih grobišč.

Najdebelejša pregrada je bila iz 120 centimetrov debele plasti betona, armirana z desetimi železniškimi tračnicami. Kot da bi šlo za atomsko zaklonišče in da nikoli nihče ne sme priti do žrtev. Najbolj strahotno je bilo, ko so strokovnjaki za grobišča 24. februarja 2009 naleteli na prvo žrtev na vrhu tega nasutja. To je bil t. i. begunec, ki je pokol preživel, in se je skušal plaziti iz rova, našel je kos železniške kretnice ter kopal majhne grude ilovice ter prodiral centimeter za centimeter, medtem ko so na drugi strani ves čas dovažali material v jamo. Dokler ni naletel na betonski okvir, obnemogel in obležal. Takšnega so tudi našli.

V grozi so preiskovalci zagledali kup mumij

“Ko smo predrli zadnjo, 11. pregrado, smo prišli do jaška, v katerem se ni nič videlo. Nekaj 10 metrov naprej pa smo v grozi zagledali kup belih mumij. Pogled na te nerazpadle žrtve nas je vse, ki smo bili tistega 3. marca 2009 v rudniku, zaznamoval. Ob raziskavah smo bili navajeni pogledov na skelete, tukaj pa so ljudje ostali v celoti, prekrivala jih je plesen. Žrtve so bile nametane v osmih plasteh, iz rova so sodni izvedenci prinesli 432 trupel.  Preiskovalni sodnik se je nato odločil, da bo odredil tudi iznos trupel iz prvih petih metrov vertikalnega jaška, ki je sicer globok 45 metrov. Iz petih metrov so prinesli 346 žrtev, več kot 2.000 naj bi jih še ostalo v jašku. Strahotni so bili pogledi na ženske spletene lase. Likvidacijo vojakov smo še nekako pričakovali, a zakaj je bilo med žrtvami v jašku tudi okoli 10 odstotkov ženskih skeletov? se je spraševal Mitja Ferenc, član vladne komisije za odkrivanje prikritih grobišč.

Kaj porečejo na to zagovorniki komunizma, ki danes slavijo 27. april? Kot ponavadi si želijo oprati roke, za Barbara rov pa nočejo niti slišati.

MG

The post Kraj komunističnega zločina – Huda jama, pripoved, kjer vam kri zaledeni! (video) appeared first on e-Maribor.

Pred točno desetimi leti so raziskovalci v rovu rudnika Huda jama zagledali osem plasti mumificiranih trupel – odkritje je pretreslo državo, a to je bilo tudi vse, kar se je zgodilo

Huda jama, v spomin in opomin

Enajst pregrad je pred svetom skrivalo stotine trupel moških in žensk, ki so jih takoj po vojni pobili v izvensodnih pobojih. Za njimi niso ostale le kosti, ampak so se zaradi specifičnih pogojev rudniškega jaška in rova ohranili celotni deli teles, ki jih je prekrivala plesen. Zmetani so bili v globok jašek in naloženi v osmih plasteh v rovu. Koliko natančno jih je, se še danes ne ve. Odkritje je bilo očitno prehudo, pravi zgodovinar Mitja Ferenc, ki je bil tistega 3. marca v jami in je na lastne oči videl vso grozoto. Grozoto, s katero se državna oblast ne želi soočiti, trupla so zložili nazaj v jamo in zapahnili vrata. Po 70 letih tako umrli še vedno nimajo lastnega groba.

slika: STA

Kaj se je dogajalo leta 1945?

Maja 1945 se je na Slovenskem znašlo več sto tisoč vojakov nemške, hrvaške in srbske vojske in ogromna možica civilnih beguncev, ki so se hoteli pred komunisti umakniti v Avstrijo, vendar jih je konec vojne zatekel na zatrpanih štajerskih cestah. Potem so odložili orožje in se pustili zajeti Jugoslovanski vojski. Angleži so potem iz Avstrije poslali v Jugoslavijo in izročili komunističnim oblastem še več kot 30.000 slovenskih, hrvaških in srbskih vojakov, ki so se prebili v Avstrijo.  Tito s tovariši je odločil, da v ujetništvo sprejme samo vojake nemške redne armade, nenemške pripadnike SS enot in vojake protikomunističnih oboroženih sil, ki so imeli jugoslovansko državljanstvo, pa naj bi pobili. S tem je bilo na smrt obsojenih več kot 100.000 ljudi. Poleg njih se je na moriščih znašla še množica Slovencev, pripadnikov nemške, italijanske in madžarske manjšine.

Množične poboje so izvajale posebne komunistične enote, največ KNOJ in OZNA. Psihopatski um komandantov teh morilskih enot ni imel nobenih moralnih zadržkov, skrbelo jih je le, kje in kako pokopati množice mrtvih žrtev, saj se jim ni ljubilo kopati grobov. V vsem povojnem času se je kot grobišče v rudnikih najpogosteje omenjalo Rov Sv. Barbare v opuščenem premogovniku v Hudi jami pri Laškem. Rov je bil zaprt od leta 1942, ko so poslopja pred rovom izropali in uničili partizani. Maja 1945 so v rov najprej naganjali hrvaške begunce, ki so bili zajeti v dolini med Rimskimi Toplicami in Celjem, kasneje pa so v njem knojevci pobijali tudi ujetnike iz taborišča Teharje. Poboje na območju med Laškim in Hrastnikom, torej tudi v Hudi jami,  je organizirala lokalna OZNA, ki jo je takrat vodil Pevec Konrad – Konči. Ta je bil pred vojno jamski nadzornik v rudniku Hrastnik in je dobro poznal vse rove v okoliških jamah, tudi Rov Sv. Barbare in tamkajšnje jaške. Tudi drugi knojevci iz 1. bat. 3. brigade KNOJ, večinoma iz Zasavja, so te jame poznali in so jih zato uporabili za nemoteno pobijanje in prikrivanje žrtev. Pevca so nekaj let po koncu vojne komunistične oblasti postavile za direktorja rudnika Laško. To je izkoristil zato, da je rudarjem ukazal zapreti dostop do morišča oziroma grobišča v rovu  s sto metrov dolgim zamaškom iz nasutja, v katerega so rudarji vgradili kar 13 trdnih betonskih in zidanih pregrad.

3. marca so rudarji doživeli pravi šok

3. marca leta 2009, so rudarji, ki so končno začeli odkrivali barbara rov prišli do tračnic jamske železnice, pragovi pa so razpadli v prah. Nekaj deset metrov naprej so bila tla rova po celi širini prekrita s čevlji. V kanalu ob strani je ležalo človeško okostje, malo naprej še eno. Potem so rudarji prišli do prvega jaška. Z nasprotne stene se je v preteklih letih odtrgalo precej kamenja in se usulo v jašek. Preko tega plazu so obšli jašek in šli naprej. Po kakšnih 30 metrih so v soju baterijskih luči zagledali nekaj belega. Ko smo se približali, so ugotovili, da je to množica mumificiranih trupel pobitih ljudi. Bila so čisto bela in tako dobro ohranjena, da se je dalo prepoznati poteze na obrazih.

Ob odkritju Hude jame je nastal tudi pretresljiv film, ki ga je posnela televizija ETV

Žrtve iz hude jame so našle svoj mir. Na pokopališču Dobrava v Mariboru jih je pokopanih 1425.

To je pretresljiv dokument človeške morije. Naj se ta nikoli več ne ponovi!

Uredništvo e-Maribor

The post 10 let! 3. marca 2009 so ljudje prvič po vojni prišli do morišča in grobišča v Hudi jami. appeared first on e-Maribor.