Izjemen človek in borec za pravico, leta 1933 rojeni Martin Kostrevc, ki je svoja najbolj plodovita leta do današnjih dni preživel na Štajerskem, v Mariboru in na Pohorju, je ves svoj trud in prizadevanja vložil v postavitev spomenika, nedolžnih žrtev, komunističnega nasilja.

Pohorje je velika ljubezen, še vedno postavnega in za svoja leta precej mladostnega 91-letnega, Martina Kostrevca. Zanj pa je Pohorje tudi skrb in dolžnost. Že več desetletij se z redkimi podporniki bori za resnico in dostojno obeležitev več tisoč po vojni pobitih nedolžnih žrtev na Arehu in v okolici.

Samo  Hočkem Pohorju v okolici Areha so komunistične zveri pobile na stotine ljudi. Tam so odkrili kar 23 grobišč. Na Pohorju so bili poleg četnikov usmrčeni mnogi »mariborski Nemci, poleg tega tudi številni nedolžni ljudje. Nekatere so ubili že v priporu, in to v zaporih v Mariboru, na Ptuju in v Celju. Največ oseb je pogrešanih potem, ko so bili odpeljani neznano kam iz naslednjih taborišč in manjših “zbirnih baz” Ozne: Strnišče pri Ptuju, Hrastovec pri Sv. Lenartu, v Slovenskih goricah, Bresternica pri Mariboru, Studenci pri Mariboru, Kamnica pri Mariboru, Tezno pri Mariboru, Teharje pri Celju, Pobrežje pri Mariboru. Kraji množičnih in (posamičnih) povojnih usmrtitev so poleg že omenjenega širšega območja Maribora tudi ob drugih urbanih središčih na Spodnjem Štajerskem.. Med žrtvami so bile tudi ženske otroci, tudi cele družine. Veliko od njih je bilo premožnih in komunisti so si prilastili tudi njihovo lastnino. 

Pogovor z Martinom Kostrevcem, si lahko ogledate v oddaji Pričevalci, ki bo n a sporedu 3. septembra, ob 23.00 na TV Slovenija 1. 

Martin Kostrevc, spomenik. Slika – portal e-maribor.si

Prizadevanja gospoda Kostrevca, da bi umrli in pozabljeni – šlo je za Slovence, Nemce, Hrvate in druge – dobili dostojno obeležje, se uresničujejo prav letošnjo jesen. Končan je spomenik, ki bo oktobra slovesno odkrit in blagoslovljen. Martin Kostrevc je dal vso svojo življenjsko energijo in prihranke, da se izpolni ta civilizacijski dolg do nedolžnih žrtev. Država tu ne pomaga in Martin Kostrevc upa, da bodo dolg za spomenik pomagali poravnati dobri ljudje. 

Slovesno odkritje in blagoslov obeležja pobitim na Arehu bo 5. oktobra ob 10.00, bogoslužje bo vodil mariborski nadškof dr. Alojz Cvikl. Neposredni prenos slovesnosti bomo prenašali na Facebook strani portala e-maribor.si

Razgovor z Martinom Kostrevcem, ki smo ga pred nedavnim posneli za naš portal:

The post Pobiti s strani komunističnega nasilja na Pohorju, bodo končno našli svoj mir! appeared first on e-Maribor.

Na našem portalu smo začeli sklop dogodkov, ljudi in zamolčanih zgodb, ki so se zgodile po drugi svetovni vojni. Tega ne morete prebrati v nobenih zgodovinskih knjigah, tega se učenci ne učijo v šolah. Zgodovina, ki so nam jo zamolčali, pa je še danes skrita v tančico skrivnosti.

Prav je, da ideologe in največje zločince v naši zgodovini prikažemo v besedi in tudi sliki. Da ostanejo za večnost zaznamovani in da se nikoli ne pozabi tisoče Slovenk in Slovencev, ki so zaradi njihove sle po oblasti in želje po prelivanju krvi umrli, trpeli in imeli uničena življenja.

Tipični primer manipulacije s pojmom »proti-fašizem« (oziroma »antifašizem«) je označitev peterokrake zvezde, ki je bila partizansko znamenje«, za »antifašistični« simbol, čeprav tega simbola niso uporabljali zahodni zavezniki, ki niso bili nič manjši protifašisti od sovjetskih in drugih komunistov, ki so edini uporabljali rdečo zvezdo.  Problem komunistov, ki so bili na oblasti v obdobju 1945-1990 je bil, kako prepričati ljudstvo, da je njihova oblast legitimna (to je, da so upravičeni do vladanja) v odsotnosti svobodnih volitev, ki edine v demokraciji podeljujejo legitimnost nosilcu obstranki Levica in SD.

Pravljica o »NOB«, »narodnih herojih« in »narodnih izdajalcih« (uradna ali šolska zgodovina socialističnega obdobja, ki se je v marsičem ohranila še danes), ki je bila do onemoglosti ponavljana v šolah, medijih, na prireditvah in v vsem javnem življenju, je tako imela za osnovni cilj, da vcepi v glave ljudi prepričanje, da je Zveza komunistov upravičena do oblasti in da svobodne volitve niso potrebne. Zato ni nič čudnega, da je to ukoreninjeno še vedno v glavah marsikaterega Slovenca.

Eden izmed najbolj znanih krvavih komunističnih ideologov je bil prav Boris Kidrič, kateremu se še danes klanjajo najbolj vidni člani stranke SD. Boris KIDRIČ, je 5. maja 1945 postal prvi predsednik slovenske komunistične vlade. Senca Edvarda Kardelja. Kot vodilni politik na Slovenskem je imel odločilno vlogo tudi pri zaključnih operacijah in čiščenju političnih nasprotnikov v Kočevskem Rogu, Teharjah, Hudi jami in še kje. Odgovoren je za, na tisoče izvensodnih pobojev. Zagotovo velja za najbolj krvavega komunističnega veljaka.

 Glavni ideolog samoupravnega socializma v Jugoslaviji, (tega še vedno najbolj ceni kulturna ministrica Asta Vrečko) s katerim je popolnoma uničil gospodarstvo Jugoslavije in glavni krivec za izgubo Istrskega polotoka, ki ga je samovoljno predal republiki Hrvaški je bil Edvard Kardelj. Titov ideolog in nosilec nove marksistične misli, Edvard Kardelj. 15. avgusta 1941  je Edvard Kardelj skupaj z Zdenko Kidrič in Francem Ravbarjem – Vitezom v Ljubljani ustanovil Varnostno-obveščevalno službo (VOS). Bil je eden glavnih ideologov povojnih pobojev na področju Slovenije.

Najbolj krvava slovenka, je bila soproga Borisa Kidriča, Zdenka Armič Kidrič. sovjetska obveščevalka, voditeljica teroristične organizacije VOS, ki je med vojno pobijala zavedne Slovence in aktivno sodelovala povojnih pobojih v Kočevskem Rogu. Njena sla po krvi je bila tolikšna, da so komunisti od njenega moža celo zahtevali, da jo umakne.

Boris Kraigher- JANEZ, mogoče malo znan slovenski komunist, bil je politični komisar, celo prvoborec. Med novembrom 1942 in majem 1943 je bil organizacijski sekretar na sedežu CK KPS in nato še nekaj časa v. d. Od 14. julija 1943 do 5. oktobra 1944 je bil politkomisar Glavnega štaba NOV in POS. Bil je tudi podpredsednik Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko Primorje. Skozi njegove spiske je šlo na stotine ljudi.

Ivan Maček- MATIJA je bil prav tako eden najbolj krvavih ljudi. Bil je član Politbiroja CK KPS. Na kočevskem zboru oktobra leta 1943 je bil izbran za člana Slovenskega narodno osvobodilnega odbora (od 1944 SNOS) in AVNOJ, septembra 1944 še v IOOF. Spomladi 1944 je odšel v Vrhovni štab NOV in POJ. Ob vrnitvi v Slovenijo je prevzel dolžnosti načelnika OZNE za Slovenijo, kar je ostal do začetka leta 1946, ko je za nekaj mesecev (marec-junij) prevzel notranje ministrstvo. Bil je eden glavnih organizatorjev najbolj okrutnih povojnih pobojev na terenu.

Mitja Ribičič, je že oktobra 1941 postal član KPS, delal je v Centralni tehniki KPS, 1942 pa je vodil ljubljanske ilegalne tiskarne in tiskarne tui drugod. Po osvoboditvi je delal v OZNA in UDV za Slovenijo kot pomočnik načelnika OZNE in od 1947 kot pomočnik notranjega ministra. Tudi Ribičič je imel krvave roke. sodeloval je pri pripravi insceniranih političnih procesov po stalinističnem vzoru, bil je tudi ideolog komunističnih koncentracijskih taborišč v Sloveniji in Jugoslaviji. Po njegovih komunističnih stopinjah stopa tudi njegov sin, član stranke SD, Ciril Ribičič.

Ogromno je še ljudi, Slovencev, ki imajo tako ali drugače krvave komunistične roke. Tu so še SERGEJ KRAIGHER, ALBERT JAKOPIČ, FRANCE POPIT, STANE DOLANC, ANDREJ MARINC, FRANC ŠETINC, JOŽE SMOLE  in MILAN KUČAN, ti so prav tako sodelovali pri zločinskem podvigu imenovanem narodnoosvobodilni boj, bodisi neposredno ali posredno, pri prikrivanju masovnih pobojev in prikrivanju morišč pobitih političnih nasprotnikov.  

Zgoraj našteti so s svojimi pomagači aktivno sodelovali pri zločinih nad človeštvom, medtem ko so ostali, čeprav so vedeli za obseg teh zločinov le te prikrivali in s tem storili krivico in zločin nad slovenskim narodom. Seznam vseh zločincev povojnih pobojev je mnogo daljši, številke gredo v tisoče. Med njimi je veliko tudi takih, ki so se zavedali svojih krvavih dejanj, drugi so jih potlačili, spet tretje so zločini strli, četrtim so se zločini prikazovali v sanjah. A molčali so vsi.

po viru: arrevija.si

The post Največji krvavi ideologi komunistične revolucije pri nas appeared first on e-Maribor.

Družbena omrežja je preplavila slika, kjer županja občine Črna na Koroškem, mag. Romana Lesjak “paradira” s partizansko čepico na glavi.

“Županja Črne na Koroškem na javni proslavi oblečena v čepico z rdečo zvezdo , se vam zdi normalno, da v letu 2022 javna osebnost hodi naokoli oblečena v simbole pod katerimi je bilo umorjenih mnogo preveč nedolžnih ljudi?” Je na svojem družbenem omrežju zapisal eden od uporabnikov družbenih omrežij.

Slika, se je bliskovito razširila tudi na družbenih omrežjih, ljudje pa so se spraševali o primernosti, da se na javni proslavi, javna oseba, kot je župan(ja) sprehaja s partizansko čepico sredi 21. stoletja. Veliko je bilo tudi jeznih komentarjev. Tudi mi smo županji postavili vprašanje glede primernosti, odgovore še čakamo in jih bomo tudi objavili. 

Cestitke pic.twitter.com/dXzZSiet7m

— Greg (@gregetz) May 21, 2022

Naključna zgodba o prvorazrednih: mati županja Romana Lesjak s titovko, hčerka Petra Lesjak Tušek pa neodvisna novinarka in urednica časnika Večer, predsednica Društva novinarjev Slovenije (DNS) in članica Večerovega aktiva.

Samo, da so "naši". https://t.co/mMJk5Yt0wr pic.twitter.com/DgCgxLsHBm

— Uroš Raztresen (@UrosRaztresen) May 21, 2022

Koroška bi rada 3 razvojno os, županja Črne pa takole paradira okoli.
Koga je volila, ni potrebno kaj dosti ugibati ane https://t.co/GAtXbLnHvX

— Mojca Pokraculja (@MMSlovenka) May 21, 2022

Na spletni strani občine Črna na Koroškem, se županja Romana Lesjak opisuje, kot  socialno čuteč človek, ki razume stisko ljudi in jim vedno prisluhne. Je torej razumela tudi stisko tistih ljudi, katerim so, ravno ljudje, ki so nosili take partizanske čepice, v izvensodnih pobojih, pobili njihove družine, sorodnike, prijatelje?

The post Slika, ki razburja. Županja občine Črna na Koroškem, s partizansko čepico? appeared first on e-Maribor.

Najbolj brano na portalu e-maribor.si v letu 2021

Z grozo beremo različna pričevanja o  znanem komunističnem funkcionarju Mitju Ribičiču, ki naj nebi veliko zaostajal za nemškimi zločinci.

Ubil jo je, ker je hodila z nemškim uradnikom

Na spletnem mediju Dosje lahko preberemo o smrti 28-letna Amalije, samo zato, ker je med vojno hodila z nekim nemškim uradnikom. “Po pričevanju moje pokojne babice je bil prav Mitja Ribičič tisti eksekutor, izvrševalec, ki je izvensodno pospravil 28–letno sestro Amalijo,” je portalu Dosje zaupal tviteraš, ki ob pričujoči pretresljivi izpovedi ne želi javno izpostavljati svojega imena in priimka.

In zakaj so komunisti brutalno pokončali mlado Amalijo, sestro pričajočega neimenovanega tviteraša? Pojasnil je takole: “Ker je med vojno hodila z nemškim uradnikom – so imeli upravno enoto spodaj v hiši, ni pa bil SS. Babi je rekla, da je bil dober, lep in preprost fant s Koroške. Naučil se je celo slovensko. Po vojni, ko so Nemci odšli, je hotel, da gre Amalija z njim, a je ostala raje doma.” Škoda. Lahko bi še živela.[

“Škoda, da babi od 2014 ni več, marsikaj bi lahko povedala o letu 1945 … Njenega moža so zaprli potem, ko so opravili nacionalizacijo in se ni strinjal, da so mu vzeli premoženje. Babi je ostala sama s štirimi hčerami, brez sredstev za preživljanje in je šivala za komunistične ‘gospe’, da so preživeli. Zaprt je bil dvakrat po par let in je od živcev dobil sladkorno. Ker je niso zdravili, je dobil gangreno in so mu nogo morali odrezati. Umrl je star 59, leta 1972. Se ga bežno spominjam. 

Moj dedek, mož od babi, je bil od 1941 v partizanih – ker so ga vpoklicali v nemško vojsko in je ušel na poti na zbirno mesto, ni pa nikoli postal komunist. Dve trgovini je imel pred vojno in cel kup zemlje in še par hiš. Vse so jim pobrali po vojni, njega pa zaprli leta 1946 po nacionalizaciji.  Babi je bila pred vojno gospa, potem pa je ostala sama s štirimi hčerami. Moja mami je bila takrat še dojenček. Ostale so v delu ene od hiš v mestu, zadaj pa je imela malo vrta za zelenjavo. V hišo so jim prisilno naselili ‘najemnike’. Vse so jim pobrali komunisti. Po osamosvojitvi so dobili del premoženja nazaj v naravi in nekaj obveznic od SLO–države. To je bilo vsaj neko zadoščenje.

A nazaj k sestre od babi, Amaliji. Nikoli je niso rehabilitirali. Niti na grob niso smeli napisati njenega imena, o njej se ni smelo niti govoriti. Ustrelili so jo. Eksekutor, pa, kot pravi pričevalec, Mitja Ribičič.

24. maja 2005 je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo obtožnico proti Mitju Ribičiču, ki ga bremeni sodelovanja v povojnih pobojih. Obtožnica temelji na dokumentih, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je Ribičič podpisal smrtne obsodbe za kar 234 ljudi, ki so bili izvensodno pobiti po drugi svetovni vojni. Kljub obsežni dokumentaciji in številnim pričevanjem je po nekaj mesecih sodišče zavrnilo zahtevo tožilstva po uvedbi preiskave »zaradi pomanjkanja dokazov«. Ribičič je umrl leta 2013, star 94 let.

R.I.P. AMALIJA

The post Najbolj Brano! Kako naj bi Mitja Ribičič (izvensodno) umoril komaj 28-letno Amalijo? appeared first on e-Maribor.

Za Ribičiča je škoda vsake besede, vendar nekaj je treba vseeno reči na to temo. Recimo to, da bi moralo vsekakor biti jasno vsem, ki mislijo, da je s smrtjo človeka vsega konec, da temu enostavno ni tako. 

Krvave roke Mitja Ribičiča

Pri veliko primerih povojnega ubijanja je imel “prste” vmes Mitja Ribičič. Zanj se je celo reklo, da bi pri mučenjih in ubijanjih lahko dobro pasala skupaj z Milko Planinc.

Primer Turšičeve matere, blage, pobožne, skrbne, garaške, zavedne, zveste in požrtvovalne ter neskončno človekoljubne osebe, ki ji težko najdeš par. Kaj vse so ji naredili, je težko ponavljati za njenim sinom Francetom, ki je izjemen Slovenec, ki je v detajle opisal kruto dejansko svinjskost t. i. NOB, predvsem pa OF nečloveške razredne revolucije, brez dlake na jeziku z vsemi imeni udeleženih, in se moral zato preganjati po sodišču. Hvala Bogu, je zmagal, ker je pisal samo resnico.

Skratka, njena Kalvarija se je zgodila, kot so ji jo naredili načrtno in postopoma stopnjevano v več letih iz ene same satanske zlobe in je v popolnosti temeljila na konstruktu, na laži in fikcijski zlagani domišljiji do kraja pokvarjene skupine ljudi z žensko v glavni vlogi, vse temelječe na slepem in brezmejnem  sovraštvu, v katerem so absolutno spregledali, da je ona, Turšičeva mama samoiniciativno in z junaškim in odločnim posegom za življenje soljudi pri nemškem oficirju, ki je že postavil strelski vod blizu Turšičeve hiše, dosegla, da niso ustrelili dveh OF aktivistov, sovaščanov in znanih terencev, očeta in njegovega sina.

Narobe svet. Namesto visokega priznanja in zahvale ter zaščite je prejela nečloveško trpljenje, ki se je razširilo na vso družino in ga ni bilo iz OF–organizacije, ki bi dvignil svoj glas v toliko desetletjih. Ta ženska je prava slovenska mučenka, ki jo je med zaslišanjem nago monstrumsko mučil in pretepal nihče drug kot Mitja Ribičič. 

Jasno, da se ni moglo zgoditi, če so na vrhu organizacije “za osvoboditev naroda” carjevali komunisti in norci – morilci tipa Mitja Ribičič, ki je ukazoval “glasom tovariša Mitje” za poboje koliko tisočev, ki še vedno leže nametani po breznih, jamah in po strelskih jarkih Slovenije – na vsakih 27 kvadratnih kilometrov, partijsko-partizansko morišče. Tega podatka ne dosega niti krvava Kambodža. Piše portal Dosje.

PM

The post Krvave roke Mitje Ribičiča. Primer Turšičeve matere, blage, pobožne in skrbne ženske. appeared first on e-Maribor.