Skupnega števila mrtvih zaradi komunističnega nasilja v Sloveniji ne bomo nikoli točno vedeli. Številke se gibljejo med 50.000 in 100.000 ljudmi. Večinoma nedolžnih, tudi golorokih žensk in otrok. A niti za en zločin ni nihče odgovarjal.

Na podlagi likvidacijskih seznamov so komunisti na- silno udirali v hiše, odvajali v gozdove svoje žrtve ali pa so jih umorili kar na domu. Med temi žrtvami so bili možje, fantje, žene, dekleta, otroci in celo – dojenčki. Iz spisa o dogodkih v Robu pri Velikih Laščah, iz izjav prič iz Tuhinjske doline in od drugih krajev vidimo, da so imeli komunisti ponekod kar prave človeške klavnice, kjer so mučili in pobijali svoje žrtve. Iz vseh krajev, iz katerih imamo popisane dogodke med komunistično revolucijo, nam popolnoma zanesljive priče podajajo isto sliko, kako so komunisti pobijali po vsej deželi njim neljube osebe. Po približnih cenitvah so v Ljubljanski pokrajini pomorili nekako do jeseni 1. 1941 kakih tri tisoč oseb, da si ni bilo nikjer niti najmanjšega oboroženega odpora proti njim. Tudi kasneje so pobijali v ljudi v krajih, kjer sploh ni bilo na Vaške straže in ne Slovenskega domobranstva, kot n.pr. v Tuhinjski dolini.

Kakor v vseh komunističnih revolucijah, tako so tudi v Sloveniji (in to med tujo okupacijo!) skušali s terorjem in masovnimi umori prestrašiti prebivalstvo, da bi se ne upalo upreti komunističnemu nasilju. V komunističnem arhivu v Ljubljani so našli kartoteko karakteristik, ki so jih komunisti sestavljali, in sezname oseb, ki so bile določene za likvidacijo. V Ljubljanski pokrajini, to je v onem delu Slovenije, ki so ga zasedli Italijani in ki je štel nekako 300.000 prebivalcev, je bilo od komunistov določenih nekako 50.000 – reci in piši: petdeset tisoč – oseb za umoritev (“likvidacijo”).

Nad slovenski narod so tako od leta 1941 naprej prišli strahotni dnevi. Če kje vaščani niso dajali komunistom, kar so ti zahtevali, so jim požgali hiše, vse izropati in ljudi pobili; če so pa primorani podpirati komunistične tolpe, sta pa oba okupatorja zaradi tega izvajala strahotne represalije. Kamor se je slovenski človek obrnil, mu je grozila – smrt.

Največja znana morišča v Sloveniji:

• Kočevski Rog (okolica Kočevja):
  Ena največjih morišč, kjer je bilo v breznih in kraških jamah pobitih več deset tisoč vojnih ujetnikov in civilistov. Najbolj znana sta brezna v Rogu in okolici.

• Teharje pri Celju:
  V taborišču Teharje so zbirali zajete domobrance in civiliste, nato pa jih množično vozili na morišča (npr. Huda jama). Velja za enega največjih centrov povojnih pobojev.

• Huda jama (Barbara rov pri Laškem):
  Najbolj znano morišče, kjer so leta 2009 odkrili posmrtne ostanke več kot 1.400 ljudi, dejansko pa naj bi jih bilo več tisoč.

• Celjsko območje (Pečovnik, Teharje, Hudinja):
  Številna morišča in prikrita grobišča v okolici Celja.

• Maribor in okolica:
  Več prikritih grobišč (npr. Dobrava pri Mariboru), kjer je končalo na tisoče vojnih ujetnikov, ter na Hočkem Pohorju, kjer je bilo v brezna zmetanih in ubitih na stotine ljudi. Tudi nedolžnih domačinov.

• Ljubljana in okolica (Šentvid, Žale, Podutik):
  V vojašnicah v Šentvidu so zbirali ujetnike, ki so bili nato usmrčeni ali odpeljani drugam.

• Druga večja grobišča: pri Slovenj Gradcu, na Pohorju, v okolici Kranja, na Primorskem (npr. Bazovica pri Trstu, čeprav že zunaj današnje Slovenije).

Nikoli obsojeni, nikoli procesirani, nikoli zaprti. To so glavna imena ljudi, ki so soodgovorni za številne komunistične morije po Sloveniji.  Glavni slovenski nosilci odgovornosti so bili Boris Kidrič, Edvard Kardelj, Ivan Maček – Matija, Franc Leskošek – Luka in Mitja Ribičič.

In ko potujemo po Sloveniji imamo še danes kraje, ceste in ulice poimenovane po teh komunističnih klavcih. V Mariboru imamo tako še vedno Trg Borisa Kidriča in Kardeljevo cesto.

vir: hrvaško društvo za spomin na žrtve vojnih in povojnih zločinov (http://www.safaric-safaric.si)

The post Komunisti so načrtno uničevali kleni slovenski narod. Številke likvidacij so neverjetne. appeared first on e-Maribor.

Kardelj, Kidrič, Maček, Ribičič, Leskošek idr. To so največji slovenski krvniki in zločinci pri nas. Vsi razen Ribičiča, pa so umrli že prej, da bi jim za svoja okrutna dejanja lahko kdaj sodili.

Ribičič je poleg Kidriče in Mačka veljal za najbolj krutega zločina po drugi svetovni vojni. Njegove metode mučenja pa so bile nevredne dejanja normalnega človeka. Še bolj od tega, pa so bili odgovori, ki jih je pokojno Ribičič navedel na zaslišanju pred parlamentarno preiskovalno komisijo, ki se je ukvarjala s preiskavo komunističnih pokolov.

Mitja Ribičič je, celo trdil, da je bila Ozna dobrodelna organizacija, ki je ščitila narod pred “protiljudskimi” teroristi. No, Ribičič je še navedel, da nikogar niso zunajsodno likvidirali, pač pa so po tradiciji NOB primerno ravnali z osumljenci in ujetniki. Kdo je ukazal pobijanje in kdo je bil s tem seznanjen, Ribičič odgovoril, da o tem niso vedeli ne CK KPJ, niti slovensko vodstvo, celo maršal Tito o tem ni nič vedel. Pač pa je to počela vojska – očitno samovoljno, vendar z opravičilom, da je bila vojska po Ribičičevo “dejavnik osvoboditve”. Ozna (oddelek za zaščito naroda) pa ni vedela za poboje.

Mitja Ribičič, kot partizan, slika wikipedia

24. maja 2005 je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo obtožnico proti Mitju Ribičiču, ki ga bremeni sodelovanja v povojnih pobojih. Obtožnica temelji na dokumentih, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je Ribičič podpisal smrtne obsodbe za kar 234 ljudi, ki so bili izvensodno pobiti po drugi svetovni vojni. Kljub obsežni dokumentaciji in številnim pričevanjem je po nekaj mesecih sodišče zavrnilo zahtevo tožilstva po uvedbi preiskave »zaradi pomanjkanja dokazov«. Ribičič je umrl leta 2013, star 94 let.

Res neverjetno. Kakšne laži je natrosil Ribičič, preiskovalni komisiji. A k sreči so takrat obstajali dokazi in razna pričevanja tistih, katerih komunisti (še) niso uspeli pobiti. Žal pa roka pravice Ribičiča ni nikoli dosegla. Prej ga je srečala “Matilda”!

Ovadbo je zoper Ribičiča zaradi suma genocida in vojnega hudodelstva na podlagi domnevnih novih dokazov oktobra 2013 vložil tudi publicist in raziskovalec povojnih pobojev Roman Leljak, vendar jo je tožilstvo decembra 2013 zavrnilo zaradi Ribičičeve smrti.

Pripoved Franceta Turšiča, ki živi v Parizu, sodi med najzanimivejše v seriji Pričevalci. Rojen je bil v kleni kmečki družini leta 1937 v Begunjah pri Cerknici in spominja se, kako jim je hišo gradil oče Petra Opeke. France je bil kot petletnik priča vojnim grozotam, spominja se, kako je z ročicami lovil kri umirajočega Janeza Hitija, ko so ga prinesli v bližnjo hišo. Med vaščani je zavladal nepopisen strah, pred partizani. Posebej pa je zanimiva pripoved, kako so mučili njegovo mamo, kjer se sodeloval tudi nikoli obsojeni zločinec Mitja Ribičič.

Zgodovina ne laže! Tak surovež je bil Mitja Ribičič. Nikoli obsojen zločinec! Oče Cirila Ribičiča, vidnega člana @strankaSD (vir: TV Slovenija / Pričevalci) pic.twitter.com/7HjRLcwuQD

— Portal e-maribor.si – uradni profil (@Embportal) August 13, 2024

Zločini nikoli ne zastarajo. Žal je veliko teh zločincev umrlo prej, preden bi komu lahko sodili. 

The post Tako okruten je bil nikoli obsojeni komunist Mitja Ribičič. (video) appeared first on e-Maribor.

Najbolj brano na portalu e-maribor.si v letu 2021

Z grozo beremo različna pričevanja o  znanem komunističnem funkcionarju Mitju Ribičiču, ki naj nebi veliko zaostajal za nemškimi zločinci.

Ubil jo je, ker je hodila z nemškim uradnikom

Na spletnem mediju Dosje lahko preberemo o smrti 28-letna Amalije, samo zato, ker je med vojno hodila z nekim nemškim uradnikom. “Po pričevanju moje pokojne babice je bil prav Mitja Ribičič tisti eksekutor, izvrševalec, ki je izvensodno pospravil 28–letno sestro Amalijo,” je portalu Dosje zaupal tviteraš, ki ob pričujoči pretresljivi izpovedi ne želi javno izpostavljati svojega imena in priimka.

In zakaj so komunisti brutalno pokončali mlado Amalijo, sestro pričajočega neimenovanega tviteraša? Pojasnil je takole: “Ker je med vojno hodila z nemškim uradnikom – so imeli upravno enoto spodaj v hiši, ni pa bil SS. Babi je rekla, da je bil dober, lep in preprost fant s Koroške. Naučil se je celo slovensko. Po vojni, ko so Nemci odšli, je hotel, da gre Amalija z njim, a je ostala raje doma.” Škoda. Lahko bi še živela.[

“Škoda, da babi od 2014 ni več, marsikaj bi lahko povedala o letu 1945 … Njenega moža so zaprli potem, ko so opravili nacionalizacijo in se ni strinjal, da so mu vzeli premoženje. Babi je ostala sama s štirimi hčerami, brez sredstev za preživljanje in je šivala za komunistične ‘gospe’, da so preživeli. Zaprt je bil dvakrat po par let in je od živcev dobil sladkorno. Ker je niso zdravili, je dobil gangreno in so mu nogo morali odrezati. Umrl je star 59, leta 1972. Se ga bežno spominjam. 

Moj dedek, mož od babi, je bil od 1941 v partizanih – ker so ga vpoklicali v nemško vojsko in je ušel na poti na zbirno mesto, ni pa nikoli postal komunist. Dve trgovini je imel pred vojno in cel kup zemlje in še par hiš. Vse so jim pobrali po vojni, njega pa zaprli leta 1946 po nacionalizaciji.  Babi je bila pred vojno gospa, potem pa je ostala sama s štirimi hčerami. Moja mami je bila takrat še dojenček. Ostale so v delu ene od hiš v mestu, zadaj pa je imela malo vrta za zelenjavo. V hišo so jim prisilno naselili ‘najemnike’. Vse so jim pobrali komunisti. Po osamosvojitvi so dobili del premoženja nazaj v naravi in nekaj obveznic od SLO–države. To je bilo vsaj neko zadoščenje.

A nazaj k sestre od babi, Amaliji. Nikoli je niso rehabilitirali. Niti na grob niso smeli napisati njenega imena, o njej se ni smelo niti govoriti. Ustrelili so jo. Eksekutor, pa, kot pravi pričevalec, Mitja Ribičič.

24. maja 2005 je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo obtožnico proti Mitju Ribičiču, ki ga bremeni sodelovanja v povojnih pobojih. Obtožnica temelji na dokumentih, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je Ribičič podpisal smrtne obsodbe za kar 234 ljudi, ki so bili izvensodno pobiti po drugi svetovni vojni. Kljub obsežni dokumentaciji in številnim pričevanjem je po nekaj mesecih sodišče zavrnilo zahtevo tožilstva po uvedbi preiskave »zaradi pomanjkanja dokazov«. Ribičič je umrl leta 2013, star 94 let.

R.I.P. AMALIJA

The post Najbolj Brano! Kako naj bi Mitja Ribičič (izvensodno) umoril komaj 28-letno Amalijo? appeared first on e-Maribor.

Za Ribičiča je škoda vsake besede, vendar nekaj je treba vseeno reči na to temo. Recimo to, da bi moralo vsekakor biti jasno vsem, ki mislijo, da je s smrtjo človeka vsega konec, da temu enostavno ni tako. 

Krvave roke Mitja Ribičiča

Pri veliko primerih povojnega ubijanja je imel “prste” vmes Mitja Ribičič. Zanj se je celo reklo, da bi pri mučenjih in ubijanjih lahko dobro pasala skupaj z Milko Planinc.

Primer Turšičeve matere, blage, pobožne, skrbne, garaške, zavedne, zveste in požrtvovalne ter neskončno človekoljubne osebe, ki ji težko najdeš par. Kaj vse so ji naredili, je težko ponavljati za njenim sinom Francetom, ki je izjemen Slovenec, ki je v detajle opisal kruto dejansko svinjskost t. i. NOB, predvsem pa OF nečloveške razredne revolucije, brez dlake na jeziku z vsemi imeni udeleženih, in se moral zato preganjati po sodišču. Hvala Bogu, je zmagal, ker je pisal samo resnico.

Skratka, njena Kalvarija se je zgodila, kot so ji jo naredili načrtno in postopoma stopnjevano v več letih iz ene same satanske zlobe in je v popolnosti temeljila na konstruktu, na laži in fikcijski zlagani domišljiji do kraja pokvarjene skupine ljudi z žensko v glavni vlogi, vse temelječe na slepem in brezmejnem  sovraštvu, v katerem so absolutno spregledali, da je ona, Turšičeva mama samoiniciativno in z junaškim in odločnim posegom za življenje soljudi pri nemškem oficirju, ki je že postavil strelski vod blizu Turšičeve hiše, dosegla, da niso ustrelili dveh OF aktivistov, sovaščanov in znanih terencev, očeta in njegovega sina.

Narobe svet. Namesto visokega priznanja in zahvale ter zaščite je prejela nečloveško trpljenje, ki se je razširilo na vso družino in ga ni bilo iz OF–organizacije, ki bi dvignil svoj glas v toliko desetletjih. Ta ženska je prava slovenska mučenka, ki jo je med zaslišanjem nago monstrumsko mučil in pretepal nihče drug kot Mitja Ribičič. 

Jasno, da se ni moglo zgoditi, če so na vrhu organizacije “za osvoboditev naroda” carjevali komunisti in norci – morilci tipa Mitja Ribičič, ki je ukazoval “glasom tovariša Mitje” za poboje koliko tisočev, ki še vedno leže nametani po breznih, jamah in po strelskih jarkih Slovenije – na vsakih 27 kvadratnih kilometrov, partijsko-partizansko morišče. Tega podatka ne dosega niti krvava Kambodža. Piše portal Dosje.

PM

The post Krvave roke Mitje Ribičiča. Primer Turšičeve matere, blage, pobožne in skrbne ženske. appeared first on e-Maribor.

Z grozo beremo različna pričevanja o  znanem komunističnem funkcionarju Mitju Ribičiču, ki naj nebi veliko zaostajal za nemškimi zločinci.

Ubil jo je, ker je hodila z nemškim uradnikom

Na spletnem mediju Dosje lahko preberemo o smrti 28-letna Amalije, samo zato, ker je med vojno hodila z nekim nemškim uradnikom. “Po pričevanju moje pokojne babice je bil prav Mitja Ribičič tisti eksekutor, izvrševalec, ki je izvensodno pospravil 28–letno sestro Amalijo,” je portalu Dosje zaupal tviteraš, ki ob pričujoči pretresljivi izpovedi ne želi javno izpostavljati svojega imena in priimka.

[color-box color=”yellow”] In zakaj so komunisti brutalno pokončali mlado Amalijo, sestro pričajočega neimenovanega tviteraša? Pojasnil je takole: “Ker je med vojno hodila z nemškim uradnikom – so imeli upravno enoto spodaj v hiši, ni pa bil SS. Babi je rekla, da je bil dober, lep in preprost fant s Koroške. Naučil se je celo slovensko. Po vojni, ko so Nemci odšli, je hotel, da gre Amalija z njim, a je ostala raje doma.” Škoda. Lahko bi še živela.[/color-box]

“Škoda, da babi od 2014 ni več, marsikaj bi lahko povedala o letu 1945 … Njenega moža so zaprli potem, ko so opravili nacionalizacijo in se ni strinjal, da so mu vzeli premoženje. Babi je ostala sama s štirimi hčerami, brez sredstev za preživljanje in je šivala za komunistične ‘gospe’, da so preživeli. Zaprt je bil dvakrat po par let in je od živcev dobil sladkorno. Ker je niso zdravili, je dobil gangreno in so mu nogo morali odrezati. Umrl je star 59, leta 1972. Se ga bežno spominjam. 

Moj dedek, mož od babi, je bil od 1941 v partizanih – ker so ga vpoklicali v nemško vojsko in je ušel na poti na zbirno mesto, ni pa nikoli postal komunist. Dve trgovini je imel pred vojno in cel kup zemlje in še par hiš. Vse so jim pobrali po vojni, njega pa zaprli leta 1946 po nacionalizaciji.  Babi je bila pred vojno gospa, potem pa je ostala sama s štirimi hčerami. Moja mami je bila takrat še dojenček. Ostale so v delu ene od hiš v mestu, zadaj pa je imela malo vrta za zelenjavo. V hišo so jim prisilno naselili ‘najemnike’. Vse so jim pobrali komunisti. Po osamosvojitvi so dobili del premoženja nazaj v naravi in nekaj obveznic od SLO–države. To je bilo vsaj neko zadoščenje.

A nazaj k sestre od babi, Amaliji. Nikoli je niso rehabilitirali. Niti na grob niso smeli napisati njenega imena, o njej se ni smelo niti govoriti. Ustrelili so jo. Eksekutor, pa, kot pravi pričevalec, Mitja Ribičič.

24. maja 2005 je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo obtožnico proti Mitju Ribičiču, ki ga bremeni sodelovanja v povojnih pobojih. Obtožnica temelji na dokumentih, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je Ribičič podpisal smrtne obsodbe za kar 234 ljudi, ki so bili izvensodno pobiti po drugi svetovni vojni. Kljub obsežni dokumentaciji in številnim pričevanjem je po nekaj mesecih sodišče zavrnilo zahtevo tožilstva po uvedbi preiskave »zaradi pomanjkanja dokazov«. Ribičič je umrl leta 2013, star 94 let.

R.I.P. AMALIJA

PM

The post Kako naj bi Mitja Ribičič (izvensodno) umoril komaj 28-letno Amalijo appeared first on e-Maribor.