Kočevski Rog je znan predvsem po svoji bogati naravni dediščini, zgodovinskem pomenu in temačnih poglavjih iz druge svetovne vojne. In prav tega temačnega poglavja so se spomnili mnogi. Razen tistih, ki nam vladajo.

Izvensodni poboji v Kočevskem Rogu so eno najbolj tragičnih in zamolčanih poglavij slovenske in jugoslovanske zgodovine po koncu 2. svetovne vojne. Gre za množične poboje brez sojenja, ki so jih maja in junija 1945 zagrešili pripadniki jugoslovanske partizanske oz. komunistične oblasti nad vojnimi ujetniki, civilisti in drugimi nasprotniki novega režima.

Jama pod Macesnovo gorico, jama pri Bazi 20, jama pod Krenom (pri breznu pod Krenom je danes spomenik), rudniške jame v bližini Kočevja in okolice. To so kraji neverjetnih ih zločinov nad človečnostjo. In tu, v teh jamah niso le četnki, ustaši, ali domobranci. So tudi domačini, civilisti, ženske, otroci. Žrtve so bile pogosto odpeljane ponoči v gozdove Kočevskega Roga, kjer so jih brez sojenja pobili in njihove ostanke odvrgli v kraška brezna, jame in rudniške jaške. Pogosto so bili povezani z žico, ustreljeni ali ubiti z udarci, da bi se varčevalo z naboji. Nekatera telesa so bila polita z bencinom in zažgana. Je za kaj takega dovolj poklon do teh žrtev?

Spomin na žrtve povojnih pobojev

Danes smo se na spominski slovesnosti v Kočevskem rogu poklonili zločinsko pomorjenim Slovencem v breznu pod Macesnovo gorico.

Ob 80-ti obletnici konca 2. svetovne vojne rane še vedno ostajajo odprte.

Dostojen pokop je osnovna civilizacijska… pic.twitter.com/UO69qoWBzp

— Janez Janša (@JJansaSDS) June 7, 2025

Poklona do teh žrtev nismo dočakali ne od predsednice države Nataše Pirc Musar, ne od predsednika vlade Roberta Goloba in še manj od predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič. A nadutosti, perverznosti in privoščljivosti vseh treh akterjev smo že vajeni. In sramota.  Manjkala je celo častna četa slovenske vojske. Slovesnosti pa sta se udeležila predsednika SDS in NSi, Janez Janša in Matej Tonin ter več predstavnikov obeh strank.

Tišina neizmerne bolečine in trpljenja zeva iz globine jame pod Macesnovo gorico. Rane naše polpretekle zgodovine žal še vedno niso zaceljene, a čas sprave in spoštljivega spomina na tisoče žrtev neobhodno prihaja.

Ob 80. letnici konca druge svetovne vojne si želim, da najdemo… pic.twitter.com/1syt7Dp6Hy

— Matej Tonin (@MatejTonin) June 7, 2025

“Stranke slovenske pomladi morajo osvojiti oblast z enotnim programskim ciljem, da z zakonom obsodijo oz. zavržejo zločine revolucije, odpravijo njene plenilske pridobitve in Slovenijo postavijo v nov izhodiščni položaj,” je v Kočevskem rogu dejal dr. Matija Ogrin, predsednika Nove slovenske zaveze. 

The post Kje so bili Musarjeva, Golob, Klakočarjeva? Zakaj se niso poklonili žrtvam v Kočevskem rogu? appeared first on e-Maribor.

[vc_row][vc_column][vc_column_text]“Levosučna” revija Mladina je pred dnevi napovedala akcijo »Prinesi svečo za Gazo.« Tako so danes v večernih urah v imenu pobitih, ranjenih in izginulih prebivalcev Gaze prižgali sveče na ljubljanskem Trgu republike.

Na Trgu republike se je zbralo nekaj100 levičarjev in nekaj migrantov, kjer so udeleženci shoda sveče  postavili na simbolične grobove iz snega, pa tudi pod zastave držav članic EU nasproti državnega zbora. Gesta sicer vredna pohvala, a le zakaj to velja le za žrtve v Gazi? 

Zakaj to ni veljalo za žrtve napada Hamasa nad Izraelce, zakaj to ni veljalo v času napada agresorske Rusije nad Ukrajino? No svečko je sicer že dan prej prižgala tudi ljubica predsednika vlade Roberta Goloba, Tina Gaber in  zapisala, da to počne za vse nedolžne dušice tega sveta.[/vc_column_text][vc_raw_html]JTNDYmxvY2txdW90ZSUyMGNsYXNzJTNEJTIydHdpdHRlci10d2VldCUyMiUzRSUzQ3AlMjBsYW5nJTNEJTIyc2wlMjIlMjBkaXIlM0QlMjJsdHIlMjIlM0VWJTIwS28lQzQlOERldnNraSUyMFJvZyUyQyUyMG5hJTIwVGVoYXJqZSUyQyUyMG5hJTIwUGV0cmklQzQlOERlayUyMCUyOGtqZXIlMjBzbyUyMG11JUM0JThEaWxpJTIwb3Ryb2tlJTI5JTIwaW4lMjBwcmVkJTIwSHVkbyUyMGphbW8lMjAlMjhramVyJTIwc28lMjB6dmVyaW5za28lMjBwb2JpamFsaSUyMHR1ZGklMjBkZWtsZXRhJTI5JTIwcGElMjB0YWxlJTIwcHVuY2ElMjBuZSUyMGJvJTIwJUM1JUExbGElMjBwcmklQzUlQkVnYXQlMjBzdmUlQzQlOERrZSUyMSUzQ2JyJTNFVGluYSUyMEdhYmVyJTJDJTIwcHVuY2ElMjBvZCUyMGZhbnRhJTJDJTIwa2klMjBqZSUyMHYlMjB0ZW0lMjB0cmVudXRrdSUyMCVDNSVBMWUlMjBwcmVkc2VkbmlrJTIwJTNDYSUyMGhyZWYlM0QlMjJodHRwcyUzQSUyRiUyRnR3aXR0ZXIuY29tJTJGdmxhZGFSUyUzRnJlZl9zcmMlM0R0d3NyYyUyNTVFdGZ3JTIyJTNFJTQwdmxhZGFSUyUzQyUyRmElM0UlMjElMjAlM0NhJTIwaHJlZiUzRCUyMmh0dHBzJTNBJTJGJTJGdC5jbyUyRndhRDJ0OFVaWnolMjIlM0VwaWMudHdpdHRlci5jb20lMkZ3YUQydDhVWlp6JTNDJTJGYSUzRSUzQyUyRnAlM0UlMjZtZGFzaCUzQiUyMEdMQVMlMjBUcmVibmplJTIwJUYwJTlGJTg3JUI4JUYwJTlGJTg3JUFFJUYwJTlGJTg3JUFBJUYwJTlGJTg3JUJBJTIwJTI4JTQwR0xBU1RyZWJuamUlMjklMjAlM0NhJTIwaHJlZiUzRCUyMmh0dHBzJTNBJTJGJTJGdHdpdHRlci5jb20lMkZHTEFTVHJlYm5qZSUyRnN0YXR1cyUyRjE3NDk1NjE2NDc0MDcyMjcyNjUlM0ZyZWZfc3JjJTNEdHdzcmMlMjU1RXRmdyUyMiUzRUphbnVhcnklMjAyMiUyQyUyMDIwMjQlM0MlMkZhJTNFJTNDJTJGYmxvY2txdW90ZSUzRSUyMCUzQ3NjcmlwdCUyMGFzeW5jJTIwc3JjJTNEJTIyaHR0cHMlM0ElMkYlMkZwbGF0Zm9ybS50d2l0dGVyLmNvbSUyRndpZGdldHMuanMlMjIlMjBjaGFyc2V0JTNEJTIydXRmLTglMjIlM0UlM0MlMkZzY3JpcHQlM0U=[/vc_raw_html][/vc_column][/vc_row][vc_row][vc_column][vc_column_text]Sedaj Gabrovo čakamo, da bo prižgala svečko tudi v Kočevskem rogu, na Teharjih, pred Hudo jamo, Na Pohorju in še kje. Tudi tu počivajo nedolžne dušice tega sveta.[/vc_column_text][/vc_column][/vc_row]

The post V Kočevski rog, na Teharje, Pohorje, Hudo Jamo, pa ljubica Roberta Goloba ne bo šla prižgat svečke? appeared first on e-Maribor.

[vc_row][vc_column][vc_column_text]Pred nedavnim je predsednica Slovenije spet delila narod. Po tem, ko so v Kočevskem Rogu potekale slovesnosti ob dnevu mrtvih, tam seveda predsednice države ni bilo.

Za Kučanovo izbranko je očitno deljenje naroda nekaj povsem normalnega. Ravno zato se je predsednico države že prijel vzdevek polpredsednica. Tako je izjavila: “Slovesnosti v Kočevskem Rogu bi se udeležila le, če bi ocenila, da gre za iskreno dejanje pietete. Vse prepogosto se namreč take slovesnosti zlorablja v dnevnopolitične namene, kar vodi v še večje razdvajanje, ne pa k spravi,” je dejala Nataša Pirc Musar.

Smo pa na družbenem omrežju facebook in omrežju X spraševali vas, ali ste ponosni na predsednico Slovenije? Anketa nas je v bistvu močno presenetila. Od 1431 glasov, je le 27 ljudi odgovorilo, da so na predsednico države zelo ponosni. Da niso ponosni je odgovorilo 273 ljudi, da predsednica dela sramoto Sloveniji pa je menilo kar 1167 ljudi.

Ob teh negativnih številkah bi se predsednica države res morala malo zamisliti o svojem početju.[/vc_column_text][vc_raw_html]JTNDYmxvY2txdW90ZSUyMGNsYXNzJTNEJTIydHdpdHRlci10d2VldCUyMiUzRSUzQ3AlMjBsYW5nJTNEJTIyc2wlMjIlMjBkaXIlM0QlMjJsdHIlMjIlM0VTdGUlMjBwb25vc25pJTIwbmElMjBzdm9qbyUyMHByZWRzZWRuaWNvJTIwZHIlQzUlQkVhdmUlM0YlM0MlMkZwJTNFJTI2bWRhc2glM0IlMjBQb3J0YWwlMjBlLW1hcmlib3Iuc2klMjAtJTIwdXJhZG5pJTIwcHJvZmlsJTIwJTI4JTQwRW1icG9ydGFsJTI5JTIwJTNDYSUyMGhyZWYlM0QlMjJodHRwcyUzQSUyRiUyRnR3aXR0ZXIuY29tJTJGRW1icG9ydGFsJTJGc3RhdHVzJTJGMTcyMTQzOTU5ODMyMzA4MTU5OSUzRnJlZl9zcmMlM0R0d3NyYyUyNTVFdGZ3JTIyJTNFTm92ZW1iZXIlMjA2JTJDJTIwMjAyMyUzQyUyRmElM0UlM0MlMkZibG9ja3F1b3RlJTNFJTIwJTNDc2NyaXB0JTIwYXN5bmMlMjBzcmMlM0QlMjJodHRwcyUzQSUyRiUyRnBsYXRmb3JtLnR3aXR0ZXIuY29tJTJGd2lkZ2V0cy5qcyUyMiUyMGNoYXJzZXQlM0QlMjJ1dGYtOCUyMiUzRSUzQyUyRnNjcmlwdCUzRQ==[/vc_raw_html][/vc_column][/vc_row]

The post Bralci našega portala povedali: “Predsednica Slovenije dela sramoto državi!” appeared first on e-Maribor.

[vc_row][vc_column][vc_column_text]Predsednica Nataša Pirc Musar, je te dni pred praznikom vseh svetih storila še eno stvar, kjer je dokazala, da NI predsednica VSEH Slovencev.

Društvo Huda jama je pred bližajočim se praznikom Vseh svetnikov objavilo odgovor predsednice države dr. Nataše Pirc Musar na povabilo na spravno slovesnost v Kočevskem Rogu za izvensodno pobitimi po drugi svetovni vojni, v času revolucionarnega nasilja.

Čeprav je predsednica vseskozi zagovarjala zavzemanje za spravo, pa je z odgovorom šokirala. Po njeno slovesnosti pred morišči ne predstavljajo iskrena dejanja pietete, temveč jih zlorabljajo v dnevnopolitične namene, ki še bolj razdvajajo. Težko ob tem poudarja, da je Pirc Musarjeva predsednica vseh. A za Kučanovo izbranko to ni nič novega. Je pa žalostno, da Slovenija nima nikogar, ki bi bil upravičeno predstavnik VSEH.

Kot so zapisali v društvu Huda jama: “Procesija starih ljudi,ki še danes jokajo za pobitimi svojci ( brati ,očeti) in hodijo od jame do jame in se sprašujejo, kje so ležijo njihovi pobiti nabirajo politične točke ? ( morda za lokalne volitve ) . Musarjeva motite se. Zakaj vi ne pridete tja, so drugi razlogi.”[/vc_column_text][vc_raw_html]JTNDYmxvY2txdW90ZSUyMGNsYXNzJTNEJTIydHdpdHRlci10d2VldCUyMiUzRSUzQ3AlMjBsYW5nJTNEJTIyc2wlMjIlMjBkaXIlM0QlMjJsdHIlMjIlM0VQcm9jZXNpamElMjBzdGFyaWglMjBsanVkaSUyQ2tpJTIwJUM1JUExZSUyMGRhbmVzJTIwam9rYWpvJTIwemElMjBwb2JpdGltaSUyMHN2b2pjaSUyMCUyOCUyMGJyYXRpJTIwJTJDbyVDNCU4RGV0aSUyOSUyMGluJTIwaG9kaWpvJTIwb2QlMjBqYW1lJTIwZG8lMjBqYW1lJTIwaW4lMjBzZSUyMHNwcmElQzUlQTF1amVqbyUyQyUyMGtqZSUyMHNvJTIwbGUlQzUlQkVpam8lMjBuamlob3ZpJTIwcG9iaXRpJTIwbmFiaXJham8lMjBwb2xpdGklQzQlOERuZSUyMHRvJUM0JThEa2UlMjAlM0YlMjAlMjglMjBtb3JkYSUyMHphJTIwbG9rYWxuZSUyMHZvbGl0dmUlMjAlMjklMjAuJTIwTXVzYXJqZXZhJTIwbW90aXRlJTIwc2UuJTIwWmFrYWolMjB2aSUyMG5lJTIwcHJpZGV0ZSUyMHRqYSUyQyUyMHNvJTIwZHJ1Z2klMjByYXpsb2dpLiUyMCUzQ2ElMjBocmVmJTNEJTIyaHR0cHMlM0ElMkYlMkZ0LmNvJTJGYTRCdWYyb0tYUiUyMiUzRXBpYy50d2l0dGVyLmNvbSUyRmE0QnVmMm9LWFIlM0MlMkZhJTNFJTNDJTJGcCUzRSUyNm1kYXNoJTNCJTIwZHJ1c3R2b2h1ZGFqYW1hNDUlMjAlMjglNDBEcnVzdHZvSHVkYWphbWElMjklMjAlM0NhJTIwaHJlZiUzRCUyMmh0dHBzJTNBJTJGJTJGdHdpdHRlci5jb20lMkZEcnVzdHZvSHVkYWphbWElMkZzdGF0dXMlMkYxNzE4MjM5MDk0OTk4NzA0Mjc4JTNGcmVmX3NyYyUzRHR3c3JjJTI1NUV0ZnclMjIlM0VPY3RvYmVyJTIwMjglMkMlMjAyMDIzJTNDJTJGYSUzRSUzQyUyRmJsb2NrcXVvdGUlM0UlMjAlM0NzY3JpcHQlMjBhc3luYyUyMHNyYyUzRCUyMmh0dHBzJTNBJTJGJTJGcGxhdGZvcm0udHdpdHRlci5jb20lMkZ3aWRnZXRzLmpzJTIyJTIwY2hhcnNldCUzRCUyMnV0Zi04JTIyJTNFJTNDJTJGc2NyaXB0JTNF[/vc_raw_html][/vc_column][/vc_row]

The post “Kučanova” predsednica “vseh” se ne bo poklonila žrtvam v Kočevskem Rogu appeared first on e-Maribor.

Kočevski Rog. Žalosten kraj Slovencev. Po pričevanju mnogih je tam končalo okoli 40.000 ljudi, dolžnih, nedolžnih, mater, otrok, civilistov, moških. Velika večina zverinsko ubitih. Likvidatorjem pa je poveljevala Milka Planinc, takrat imenovana Milja

Po pričevanju naj bi bilo v Kočevskem Rogu ubitih več deset tisoč ljudi, od tega največ Hrvatov (okoli 40.000), slovenskih domobrancev in civilistov je bilo med 5.000 in 6.000, ostalo so bili nesrečniki drugih narodnosti, tudi Nemci. Poveljnik likvidatorjev je bil partizanski major Simo Dubajić, njemu pa je bila nadrejena politična komisarka Milja, ki je bila kasneje prepoznana kot Milka Planinc, kasneje visoka partijska funkcionarja ter med leti 1982 in 1986 celo predsednica jugoslovanskega izvršnega sveta.

Pričevanje začenjamo z Juretom.  Borcem 11. Dalmatinske brigade 26. Dalmatinske divizije Jugoslovanske armade. V drugi polovici maja 1945 je v njihovo enoto prišla komisarka Milja, češ da potrebuje prostovoljce za likvidacijo “banditov”. Z obljubo po bogati nagradi so jih odpeljali v Kočevje. Tam so jih pričakali slovenski partizani, ki so jih razvozili do težko dostopnih krajev. Jure trdi, da je v pokolu sodeloval od 29. maja do 9. junija in da je samo njegova skupina likvidirala okoli 11 tisoč ljudi.

Pri masovnem pokolu se je najbolj »izkazala« komisarka Milja. “Ona je bila, po besedah Jureta, s satansko domišljijo nadarjena vrhunska strokovnjakinja za mučenje in ubijanje ljudi. Prav zaradi nje so se običajne masovne ´likvidacije narodnih izdajalcev´ spremenile v kanibalsko orgijo ubijanja,” po pričevanju piše Zoran Božić. Osebno je izbirala mlade moške in ukazovala partizanom, da jih koljejo, z nožem in žlicami izpraskajo oči, režejo ušesa, nosove in spolne organe ter nato v prazne očesne jamice zatlačijo testise (moda), v usta pa odrezane spolne ude.

Kot navajajo priče avtorju, se je komisarka pogosto razjezila na “nerodneže” med klavci, ki so spolne organe rezali od zgoraj navzdol. Po njej se je pravilni partizanski postopek kastracije začel z rezom pod moško mošnjo, s tem, da se je nož nastavil na prepono. Nato se je moški spolni ud skupaj z mošnjo odrezal z enim močnim in globokim rezom. Ena njenih najljubših specialitet so bili tako imenovani “zabiti možgani”. Milja je živim ljudem s kladivom zabijala zidarske žeblje skozi lobanjo v možgane in po vsakem zabitem žeblju žrtev vprašala: “Sem ti končno izbila Neodvisno državo Hrvaško iz glave.” Drugo specialiteto je imenovala “slano hrvaško srce”. Po štirih močnih udarcih s sekiro v srčni predel prsnega koša v obliki štirikotnika, je že živim ljudem iztrgala srce ter ga skupaj z izvlečenimi žilami vlekla po tleh.

Pri zverinskih mučenjih prednjačile tovarišice partizanke

Pričevalec, partizan Jure trdi, da so pri vseh vrstah zverinstva prednjačile tovarišice partizanke. Na žrtvah obeh spolov so ugašale cigarete in z ožarjenim železom žgale najbolj občutljive dele telesa, še posebej splovila in bradavice na prsih. Ženskam so skozi spolni organ z bajonetom izrezovale in trgale maternice, ter jih nato žrtvam tlačile v usta in jih tako dušile.

Na ukaz komisarke Milje so partizanke koščke bodeče žice za vezanje rok sadistično zabijale skozi spolni organ v sečnico. Nosečnicam so z nožem parale trebuhe, trgale iz maternice nerojene otroke,” piše Božić. Nekatere “tovarišice” so moške in ženske likvidirale tako, da so najprej vodovodno cev zabile v analno odprtino in nato skozi njo streljale. Komisarka Milja je partizanke spodbujala, da so več ženskam odrezale prsi, ki so jih posolila in nato pritiskala nazaj na amputacijske rane. Ob tem so z žičnatimi ščetkami povzročale rane na ženskih spolovilih in jih nato solile. Vsak zverinski postopek je bil pospremljen z javnim odobravanjem in kanibalskim navdušenjem zločincev, še piše Božić po pričevanju Jureta.

Partizanski klavci so “delali” v izmenah 24 ur na dan. Ko so končali, so se pred počitkom običajno dobili ob ognju poleg grobišča in se dodatno opijali. Nekateri so že takrat znoreli. “Že pri klanju so posamezniki imeli duševne motnje oziroma tako imenovane ´jurišne napade´. Takrat so v transu morili kot po tekočem traku. Ženske klavke pa so doživljale psihomotorične napade, ki so znani pod imenom Kozara. Tedaj so v stanju obsedenosti najprej iznakazile in ubile žrtve, lizale kri in možgane, trgale s sebe obleko in javno mastrubirale,” navaja Božić.

Res neverjetno je, kaj so partizani skupaj z Milko Planinc še počeli. Lizali so namreč posoljene možgane žrtev z vrha noža. Ona pa je po vrsti lastnoročno izvršenih likvidacij dobivala vse bolj satansko podobo. Bila je tako krvava, da se je z njene uniforme in rok cedila kri. Škornje je imela roza barve zaradi hoje po človeških možganih, na uniformi in v lase so se ji zatikali koščki lobanjskih kosti.

To je bila do sedaj pri nas najbolj kruta ženska, ki je kadarkoli stopila na slovenska tla. Taka si ženska si ni zaslužila, da je postala ena najpomembnejših žensk v Jugoslaviji. Taka si je zaslužila le smrt. Žal mnogo prepozno  Umrla je šele leta 2010, a za zločine, žal nikoli odgovarjala.

Tudi za njene žrtve smo 17. maja na Trgu republike prižgali sveče.

The post V spomin in opomin. To je (bila) najbolj krvoločna komunistka na naših tleh. appeared first on e-Maribor.

Najbolj brano na portalu e-maribor.si

Neverjetno pričevanje ne srečo še vedno živih prič masakra komunistov nad nedolžnimi ljudmi. Tako hudo so se nad ljudmi lahko znesli le komunisti.

Neverjetno pričevanje o masakru komunistov v Kočevskem Rogu

Kje so bili ob pričevanju na srečo še živih prič iz kočevskega Roga Tanja Fajon, Luka Mesec, Marko Koprivec in ostali zagovorniki komunizma in rdeče zvezde? Niso bili še rojeni! A še vedno 70 let po komunističnih masakrih še vedno častijo komunistično ideologijo. Ampak to, kar se je dogajalo v Kočevskem Rogu. Tega pa ne more razumeti nihče!

Pred nekaj leti je v hrvaškem tedniku Hrvatsko slovo Zoran Božić objavil tekst z naslovom Kočevski Rog – nekaznovani genocid oziroma Strahote Kočevskega Roga hlepijo po resnici. Tekst je povzel portal Kavarna Hayek, povzemamo nekaj grozljivih pričevanj in dejstev.

Masaker v Kočevskem Rogu

V Kočevskem Rogu se je konec maja in v začetku junija 1945 odvijal eden največjih pokolov v zgodovini regije. Poboji niso bili “pomota”, “nujno zlo” ali “likvidacija okupatorjevih sodelavcev”, ampak načrten zločin proti človeštvu v imenu ideologije, v imenu revolucije.

V Kočevskem Rogu je šlo za pravi masaker. Za pobijanje z noži, klanje, odiranje kože, močenje… Žrtev je bilo veliko. Klavci so bili večinoma partizani 11. dalmatinske brigade, žrtve pa Slovenci, Hrvati in Srbi, ki jih je britanski 5. korpus maja 1945 iz Avstrije vrnil nazaj v Jugoslavijo v naročje podivjanim komunistom. Žrtve so obesili na lesene križe z glavo navzdol, z nožem zarezali pri gležnju in počasi odirali kože. Odrte dele telesa so natirali s soljo, nesrečniki so kričali in se onesveščali. Ko so klavci z mesarskimi izkušnjami v imenu rdeče zvezde, rekli so jim “specialisti”, končali, so žrtev skalpirali, odrto kožo pribili na drevo, da se je sušila, žrtve pa pustili umreti v neznosnih bolečinah.

Največja klavka v zgodovini človeštva na naših tleh je bila Milka Planinc

Po pričevanju naj bi bilo v Kočevskem Rogu ubitih več deset tisoč ljudi, od tega največ Hrvatov (okoli 40.000), slovenskih domobrancev in civilistov je bilo med 5.000 in 6.000, ostalo so bili nesrečniki drugih narodnosti, tudi Nemci. Večino so jih iz Vetrinja v Avstriji prek Jesenic najprej pripeljali v taboriščni zbirni center v Šentvid, kjer so jih že ločili po narodnosti in jih razvrstili v kategorije A, B in C, pri čemer je uvrstitev v B in C pomenila skoraj gotovo usmrtitev.

Nato so jih z vlaki prepeljali najprej v Kočevje (po nekaterih podatkih med 5.000 in 8.000 na dan), od tam v gozdove Kočevskega Roga. Poveljnik likvidatorjev je bil partizanski major Simo Dubajić, njemu pa je bila nadrejena politična komisarka Milja, ki je bila kasneje prepoznana kot Milka Planinc, kasneje visoka partijska funkcionarja ter med leti 1982 in 1986 predsednica jugoslovanskega izvršnega sveta.

Pri masovnem pokolu se je najbolj »izkazala« komisarka Milja. “Ona je bila, po besedah priče, s satansko domišljijo nadarjena vrhunska strokovnjakinja za mučenje in ubijanje ljudi. Prav zaradi nje so se običajne masovne ´likvidacije narodnih izdajalcev´ spremenile v kanibalsko orgijo ubijanja,” piše Zoran Božić. Osebno je izbirala mlade moške in ukazovala partizanom, da jih koljejo, z nožem in žlicami izpraskajo oči, režejo ušesa, nosove in spolne organe ter nato v prazne očesne jamice zatlačijo testise (moda), v usta pa odrezane spolne ude.

Komisarka se je tudi pogosto razjezila na “nerodneže” med klavci, ki so spolne organe rezali od zgoraj navzdol. Po njej se je pravilni partizanski postopek kastracije začel z rezom pod moško mošnjo, s tem, da se je nož nastavil na prepono. Nato se je moški spolni ud skupaj z mošnjo odrezal z enim močnim in globokim rezom. Ena njenih najljubših specialitet so bili tako imenovani “zabiti hrvaški možgani”. Milka je živim ljudem s kladivom zabijala zidarske žeblje skozi lobanjo v možgane in po vsakem zabitem žeblju žrtev vprašala: “Sem ti končno izbila Neodvisno državo Hrvaško iz glave.” Drugo specialiteto je imenovala “slano hrvaško srce”. Po štirih močnih udarcih s sekiro v srčni predel prsnega koša v obliki štirikotnika, je že živim ljudem iztrgala srce ter ga skupaj z izvlečenimi žilami vlekla po tleh.

Neverjetno, koliko gneva, besa in sovraštva so v letih po vojni nad ljudmi, tudi popolnoma nedolžnimi, izvedli komunisti. Ne smemo dovoliti, da se kaj takega lahko še kdaj zgodi!

The post Najbolj brano! Kaj so partizani delali z ljudmi v Kočevskem rogu? Ni za občutljive! appeared first on e-Maribor.

Pred kapelo Božjega usmiljenja ob grobišču pri breznu pod Krenom v Kočevskem rogu je potekala obletna spominska slovesnost z mašo za žrtve revolucionarnega nasilja.

Spominska slovesnost z mašo za žrtve revolucionarnega nasilja v Kočevskem rogu

Upokojeni ljubljanski nadškof Anton Stres je v pridigi opozoril, da sprava v slovenski družbi še vedno ni bila dosežena. Kot pogoj, da bo dosežena, je poudaril razkritje resnice o pobojih, obsodbo tistih, ki so jih zagrešili, na drugi strani pa odpuščanje. Stres je dejal, da sprave ni mogoče doseči z enim samim dejanjem, kakršno je bila spravna slovesnost pred 31 leti, ko so pred grobiščem pod Krenom prvič po več desetletjih pripravili javne spominske slovesnosti za pobite v Kočevskem rogu, ampak je to proces, ki ima več korakov.

Prvi korak je po njegovih besedah brezpogojna privrženost resnici. “Slišati je zaklinjanje, da mora ostati zgodovina napisana in povedana tako, kakor je bila v času vladavine tistih, ki so poboje zagrešili. Toda resnice ni mogoče vkleniti, prav tako ji ni mogoče predpisovati, kakšna mora biti, ampak ona narekuje samo sebe,” je dejal.

Kočevski rog, slika twitter

Slovesnosti v Kočevskem rogu se je udeležila tudi poslanka Alenka Jeraj s predstavniki stranke SDS in tudi predsednik krščanskega foruma Slovenske demoktratske stranke Dejan Škvarč: “Hvaležen sem, da sem kot predsednik Krščanskega foruma SDS  skupaj s poslanko Alenko Jeraj in delegacijo stranke SDS danes v Kočevskem rogu postavil venec v spomin nedolžno pomorjenih s strani komunistov. Večna Luč naj jim sveti. So del našega duhovnega občestva,” je zapisal.

Hvaležen sem, da sem kot predsednik Krščanskega foruma SDS @KristjaniSDS skupaj s poslanko @AlenkaJerajSDS in delegacijo @strankaSDS danes v Kočevskem rogu položil venec v spomin nedolžno pomorjenih s strani komunistov. Večna Luč naj jim sveti. So del našega duhovnega občestva. pic.twitter.com/hcTsRzgh9Y

— Dejan Škvarč (@SkvarcDejan) June 5, 2021

slike: Dejan Škvarč

P.M.

The post Slovesnost v Kočevskem rogu! Naj se pobijanje Slovencev nikoli več ne zgodi! appeared first on e-Maribor.

Razkrivamo žalostno zgodbo, kaj se je v dnevih, ko je je kočala 2. svetovna vojna dogajalo v Kočevju in okolici v t.i. Kočevckem rogu.

Pobijanje partizanov v Koćevskem rogu

Povzemamo zgodbo neznanega avtorja, revije Nova zaveza, kjer opiše dogajenje v Kočevskem rogu in beg iz jame polne trupel.

“Ker sem bil pri policiji v Kočevju, mi je bilo vse poznano,” pripoveduje avtor. “Vožnja je trajala približno pol ure. Preden smo prišli do morišča, do jame, so kamione na nekem križpotju, kjer je bilo malo več prostora, nekajkrat zaobrnili, potem pa vprašali, če kdo ve, kje je Sveta Ana. Morda so hoteli vedeti, ali se kdo orientira. Pa ni nobeden odgovoril, vsaj jaz nisem slišal, da bi kdo dal kak odgovor. Nič. Šli smo še malo naprej, potem so se kamioni ustavili prav blizu ceste. Tam pa smo že slišali pokanje, ker so tiste, ki so jih pred nami pripeljali, že pobijali. Tisti dan so morali šestkrat, sedemkrat iti s kamioni, da so vse speljali. Jaz sem bil verjetno z drugo partijo, ker so takrat že streljali. Rekli so, da moramo dol s kamionov. Še prej pa smo morali noge tako obrniti, da so nam pobrali čevlje z nog. Kar z noži so jih rezali in metali na kup. Če ti je pri tem nogo prerezal, ti jo je pa prerezal, tu ni bilo nobenega usmiljenja. Potem ko so nam čevlje pobrali in smo poskakali dol, so nas razvezali. Potem so rekli, da se moramo sleči, do nagega. Lahko rečem, da se jih je 80 procentov do nagega sleklo; nekaj se jih ni prav nič, ker so se tako ustrašili, da niso mogli nič narediti; jaz sam sem samo v spodnjih hlačah ostal. Med tistim slačenjem pa so nas spet tepli. To so tepli kar naprej, to je bil sam tepež, kot tudi že prej.

Zmetali so nas v jamo

Od tam, kjer smo se slekli, je bilo še kakih 150 metrov do jame, do tiste podzemeljske jame, ki smo vanjo skakali. Napravili so nekako pot, ker je to bilo globoko v gozdu, v živem gozdu. Posekali so mlado drevje, da so naredili nekak prehod, in skale, ki so bile tam, so toliko razbili, da je nastala steza. Po tej stezi, polni debelega kamenja, smo morali iti bosi. Na obeh straneh steze je bil špalir partizanov in spet so nas tepli. In tepli so zares: videl sem ga, ki so mu izbili oko, videl sem najmanj 20 ljudi, ki so ležali na poti do jame pobiti in niso mogli naprej. Te so potem pobrali in zmetali v jamo, ene napol žive, druge že mrtve. Ko sem prišel do jame, mi je partizan rekel »Stoj!«, tik pred breznom je rekel »Stoj!« in »V oči me glej!« Vprašal me je, odkod sem doma, v kakšnih borbah sem bil, pa v oči da ga moram gledati. Takrat nisem vedel, zakaj to govori, potem sem pa pogledal tako na desno stran in sem videl domobrance pred jamo. Imeli so jih na tleh in jih tolkli po glavah. Potlej ko sem bil že v jami, sem pa videl, da so imeli čeljusti razbite. Kdor je imel zlate zobe, so mu jih s kladivi in palicami živemu izbili, potem so ga pa vrgli v jamo. Na robu jame so streljali enega po enega. Tisti partizan, ki je z menoj govoril, je imel brzostrelko. Potem je repetiral in se pripravil na strel. Takrat sem pa sam skočil v jamo. Streljal je za mano in me zadel, v levo stegno me je zadel, a samo skozi meso, ne veliko, ne v kost, sicer ne bi mogel hoditi.

Padel sem na same mrtve

Odprtina jame ni bila velika; globoka je bila približno 20 metrov, z vrha navzdol pa se je močno širila. Zdolaj je bila jama trikrat, štirikrat večja kot zgoraj. In še rovi so vodili vanjo kot v kraških jamah. In tako sem padel v jamo, 20 metrov globoko. Ko bi bilo na dnu kamenje, bi se ubil že takrat, ampak jaz sem padel na same mrtve. In ko sem hodil, se je vse majalo, ker je bil notri sam, sam mrlič, nekateri pa so bili še živi, a tako streljani, da si niso mogli nič pomagati. Umaknil sem se in splezal na neko skalo, z umazano vodo od kapnika sem se namazal, da ne bi bil tako viden, kajti bal sem se, da bodo koga spustili v jamo, da bo še doli vse postrelil. In s tiste skale sem ves dan opazoval, kaj se godi. Za mano so še najmanj petsto ljudi pobili. Videl sem, da je bil skoraj vsak, ki je padel v jamo, še živ. Prav malo jih je bilo, ki so kar obležali. Nekaterim, ki so bili zadeti v prsa, je kri ob padcu špricnila tri metre daleč. Nekateri je padel, pa se pobral in gledal okrog sebe, ali pa kaj govoril, potem je pa kar skup zlezel. To je bila najbolj hitra smrt. Koliko jih je pa bilo takih, ki so bili prestreljeni samo skozi vrat ali roke ali kje drugod! Ti so samo prosili, naj jih pobijejo. Vem, da jih je bilo dosti, ki so jih še žive zasuli. Ko se je znočilo, so nehali pobijati, toda bili so še gori. Svetlikalo se je ob robu, slišati je bilo govorjenje in večkrat je prišel kdo in zadel vpiti v jamo, kajti notri je bilo jokanje in prosenje in ječanje. Ali pa je vrgel bombo ali ustrelil v globino.

Beg iz jame

“Ko se je naredila noč, sem zlezel s tiste skale. Takrat je padla v jamo kakih 10 cm debela bukev z vejami navzdol in zdrsnila pet do sedem metrov pod rob. Edina možnost, ki sem jo takrat videl, je bila ta bukev in po njej sem se tudi rešil. Prišel na vrh,” pripoveduje neznani avtor. “Ko sem prišel na vrh in se z rokami oprl na rob jame, sem videl kakih 20 metrov stran skupino partizanov. To je bila straža. Kurili so velik ogenj in govorili med seboj, a slišal nisem, kaj. Potegnil sem se navzgor in šel v nasprotno stran. Pri tem sem stopil na suho vejo. Počilo je. Oni pri ognju so utihnili in videl sem, da vsi gledajo proti meni. Začeli so vpiti »Stoj, stoj!« Ustavil sem se in počakal. Vedel sem, da me ne vidijo, samo slišali so pok. In potem, ko sem tako stal in jih gledal, so se glave počasi spet obrnile k ognju, mogoče so mislili, da je kaka žival. Nobeden ni prišel pogledat. Takrat sem spet šel naprej, počasi, po vseh štirih sem se plazil nekaj časa, dokler se nisem oddaljil od tistega kraja. Iz tiste jame, se jih je zaradi veje rešilo še nekaj.  

Po predlogi neznanega avtorja, Arhiv Revije Zaveza-

PM

The post /PRIPOVED/ Morišče v Kočevskem rogu. Kako so partizani pobijali in mučili? appeared first on e-Maribor.

Kočevski Rog. Po pričevanju mnogih je tam končalo okoli 40.000 ljudi, dolžnih, nedolžnih, mater, otrok, civilistov, moških. Velika večina zverinsko ubitih. Likvidatorjem je poveljevala Milka Planinc, takrat imenovana Milja

Satanska komisarka Milka Planinc

Po pričevanju naj bi bilo v Kočevskem Rogu ubitih več deset tisoč ljudi, od tega največ Hrvatov (okoli 40.000), slovenskih domobrancev in civilistov je bilo med 5.000 in 6.000, ostalo so bili nesrečniki drugih narodnosti, tudi Nemci. Poveljnik likvidatorjev je bil partizanski major Simo Dubajić, njemu pa je bila nadrejena politična komisarka Milja, ki je bila kasneje prepoznana kot Milka Planinc, kasneje visoka partijska funkcionarja ter med leti 1982 in 1986 celo predsednica jugoslovanskega izvršnega sveta.

Pričevanje začenjamo z Juretom.  Borcem 11. Dalmatinske brigade 26. Dalmatinske divizije Jugoslovanske armade. V drugi polovici maja 1945 je v njihovo enoto prišla komisarka Milja, češ da potrebuje prostovoljce za likvidacijo “banditov”. Z obljubo po bogati nagradi so jih odpeljali v Kočevje. Tam so jih pričakali slovenski partizani, ki so jih razvozili do težko dostopnih krajev. Jure trdi, da je v pokolu sodeloval od 29. maja do 9. junija in da je samo njegova skupina likvidirala okoli 11 tisoč ljudi.

Pri masovnem pokolu se je najbolj »izkazala« komisarka Milja. “Ona je bila, po besedah Jureta, s satansko domišljijo nadarjena vrhunska strokovnjakinja za mučenje in ubijanje ljudi. Prav zaradi nje so se običajne masovne ´likvidacije narodnih izdajalcev´ spremenile v kanibalsko orgijo ubijanja,” po pričevanju piše Zoran Božić. Osebno je izbirala mlade moške in ukazovala partizanom, da jih koljejo, z nožem in žlicami izpraskajo oči, režejo ušesa, nosove in spolne organe ter nato v prazne očesne jamice zatlačijo testise (moda), v usta pa odrezane spolne ude.

Kot navajajo priče avtorju, se je komisarka pogosto razjezila na “nerodneže” med klavci, ki so spolne organe rezali od zgoraj navzdol. Po njej se je pravilni partizanski postopek kastracije začel z rezom pod moško mošnjo, s tem, da se je nož nastavil na prepono. Nato se je moški spolni ud skupaj z mošnjo odrezal z enim močnim in globokim rezom. Ena njenih najljubših specialitet so bili tako imenovani “zabiti možgani”. Milja je živim ljudem s kladivom zabijala zidarske žeblje skozi lobanjo v možgane in po vsakem zabitem žeblju žrtev vprašala: “Sem ti končno izbila Neodvisno državo Hrvaško iz glave.” Drugo specialiteto je imenovala “slano hrvaško srce”. Po štirih močnih udarcih s sekiro v srčni predel prsnega koša v obliki štirikotnika, je že živim ljudem iztrgala srce ter ga skupaj z izvlečenimi žilami vlekla po tleh.

Pri zverinskih mučenjih prednjačile tovarišice partizanke

Pričevalec, partizan Jure trdi, da so pri vseh vrstah zverinstva prednjačile tovarišice partizanke. Na žrtvah obeh spolov so ugašale cigarete in z ožarjenim železom žgale najbolj občutljive dele telesa, še posebej splovila in bradavice na prsih. Ženskam so skozi spolni organ z bajonetom izrezovale in trgale maternice, ter jih nato žrtvam tlačile v usta in jih tako dušile.

Milka Planinc

Na ukaz komisarke Milje so partizanke koščke bodeče žice za vezanje rok sadistično zabijale skozi spolni organ v sečnico. Nosečnicam so z nožem parale trebuhe, trgale iz maternice nerojene otroke,” piše Božić. Nekatere “tovarišice” so moške in ženske likvidirale tako, da so najprej vodovodno cev zabile v analno odprtino in nato skozi njo streljale. Komisarka Milja je partizanke spodbujala, da so več ženskam odrezale prsi, ki so jih posolila in nato pritiskala nazaj na amputacijske rane. Ob tem so z žičnatimi ščetkami povzročale rane na ženskih spolovilih in jih nato solile. Vsak zverinski postopek je bil pospremljen z javnim odobravanjem in kanibalskim navdušenjem zločincev, še piše Božić po pričevanju Jureta.

Partizanski klavci so “delali” v izmenah 24 ur na dan. Ko so končali, so se pred počitkom običajno dobili ob ognju poleg grobišča in se dodatno opijali. Nekateri so že takrat znoreli. “Že pri klanju so posamezniki imeli duševne motnje oziroma tako imenovane ´jurišne napade´. Takrat so v transu morili kot po tekočem traku. Ženske klavke pa so doživljale psihomotorične napade, ki so znani pod imenom Kozara. Tedaj so v stanju obsedenosti najprej iznakazile in ubile žrtve, lizale kri in možgane, trgale s sebe obleko in javno mastrubirale,” navaja Božić.

Res neverjetno je, kaj so partizani skupaj z Milko Planinc še počeli. Lizali so namreč posoljene možgane žrtev z vrha noža. Ona pa je po vrsti lastnoročno izvršenih likvidacij dobivala vse bolj satansko podobo. Bila je tako krvava, da se je z njene uniforme in rok cedila kri. Škornje je imela roza barve zaradi hoje po človeških možganih, na uniformi in v lase so se ji zatikali koščki lobanjskih kosti.

To je bila do sedaj pri nas najbolj kruta ženska, ki je kadarkoli stopila na slovenska tla. Taka si današnjega praznika ne zasluži. Taka si zasluži le smrt. Hvala bogu je leta 2010 umrla, a za zločine, žal nikoli odgovarjala.

PM

The post Milka Planinc, najhujša ženska na naših tleh. Ljudi je ubijala, kot za šalo. appeared first on e-Maribor.

Neverjetno pričevanje ne srečo še vedno živih prič masakra komunistov nad nedolžnimi ljudmi. Tako hudo so se nad ljudmi lahko znesli le komunisti.

Neverjetno pričevanje o masakru komunistov v Kočevskem Rogu

Kje so bili ob pričevanju na srečo še živih prič iz kočevskega Roga Tanja Fajon, Luka Mesec, Marko Koprivec in ostali zagovorniki komunizma in rdeče zvezde? Niso bili še rojeni! A še vedno 70 let po komunističnih masakrih še vedno častijo komunistično ideologijo. Ampak to, kar se je dogajalo v Kočevskem Rogu. Tega pa ne more razumeti nihče!

Pred nekaj leti je v hrvaškem tedniku Hrvatsko slovo Zoran Božić objavil tekst z naslovom Kočevski Rog – nekaznovani genocid oziroma Strahote Kočevskega Roga hlepijo po resnici. Tekst je povzel portal Kavarna Hayek, povzemamo nekaj grozljivih pričevanj in dejstev.

Masaker v Kočevskem Rogu

V Kočevskem Rogu se je konec maja in v začetku junija 1945 odvijal eden največjih pokolov v zgodovini regije. Poboji niso bili “pomota”, “nujno zlo” ali “likvidacija okupatorjevih sodelavcev”, ampak načrten zločin proti človeštvu v imenu ideologije, v imenu revolucije.

V Kočevskem Rogu je šlo za pravi masaker. Za pobijanje z noži, klanje, odiranje kože, močenje… Žrtev je bilo veliko. Klavci so bili večinoma partizani 11. dalmatinske brigade, žrtve pa Slovenci, Hrvati in Srbi, ki jih je britanski 5. korpus maja 1945 iz Avstrije vrnil nazaj v Jugoslavijo v naročje podivjanim komunistom.Žrtve so obesili na lesene križe z glavo navzdol, z nožem zarezali pri gležnju in počasi odirali kože. Odrte dele telesa so natirali s soljo, nesrečniki so kričali in se onesveščali. Ko so klavci z mesarskimi izkušnjami v imenu rdeče zvezde, rekli so jim “specialisti”, končali, so žrtev skalpirali, odrto kožo pribili na drevo, da se je sušila, žrtve pa pustili umreti v neznosnih bolečinah.

Največja klavka v zgodovini človeštva na naših tleh je bila Milka Planinc

Po pričevanju naj bi bilo v Kočevskem Rogu ubitih več deset tisoč ljudi, od tega največ Hrvatov (okoli 40.000), slovenskih domobrancev in civilistov je bilo med 5.000 in 6.000, ostalo so bili nesrečniki drugih narodnosti, tudi Nemci. Večino so jih iz Vetrinja v Avstriji prek Jesenic najprej pripeljali v taboriščni zbirni center v Šentvid, kjer so jih že ločili po narodnosti in jih razvrstili v kategorije A, B in C, pri čemer je uvrstitev v B in C pomenila skoraj gotovo usmrtitev.

Nato so jih z vlaki prepeljali najprej v Kočevje (po nekaterih podatkih med 5.000 in 8.000 na dan), od tam v gozdove Kočevskega Roga. Poveljnik likvidatorjev je bil partizanski major Simo Dubajić, njemu pa je bila nadrejena politična komisarka Milja, ki je bila kasneje prepoznana kot Milka Planinc, kasneje visoka partijska funkcionarja ter med leti 1982 in 1986 predsednica jugoslovanskega izvršnega sveta.

Pri masovnem pokolu se je najbolj »izkazala« komisarka Milja. “Ona je bila, po besedah priče, s satansko domišljijo nadarjena vrhunska strokovnjakinja za mučenje in ubijanje ljudi. Prav zaradi nje so se običajne masovne ´likvidacije narodnih izdajalcev´ spremenile v kanibalsko orgijo ubijanja,” piše Zoran Božić. Osebno je izbirala mlade moške in ukazovala partizanom, da jih koljejo, z nožem in žlicami izpraskajo oči, režejo ušesa, nosove in spolne organe ter nato v prazne očesne jamice zatlačijo testise (moda), v usta pa odrezane spolne ude.

Komisarka se je tudi pogosto razjezila na “nerodneže” med klavci, ki so spolne organe rezali od zgoraj navzdol. Po njej se je pravilni partizanski postopek kastracije začel z rezom pod moško mošnjo, s tem, da se je nož nastavil na prepono. Nato se je moški spolni ud skupaj z mošnjo odrezal z enim močnim in globokim rezom. Ena njenih najljubših specialitet so bili tako imenovani “zabiti hrvaški možgani”. Milka je živim ljudem s kladivom zabijala zidarske žeblje skozi lobanjo v možgane in po vsakem zabitem žeblju žrtev vprašala: “Sem ti končno izbila Neodvisno državo Hrvaško iz glave.” Drugo specialiteto je imenovala “slano hrvaško srce”. Po štirih močnih udarcih s sekiro v srčni predel prsnega koša v obliki štirikotnika, je že živim ljudem iztrgala srce ter ga skupaj z izvlečenimi žilami vlekla po tleh.

Neverjetno, koliko gneva, besa in sovraštva so v letih po vojni nad ljudmi, tudi popolnoma nedolžnimi, izvedli komunisti. Ne smemo dovoliti, da se kaj takega lahko še kdaj zgodi!

The post Neverjetno pričevanje! Kaj so komunisti delali z ljudmi v Kočevskem Rogu? (Ni za občutljive!) appeared first on e-Maribor.