Skupnega števila mrtvih zaradi komunističnega nasilja v Sloveniji ne bomo nikoli točno vedeli. Številke se gibljejo med 50.000 in 100.000 ljudmi. Večinoma nedolžnih, tudi golorokih žensk in otrok. A niti za en zločin ni nihče odgovarjal.

Na podlagi likvidacijskih seznamov so komunisti na- silno udirali v hiše, odvajali v gozdove svoje žrtve ali pa so jih umorili kar na domu. Med temi žrtvami so bili možje, fantje, žene, dekleta, otroci in celo – dojenčki. Iz spisa o dogodkih v Robu pri Velikih Laščah, iz izjav prič iz Tuhinjske doline in od drugih krajev vidimo, da so imeli komunisti ponekod kar prave človeške klavnice, kjer so mučili in pobijali svoje žrtve. Iz vseh krajev, iz katerih imamo popisane dogodke med komunistično revolucijo, nam popolnoma zanesljive priče podajajo isto sliko, kako so komunisti pobijali po vsej deželi njim neljube osebe. Po približnih cenitvah so v Ljubljanski pokrajini pomorili nekako do jeseni 1. 1941 kakih tri tisoč oseb, da si ni bilo nikjer niti najmanjšega oboroženega odpora proti njim. Tudi kasneje so pobijali v ljudi v krajih, kjer sploh ni bilo na Vaške straže in ne Slovenskega domobranstva, kot n.pr. v Tuhinjski dolini.

Kakor v vseh komunističnih revolucijah, tako so tudi v Sloveniji (in to med tujo okupacijo!) skušali s terorjem in masovnimi umori prestrašiti prebivalstvo, da bi se ne upalo upreti komunističnemu nasilju. V komunističnem arhivu v Ljubljani so našli kartoteko karakteristik, ki so jih komunisti sestavljali, in sezname oseb, ki so bile določene za likvidacijo. V Ljubljanski pokrajini, to je v onem delu Slovenije, ki so ga zasedli Italijani in ki je štel nekako 300.000 prebivalcev, je bilo od komunistov določenih nekako 50.000 – reci in piši: petdeset tisoč – oseb za umoritev (“likvidacijo”).

Nad slovenski narod so tako od leta 1941 naprej prišli strahotni dnevi. Če kje vaščani niso dajali komunistom, kar so ti zahtevali, so jim požgali hiše, vse izropati in ljudi pobili; če so pa primorani podpirati komunistične tolpe, sta pa oba okupatorja zaradi tega izvajala strahotne represalije. Kamor se je slovenski človek obrnil, mu je grozila – smrt.

Največja znana morišča v Sloveniji:

• Kočevski Rog (okolica Kočevja):
  Ena največjih morišč, kjer je bilo v breznih in kraških jamah pobitih več deset tisoč vojnih ujetnikov in civilistov. Najbolj znana sta brezna v Rogu in okolici.

• Teharje pri Celju:
  V taborišču Teharje so zbirali zajete domobrance in civiliste, nato pa jih množično vozili na morišča (npr. Huda jama). Velja za enega največjih centrov povojnih pobojev.

• Huda jama (Barbara rov pri Laškem):
  Najbolj znano morišče, kjer so leta 2009 odkrili posmrtne ostanke več kot 1.400 ljudi, dejansko pa naj bi jih bilo več tisoč.

• Celjsko območje (Pečovnik, Teharje, Hudinja):
  Številna morišča in prikrita grobišča v okolici Celja.

• Maribor in okolica:
  Več prikritih grobišč (npr. Dobrava pri Mariboru), kjer je končalo na tisoče vojnih ujetnikov, ter na Hočkem Pohorju, kjer je bilo v brezna zmetanih in ubitih na stotine ljudi. Tudi nedolžnih domačinov.

• Ljubljana in okolica (Šentvid, Žale, Podutik):
  V vojašnicah v Šentvidu so zbirali ujetnike, ki so bili nato usmrčeni ali odpeljani drugam.

• Druga večja grobišča: pri Slovenj Gradcu, na Pohorju, v okolici Kranja, na Primorskem (npr. Bazovica pri Trstu, čeprav že zunaj današnje Slovenije).

Nikoli obsojeni, nikoli procesirani, nikoli zaprti. To so glavna imena ljudi, ki so soodgovorni za številne komunistične morije po Sloveniji.  Glavni slovenski nosilci odgovornosti so bili Boris Kidrič, Edvard Kardelj, Ivan Maček – Matija, Franc Leskošek – Luka in Mitja Ribičič.

In ko potujemo po Sloveniji imamo še danes kraje, ceste in ulice poimenovane po teh komunističnih klavcih. V Mariboru imamo tako še vedno Trg Borisa Kidriča in Kardeljevo cesto.

vir: hrvaško društvo za spomin na žrtve vojnih in povojnih zločinov (http://www.safaric-safaric.si)

The post Komunisti so načrtno uničevali kleni slovenski narod. Številke likvidacij so neverjetne. appeared first on e-Maribor.

UDBA je v  času svojega delovanja, posebej po resoluciji Informbiroja leta 1948, pogosto zapirala (denimo na Goli otok) državljane na podlagi nezadostno utemeljenih obtožb. Nekateri obtoženci so v postopku celo izgubili. Objavljamo sklop največjih udbaških zločincev v zgodovini Slovenije. Tokrat predstavljamo Ivana Mačka Matijo

Kdo je bil velik UDBAŠ, Ivan Maček Matija?

Ivan Maček-Matija je bil profesionalni revolucionar zločinec tako kot nekateri drugi vodilni slovenski komunisti, izšolan v Sovjetski zvezi, na Leninski šoli, kjer so se šolali poklicni revolucionarji v okviru Kominterne (komunistične internacionale). Tja je odpotoval avgusta 1935 in šolanje za poklicnega revolucionarja končal junija 1937. Na tej šoli je poučeval Edvard Kardelj, edini, ki je bil nad njim v hierarhiji.

Maček je načeloval zločinski organizaciji VOS, predhodnici Ozne in kasneje Udbe. VOS sta 15. avgusta 1941 ustanovila zločinec Edvard Kardelj in zločinka Zdenka Kidrič – Armić (žena Borisa Kidriča), ki se je prav tako pred tem šolala na Leninski šoli v Moskvi. Čeprav se je VOS uradno imenovala Varnostno-obveščevalna služba OF, je bila kot organizacija strogo podrejena le najožjemu vrhu KPS oziroma samo Edvardu Kardelju. Tudi pri Udbi je bil »siva eminenca« Ivan Maček-Matija. Dušan Bravničar je dne 9. junija 1994 na 16. seji Pučnikove komisije pričal, da je konec junija 1945 Ivan Maček – Matija od njega zahteval, naj ” počisti ” sovražne ranjence iz ljubljanskih bolnišnic. Bravničar se je tej direktivi uprl in se skliceval na mednarodne konvencije.

Zato je bil premeščen na mesto sekretarja veleposlaništva v Albaniji od koder se je vrnil šele 1947 leta. Po njegovi oceni je bilo število pobitih domobranskih ranjencev, ki so jih odstranili iz bolnic, približno 100 – 150, v Vojni bolnišnici Moste pa naj bi bilo ” odstranjenih ” okoli 100 nemških in drugih ranjencev z osebjem. Ker je Bravničar to odklonil, je potem poboj teh ranjencev izvršil nad narodom zločinec Leopold Krese – Čoban. Zločinec in laški kolaborant Ivan Maček – Matija v svojih spominih leta 1981: “Ceruttiju in njegovima spremljevalcema smo potem postregli s pijačo, da so si nabrali moči za odhod. Generalov avto smo zadržali, dali pa smo mu tovornjak, da je lahko naložil spremstvo. Po starem vojaškem običaju, da se poraženim oficirjem ne odvzame orožja, sem jim pustil pištole. Pri Mašunu smo naleteli na večjo skupino Italijanov, ki so počasi ubirali pot proti domu … med njimi sem zagledal zgrbljenega človeka, ki se je  šepaje držal mule za rep in si tako pomagal, da je lovil korak z drugimi. Ko smo se peljali mimo, sem ga pogledal v obraz. Bil je bled, kosmat, utrujen. Ustavili smo se. Izstopil sem in mu dal roko. Hvaležno mi je vrnil stisk in se grenko nasmehnil. Prav beden je bil videti, dali smo mu nekaj hrane, zanj in za njegovega pribočnika… Uredil sem, da so ga Italijani vzeli na tovornjak, s katerim so peljali ranjence. “

Kako so iskali vilo za Ivana Mačka Matijo?

»Po nekaj dneh bivanja v Slaviji se je hotel preseliti tudi Maček. Poklical je Alberta Svetina – Erno in mu rekel: ‘Ti dobro poznaš Ljubljano, priskrbi zame eno dobro vilo!’ In tako je Albert začel iskati najprej na Vrtači, kjer je  kot vajenec delal ograje, nato pa za Bežigradom. Ogledoval si je eno pa drugo in tretjo; a mačku niti ena vila ni bila všeč. Za Bežigradom, v neposredni bližini stadiona, je bila nasproti vojašnice zares lepa vila. Imela je vrt z majhnim bazenom, naokrog so rastle smreke, zraven je bila še garaža. V pritličju je imela kuhinjo, predsobo in tri sobe s kopalnico, v prvem nadstropju pa še dve sobi s kopalnico. Ko jo je maček zagledal, je rekel: ‘Pa kaj misliš, tukaj, zraven kasarne? Pridejo in bombardirajo in jih dobim prvi na glavo. »Maček je bil še naprej v Slaviji, potem pa si je uredil veliko stanovanje pri operi. Zaradi graditve Cankarjevega doma se je pozneje preselil v vilo na Snežniški, ki mu jo je plačala takratna skupščina.

Ivan Maček je bil nizko etični človek, primitiven, nekulturen, s štirimi razredi osnovne šole….  Po načrtih arhitekta Jožeta Mesarja so na Erjavčevi cesti leta 1935 zgradili modernistično vilo za družino Bahovec. Usoda te vile je simbolna za usodo Bahovčevih, pa tudi za usodo ljubljanskih podjetnikov ter inteligence. Po koncu vojne so namreč vilo družine Bahovec zaplenili, kot oznanilo kreda nove oblastne linije pa se je vanjo naselil »proletarec tesar« nad narodom, zločinec Ivan Maček – Matija. Ko se je 35 let pozneje iz vile izselil, so vilo porušili. 

Ivan Maček, komunist in prvi zločinec UDBE  je na stara leta lizal prag Frančiškanske cerkve, leta 1993 je naredil samomor. A tega nihče ni govoril na glas. Pokopan pa je bil z vsemi državnimi častmi. 

viri: Časnik, Reporter, Nova24TV, udbovski arhivi

P.M.

The post Predstavljamo največje udbaše! Kdo je bil Ivan Maček Matija? appeared first on e-Maribor.