Ministrstvo za delo, ki ga zaenkrat vodi še Luka Mesec (še) ne želi uradno potrdilo podatkov, koliko je politično dodeljenih dodatkov k pokojninam po zakonu za “zaslužne”, ki ga imamo še iz časov komunizma,

Očitno bo tudi na ministrstvu za delo potreben podoben pretres, kam vse in komu vse so poklanjali denar. Praviloma Mesec podatke potrdi do konca junija, a bi jih letos zaradi volitev moral do aprila 2026. Za leta 2025 torej ne vemo, kateri so “zaslužni” za dodatke k pokojninam.

V letu 2024 je bilo tako, piše Spletni časopis:  Svetlana Makarovič je dobila 21.515 evrov dodatka k pokojnini za zasluge za režim. Dodatek k pokojnini Makarovičeva dobiva od leta 1999. Po višini politično dodeljenega dodatka za zaslužne je bila Makarovičeva predlani na tretjem mestu. Povsem na vrhu je bil s 30.965 evri Arnož Polič, katerega zasluga za narod je bila, da je sin Radka Poliča. Dodatek za zasluge je podedoval. Vsak mesec mu je na račun zaradi tega padlo 2.580 evrov neto pokojninskega dodatka. Dodatek je po očetu podedoval 16. 9. 2022. Po podatkih, najdlje podedovani dodatek za zasluge staršev dobiva Majda Branka Hribar. Od leta 1969. Kmalu bo 60 let.  

Nič čudnega luknji v proračunu in nič čudnega da so ti imenovani tako navijali za Goloba, da spet prevzame oblast. Takega dodeljevanja dodatkov za zasluge v podobnih Zahodne države ne poznajo. In celo dedovanj subvencij za zasluge. To je bila posebnost komunizma. In kot kaže smo mi še vedno tam – v komunizmu.

The post Golobova vlada, kje so podatki o tem, koliko je še politično dodeljenih dodatkov k pokojninam? appeared first on e-Maribor.

Več kot tri desetletja po osamosvojitvi Slovenija še vedno ni povsem zaključila razprave o vlogi nekdanjih političnih struktur pri prehodu iz enopartijskega sistema v demokracijo. Ena od najbolj odmevnih in pogosto ponavljanih trditev v delu političnega prostora je tas,, da se je del komunistične elite načrtno infiltriral v Demos, To je v oddaji Intervju dejal Franci Feltrin, nekdanji podpredsednik “kluba DEMOS”.

“Povojni režim je pokazal drugačen obraz od obljub, preganjal je podjetništvo in sploh verne ljudi. Franci Feltrin je bil že v dobi socializma zavzet sodelavec v društvu za zaščito okolja in je ob demokratičnih spremembah postal član stranke Zelenih Slovenija. Gost razkriva ozadje in pove, da so bili Zeleni v resnici ustanovljeni po navodilu komunistov in da so se ti po navodilih partijskega vodstva vključevali tudi v druge novo nastajajoče demokratične politične stranke: »Komunistična partija je bila močna, to je treba vedet. Takrat sem izvedel, da Kučan naroča vsem v CK-ju, da naj se vtaknejo v vse stranke in ko bo prišel čas, bo povedal, kdaj je treba razsut tole, je dejal nekdanji podpredsednik DEMOS-a Franci Feltrin za oddajo Intervju na TV Slovenija.

O Kučanovih infiltrirancih v Demosu, o odločitvi za plebiscit pred 35 leti, ki so mu komunisti nasprotovali a se zaradi velike javne podpore prilagodili… – Nocoj ne zamudite Francije Feltrina, enega najvidnejših politikov Demosa, ki je bil priča zgodovini nastajanja države pic.twitter.com/zkid9LcjlW

— Jože Možina (@JozeMozina) December 7, 2025

Milan Kučan in leve tranzicijske stranke so bile proti plebiscitu, a so se kasneje, tudi zaradi velike javne podpore osamosvajanju, projektu pridružili in 6. 12. 1990 podpisali sporazum.

Franci Feltrin je kritičen do svoje politične sopotnice Spomenke Hribar in njene vloge znotraj Demosa. Spomni se pogovora z njo v času pred plebiscitom: »In takrat mi Spomenka reče: ‘Franci, pa zakaj si tako hud. Pusti, glavno, da rešimo, da to Slovenijo naredimo samostojno.’ Je rekla: ‘Ko bomo samostojni, potem je pa čisto vseeno, če komunisti naprej vladajo.’«.

Za današnji čas Feltrin ocenjuje, da vladajo tisti, ki so bili najprej proti osamosvojitvi, in taki, ki Slovencev nočejo povezovati, kot je to uspešno počel Demos, ampak deliti in izločati del slovenskega volilnega telesa. Sloveniji in njenim državljanom privošči strpnost in spoštljivost, začenši v parlamentu, ne pa da vladna stran politične nasprotnike zmerja s črnuharji. A kaj bi drugega lahko pričakovali od te nesposobne Golobove vlade?

vir: Domovina.je

The post Kučan v DEMOS infiltriral komuniste, da zrušijo stranko od znotraj? appeared first on e-Maribor.

Domnevni “krvnik” Titove glave, se je oglasil na družbenem omrežju Facebook in zapisal nekaj besed zakaj je to storil. Pravi, da je to storil predvsem zato,  ker si Velenje in Slovenija na izpostavljenih mestih zaslužita spomin na ljudi, ki nas združujejo, Ne pa poveličevanje tistih, ki v premnogih srcih še vedno vzbujajo strah in bolečino.

Domnevni “krvnik” Titova glave, Miroslav Pačnik iz Velenja se je odločil za nenavadno akcijo, da spomeniku Josipa Broza Tita, ki še vedno stoji v Velenju, odseka glavo. Gre za največji Titov spomenik, ki še vedno spominja na vso grozo, ki smo jo Slovenci doživeli pod komunizmom. Tito kot predsednik nekdanje države Jugoslavije je namreč odgovoren za številne smrti in mučenja, tudi v Sloveniji. In tak spomenik nebi smel v času demokracija sploh obstajati.

Tako je na družbenem omrežju facebook zapisal Miroslav Pačnik: 

Nedolgo nazaj je bila v Mestnem svetu Velenja podana pobuda, da se namesto spomenika totalitarizma postavi spomenik velenjskim rudarjem, trg pa preimenuje v Trg rudarjev. Kako je mogoče nasprotovati takšni pobudi, ki občane Velenja po nobeni logiki ne more razdeliti? Kdo bi bil prizadet ali užaljen, če bi imeli trg in spomenik, posvečen tisočim, deset tisočim slovenskim rudarjem, ki desetletja skrbijo za svoje družine in lokalno skupnost,obenem pa zagotavljajo energent za celotno državo? Postavimo spomenik njim, ki so s svojimi žulji dejansko prispevali k razvoju Velenja, nekateri med njimi pa žal nedavno, pri tem izgubili svoja življenja. Njim gre zahvala in čast spomina. Čast spomina, ki nas ne deli, ampak povezuje. Seveda je postavitem spomenika rudarjem samo ena možnost. Zagotovo se bodo našle še kašne druge plemenite ideje.

Mestna občina Velenje ima v tem trenutku odlično priložnost da izbere pot združevanja. Kip diktatorja iz prejšnjega režima pa naj pospravi v muzej kamor tudi sodi. Pri prestavitvi vam lahko skupaj s svojimi številnimi somišljeniki pomagam. Nekaj dela sem sicer opravil že sam, vendar pa je celoten kip le prevelik zalogaj za enega človeka.

Naj svoje sporočilo zaključim z iskrenimi željami ob bližajočih se prazničnih dneh. Praznujete jih v krogu svojih najdražjih, z nasmehom na obrazu in iskricami v očeh.

Vsem tistim, ki sem jih svojim dejanjem prizadel, pa na tem mestu izrekam iskreno opravičilo. Nikogar nisem želel prizadeti, predlagam pa, da si izberete za svoj idol kakšno manj sporno in bolj svetlo osebo.

The post Kaj je domnevni “krvnik” Titove glave zapisal na družbenem omrežju? appeared first on e-Maribor.

Veljal je za enega redkega še živečega predstavnika vodilne slovenske politične garniture iz časov socializma v sedemdesetih in osemdesetih letih. Umrl je Andrej Marinc.

Andrej Marinc (rojen 4. oktobra 1930 v Celju) je slovenski politik in agronom, ki je med letoma 1972 in 1978 vodil Izvršni svet Skupščine Socialistične republike Slovenije (takratni ekvivalent predsednika vlade). Bil je član Komunistične partije Slovenije (kasneje Zveza komunistov Slovenije) od leta 1947 in pomemben akter v jugoslovanskem političnem sistemu.

Andrej Marinc je bil v času profesionalne politične kariere član predsedstva Skupščine Republike Slovenije in vodil Svet za varstvo ustavne ureditve, politični organ, ki je nadzoroval Službo državne varnosti (SDV). To pomeni, da je imel politično odgovornost nad delovanjem SDV. Predvsem je bil znan po tem, da je leta 1973 v eni sami uri razrešiti šefa slovenske Udbe, Eguna Conradija. 

Raziskovalec Igor Omerza v svojih delih omenja, da so bili tudi voditelji, kot sta Andrej Marinc in Milan Kučan, “seznanjeni z delovanjem Udbe” – ne nujno kot zavezni sodelavci, ampak kot del politične elite, ki je obveščala ali imela pregled nad delovanjem tajne policije. Marinc je bil naveden kot član republike SRS sveta za varstvo ustavne ureditve, kjer je bil med drugimi tudi Janez Vipotnik, Mitja Ribičič, Stane Markič in drugi, ki so nadzorovali uporabo represivnih orodij, kot so tajni prisluh, poštna kontrola ter preiskavni ukrepi, vse to v sklopu delovanja SDV.

The post Umrl še en vidni slovenski politik iz časa komunizma, Andrej Marinc appeared first on e-Maribor.

 Skupina identitarnih aktivistov je na pokopališču Lipica v Škofji Loki ponovno izvedla akcijo v spomin na žrtve komunističnega režima. Spomin je simbolno dejanje ter opomin našim zanamcem, da se kej takega ne sme več nikoli zgoditi.

V dneh, ko je jugonostalgična svojat obsedeno slavila  krvnike slovenskega naroda in razbojniške tolpe rdečih zveri, so se domoljubi poklonili nepokopanim kostem njihovih žrtev v Škofji Loki. Pokopališče Lipica je znano kot kraj, kjer so po drugi svetovni vojni brez sodnega postopka zakopali številne žrtve komunističnega nasilja. Številne kosti ostajajo še danes nepokopane, kar za svojce predstavlja dodatno bolečino in opominja na neobravnavano preteklost.

Prav zato so Identitarni aktivisti izvedli kar nekaj akcij Prva akcija se je odvila na predvečer praznika Dan upora proti okupatorju, ko so aktivisti ob nepokopanih kosteh položili napis: “Mati, domovina, grob! Naše kosti pa ležijo kot smeti! Komunizem je laž!”. Z drugo akcijo so opozorili na prisotnost komunistične ideologije v sodobni družbi z izobešenim transparentom: “Laže je nesmrtna duša komunizma”. Aktivisti z omenjenima akcijama opozarjajo na nujnost celovite obravnave povojnih pobojev in izkazovanja pietete do vseh žrtev. Poudarjajo, da je soočenje s preteklostjo ključno za izgradnjo pravične in spravljive družbe. Opozarjajo tudi na, po njihovem mnenju, še vedno prisotno ideologijo komunizma, ki relativizira zločine in preprečuje resnično narodno spravo.

Komunistični režim je po koncu druge svetovne vojne v Sloveniji izvedel obsežne poboje. Ocene o številu žrtev se razlikujejo, vendar se gibljejo okoli več deset tisoč. Poleg množičnih grobišč, kot je Kočevski rog, so žrtve zakopane tudi na številnih drugih lokacijah po Sloveniji, med katerimi je tudi Lipica. Pobojev so bile deležne različne skupine prebivalstva, med njimi vojni ujetniki, civilisti, domobranci in drugi, ki so bili označeni za “sovražnike ljudstva”. Metode usmrtitev so bile pogosto okrutne in ponižujoče, trupla pa so bila zakopana na skrivnih lokacijah brez pietetnega pogreba.

 Lipica v Škofji Loki tako ostaja simbol tragičnega obdobja slovenske zgodovine in opomin na pomembnost spomina na žrtve totalitarnih režimov. Akcije identitarnih aktivistov ponovno odpirajo vprašanja o naši preteklosti in pozivajo k odgovornemu odnosu do nje.

Žan Žalec

The post Simbolno dejanje ob spominu na žrtve komunizma v Škofji Loki. appeared first on e-Maribor.

Včerajšnje praznovanje dneva upora proti okupatorju je ponovno na plano privedel tiste, ki jim osamosvojitev Slovenije ni bila intimna opcija in norce, ki so obešali celo jugo zastave.

I v  dneh, ko jugonostalgična svojat obsedeno slavi krvnike slovenskega naroda in razbojniške tolpe rdečih zveri, so se domoljubi poklonili nepokopanim kostem njihovih žrtev v Škofji Loki. Spominjamo se vseh, ki so z življenjem plačali svoj boj proti krvoločni ideologiji drhali. Medtem, ko drugi častijo domnevne osvoboditelje, ki so to deželo vklenili v okove komunizma, dajemo našim prednikom, sodobnikom in potomcem vedeti, da napori boja proti internacionalni ideologiji sodrge, ki si je hotela podjarmiti vse narode, ne bodo pozabljeni.

Sramota je, da tisti, ki so bili zverinsko pobiti po drugi svetovni vojni še vedno ne morejo spokojno počivati v dostojnih grobovih. Še večja sramota pa je, da uradna zgodovina krvnike razglaša za narodne heroje. Komunizem je na smetišču zgodovine, a njegov duh še vedno straši in se nam prikazuje v novih zgrešenih in pokvarjenih idejah sodobne levice in liberalizma. Ne smemo pozabiti na žrtve rdeče blaznosti in dovoliti, da spomin na njih zbledi v meglicah preteklosti.

Naj se komunizem nikoli več ne ponovi.

Ž.Ž.

The post Malce drugačno praznovanje praznika, dneva upora proti okupatorju. appeared first on e-Maribor.

Zgodovina je bila v času komunizma zavita v tančico skrivnosti. Nekateri si še danes, ne upajo spregovoriti o najbolj surovem in zločinskem obdobju naše godovine – komunizmu. Na našem portalu skušamo razkrivati tisto, kar je bilo dolga leta zamolčano, tudi za zanamce, da se kaj takega nikoli več ne zgodi.

Ena od zgodb, katerih je še mnogo se je dogajala med Ludvikom Mrzelom in Mirko Koširjem, vidnim komunistom, ki so ga “njegovi” lastni ljudje gnali na zloglasni Goli otok. Tam je zaradi mučenja tudi umrl.

“Mojo desnico in Koširjevo levico so vklenili skupaj. Odpeljali so naju na Goli otok. Taborišče informbirojevcev. Prav. Leta 1948, ko so na naših mejah rožljali Stalinovi tanki, je bilo prav, da smo resnične pa tudi potencialne nasprotnike našega zgodovinskega upora proti tiranskemu Stalinu osamili, izolirali. Ni pa prav in je zločinsko, da smo jih v izolirnih taboriščih zverinsko mučili! Najhujša mučilnica je bil Goli otok. V tem ‘socialističnem’ taborišču je bil ‘sprejem’ novincev bolj surov kot v fašističnem Dachauu! V koloni novih kaznjencev sva morala z Mirkom hoditi strmo navzgor proti kamnolomu. Levo in desno in blizu so v dveh gostih vrstah stali nesrečneži, že ‘prevzgojeni’ stari kaznjenci. S pestmi, s palicami in količki so nas morali čimbolj surovo pretepati.” Je v knjigi Umiranje na obroke po pričevanju Ludvika Mrzela, zapisal pisatelj Igor Torkar.

 Cilj udarcev predvsem so bile  glave in vratovi novih prišlekov na Goli otok. Skratka, stražniki so samo ukazali, tepli pa so kar stari sotrpini, ‘siva, mršava čreda razcapancev’, in tako so morali ‘v protidogmatični boj pritegniti nasilje, ki ni v bistvu nič drugega kot fizična oblika dogme’ – kot je v zvezi z Golim otokom prvi napisal Branko Hofman v romanu Noč do jutra, 

S Koširjem sva že na polovici strme poti proti kamnolomu obležala v nezavesti. Prebudila sva se na ‘štrozakih’ v taboriščni ‘ambulanti’. Košir je bil slep štiri dni. Najbrž zaradi premočnega udarca po kakšnem živcu na glavi. Peti, šesti dan so profesorja Mirka Koširja odpeljali iz ‘ambulante’. Nikoli več ga nisem videl. Ne na Golem otoku ne pozneje v Sloveniji, ko so me izpustili.  Kje in kako so ga ubili ne ve nihče. Tega niso izvedeli niti svojci. Oblast je skušala prikriti Koširjevo smrt.

Takih zgodb je še zelo veliko. Ne samo mučenje na Golom otoku, tudi likvidacije posameznikov in grožnje so bile za komuniste nekaj vsakdanjega.  Številni preživeli o Golem otoku niso hoteli govoriti zaradi strahu, travm, nelagodja, nezaupanja, sramu, razočaranja ali pozabe. Tudi tako je grozljivo udbovsko nasilje na Golem otoku pohabilo ljudi.

Udba je vedela kako je treba mučiti ljudi. Kot posebej hudo je uvedla trpinčenje – dvomotorstvo. Potem ko so nekatere najprej izpustili z Golega otoka, so jih nato spet brez razloga aretirali in odpeljali nazaj. S temi »dvomotorci« so potem ravnali še posebej kruto. Od neusmiljenega pretepanja v špalirju, do bojkotov in drugega nasilja. Bojkot je pomenil, da so nekoga popolnoma socialno izolirali. Nihče se z njim ni smel pogovarjati, vsak ga je lahko po mili volji pretepal, bojkotiranci so morali opravljati najbolj težka in neprijetna opravila. Nekatere so tako trpinčili, da so jih tudi ubili.

Kaj pa danes? Danes imamo posamezne ljudi, ki so ponosni nasledniki komunistov. 34 let po koncu komunizma imamo celo ministrico za kulturo, ki še vedno hodi na proslavo na Čebine, kraj, kjer je bil ustanovni kongres komunistične partije Slovenije. Tistih komunistov, ki so mučili, klali, likvidirali, trpinčili slovenski narod.  

The post Tako so komunisti prevzgajali ljudi na Golem otoku. Pričevanje appeared first on e-Maribor.

Saj ni res pa je. Slovenska nacionalna televizija je še enkrat dokazala, da ni vredna denarja, katerega ji moramo prisilno plačevati. Spolitizirana televizija je vrednostno povsem popačila včerajšnjo inavguracijo Donalda Trumpa. 

Med tem, ko je cel svet spremljal včerajšnjo inavguracijo Donalda Trumpa in z velikim zanimanjem spremljal program, so na slovenski nacionalni televiziji popačili včerajšnjo inavguracijo Donalda Trumpa. Zato je poskrbela kar prevajalka Maša Dolanc, ki ji sproti prevajala Trumpove besede. V bistvu jih ni prevajala, ampak priredila kar po svoje. Podrobnosti pa v levičarskem slogu izpustila.

Da nekdo izreče besedo komunizem, kot nekaj zaničljivega, je za nacionalno televizijo bogokletno dejanje in čeprav je Donald Trump to izrekel, prevajalka tega ni hotela slišati in gledalcem prevesti. Tako so Trumpov govor prevedli na nacionalni televiziji:

“𝗗𝗘𝗣𝗢𝗟𝗜𝗧𝗜𝗭𝗜𝗥𝗔𝗡𝗔” 𝗥𝗧𝗩 𝗕𝗔𝗡𝗗𝗔 𝗩 𝗦𝗟𝗨Ž𝗕𝗜 𝗞𝗢𝗠𝗨𝗡𝗜𝗭𝗠𝗔 𝗩𝗔𝗠 𝗦𝗣𝗘𝗧 𝗟𝗔Ž𝗘 !
𝗣𝗢𝗦𝗟𝗨Š𝗔𝗝𝗧𝗘 𝗞𝗔𝗞𝗢 𝗦𝗢 𝗣𝗥𝗘𝗩𝗘𝗗𝗟𝗜 𝗧𝗥𝗨𝗠𝗢𝗩 𝗚𝗢𝗩𝗢𝗥.
𝗕𝗥𝗘𝗭 𝐈𝐙𝐆𝐎𝐕𝐎𝐑𝐉𝐄𝐍𝐄 𝐁𝐄𝐒𝐄𝐃𝐄 “𝗞𝗢𝗠𝗨𝗡𝗜𝗭𝗘𝗠” pic.twitter.com/ftIFps5Wjk

— Dolinarjev_vnuk (@Dolinarjev_vnuk) January 20, 2025

Tako pa so Trumpov govor prevedli na Planet TV,  kjer je prevajalka do potankosti prevedla besede Donalda Trumpa, z besedo komunizem vred.

Spoštovana @RTV_Slovenija ima vaša prevajalka Maša Dolanc, še službo pri vas?
Tako bi namreč moral izgledati prevod besed Donalda Trumpa.
Učite se od @PlanetTV kako se prevaja!!! pic.twitter.com/ceIyGuSiQT

— Spletni portal e-maribor.si (@Embportal) January 21, 2025

Zakaj torej prisilno plačujemo nacionalno televizijo?

The post Še ena sramota nacionalne TV. Poglejte kaj so vam ob včerajšnji inavguraciji Trumpa zamolčali. appeared first on e-Maribor.

Partizani so v času vojne in tudi po njej zagrešili številne zločine, za katere nihče ni odgovarjal. Dejstva, ki so bila zamolčana dolga leta večkrat razkrivamo na našem portalu. V spomin in opomin, da se takšna grozodejstva nikoli več ne ponovijo.

Umor zakoncev Trontelj

10.aprila 1942 so partizani “leteče udarne patrulje” Tomšičeve brigade, ki jo je vodil Jože Kamnikar – Arti, umorili zakonca Staneta in Katarino Trontelj z Rudnika pri Ljubljani (Trontelj je bil bivši orožnik). Skupaj z Jožetom Golijem so ju odgnali na Mačkovec, kjer so jih umorili (tako piše Franci Strle v knjigi Tomšičeva brigada, prvi del, str. 252–253). Po ustnih virih, pridobljenih ob postavitvi farnih spominskih plošč na Rudniku, pa so domačini zjutraj našli zakonca Trontelj ubita nedaleč od hiše. Jožeta Golia pa so odgnali 9. septembra 1942, njegovo truplo pa po desetih dneh našli v gozdu Klen pod Molnikom popolnoma polomljeno. (Vir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996.)

Umor Milke Habič

10. aprila 1942 so vosovci na cesti v Zvezni ulici nedaleč od doma ustrelili Uršulo Zupančič (1896) iz Koroščeve ulice 8 v Zeleni jami v Ljubljani in njenega sina delavca Antona Zupančiča (1921). Vir: ZAL, LJU 630, Komunalno podjetje Žale, šk. 227, sprejemni pogrebni list št. 521, 522; Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje v Ljubljani 1941–1945, Ljubljana 2015, str. 84, 97. Umrla je tudi Milko Habič (1922) iz Zadvora pri Sostrem pri Ljubljani je 10. aprila 1942 ustrelil komunistični terenec. Pripeljal se je z motorjem in jo ustrelil na domačem dvorišču. (Vir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996.)

Umor družine Uhernik

15. aprila 1942 so partizani na Mirni postrelili Uhernikovo družino. Ta je bila doma iz Migolske Gore. Oče je družino preživljal z nedeljskim prodajanjem lecta na stojnici (bil naj bi tudi ribiški čuvaj). Terenci so ga obtožili, da izdaja Italijanom. Prvič so jih partizani skušali ubiti pozno ponoči v začetku aprila. Uhernikovi so stanovali v majhni dvoriščni sobici (hišo so kasneje podrli, tam pa je bila v 90. letih destilacija Dane). Partizani so streljali skozi vrata, vendar niso nikogar zadeli. Hčerka se je skrila v luknjo pod štedilnikom, starši pa so preživeli verjetno zato, ker so ležali na tleh in jih krogle niso dosegle. Zaradi tega so se preselili v sobico v prvem nadstropju Koračinove hiše, ki stoji v samem središču Mirne pod cerkvijo. Drugi poskus, 15. aprila, je morilcem uspel. Spet so streljali skozi zaprta vrata. Tokrat so smrtno zadeli vse tri člane družine: očeta Alojza (1897), mater Amalijo Uhernik (rojeno Turk leta 1907) in hčerko Amalijo (1927). (Vir. Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 107.)

Umorili komaj dveletno Ivanko Čuk

17. aprila 1942 so partizani v bajtici vrh klanca v Zabočevem pri Borovnici vpričo šestih otrok ubili očeta Jožeta (1900) in mater Ivano Mihelčič (1897), ki je bila noseča. (Vir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana, 1996, str. 213; Janko Maček, Borovnica 1942 – začetek državljanske vojne, Zaveza, številka 11, december 1993.)

17. aprila 1942 so partizani na Podutiški cesti 51 v Ljubljani (med Kosezami in Podutikom) ubili tri člane družine slovenskih priseljencev z Goriške: Lenarta Čuka (1900), njegovo ženo Evgenijo Čuk, roj. Kuštrin (1904), in komaj dveletno hčerko Ivanko Čuk (Vando, 1940). Lenart in Evgenija sta bila ubita ponoči v domači hiši, hčerka Vanda pa je za posledicami ran umrla zjutraj ob 6.30 uri v ljubljanski bolnišnici. (Vir. ZAL, LJU 630, Komunalno podjetje Žale, šk. 227, sprejemni pogrebni list št. 550, 551, 552; Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje v Ljubljani 1941–1945, Ljubljana 2015, str. 84, 97.)

Umorili 4 nedolžne otroke

Ponoči 22. aprila 1942 so partizani prišli v hišo Jakopinovih v Ponovi vasi pri Grosupljem (zaselek Benata). Očeta Jožeta, starega 44 let (1898), so s sekiro umorili že na hišnih vratih. Ženo Marjeto Jakopin (1905), ki je bila v visoki nosečnosti, in štiri otroke, hčerko Anico, staro sedemnajst let (1925), sina Vinka (Venclja), starega enajst let (1931) in sina Štefana, starega šest let (1936), so umorili na posteljah. (Vir: Zaveza, št. 80. marec 2011, str. 36–37; Farne spominske plošče, 1. knjiga, Ljubljana 1995, str. 202.)

Umorili družino Skopec

27. aprila 1942 so partizani na domu v Stranski vasi pri Dobrovi ugrabili tri sestre Skopec in jih umorili blizu svojega taborišča na Ključu: Marijo (1920), Ivanko (1923) in Francko (1924). Njihov “grob” je le dvajset metrov pod nekdanjim partizanskim taboriščem na Ključu. Partizani so ponje prišli zvečer 27. aprila 1942, naslednji dan pa so jih v taborišču ustrelili. Njihova “krivda” je bila taka, kot je bila “krivda” večine žrtev komunistične revolucije takrat: “sodelovale so z okupatorjem”. Da bi bila tragedija Skopčeve družine še večja, so leta 1945 ustrelili še brata, verjetno nekje pri Hrastniku. (Vir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 215.)

27. aprila 1942 so partizani na domu v Stranski vasi pri Dobrovi ugrabili tri sestre Skopec in jih umorili blizu svojega taborišča na Ključu: 22 letno Marijo ,
19 letno Ivanko in 18 letno Francko. Njihov “grob” je le dvajset metrov pod nekdanjim partizanskim taboriščem na… pic.twitter.com/z1k8fPPqzR

— huda jama 45 (@DrustvoHudajama) November 22, 2024

Krvavi 6. maj 1942. Morilski partizani so jim prerezali vratove 

6. maja 1942 so partizani ugrabili Zavodnikovo družino z Bistrice pri Mokronogu. Očeta Antona (1884), mater Terezijo Zavodnik (1880) in hčer Jožefo (1911) so ubili nekje v gozdu proti Trebelnemu (domnevno v Blatnem klancu za Debencem). Sin Anton je ušel naravnost izpred morilskega noža. Žrtvam so namreč prerezali vratove. 10. maja so jih pokopali na šentruperškem pokopališču. (ir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 107.)

Istega dne leta 1942 so partizani ponoči prišli v Podklanec pri Žireh in z doma odgnali 24-letno Frančiško Mravlje (1923). Nedaleč od doma so jo ustrelili in pustili ležati na cesti. (Vir: Janko Maček, Rovte v viharju vojne in revolucije, Ljubljana, 2003, str. 22). v Velikem Kalu pri Mirni Peči pa so istega dne ugrabili Frančiško Dremelj (1909), mater dveh otrok, in jo umorili v Šentjurski gori. (Vir: Anton Pust, Da bi se jih spominjali, Mirna Peč 1999, str. 116.)

Umor dveh mladih deklet

V Šentvidu pri Stični so partizani začeli z ubijanjem 13. maja 1942, ko so umorili štiri ljudi. Zvečer so vpričo žene kar v domači hiši ustrelili moža in očeta Franca Hrena, mizarja in uglednega vaškega odbornika ter poverjenika za versko časopisje. Sinova Franceta, 18-letnega študenta in 16-letnega Stanka so odgnali in ubili neznano kje. Isto noč so odgnali tudi še ne dvajset let staro Marijo Urbančič (1922), ki je bila zaposlena na občini Šentvid. Čez tri mesece so partizani spet prišli in za Marijo zahtevali obleko, vendar so njeno truplo hitro za tem odkrili le pol kilometra od doma in jo 13. oktobra pokopali. Blizu domače vasi Podboršt so partizani ustrelili tudi 19-letno Marijo Omahen (1923). (Vir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 200.)

Za Binkošte ubili tri mlada dekleta

Na binkoštno soboto 23. maja zvečer so partizani prišli na Rašico. Iskali so župana Paternosta, trgovca Tomažina in njegovega sina Poldeta. Niso jih našli, saj so že vedeli, da so na seznamu ne­zaželenih, zato niso spali doma. Dobili pa so doma dekleta, za katera so pravili, da imajo zveze z Italijani. Ustrelili so tri od njih: Kristino (Justino) Jaklič (1921), Marijo Musta­var (1921) in Marijo (Ano) Prijatelj (1926), ki je bila stara ko­maj 17 let. (Vir: Janko Maček, Velike Lašče v ognju vojne in revolucije, Zaveza, številka 7, december 1992; Velikolaški in škocjanski holokavst, Velike Lašče 1999, str. 180.)

Dveletna hči zgorela v hiši

V noči na 1. avgust 1942 so partizani požgali osem domačij pri Šentjoštu in na domovih ubili Franca Bradeška in ženo Ivano, starša petih otrok, najmlajši je bil star samo šest tednov, ter Alojzija Jesenovca in ženo Ivano, dveletna hči Ljudmila je zgorela v hiši, katero so po umoru zažgali partizani. (vir: Reporter)

Po viru: Demokracija

The post V spomin in opomin! To so najbolj nagnusni partizanski umori otrok, žensk in celih družin. appeared first on e-Maribor.

Kratka ločnica je med komunistično slovensko vlado pod vodstvom Roberta Goloba in komunističnim voditeljem Kim Jong-unom v Severni Koreji. 

Komunistični voditelj Kim Jong-un je zagotovo najbolj brutalen voditelj katerekoli države na svetu. Severna Koreja je namreč najbolj izolirana država na svetu.  Je enopartijska socialistična država, ki jo vodi Korejska delavska stranka. Podobno, kot je bila nekdanja Jugoslavija. Korejska komunistična vlada uporablja obsežno propagando za promocijo državne ideologije in slavljenje družine Kim. Prebivalci imajo tudi omejen dostop do informacij in interneta, saj država strogo cenzurira vsebine. Kultura vključuje tradicionalne elemente korejske zgodovine, a je močno prilagojena politični agendi.

Tudi pri nas se počasi približujemo najbolj represivnemu vodenju države. Poleg prilaščanja medijev, so nam oblastniki že hoteli prepovedati uživanje mesa, pa kurjenje na drva. Z novimi davki, pa hočejo zatreti še tako pridnega in delovnega človeka. 

Kakšne neumnosti si je v Severni Koreji izmislil predsednik Kim Jong-un?

Komunistični voditelj Kim Jong-un je namreč državljanom prepovedal uživanje hot dogov zaradi njihovega zahodnjaškega izvora. Priljubljena jed ne sme biti več dostopna javnosti. Prebivalci, ki običajno prodajajo hot doge na ulici, so dobili ukaz, da takoj prenehajo s prodajo, sicer tvegajo deportacijo v delovna taborišča. Tudi prodaja priljubljene hrane budae-jjigaeja na tržnicah je prepovedana. Policija in upravljavci tržnic so opozorili, da bodo vsakogar, ki bo ujet pri prodaji, kaznovali in zaprli.

Poleg  prehranske prepovedi je komunistični voditelj Kim Jong-un napovedal še ostrejše ukrepe proti parom, ki želijo vložiti zahtevo za ločitev. Po novem bodo ločitve obravnavane kot kaznivo dejanje, zaradi katerega lahko posamezniki končajo v delovnih taboriščih za obdobje do šestih mesecev. Po poročanju severnokorejskih medijev voditelj ločitve vidi kot znak “proti-socialističnega obnašanja”.

In med tem, ko pri nas levičarji v svojem komunističnem slogu zmerjajo ljudi, ki praznujejo Božič za umazane živali, letos je to počela ljubica predsednika slovenske vlade, v Severni Koreji ljudi čaka celo smrtne kazen. Kim Jong-un je že pred časom povedal, da se lahko kristjani v Severni Koreji božiča spominjajo le na skrivaj, tiho prepevajo verske pesmi in berejo Sveto pismo, vendar je to vse. Če jih oblasti odkrijejo, jih čaka huda kazen. Najmanjša možna kazen je zapor v taborišču za prisilno delo, lahko pa jih celo takoj usmrtijo.

The post Poglejte si to bizarnost predsednika Severne Koreje. Tudi to je komunizem! appeared first on e-Maribor.