mučenje Archives - e-Maribor

Se spominjate funkcionarke Milke Planinc? Bila je tudi ena najbolj okrutnih žensk!

uredništvo — Sat, 20 Jun 2026 04:10:53 +0000

Milka Planinc je bila visoka partijska funkcionarja ter med leti 1982 in 1986 celo predsednica jugoslovanskega izvršnega sveta. Ženska ki je uvedla varčevanje z bencinom po sistemu par-nepar in kasneje še bencinske bone za gorivo. Je bila pa Planinčeva tudi ena najbolj krvoločnih in okrutnih žensk povojnih pobojev.

Pričevanje začenjamo z Juretom. Borcem 11. Dalmatinske brigade 26. Dalmatinske divizije Jugoslovanske armade. V drugi polovici maja 1945 je v njihovo enoto prišla komisarka Milja, češ da potrebuje prostovoljce za likvidacijo “banditov”. Z obljubo po bogati nagradi so jih odpeljali v Kočevje. Tam so jih pričakali slovenski partizani, ki so jih razvozili do težko dostopnih krajev. Jure trdi, da je v pokolu sodeloval od 29. maja do 9. junija in da je samo njegova skupina likvidirala okoli 11 tisoč ljudi.

Pri masovnem pokolu se je najbolj »izkazala« komisarka Milja (kasneje razkrita kot Milka Planinc) “Ona je bila, po besedah Jureta, s satansko domišljijo nadarjena vrhunska strokovnjakinja za mučenje in ubijanje ljudi. Prav zaradi nje so se običajne masovne ´likvidacije narodnih izdajalcev´ spremenile v kanibalsko orgijo ubijanja,” po pričevanju piše Zoran Božić. Osebno je izbirala mlade moške in ukazovala partizanom, da jih koljejo, z nožem in žlicami izpraskajo oči, režejo ušesa, nosove in spolne organe ter nato v prazne očesne jamice zatlačijo testise (moda), v usta pa odrezane spolne ude.

Kot navajajo priče avtorju, se je komisarka pogosto razjezila na “nerodneže” med klavci, ki so spolne organe rezali od zgoraj navzdol. Po njej se je pravilni partizanski postopek kastracije začel z rezom pod moško mošnjo, s tem, da se je nož nastavil na prepono. Nato se je moški spolni ud skupaj z mošnjo odrezal z enim močnim in globokim rezom. Ena njenih najljubših specialitet so bili tako imenovani “zabiti možgani”. Milja je živim ljudem s kladivom zabijala zidarske žeblje skozi lobanjo v možgane in po vsakem zabitem žeblju žrtev vprašala: “Sem ti končno izbila Neodvisno državo Hrvaško iz glave.” Drugo specialiteto je imenovala “slano hrvaško srce”. Po štirih močnih udarcih s sekiro v srčni predel prsnega koša v obliki štirikotnika, je že živim ljudem iztrgala srce ter ga skupaj z izvlečenimi žilami vlekla po tleh. Žrtve so obesili na lesene križe z glavo navzdol, z nožem zarezali pri gležnju in počasi odirali kože. Odrte dele telesa so natirali s soljo, nesrečniki so kričali in se onesveščali. Ko so klavci z mesarskimi izkušnjami v imenu rdeče zvezde, rekli so jim »specialisti«, končali, so žrtev skalpirali, odrto kožo pribili na drevo, da se je sušila, žrtve pa pustili umreti v neznosnih bolečinah. Klavci so bili večinoma partizani 11. dalmatinske brigade, žrtve pa so bili Slovenci, Hrvati in Srbi, ki jih je britanski 5. korpus maja 1945 iz Avstrije vrnil v Jugoslavijo v naročje podivjanim komunistom.

Pri zverinskih mučenjih prednjačile tovarišice partizanke

Pričevalec, partizan Jure trdi, da so pri vseh vrstah zverinstva prednjačile tovarišice partizanke. Na žrtvah obeh spolov so ugašale cigarete in z ožarjenim železom žgale najbolj občutljive dele telesa, še posebej splovila in bradavice na prsih. Ženskam so skozi spolni organ z bajonetom izrezovale in trgale maternice, ter jih nato žrtvam tlačile v usta in jih tako dušile.

Na žalost ne Milka Planinc umrla prej, preden bi ji lahko sodili za zločine. Umrla je 7. oktobra 2010.

Vir, Kavarna Hayek, Demokracija

The post Se spominjate funkcionarke Milke Planinc? Bila je tudi ena najbolj okrutnih žensk! appeared first on e-Maribor.

Kako so partizanski nasilneži umorili ugledno družino Hribar, lastnike gradu Strmol?

uredništvo — Sat, 04 Jan 2025 06:34:24 +0000

Slovenske premožne družine so bile v času lomastenja partizanov večkrat tarča dobesednih mučenj, pobojev, šikaniranja in kraj, ki so se praktično dogajale po celi Sloveniji.

2. septembra 1905 se je na Reki rodila Ksenija Gorup pl. Slavinjska, poročena Hribar, slovenska pilotka in graščakinja na gradu Strmol. Rodila se je v premožno družino kot vnukinja enega najbogatejših Slovencev vseh časov, Josipa Gorupa pl. Slavinjskega.

Leta 1926 se je poročila z Radom Hribarjem iz še ene ugledne slovenske meščanske rodbine. Tik pred drugo svetovno vojno spet zaživela skupaj na dvorcu Strmol, ki ga je Rado kupil leta 1936. Tam sta živela tudi med nemško zasedbo Gorenjske in med njo rešila življenje marsikateremu Slovencu. A to seveda ne šteje nič. Še posebej v očeh krvoločnih partizanov, ki so že takrat hlastali za bogastvom.

Skupina partizanov Gorenjskega odreda, prav tako nasilnežev, je 4. januarja 1944 na gradu Strmol ugrabila Rada Hribarja in njegovo ženo Ksenijo. Njuna pot v nasilno smrt je ovita v tančico skrivnosti in govoric. Čez Možjanco in Preddvor so ju prignali do cerkve sv. Miklavža nad Mačami. Tu naj bi ju mučili. Ksenijo naj bi posiljevali.

Ker je bilo na začetku januarja, sredi zime, so si verjetno pomagali s cerkvijo sv. Miklavža. Tako se je Ksenija lahko zazrla v oči sv. Uršule, ki jo je moška pohota ubila pol stoletja pred tem.

Zakonca Rada in Ksenijo Hribar je kasneje “umorila ” še okrožna komisija Varnostnoobveščevalne službe za okrožje Kranj. Zakaj? Ker sta bila bogata in ker sta imela veliko nepremičnine? Po vojni je komunistično sodišče namreč take ljudi, ki so imeli bogastvo »obsodilo« na stalinističnih sodnih procesih, družinska podjetja in premoženje pa je režim zaplenil. Zato je pri komunističnih umorih in besedičenju o »narodnih izdajalcih« tudi šlo: za krajo premoženja ljudem. Zakaj so umorjenega Hribarja »obsodili« šele 11. januarja 1947, s čimer so mu tudi »pravno« odvzeli premoženje? Zato, ker so mu ga v resnici odvzeli (ukradli) že takoj po koncu vojne.

The post Kako so partizanski nasilneži umorili ugledno družino Hribar, lastnike gradu Strmol? appeared first on e-Maribor.

Sojenje: Mučenje otroka v pasjem boksu

Sun, 25 Feb 2024 20:55:32 +0000

Primer dvanajstletnega dečka, ki je bil zaprt v pasji boks, polivan z vodo in mučen, je sprožil velik medijski odmev . Mati in domnevna sostorilka se bosta soočili na sodišču v Kremsu.

Dvanajstletni deček je bil žrtev dolgotrajnega mučenja, vključno s pretepanjem ter večkratnim zapiranjem v pasji boks, kjer je bil večkrat polit z mrzlo vodo. Dogodek je dosegel kritično točko, ko je deček padel v komo, pri čemer je imel le 26,8 stopinj Celzija telesne temperature. Dečkovo življenje je rešila socialna služba.

Mater obtožujejo poskusa umora, med drugim pa tudi mučenja in zanemarjanja mladoletne osebe. Njeno domnevno sostorilko obtožujejo za sodelovanje pri nasilju nad dečkom.

Materino domnevno nepriznavanje krivde, kljub obtožbam za poskus umora in druge hude obtožbe, vzbuja pozornost v sodnem procesu. Njen odvetnik trdi, da ni bilo naklepa za navedena kazniva dejanja, medtem ko se bo domnevna sostorilka, prijateljica matere, predvidoma izrekla za nedolžno.

Sodni proces, ki bo potekal v Kremsu, bo trajal tri dni, sodbo pričakujejo v četrtek. Medijsko zanimanje za primer je veliko, saj je sprožil tudi kritike na račun delovanja pristojnih organov.

Po razkritju primera so se pojavile kritike glede ukrepov oblasti. Ustanovljena je bila komisija je za pregled notranjih postopkov in bo podala predloge za izboljšave po končani preiskavi.

The post Sojenje: Mučenje otroka v pasjem boksu appeared first on e-Maribor.

Kako so v Mariboru in okolici, po vojni, partizani pobili skoraj 25.000 ljudi? #pripovedovanje

Sat, 08 Jul 2023 08:09:25 +0000

[vc_row][vc_column][vc_column_text]O pomorih, ki so jih leta 1945 v okolici Maribora zagrešili Titovi partizani, obstajajo številna pričevanja preživelih prič, ki so, hvala bogu, za vedno zabeležena in ne bodo nikoli pozabljena.

Obstajale so t.i. trase smrti. Prva je bila prav v Mariboru in okolici. Na tej prvi trasi smrti je bilo tudi največje grobišče v Teznem pri Mariboru, kjer je bilo umorjenih več kot 25.000 ljudi. Ne samo vojakov, domobrancev, ampak so bile vmes tudi žene in otroci.. Zanimivo je, da ob tej poti – Hrvati ji pravijo “Križni put” ali Križev pot od Dravograda pa do Maribora – ni evidentirano nobeno množično grobišče, pa ne zato, ker ga ne bi bilo, ampak zato, ker ga nihče ni našel in ga evidentiral.

Veliki povojni zločini so se vi Mariboru dogajali po letu 1945.. V skupinah po 100 ljudi takrat začeli partizani ujetnike in begunce pobijali, poniževali, jim pokradli ure, prstane in ostale dragocenosti. Ne glede na to, ali so bili to moški, ženske ali celo otroci. Zadaj so jih zvezali z žico in nato naložili na tovornjake, ki so bili označeni celo z znaki Rdečega križa.

Tako je za portal komunistickizlocini.net spregovoril, eden od priče teh nagnusnih izven sodnih zločinov. Tako je pripovedoval:

“Bilo je v okolici Maribora v Tezenskih gozdovih. Tisto uro,” pravi priča, “sem slišal streljanje mitraljezov in avtomatskih revolverjev, jok in klic na pomoč.” Ko sem prišel k sebi iz češnje v tovornjaku, sem zaslišal krik: »Prvi trije naj posadijo, ostali naj počakajo«. Takoj ko so prvi skočili ven, so jih pričakali udarci, palice, brce, tako surovo so jih tepli po glavi, obrazu in trebuhu, da nisem mogel več gledati te groze. Nekaterim so iz razcepljenih lobanj štrlele oči. Med krvniki so bili mladoletniki, stari celo od 12 in 15 let, ženske in oboroženi civilisti. Osupel nad tem strašnim prizorom nisem takoj opazil jarka (protitankovskega) 3 metre globokega in 4 metre širokega, katerega konca se ni videlo ne na levi ne na desni strani.

Jarek je bil do polovice poln trupel, trije so bili zvezani, eden čez drugega, obrnjeni na glavo, popačeni, nekaterim pa je brez polovice glave, goli. Nekateri so ležali na dnu jarka, pokopani s 5 ali 6 vrstami pobitih in vpili: “Ubijte me, saj sem še živ.” Krvniki so se cinično posmehovali: “Nikogar ne ubijemo, hočemo, da vsi živijo.” Bil sem osupel. Prvi trije, ki sem jim sledil v tovornjaku, so bili napol mrtvi. Pripeljali so jih do roba jarka. Potem ostali trije itd. Nekateri so molili: »Moj Bog, Jezus in Marija, pomagaj mi«. Med krvniki šepet, posmeh in smeh. Od zadaj so jih potisnili na rob jarka. Tam so čakali krvniki, z nogami naslonjeni na trupla.

Naslednji dan so nadaljevali s pobijanjem drugih. Bil je tretji dan pobijanja in 30 tovornjakov Rdečega križa je bilo nenehno v službi in je dovažalo ujetnike. Četrti dan je enota, prejela ukaz, da zakoplje jarek, poln trupel.

Kot je povedala ena od prič, tega komunističnega masakra nad ljudmi “Hotel sem preveriti dolžino jarka, a mi je vojak rekel, da ne bom imel časa, saj bom potreboval več kot 20 minut, da ga obhodim z enega konca na drugega, saj je jarek več kot 2 km dolga. Vprašal sem ga, ali je jarek povsod tako poln trupel, pa je odgovoril, da je verjetno povsod tako. Samo na enem mestu je bilo 11 žensk, golih, zvezanih z žico in mučenih pred streljanjem. Tistemu, ki mi je to povedal, verjamem, saj je bil partizan kot jaz. Moja enota je jarek zasula s pomočjo drugih enot naše brigade. Končno smo prišli iz tistega zavetišča in prišli v Maribor, ki je bil oddaljen 7 kilometrov. Po poveljniku in komisarju je bilo na tem mestu ubitih več kot 24.000 ljudi.”

Večina sorodnikov teh ubitih ljudi še danes ne ve, kje počivajo njihovi svojci. Še danes nimajo groba z njihovimi imeni in priimki. Po nekaterih pričanjih so bile ustreljene kar cele družine s sorodniki vred. Tezensko grobišče, velja za največje grobišče izvensodnih pobojev v Evropi.[/vc_column_text][vc_raw_html]JTNDYmxvY2txdW90ZSUyMGNsYXNzJTNEJTIydHdpdHRlci10d2VldCUyMiUzRSUzQ3AlMjBsYW5nJTNEJTIyc2wlMjIlMjBkaXIlM0QlMjJsdHIlMjIlM0VUZXpubyUyQyUyME1hcmlib3IuJTIwVGFua292c2tpJTIwcm92LiUyMFBvbG4lMjBnb2xpaCUyMCVDNSVCRWVuc2suJTIwU2xvdmVuc2thJTIwa29tdW5pc3RpJUM0JThEbmElMjB2b2pza2ElMjBzdHJlbGphJTIwbmElMjB0aXN0ZSUyQyUyMGtpJTIwc2UlMjBwcmVtaWtham8uJTIwJTNDYSUyMGhyZWYlM0QlMjJodHRwJTNBJTJGJTJGdC5jbyUyRmprSFh2UWJPU1QlMjIlM0VwaWMudHdpdHRlci5jb20lMkZqa0hYdlFiT1NUJTNDJTJGYSUzRSUzQyUyRnAlM0UlMjZtZGFzaCUzQiUyMEt1JUM0JThEYW4lMjBqZSUyMGtyaXYlMjAlMjglNDBLdWNhbmplS3JpdiUyOSUyMCUzQ2ElMjBocmVmJTNEJTIyaHR0cHMlM0ElMkYlMkZ0d2l0dGVyLmNvbSUyRkt1Y2FuamVLcml2JTJGc3RhdHVzJTJGNjAwNjM1OTQyNjQ3NTI5NDcyJTNGcmVmX3NyYyUzRHR3c3JjJTI1NUV0ZnclMjIlM0VNYXklMjAxOSUyQyUyMDIwMTUlM0MlMkZhJTNFJTNDJTJGYmxvY2txdW90ZSUzRSUyMCUzQ3NjcmlwdCUyMGFzeW5jJTIwc3JjJTNEJTIyaHR0cHMlM0ElMkYlMkZwbGF0Zm9ybS50d2l0dGVyLmNvbSUyRndpZGdldHMuanMlMjIlMjBjaGFyc2V0JTNEJTIydXRmLTglMjIlM0UlM0MlMkZzY3JpcHQlM0U=[/vc_raw_html][/vc_column][/vc_row]

The post Kako so v Mariboru in okolici, po vojni, partizani pobili skoraj 25.000 ljudi? #pripovedovanje appeared first on e-Maribor.

Tako so mučili ljudi, na zloglasnem Golem otoku v času komunizma.

Mon, 12 Jun 2023 07:27:52 +0000

Goli otok. Ime, ob katerem se nekaterim še sedaj naježi koža. Od leta 1946 je ta otok valjal za enega najhujših oblik mučenja ljudi po drugi svetovni vojni.

Po Titovem ukazu so v obdobju od 1948 do 1963 aretirali 55.633 ljudi ki so bili osumljeni ali obsojeni za podporo »stalinizmu« in po podatkih UDBE za osrednjo Jugoslavijo 11.650 poslali na Goli otok. Od tega 7.235 Srbov, 3.341 Črnogorcev, 2.586 Hrvatov, 882 Makedoncev in 555 Slovencev. Vojaška sodišča so jih na večletno kazen obsodila 5.024, še 11.650 so jih administrativno kaznovali do enega leta zapora, saj so jih tja pošiljali komiteji komunističnih partij. Kasneje so na Goli otok komunisti pošiljali tudi morilce, pedofile, spolne prestopnike, torej ljudi, ki so storili hujše oblike zločina.

To je otok, kjer so se dogajala mučenja nečloveških razsežnosti, kjer so zapornike surovo razčlovečili, jim vzeli osnovno človeško dostojanstvo ter jih fizično in psihično trpinčili Najhujše trpljenje so prestajali bojkotiranci, ki so bili na dnu zaporniške hierarhične lestvice. Vsi zaporniki, ki so imeli za odtenek višji status, to so bili t. i. odloženi, revidirani in aktivisti, so morali sodelovati pri mučenju bojkotirancev. Če kdo od njih po mnenju paznikov do bojkotirancev ni bil dovolj surov, je sam postal bojkotiranec. Bojkotiranca so popolnoma izolirali. Z njim nihče ni smel govoriti, od vseh pa je moral prejemati udarce in grobo zaničevanje. Bojkotiranci so morali opravljati najnižja in najtežja dela.

Ponoči so morali sklonjeni stati ob odprtih sodih človeških iztrebkov. Medleli so od utrujenosti, zaspanosti in smradu. Pri nošenju kamenja iz kupa na kup in nazaj, brez vsakega smisla, na t. i. tragačah, tako v pekočem soncu kot v zimski senjski burji, so bojkotiranci vedno držali krajše ročaje z ostrimi robovi, ki so rezali v dlani. Če so padali pod težo kamenja, so jim okoli vratu dali žico, da je del teže nosil vrat, žica pa se je zajedala v meso, piše portal Domovina.je.

Pričevalci trpljenja z Golega otoka pripovedujejo, da so najteže prenašali popolno samoto, čeprav so bili noč in dan obdani s sozaporniki. Kdor je komur koli kaj malega zaupal, ga je s tem, kar mu je povedal, obremenil, s tem pa tudi ogrozil, ker so ga potem pazniki z mučenjem prisilili, da je izdal najmanjšo in popolnoma nepomembno podrobnost. Če paznik z ovajanjem ni bil zadovoljen, kar je bilo pravilo, si je moral zapornik vsebino, ki naj bi mu jo povedal sozapornik, enostavno izmisliti. In tako je bil trpinčen tudi za pripoved o stvareh, ki se sploh niso zgodile in niso bile izrečene.

Ena od Udbinih metod trpinčenja je bilo tudi t. i. dvomotorstvo. Potem ko so nekatere zapornike najprej izpustili z Golega otoka, so jih ponovno aretirali in pripeljali nazaj v taborišče. S temi ‘dvomotorci’ so ravnali še posebej kruto – neusmiljeno so jih pretepali in se nad njimi še drugače izživljali.

[color-box color=”yellow”] »Žeja je bila zame najhujša oblika mučenja,« je povedal eden od zapornikov. »Lakota popusti, udarci minejo, žeja pa je nenehna.«[/color-box]

Goli otok je imel podobo pekla na zemlji. Mučenje je imelo za cilj prevzgojo. Zapornik je bil izpuščen, ko je odgovorni ocenil, da je kaznovani spoznal svojo zmoto in v komunistični partiji, ki jo je vodil Tito, končno spoznal tisto napredno silo, ki vodi njega in celotno družbo v svetlo in svobodno prihodnost. Preživeli po vrnitvi domov o strahotah trpljenja niso govorili niti s svojimi domačimi.

Komunistični totalitarizem je bil delo hudiča in tistih, ki so se mu pustili voditi. Hudič razbija skupnost, človeka izolira, mu odtegne osnovno človeško dostojanstvo in ga namesto v ljubezen uvaja v totalno medsebojno nezaupanje in sovraštvo. Je podobnost z današnjim stanjem v Sloveniji zgolj naključna?

The post Tako so mučili ljudi, na zloglasnem Golem otoku v času komunizma. appeared first on e-Maribor.

Objavljamo čustven zapis Janeza Janše, kako so mučili njegovega očeta.

Mon, 30 May 2022 10:54:10 +0000

13. maja 1927 se je materi Mariji in očetu Blažu v hiši št. 13 na Setniku pri Polhovem Gradcu rodil Janez Janša, oče sedanjega predsednika vlade. kaj vse je moral preživeti, komu vse se je moral odpovedati in kako je preživel. To je zapis sina Janeza Janše.

Zapis Janeza Janše, o svojem o svojem očetu

Kmetija je stala visoko v hribu in otroci, bilo jih je sedem, so morali od rane mladosti trdo delati. Do šole v Polhovem Gradcu je bilo uro in pol hoda v eno smer. Kadar je bilo veliko dela na kmetiji, je moral Janez kot najstarejši ostati doma in pomagati staršem. Dejali so, da je treba preživeti in da bo šola že počakala.

Najlepše je bilo ob nedeljah, ko so bili popoldnevi po nedeljski maši in kosilu prosti za druženje z vrstniki iz vasi. Včasih so bili zanimivi tudi večeri. Kadar so dobili kak obisk, je oče pripovedoval o svojih doživetjih v prvi svetovni vojni. Bil je vojak na ruski fronti. Vojne ni maral. Kdor je živ prišel iz jarkov prve svetovne morije, je bil zaznamovan za vedno.

Življenje je teklo naprej in za odraščajočega fantiča, ki ni nič vedel o politiki ali o dogajanjih v Evropi, o nemški priključitvi Avstrije, okupaciji Češke in napadu na Poljsko je novica o vojni aprila 1941 prišla iznenada. Zanj je pomenila nekakšno oživitev spomina na dogodke, ki si jih je zapomnil iz očetovih pripovedovanj. Novica je postala bolj otipljiva potem, ko je nižje v vasi videl uniforme italijanskih vojakov in slišal njihovo nerazumljivo govorico. S svojo pojavo niti niso vzbujali pretiranega strahu.

Vojna je potegnila novo mejo. Meja med Ljubljansko pokrajino pod italijansko okupacijo in nemškim zasedbenim območjem je tekla streljaj od njegove rojstne hiše. Najprej je bila samo zamišljena, kasneje pa jo je boleče označila bodeča žica in mine na njej. V vsakdanjem življenju se ni veliko spremenilo. Le senca negotove prihodnosti se je plazila nad vsem, kar so počeli.

Pobijanje uglednih domačih ljudi

Potem so slišali za prve novice o odporu proti Italijanom in za Osvobodilno fronto. Bilo je že spomladi 1942. Nihče v vasi ni dobro vedel, kaj Osvobodilna fronta pravzaprav je. Sprva so večinoma menili, da če je proti Italijanom, potem bo že nekaj dobrega. Potem pa so prišle tudi novice o pobojih uglednih domačih ljudi. Njih niso pobijali Italijani, ampak prav tako domačini. Ljudje so govorili, da to počne Komunistična partija. Kaj to je za ena reč, odraščajoči fantiči niso vedeli. Le strah se je naselil tudi vanje in tako kot starši so se začeli pogovarjati šepetaje. Zvečer so zaklepali vrata. Tako pred tujo kot pred domačo govorico.

Potem se je zgodilo. Bilo je 29. junija1942. V vas so prihrumeli Italijani. Obkolili so tudi bolj oddaljene hiše. Med vpitjem so se podili od hiše do hiše in potrkali tudi na številki 13. Pobrali so Janeza in očeta ter jima ukazali, naj vzameta s sabo kramp in lopato. Odgnali so ju na bližnji hrib ter jima bolj s kretnjami kot z besedami ukazali, naj kopljeta jamo. Zraven je stal stražar z naperjeno puško. Janez je vprašal očeta, zakaj morata kopati. Oče je pomolčal, saj je slutil, kaj pomeni vse skupaj. Vendar mu je odvrnil, da najbrž vojaki hočejo strelski jarek, da se njim samim ne ljubi kopati in da so zato vzeli njiju. Italijanski stražar, ki je slišal ta odgovor, je nenadoma spregovoril v slovenščini in jima jasno povedal, da si kopljeta grob. Oče je odložil lopato in vprašal, čemu. Italijanski vojak, ki je bil primorski Slovenec, je odvrnil, da zato, ker sta partizana. Na podboju nad hišnimi vrati so našli s kredo napisano kratico OF. Oče se je razburil, pokazal na Janeza, ki je bil še otrok in vprašal, kako bi onadva mogla biti partizana. Zahteval je razgovor s poveljnikom. Stražar, ki je hotel pomagati, ju je odpeljal do poveljnika in prevajal očetov ugovor. Oče je zahteval, naj pri župniku v Polhovem Gradcu preverijo, ali sta ali nista partizana. Ker je bil edini obremenilni dokaz proti njima s kredo načečkan znak OF na hišnih vratih, so to dejansko storili. Župnik v Polhovem Gradcu je potrdil, da sta bila vedno doma in da najbrž nihče iz hiše ne bi bil tako neumen, da bi sam narisal znak OF na vrata. Župnikovo pričevanje ju je rešilo.

Očitno je nekdo ponoči pred italijansko racijo skrivaj označil hišo. Iz kakšnega nagiba, niso nikoli izvedeli. Vojna je divjala naprej in začela brisati mejo med otroci in odraslimi. Nihče več ni bil varen. Ker je noč jemala čedalje več domačinov, so se začele po vaseh organizirati vaške straže. Oče je bil do njih skeptičen. Dejal je, da je najbolje, da niso nikjer. Vode in kruha da bodo dali vsakemu, ki bo v domačem jeziku prosil zanj, s politiko pa se ne bodo pečali. Takšno je bilo prepričanje mnogih hribovskih družin in domači fantje so se začeli skrivati tako pred eno kot pred drugo vojsko. Da bi preživeli, so izkoriščali bližino meje med italijanskim in nemškim zasedenim območjem ter tihotapili makarone in moko na nemško, cigarete in margarino pa na italijansko stran. Kljub temu, da so obmejne patrulje nekajkrat streljale na njih in jih lovile, so vse skupaj vzeli kot malo bolj resno igro.

Komunisti so sanjali o Sovjetski republiki

Vojna je divjala naprej in vse bolj preraščala v državljanski spopad. Propaganda je občasno prišla tudi v odmaknjene hribovske hiše in vasi. “Po koncu vojne bomo vzeli zemljo tistim, ki jo imajo in jo dali onim, ki jo nimajo”, so govorili eni. Slišalo se je privlačno za tiste, ki niso imeli nič ali malo imetja. “Komunisti hočejo iz Slovenije narediti Sovjetsko republiko in jo priključiti Stalinovi Rusiji, kmete pa nagnati v zadruge“, so govorili drugi. Umori uglednih domačinov, katere je odkrito izvajala OF, so bolj pritrjevali tem zadnjim. Nekdaj prijatelji in tovariši pri skupni igri so se začeli deliti na rdeče in bele. Temu so eni ubili brata, onemu drugi sestro. Maščevanje je nadomestilo vse drugo in politika je mnogokrat postala le opravičilo. Kljub temu pa je bilo v odročnih krajih še vedno največ takih, ki niso marali ne Italijanov ne Nemcev in ne politike, ki je vodila v bratomorno klanje.

Na silo mobiliziran Janez Janša

Skrivanje je bilo nekaj časa uspešno. Potem pa je januarja 1943 stopila v hišo, kjer je bila po nedeljski maši zbrana vsa družina, patrulja Vaških straž iz postojanke v Polhovem Gradcu. Janezu so rekli, da je mobiliziran in da mora z njimi. Oče je ugovarjal, češ da je še skoraj otrok in da nepolnoletnih ne bi smeli mobilizirati. “Če je dober za kontrabant, bo dober tudi za stražo”, je odvrnil vodja patrulje in še isti dan so Janeza odgnali v postojanko. Tam so ga kot enega najmlajših uporabljali za različna dela, hodil pa je tudi v patrulje. Pobegniti ni mogel, ker bi se maščevali domačim, poleg tega pa je bil v postojanki še kar na varnem, hrana je bila boljša kot doma in bil je zadovoljivo oblečen. V postojanki je dočakal kapitulacijo Italije in preoblikovanje Vaških straž v Slovensko domobranstvo.

Janšo zalotili in aretirali

Postojanka v Polhovem Gradcu je stražila komunikacije ob dostopu k Ljubljani iz dolomitske smeri. Stražarska služba je praviloma trajala ves dan. Bilo je dolgočasno in nekoristno, doma pa je bilo veliko dela. Tako je Janez večkrat namesto na stražo odšel domov in čez dan pomagal domačim pri košnji in drugih opravilih, zvečer pa se je vrnil v postojanko. Ta igra pa ni trajala dolgo. Zalotili so ga in aretirali. Zaradi zanemarjanja stražarske službe je bil kaznovan z zaporom. Zaprt je bil v celicah na Ljubljanskem gradu. Ker je bil mladoleten, je bil pod blažjim režimom. Čez dan je pod stražo v glavnem opravljal razna vzdrževalna dela v celicah ali na dvorišču, zvečer pa so ga ponovno dali pod ključ. Delal je skupaj z nekom iz Velikih Lašč, ki mu je pripovedoval o svojem kraju. Opisoval mu je domači kraj in se pohvalil, da ima edini v tistem delu Slovenije cerkev z dvema zvonikoma.

Pobegnil iz zapora

Janezu zapor ni dišal. Vseskozi je oprezal za priložnostjo, da bi pobegnil. Z sojetnikom Malovrh Andrejem, ki je bil doma iz istega konca, sta naredila načrt. 6. decembra 1944, na Miklavžev večer, je Janez v prvem mraku skrivaj prislonil lestev na zunanji zid, Andrej pa se je še podnevi skril na stranišču. Ko se je mrak zgostil, sta prisluhnila glasovom stražarjev. Na vrhu grajskega stolpa je bila nemška straža. Po glasovih sodeč so igrali karte. Splezala sta po lestvi in skozi lino na grajskem stolpu dotipala strelovod. Po njem sta se spustila na grajsko pobočje. Janez si je med spuščanjem zaščitil roke s kapo, drugače bi mu jih jeklenica ožgala do kosti.

Pod obzidjem sta se morala splaziti še skozi bodečo žico. Janez ni poznal Ljubljane, Andrej, ki je bil pred vojno večkrat v mestu, pa se je nekako znašel. Počakala sta do pozne noči in se nato po bolj temnih ulicah Ljubljane začela prebijati proti Šentvidu. Srečno sta prišla iz mesta. V Šentvidu pa ju je nenadoma ustavila domobranska patrulja. Niso ju poznali. Bila sta v pomanjkljivih in bolj dotrajanih uniformah, vendar sta se kljub temu predstavila kot da gresta z dopusta.

Vodja patrulje je zahteval dovolilnice in Andrej mu je po dolgem iskanju po žepih pomolil papir s sodišča, na katerem je bila napisana njegova zaporna obsodba. Pogledali so bolj površno, ob slabi svetlobi baterijske luči so na papirju videli zapisano ime, ki ga je povedal, uradni žig in lahko so šli naprej. Komaj sta si oddahnila, sta zagledala naslednjo patruljo. Skrila sta se za neko hišo in več kot uro ležala do vratu v jami z gnojnico. Tudi to je bilo mimo. Janez je odšel do doma, vendar je ostal v ilegali. Andreja so ujeli čez dva dni, Janez pa se je bolj uspešno skrival in ni nikoli prespal doma. Domobranske patrulje iz postojanke v Polhovem Gradcu so ga večkrat iskale, vendar zaman. Oče je na vsa vprašanja odgovarjal z protivprašanji, češ, vi ste ga mobilizirali, ga nato aretirali in zaprli in vi povejte, kje je. Domači so mu nosili hrano, on pa je ob mraku pomagal pri različnih opravilih. To skrivanje je trajalo točno en mesec vse do večera pred praznikom Svetih treh kraljev v začetku januarja leta 1945. Mati je takrat zahtevala od Janeza, da zvečer ostane v hiši in z družino odmoli vse tri rožne vence, kot se za večer pred takim praznikom spodobi. Janez je vedel, da je nevarno, vendar je kljub temu ostal.

Janeza so odpeljali v Dachau

Sredi molitve je poropotalo po vratih. Bila je domobranska patrulja. Vedeli so, da je ob takih večerih največ verjetnosti, da ga zalotijo doma in niso se motili. Odpeljali so ga v Polhov Gradec, od tam pa nazaj v zapor na Ljubljanskem gradu, kjer je čakal na obravnavo na sodišču. Videlo se je, da se bliža konec vojne, zato so bili postopki bolj hitri in včasih površni. Kljub vsemu pa je nekakšen pravni red še vedno veljal. Očitati mu niso mogli nič drugega kot beg iz zapora in prejšnje zanemarjanje stražarske službe. Pričakoval je, da ga bodo v najboljšem primeru vtaknili nazaj v postojanko v Polhovem Gradcu, v najslabšem pa obdržali v zaporu na gradu.

Sodišče pa se je odločilo drugače. Kljub mladoletnosti je bil obsojen na 21 mesecev prisilnega dela v taborišču Dachau v Nemčiji. Za čas tik pred koncem vojne je bila to težka kazen. Prav lahko bi bila to pot brez povratka. Kljub bližajočemu se porazu Nemcev in vsakodnevnemu bombardiranju so transportne zveze še vedno delovale, prav tako nemški represivni stroj.

Prvega marca 1945 ga je jetniški transport odpeljal proti Nemčiji. Razporejen je bil v podružnico Dachaua blizu Hamburga, kjer so taboriščniki gradili podzemno tovarno. Delo je bilo težaško. Za nepolnoletne taboriščnike še posebej. Na srečo ni trajalo dolgo. Takoj, ko so domači izvedeli za sodbo, so napisali prošnjo za pomilostitev. Spet je pomagal polhograjski župnik. Prošnji je bilo ugodeno. Iz taborišča so ga poslali nazaj v Slovenijo in 17. aprila 1945 se je spet znašel v domobranski postojanki v Polhovem Gradcu. Tam je dočakal konec vojne in dva tedna po vrnitvi iz Nemčije je bil skupaj z drugimi iz postojanke spet na poti v smer, iz katere se je komaj vrnil.

Jame za ubežnike so že skopane

Posadka postojanke se je umikala preko Škofje loke, Kranja in Tržiča na Koroško. Vmes se je ustavil doma. Sklenil je, da ne bo šel nikamor. Toda oče je odločil, da kamor gredo drugi, naj gre še on. In je šel. Janez se spominja, kako so se počasi pomikali v dolgi koloni. Mučila sta jih žeja in lakota. Že na avstrijski strani, blizu Vetrinja, sta s prijateljem zavila s poti in se poskušala odžejati v bližnjem potoku. vendar so bili za grmovjem ob potoku skriti partizani, ki niso izvajali nobenih aktivnosti, le opazovali so umikajoče. Ko sta jih zagledala, so se jima posmejali in dejali, da zastonj bežita. Da ne bodo ušli, jame zanje pa so že skopane.

Na Vetrinjskem polju je ostal do konca maja. Angleži, ki so stražili vetrinjsko taborišče, so začeli slovenske domobrance vračati nazaj v Jugoslavijo, rekoč, da jih premeščajo v Italijo. Transport, v katerem je bil tudi Janez, je odpeljal med zadnjimi. Na železniški postaji v Podrožci so čakali na vlak v ograjenem prostoru. Med čakanjem se jim je približal neznanec in jih začel svariti, češ da jih vračajo v Jugoslavijo, kjer jih bodo vse pobili. Niso mu verjeli. Ozmerjali so ga z lažnivcem in ga napodili stran.

Partizani so kradli in pretepali

Ko pa so bili zaprti v vagone, so spoznali resnico. Stražo so prevzeli vojaki z rdečimi zvezdami na kapah. Na jugoslovanski strani so vstopili v vagone in pričeli so deževati udarci. Začelo se je tudi ropanje. Pobirali so jim ure, prstane, nekaterim malo boljšo obleko. Vlak je peljal do Radovljice. Tam so jih iztovorili in popisali. Še prej pa so vsakega posebej natančno preiskali. Zanimalo jih je, koliko so stari in od kdaj so pri domobrancih. Vmes je bilo obilo zmerjanja in udarcev. Stražarji so med njimi odbirali znane obraze. Janeza so kot ostale, rojene leta 1927 in 1926 dodelili med mladoletnike in jih ločili od drugih. V Radovljici so ostali do 3. junija. Potem so jih naložili na vlak in odpeljali v Kranj. Tam so jih namestili v bivše nemške barake.

Hranili so jih z enim obrokom vode, v kateri je bilo prekuhano pesino perje. V Kranju je bil navzoč pri srečanju med svojim sojetnikom Albinom in njegovim bratom Jožetom, ki je bil komandir straže v taborišču. Janez, Albin in Jože so bili pred vojno tovariši pri igri, saj so skupaj pasli krave. Jože je bil najprej v nemški vojski, od koder pa je pobegnil in se priklučil partizanom. Ko je med ujetniki prepoznal svojega brata, mu je dejal: “Ker si se boril proti svojemu bratu, boš šel sedaj v Sibirijo”. Kljub temu pa mu je zvečer prinesel nekaj suhih skorij. Ker so slišali za Jožetovo grožnjo, so ujetniki mislili, da jih bodo poslali v Sibirijo. Niso še slutili, da večino njih čaka še vse kaj hujšega.

Poklicali so Janezovo ime

V Kranju so ostali dvanajst dni. Petnajstega junija so jih postavili v kolono in jih pod močno stražo, podhranjene in izčrpane peš odgnali v Šentvid pri Ljubljani. Tam so jih natrpali po sobah v Škofovih zavodih. V prostoru, v katerem je bil Janez, je bila taka gneča, da se ni dalo niti obrniti. Razmere so bile neznosne, ni bilo nobenih informacij, odnos stražarjev leden. Samo čemeli so in upali na najboljše. Občasno so se odprla vrata in stražar je klical posamezna imena. Ljudje so odhajali iz sobe. Tisti, ki so ostali, so jim zavidali. Mislili so, da na slabše iz tiste utesnjenosti, lakote, žeje in negotovosti pač ne morejo iti.

Neke noči, bilo je najbrž okrog tretjega julija, so poklicali tudi Janezovo ime. Vesel je stopil na hodnik, misleč, da je nečloveških muk konec. Ni si mogel predstavljati, da obstaja še kaj hujšega kot neznosno trpljenje v prenatrpani jetniški sobi. Komaj je stopil na hodnik, je že dobil brco. Pravo razočaranje pa ga je čakalo takoj pod stopnicami. Skupaj z drugimi poklicanimi so ga odgnali v spodnje prostore. Nobenega zaslišanja, le brce in udarci, tokrat še posebej surovi. Nobenih vprašanj. Pa tudi nobenega upiranja. Po dva in dva so skupaj zvezali z žico in jih zmetali na kamione. Kamioni so odpeljali na železniško postajo in tam so jih natlačili v živinske vagone ter zapahnili vrata. Železniška kompozicija je potegnila proti Kočevju. V njegovem vagonu je kljub pretepenim obrazom spoznal nekaj fantov iz okolice Polhovega Gradca, ki so skupaj z njim potovali smrti naproti. Lebnovega in Jurjevega s Praproč, pa Cujevega iz Briš. V vagonu je opazil tudi Toneta Plestenjaka, moža mamine sestre, ki je bil med starejšimi. Doma je za njim jokalo enajst otrok. Vlak je vozil počasi in morda bi se dalo pobegniti, če bi bilo v komu še kaj moči. Pa tudi vedeli niso, kam jih peljejo. Njihove misli so bile kljub vsemu še daleč od najhujšega.

Kolona poslana proti smrti

V Kočevju so jih na železniški postaji nagnali z vagonov in jih postavili v vrsto. Kolono so pognali v smeri proti Rogu. Janez je stopal skupaj s svojim sotrpinom po trdi cesti. Ustnice so imeli razpokane od žeje in razbite od udarcev, zato niso mogli govoriti. Ob obeh straneh so stopali stražarji in priganjali s puškinimi kopiti. Žalostna dolga povorka se je vlekla vedno globlje v roški gozd. V njej so stopali mladostniki, rojeni leta 1927 in 1928, zvečine še otroci, obsojeni brez sodbe, med katerimi najbrž ni bilo nikogar, ki bi karkoli resnega zakrivil in zagotovo nobenega, ki bi vsaj približno vedel, kaj je to politika ali revolucija. Julijsko sonce se je spremenilo v pekočo bolečino. Cestni prah izpod krvavih nog, sončni žarki in vonj po sveži krvi so prebujali slutnje pekla.

Tedni brez hrane, poškodbe od brc in udarcev in julijska vročina so bili za mnoge preveč. Stražarji so govorili slovensko. Nekateri so hodili ob koloni in še poslednjič iskali znane obraze, ki pa jih je bilo zaradi zdelanosti jetnikov težko prepoznati. Bolj se je pot vlekla, več jih je omahnilo v prah. Ker sta bila po dva in dva z žico zvezana skupaj, je vsakokrat, ko se je kdo izmed jetnikov zgrudil, pristopil stražar s kleščami in prerezal žico, ki je omaganega vezala za še stoječega sotrpina in ostalo kolono. Potem so ga potegnili iz vrste v gozd in zaslišal se je le top udarec, včasih slaboten krik, nobenega strela. Pobijali so jih kar s koli ali puškinimi kopiti.

[color-box color=”yellow”] Večina mladoletnih okostnjakov se je že proti večeru 4. julija 1945 le privlekla do cilja. Za kakih dvanajst kilometrov poti od kočevske železniške postaje so porabili cel dan. Med potjo so jih skupaj s poslednjimi življenskimi močmi počasi zapuščali zadnji upi. Na cilju sta jih čakala BREZNO IN SMRT.[/color-box]

Zvezane so postavili v polkrog pred rob brezna. Brez povelja in brez obotavljanja so zapele strojnice. Iz neposredne bližine. Smrtno zadeti in samo ranjeni, mrtvi in živi so padali čez rob in zvezani skupaj vlekli v globino drug drugega.

Izkopal se je iz mrtvih in živih teles

Janeza je veriga teles med sikanjem krogel potegnila navzdol. Čez nekaj časa se je ovedel. Ni bil zadet. Žica, s katero je bil privezan na živo verigo, se je nekako pretrgala. Morda jo je prebila krogla, morda se je strgala med padcem v jamo. Bil je razvezan. Izkopal se je izpod teles, med katerimi je bilo veliko še živih. Globel je napolnjevalo stokanje, ječanje in hropenje stotine umirajočih. Mnogi samo lažje ranjeni so umirali, utapljajoč se v lastni krvi in krvi sotrpinov. In od zgoraj so padali vedno novi. Janez se je nekako privlekel do obrobja jame, kjer je bilo nekaj več prostora. Čuti so le počasi spet začeli delovati in zaznavati PEKEL. Po stenah je mezela vlaga, ki je za silo blažila žejo. Čas se je ustavil.

Potem je počasi vse potihnilo. Globel se je vmes dodobra napolnila s človeškimi telesi. Od vrha kupa trupel pa do zunanjega roba brezna je bilo le nekaj metrov. Janez je zagledal na pol podrto mlado bukovo ali gabrovo drevo, ki je viselo čez rob. Počasi je splezal čez trupla in se oprijel drevesa. Po njem je dosegel rob in se razgledal. Bila je noč. Izgubiti ni mogel ničesar. Bolje milostni strel kot pa počasno umiranje med stotinami trupel. Toda na robu ni bilo nikogar. Nekoliko stran je gorel ogenj in očitno so bili stražarji zbrani okoli njega. Odplazil se je v smer, nasprotno od tiste, v kateri je gorel ogenj. “Samo stran od pekla”, mu je kljuvalo v mislih. Po kakih sto metrih se je prenehal plaziti in je opotekajoče stekel. Nagonsko je izbiral smer. Toda roški gozdovi so prostrani in začel je bloditi. Čez dan je skušal prisluhniti, če bo kje slišal zvonove ali kak drug šum civilizacije, ki si ga je želel in ga je bilo obenem strah. Groza iz kraškega brezna, strnjena v stokajočih glasovih in hropenju stotine pomorjenih, je še vedno visela na njem. Žvečil je koreninice in pil vodo iz mlakuž.

Končno se je prebil na rob gozda. V dolini je zagledal vas, cesto in železnico. Zdelo se mu je, da pelje od Kočevja proti Ljubljani. Skril se je nazaj v goščavo in počakal noči, ko je spet nadaljeval pot. Želel si je domov, vendar ni bil prepričan, da hodi v pravi smer-

Zagledal je cerkev z dvema zvonikoma

Nekega jutra pa je v daljavi zagledal cerkev z dvema zvonikoma. Spomnil se je pripovedovanja sojetnika iz zapora na ljubljanskem gradu in vedel je, da je v bližini Velikih Lašč. Smer je bila prava, toda do doma je bilo še daleč. Fizična izčrpanost ga je počasi premagovala. Nove moči, ki jih je dobil ob čudežni rešitvi, so pojemale. Napredoval je še nekaj kilometrov, nato pa je bilo skrajnih rezerv energije konec. Bil je v dobrepoljski dolini, zraven vasi Ponikve, ki jo pa ni poznal. Iz gozda se je privlekel do zadnjih vrat hiše, ki je bila bolj na samem ter vstopil. V hiši sta bili samo dve starejši ženski. Bila ga je sama kost in koža, oči so mu vročično žarele. Še vedno je bil ves umazan od krvi, na sebi pa je imel samo še sledove razcapane obleke. Ženski sta se ga silno prestrašili. Vprašali sta ga, od kod prihaja. Odvrnil jima je, da od tam, kjer ljudi pobijajo. Prosil je hrane. Razumeli sta. Ena je vzdihnila “saj naša dva sta tudi najbrž tam.” Dali sta mu mleka in kruha, nato pa sta ga umili ter mu dali obleko. Za silo si je opomogel in vprašal za pot proti Ljubljani. Opozorili sta ga, naj bo previden, saj so patrulje zelo pogoste in večkrat da je še vedno slišati streljanje. Še posebej da je nevarno na glavni cesti mimo Turjaka. Kljub opozorilom je izstopil pri prednjih vratih in se napotil v smeri proti glavni cesti, misleč, da je preoblečen bolj varen in da se bo premikal naprej kakih sto metrov stran od ceste. Neznansko ga je gnalo proč od morišča, nekam na bolj varno, kjer bi si lahko odpočil in podzavestno ga je gnalo proti domu. Niti še ni razmišljal, kako bo prišel mimo Ljubljane, toda kraje med Ljubljano in Polhovim Gradcem je vsaj poznal in bilo bi lažje.

Odpeljali so ga v Šentvid v t.i. Škofove zavode

Komaj je naredil kakih sto metrov od Ponikev, je na gozdni cesti naletel na zasedo. Oglasil se je rezek “Stoj!” in “Kam pa ti, tovariš?” Ni bilo kam. Spet je bil ujet. Spraševali so, kaj počne tam. Bil je zmeden in je ponavljal le to, da se je izgubil. Na srečo je bil preoblečen in umit, pa tudi drugače najbrž ni nihče pomislil, da bi lahko ušel iz Roga. Če bi kdo pobegnil med transportom, bi ga zagotovo iskali. Ker ni govoril z naglasom tistega kraja, so mislili, da je domobranec, ki se skriva in je v resnici zašel ali pa medvojni skrivač, ki je hotel pobegniti k kakim bolj oddaljenim sorodnikom. Sicer pa si niso delali problemov. Naložili so ga na vojaški jeep in odpeljali naravnost v Šentvid v Škofove zavode. Tam je bilo centralno zbirališče

Bilo je nekaj dni kasneje, ko se je znašel natančno v isti sobi, iz katere so ga poklicali tretjega julija. Dolge dni je trajala kalvarija in kazalo je, da se bo spet ponovila. Sojetniki, kolikor jih je še ostalo in ki so ga poznali od prej, so spraševali, kje je bil ves ta čas. Odgovarjal je, da so ga zasliševali in da je bil vmes zaprt v drugih prostorih. Preden so ga vtaknili v jetniško sobo so ga spet popisali in samo čakal je, da bo slej ali prej nekdo od stražarjev ali višjih ugotovil, da je že bil na nekem seznamu in da bi moral pravzaprav trohneti v kraškem breznu v Rogu

Začelo se je govoriti o amnestiji. Janeza so v začetku avgusta prvič poklicali na zaslišanje. V sobi, kjer so ga zasliševali, je stal mesarski stol, na njem pa dva pendreka. Naletel pa je na partizanskega oficirja, ki mu je bilo že vsega dovolj ali pa je bil po srcu dober človek. Spraševal ga je, zakaj se ni pridružil partizanom. Janez mu je odgovoril, da je še mladoleten in da je ravnal tako, kot so mu dejali starši. Oficir ni vrtal naprej. Dejal je, da bo kmalu amnestija in da bo lahko šel domov.

7. avgusta so ga izpustili

Odpeljali so ga nazaj v celico, kjer so nestrpno in še vedno v strahu pričakovali amnestijo, kajti ponoči so kamioni še vedno občasno odvažali nove transporte in skoraj vsako noč se je v jetniške sobe slišalo pokanje za Dravljami. Napočil je tudi sedmi avgust. Popoldne so jih izpustili. Janez se je peš odpravil domov. Prvo noč je iz previdnosti prenočil pri znancih. Tista prva noč po izpustitvi je bila usodna za marsikaterega amnestiranca. Naslednji dan pa je srečno prispel domov v Setnik.

Po vojni se je držal doma. Oktobra leta 1947 je dobil poziv za služenje vojaščine. Kraj: Petrovaradin. Janezu se še sanjalo ni, kje je to. Trajalo je dve leti. Vsega hudega vajen je zdržal tudi to. Med služenjem vojaščine ni nihče omenjal njegove preteklosti. Doma je svoje trpljenje najprej zaupal materi. Beseda je namreč nanesla na moža njene sestre. Janez je poznal njegovo usodo in beseda je izvlekla besedo. Mati mu je morala obljubiti, da ne bo povedala nikomur.

Strah je bil globoko vraščen v dan in v noč.

Življenje je teklo naprej in na spomine je počasi legala pozaba. O vojnih časih ni bilo dovoljeno govoriti objektivno, zato je večina molčala. Strah je bil globoko vraščen v dan in v noč. Potem pa ga je sredi petdesetih let pot slučajno zanesla v Dobrepoljsko kotlino in Ponikve. Spomin se je živo prebudil. Poiskal je hišo, v katero se je zatekel pred desetimi leti. Bila je še prav taka kot takrat. Naletel je na ženski, ki sta se prav jasno spominjali živega mrliča, ki je napol gol, ves krvav in umazan prosil za hrano. Prepoznali sta ga.

Oče otrokom zaupal zgodbo pozorno in postopoma

Nam otrokom je Janez svojo življenjsko zgodbo zaupal zelo pozno in postopoma. Mama je vedela najprej. Otrokom nista o vojnih časih govorila nič takega, kar bi jih lahko spravilo v nevarnost. Sodila sta, da je tako za nas bolje. Posebej mama je zelo pazila, da ne bi izrekala vrednostnih sodb. Očetu je včasih ušlo kaj takega, kot “saj ni vse res, kar govorijo”, ali pa “obstaja tudi drugačna resnica”, kaj več pa ne. Če je hotel nadaljevati, ga je mama vedno ustavila. Namesto razlage o preteklosti je dejala, da moramo moliti, da se strašni vojni časi ne bi več ponovili. Moralo je biti v kakem osmem razredu osnovne šole, ko sem na podstrešju za tramom našel knjigo brez platnic, v kateri so bile črno bele fotografije in opisi nekakšnih vojnih dogodkov, ki so se močno razlikovali od tistega, kar je pisalo v šolskih učbenikih.

The post Objavljamo čustven zapis Janeza Janše, kako so mučili njegovega očeta. appeared first on e-Maribor.

Kako je Milka Planinc živim ljudem s kladivom zabijala žeblje v glavo?

Wed, 27 Apr 2022 06:51:59 +0000

Danes praznujejo tisti, ki so se borili proti okupatorju, a so kasneje sami počeli grozodejstva drugače mislečim. Najhujša med njimi pa je bila Milka Planinc. Pričevanje o njenih zločinih ni za občutljive.

Največja klavka slovenskega naroda – Milka Planinc

Vsako leto tisti, ki jim samostojna Slovenija ni bila intimna opcija, organizirajo številne prireditve, ki slavijo rdečo zvezdo in komunistični režim. O strahotah množičnih pobojev se ne govori. Prav zato vas vsako leto, 27. aprila na grozodejstva spominja portal e-maribor.si. Tokrat so tu pričevanje iz Kočevskega Roga, kjer so partizani po nalogu komunistične partije po drugi svetovni vojni dobesedno poklali več deset tisoč ljudi. Prednjačila pa je črna vdova Milka Planinc.

V hrvaškem tedniku Hrvatsko slovo, je Zoran Božić objavil tekst z naslovom Kočevski Rog – nekaznovani genocid oziroma Strahote Kočevskega Roga hlepijo po resnici. Tako je zapisal: “Žrtve so obesili na lesene križe z glavo navzdol, z nožem zarezali pri gležnju in počasi odirali kože. Odrte dele telesa so natirali s soljo, nesrečniki so kričali in se onesveščali. Ko so klavci z mesarskimi izkušnjami v imenu rdeče zvezde, rekli so jim “specialisti”, končali, so žrtev skalpirali, odrto kožo pribili na drevo, da se je sušila, žrtve pa pustili umreti v neznosnih bolečinah.

Simo Dubajić

Po pričevanju naj bi bilo v Kočevskem Rogu ubitih več deset tisoč ljudi. Z vlaki so nesrečnike prepeljali v Kočevje (po nekaterih podatkih med 5.000 in 8.000 na dan), od tam v gozdove Kočevskega Roga. Poveljnik likvidatorjev je bil partizanski major Simo Dubajić, njemu pa je bila nadrejena politična komisarka Milja, ki je bila kasneje prepoznana kot Milka Planinc, kasneje visoka partijska funkcionarja ter med leti 1982 in 1986 celo predsednica jugoslovanskega izvršnega sveta.

Pri masovnem pokolu se je najbolj »izkazala« komisarka Milja. “Ona je bila, po besedah priče, s satansko domišljijo nadarjena vrhunska strokovnjakinja za mučenje in ubijanje ljudi. Prav zaradi nje so se običajne masovne ´likvidacije narodnih izdajalcev´ spremenile v kanibalsko orgijo ubijanja,” piše Zoran Božić. Osebno je izbirala mlade moške in ukazovala partizanom, da jih koljejo, z nožem in žlicami izpraskajo oči, režejo ušesa, nosove in spolne organe ter nato v prazne očesne jamice zatlačijo testise (moda), v usta pa odrezane spolne ude.

Milka Planinc

Kot navaja avtor, se je komisarka pogosto razjezila na “nerodneže” med klavci, ki so spolne organe rezali od zgoraj navzdol. Po njej se je pravilni partizanski postopek kastracije začel z rezom pod moško mošnjo, s tem, da se je nož nastavil na prepono. Nato se je moški spolni ud skupaj z mošnjo odrezal z enim močnim in globokim rezom. Ena njenih najljubših specialitet so bili tako imenovani “zabiti hrvaški možgani”. Milja je živim ljudem s kladivom zabijala zidarske žeblje skozi lobanjo v možgane in po vsakem zabitem žeblju žrtev vprašala: “Sem ti končno izbila Neodvisno državo Hrvaško iz glave.” Drugo specialiteto je imenovala “slano hrvaško srce”. Po štirih močnih udarcih s sekiro v srčni predel prsnega koša v obliki štirikotnika, je že živim ljudem iztrgala srce ter ga skupaj z izvlečenimi žilami vlekla po tleh.

Pri vseh vrstah zverinstva so prednjačile tovarišice partizanke. Na žrtvah obeh spolov so ugašale cigarete in z ožarjenim železom žgale najbolj občutljive dele telesa, še posebej splovila in bradavice na prsih. Ženskam so skozi spolni organ z bajonetom izrezovale in trgale maternice, ter jih nato žrtvam tlačile v usta in jih tako dušile. Na ukaz komisarke Milje so partizanke koščke bodeče žice za vezanje rok sadistično zabijale skozi spolni organ v sečnico. Nosečnicam so z nožem parale trebuhe, trgale iz maternice nerojene otroke,” piše Zoran Božić V hrvaškem tedniku Hrvatsko slovo. Nekatere “tovarišice” so moške in ženske likvidirale tako, da so najprej vodovodno cev zabile v analno odprtino in nato skozi njo streljale. Komisarka Milja je partizanke spodbujala, da so več ženskam odrezale prsi, ki so jih posolila in nato pritiskala nazaj na amputacijske rane. Ob tem so z žičnatimi ščetkami povzročale rane na ženskih spolovilih in jih nato solile. Vsak zverinski postopek je bil pospremljen z javnim odobravanjem in kanibalskim navdušenjem zločincev.

Priča tem pokolom je bil, zanimivo, tudi oče nekdanjega hrvaškega premierja Iva Sanaderja, ki je po naključju preživel poboj kot vojak oboroženih sil NDH, ker ga je partizan iz njegove domovine v zadnjem trenutku potegnil iz kolone smrti v Kočevskem Rogu.

To so bili zločini, ki niso bili nikoli obravnavani in za njih ni nihče odgovarjal. O tem se ni govorilo, niti pisalo. In tisti, ki danes slavijo, smrt fašizmu in svobodo narodu, se kdaj vprašajo koliko nedolžnih Slovencev so pobili partizani? Koliko ljudi je umrlo po nedolžnem, koliko otrok in žena?

The post Kako je Milka Planinc živim ljudem s kladivom zabijala žeblje v glavo? appeared first on e-Maribor.

Kako so partizani mučili ljudi na Teharjih! Pričevanje!

Sun, 30 Jan 2022 11:38:29 +0000

Teharje, kraj nesrečnega imena. Potopljeno taborišče mučenja in smrti. Kaj so z ljudmi počeli partizani, komunisti? Grozljivo in vredno vsake obsodbe. Preberite!

Pričevanje o mučenju ki so ga zganjali partizani

Kaj je o Teharjih povedal Ivan Korošec, eden od na srečo preživelih ubežnikov iz teharskega taborišča. Vlak je zjutraj ustavil na celjski postaji. Komunisti, ki so nas čakali, so zagnali huronski krik in udarjali po vagonih, da nam je ledenela kri. Ko so odpirali zapahe vagonov, so stali pred vrati v dveh vrstah, udarjali po nas s koli, palicami, opasači. Preklinjali so nas, Boga in Mater Božjo. Partizan je zavpil: »Poveljnik bataljona naprej!« Naprej je stopil stotnik Rihard – Ice. Partizani so se zapodili vanj kot razdražene ose. Zbili so ga na tla. Udarjali, brcali in mu trgali uniformo. Čez čas sta ga dva ujetnika dvignila in ga podpirala, da je stal. »Oficirji naprej,« se je spet drl rdeči proletarec. Ker se niso javljali oficirji, je šel partizan ob vrsti in izbiral fante, katere se mu je zdelo. Bili smo sužnji, ki smo se morali obtoževati. »Mi smo bela garda, izdajalci in morilci slovenskega naroda!«

Taki, okrvavljeni, raztrgani, umazani, smo krenili po dolgi bukovžlanski cesti skozi mesto in naprej v smeri za Teharje. S konji so se zagnali v nas. »Lezi in poljubi slovensko zemljo, ki si jo izdal,« so kričali. Da bi vsaj kje bila luža vode, posrkali bi še mokro kamenje, pa je ni bilo. Iz vrste se je utrgala mlada mamica z dojenčkom in stekla po polju. »Stoj, stoj!« so se drli stražarji. Z rafalom so podrli oba.

Ko so nas prignali do vrat taborišča Teharje, smo morali odložiti prtljago, denar, prstane, verižice, ure. »Kdor bo imel najmanjšo smet, bo ustreljen!« je grozil rdeči vojak. Oficirje so nagnali v »bunker« – mesarsko skladišče z močnimi kavlji, na katere so obešali zvezane. Blizu taborišča je bila stavba za požrtije in pornoorgije partizanskih veljakov, kjer so izrabljali naša dekleta in mlade žene do onemoglosti, nato pa jih pobili. Le včasih so jih prignali nazaj v taborišče. Neke noči že proti jutru so prignali dekleta, ki so jokala in obtoževala. Ena med njimi pa je histerično kričala. Ko so prišli do barake, je udarjala z rokami in glavo ob deske. »Milan, Milan,« je klicala svojega fanta, »pomagaj.« Milan pa je visel obešen na kavljih.

Pogled v notranjost je bil grozen. Ujetniki so viseli na kljukah, zvezanih rok, nekateri so se zvijali, zdihovanje in jamranje je segalo v dušo. Partizani so jim pljuvali v obraz in jih žgali s cigaretami. Partizanke so jim zarezale zvezde na lica in čelo.

[color-box color=”yellow”] Od groznega prizora smo okameneli, zunaj pa zagledamo partizana, ki je z bičem podil višjega narednika Lojza Makovca. Skozi ušesa je imel prebodeno z žico, ki je bila partizanu za uzdo.[/color-box]

Proti poldnevu so privedli iz bunkerja skupino obvezanih častnikov. Težko jih je bilo prepoznati, a vendar: nadporočnik Kavčič, stotnik Rihar, poročnik Mušič in še nekaj. Krvava lica in čela so bila zabuhla in nepokrita. Stali so na vročem soncu do popoldneva, nato pa so jih odvedli za barako. – Dolg rafal je odjeknil od boršta. Obstali smo. »Bog jim daj večni mir!« Riharja pa so razčetverili s konji.

Pripoved, kjer nam zastane dih! Pripoved o komunističnem nasilju nad slovenskim narodom, brez sodišč, brez sodbe. Mučenje, ubijanje. Naj se Teharje ne ponovijo nikoli več. Tako nam Bog pomagaj!

(vir: časnik)

Preberite tudi:

Celotni seznam znanih udbašev v Sloveniji!

The post Kako so partizani mučili ljudi na Teharjih! Pričevanje! appeared first on e-Maribor.

Kako so se partizani izživljali nad otroci, ki so jih pokradli staršem?

Sun, 31 Oct 2021 16:46:45 +0000

Po koncu druge svetovne vojne, se je izkazalo, da partizani v svojih metodah mučenja in pobijanja niso veliko zaostajali za nacisti. Še posebej je žalostna zgodba otrok, ki so jih enostavno pokradli staršem.

Kruta zgodba otrok, katerih starše so pomorili partizani

Otroci domobrancev so v vojni še posebej nastradali. Ne krivi in ne dolžni. Partizani so jih potem, ko so jih enostavno ukradli staršem odpeljali na Petriček, kjer so se navajali na življenje brez staršev. To je bilo posestvo na desnem bregu reke Savinje, nekaj kilometrov oddaljeno od Celja, je ležalo na vzpetini, ki se je dvigala osemdeset metrov nad reko Savinjo. Mimo je vodila makadamska cesta iz Celja, ki se je dobrih
sto metrov pred posestvom začela vzpenjati in se tam tudi razcepila. Levi krak ceste je vodil dom bližnjih višje ležečih kmetij, ravni krak pa je peljal naravnost skozi velik zidan obok.

Kako so partizani delali z otroci, 1. del pic.twitter.com/xHQ2vx4N5F

— Gibanje v podporo vladi Janeza Janše (@VPodporo) October 31, 2021

Zanje je skrbela partizanka Tjaša, zaradi svoje krutosti imenovana tudi Črna vdova. Otroke so pozimi zaradi nevzdržnih razmer na Petričku razselili po različnih domovih, tudi v Štigerjevo vilo. Nekatere so posvojile tuje družine, sorodniki, nekateri so si življenje ustvarili sami. Nekateri so pomrli kar na Petričku, nekaj otrok pa so enostavno pobili.

Otroci so se izkrcali ob vznožju hriba in pot do posestva nadaljevali peš. Starejše deklice so bile zadolžene za dojenčke in majhne otroke, ki niso hodili. Dečki pa so nosili prtljago; plenice in cule z garderobo. Ko so prišli do posestva, jih je tam čakala partizanka in jih sprejela.46

Partizani so staršem enostavno pokradli otroke pic.twitter.com/72ILB9T7tL

— Gibanje v podporo vladi Janeza Janše (@VPodporo) October 31, 2021

Komisarka Tjaša oziroma zaradi svoje krutosti poimenovana Črna vdova je bila politična komisarka in poveljnica vzgojnega doma ter vseh partizanov, ki so stražili otroke. Z otroki in partizani je ravnala brez spoštovanja in strahu, jih kaznovala z bičem ali psovkami. Že ob prihodu je otroke nagovorila z ostrimi besedami, jih ponižala in jih prisilila na spreobrnitev k socialistični družbi. Otroci so jo morali ubogati, v nasprotnem primeru so za pankrte, izdajalsko belogardistično in domobransko bando, izrodke, ničvredneže …, kot jih je poimenovala, sledile kazni. Te so sledile že, če je bila namesto tovarišice poklicana z nazivom učiteljice. Najmilejša kazen so bili udarci z bičem. Naslednja kazen je bila zaprtje otrok v svinjak ali bunker oziroma silos, ki je nekoč služil za shranjevanje žita. Nahajal se je nekaj metrov pod zemljo. V njega so otroci splezali po lestvi, ki jo je za tem Črna vdova dvignila in jim s tem onemogočila pobeg iz njega. Za ležanje ali spanje je bila na tleh deska, v njem pa je smrdelo po blatu in urinu.

Sramota, kaj so partizani dajali ukradenim otrokom za hrano pic.twitter.com/STaqLIaQsu

— Gibanje v podporo vladi Janeza Janše (@VPodporo) October 31, 2021

Hrano so dobili v konzervi, pripeti na vrvico. Ponoči je bilo v silosu mrzlo, ko pa je padel pritisk, je v njem še bolj smrdelo.51 Otroci so lahko bili zaprti tudi v komori za sušenje mesa, to je bila lesena kletka nad kuhinjo, ki ni imela več kot tri metre prostornine.52 Črna vdova je s svojim obnašanjem otrokom neprestano dajala vedeti, kako nepomembni so in jih je pripravila na zaničevanje, ki so ga otroci s Petrička še več let občutili. Še danes ti otroci ne vedo, kdo je bila pravzaprav ta Črna vdova.

Kaj je najbolj kruta partizanka počela s tujimi otroci? pic.twitter.com/RmHymGj5bB

— Gibanje v podporo vladi Janeza Janše (@VPodporo) October 31, 2021

Starše teh otrok so partizani večinoma pobili. Otroke, kateri so zdržali ves teror so razselili, tiste, ki niso zmogli pa so pobili. In medtem, ko se bodo v teh dnevih ponosni nasledniki zveze komunistov klanjali klavcem slovenskega naroda, se spomnimo teh nedolžnih otrok in njihovih staršev, kateri so morali umreti, pa čeprav so bili nekateri tudi domobranci.

SLAVA VSEM UMRLIM STARŠEM IN OTROKOM ZARADI KOMUNISTIČNEGA NASILJA!

PO DOKUMENTARNEM FILMU OTROCI S PETRIČKA IN KNJIGI OD TRPLJENJA DO KAMENJA, VIDEO RTV SLO / TWITTER

The post Kako so se partizani izživljali nad otroci, ki so jih pokradli staršem? appeared first on e-Maribor.

Čustven zapis Janeza Janše. Kako so mučili njegovega očeta.

Fri, 14 May 2021 12:17:59 +0000

13. maja 1927 se je materi Mariji in očetu Blažu v hiši št. 13 na Setniku pri Polhovem Gradcu rodil Janez Janša, oče sedanjega predsednika vlade. kaj vse je moral preživeti, komu vse se je moral odpovedati in kako je preživel. To je zapis sina Janeza Janše.

Zapis Janeza Janše, o svojem o svojem očetu

Najlepše je bilo ob nedeljah, ko so bili popoldnevi po nedeljski maši in kosilu prosti za druženje z vrstniki iz vasi. Včasih so bili zanimivi tudi večeri. Kadar so dobili kak obisk, je oče pripovedoval o svojih doživetjih v prvi svetovni vojni. Bil je vojak na ruski fronti. Vojne ni maral. Kdor je živ prišel iz jarkov prve svetovne morije, je bil zaznamovan za vedno.

[adinserter block=”3″]

Pobijanje uglednih domačih ljudi

Potem so slišali za prve novice o odporu proti Italijanom in za Osvobodilno fronto. Bilo je že spomladi 1942. Nihče v vasi ni dobro vedel, kaj Osvobodilna fronta pravzaprav je. Sprva so večinoma menili, da če je proti Italijanom, potem bo že nekaj dobrega. Potem pa so prišle tudi novice o pobojih uglednih domačih ljudi. Njih niso pobijali Italijani, ampak prav tako domačini. Ljudje so govorili, da to počne Komunistična partija. Kaj to je za ena reč, odraščajoči fantiči niso vedeli. Le strah se je naselil tudi vanje in tako kot starši so se začeli pogovarjati šepetaje. Zvečer so zaklepali vrata. Tako pred tujo kot pred domačo govorico.

Komunisti so sanjali o Sovjetski republiki

[adinserter block=”3″]

Na silo mobiliziran Janez Janša

Janšo zalotili in aretirali

Pobegnil iz zapora

Janezu zapor ni dišal. Vseskozi je oprezal za priložnostjo, da bi pobegnil. Z sojetnikom Malovrh Andrejem, ki je bil doma iz istega konca, sta naredila načrt. 6. decembra 1944, na Miklavžev večer, je Janez v prvem mraku skrivaj prislonil lestev na zunanji zid, Andrej pa se je še podnevi skril na stranišču. Ko se je mrak zgostil, sta prisluhnila glasovom stražarjev. Na vrhu grajskega stolpa je bila nemška straža. Po glasovih sodeč so igrali karte. Splezala sta po lestvi in skozi lino na grajskem stolpu dotipala strelovod. Po njem sta se spustila na grajsko pobočje. Janez si je med spuščanjem zaščitil roke s kapo, drugače bi mu jih jeklenica ožgala do kosti.

Janez so odpeljali v Dachau

Sredi molitve je poropotalo po vratih. Bila je domobranska patrulja. Vedeli so, da je ob takih večerih največ verjetnosti, da ga zalotijo doma in niso se motili. Odpeljali so ga v Polhov Gradec, od tam pa nazaj v zapor na Ljubljanskem gradu, kjer je čakal na obravnavo na sodišču. Videlo se je, da se bliža konec vojne, zato so bili postopki bolj hitri in včasih površni. Kljub vsemu pa je nekakšen pravni red še vedno veljal. Očitati mu niso mogli nič drugega kot beg iz zapora in prejšnje zanemarjanje stražarske službe. Pričakoval je, da ga bodo v najboljšem primeru vtaknili nazaj v postojanko v Polhovem Gradcu, v najslabšem pa obdržali v zaporu na gradu.

[adinserter block=”3″]

Prvega marca 1945 ga je jetniški transport odpeljal proti Nemčiji. Razporejen je bil v podružnico Dachaua blizu Hamburga, kjer so taboriščniki gradili podzemno tovarno. Delo je bilo težaško. Za nepolnoletne taboriščnike še posebej. Na srečo ni trajalo dolgo. Takoj, ko so domači izvedeli za sodbo, so napisali prošnjo za pomilostitev. Spet je pomagal polhograjski župnik. Prošnji je bilo ugodeno. Iz taborišča so ga poslali nazaj v Slovenijo in 17. aprila 1945 se je spet znašel v domobranski postojanki v Polhovem Gradcu. Tam je dočakal konec vojne in dva tedna po vrnitvi iz Nemčije je bil skupaj z drugimi iz postojanke spet na poti v smer, iz katere se je komaj vrnil.

Jame za ubežnike so že skopane

Na Vetrinjskem polju je ostal do konca maja. Angleži, ki so stražili vetrinjsko taborišče, so začeli slovenske domobrance vračati nazaj v Jugoslavijo, rekoč, da jih premeščajo v Italijo. Transport, v katerem je bil tudi Janez, je odpeljal med zadnjimi. Na železniški postaji v Podrožci so čakali na vlak v ograjenem prostoru. Med čakanjem se jim je približal neznanec in jih začel svariti, češ da jih vračajo v Jugoslavijo, kjer jih bodo vse pobili. Niso mu verjeli. Ozmerjali so ga z lažnivcem in ga napodili stran.

Partizani so kradli in pretepali

Poklicali so Janezovo ime

Neke noči, bilo je najbrž okrog tretjega julija, so poklicali tudi Janezovo ime. Vesel je stopil na hodnik, misleč, da je nečloveških muk konec. Ni si mogel predstavljati, da obstaja še kaj hujšega kot neznosno trpljenje v prenatrpani jetniški sobi. Komaj je stopil na hodnik, je že dobil brco. Pravo razočaranje pa ga je čakalo takoj pod stopnicami. Skupaj z drugimi poklicanimi so ga odgnali v spodnje prostore. Nobenega zaslišanja, le brce in udarci, tokrat še posebej surovi. Nobenih vprašanj. Pa tudi nobenega upiranja. Po dva in dva so skupaj zvezali z žico in jih zmetali na kamione. Kamioni so odpeljali na železniško postajo in tam so jih natlačili v živinske vagone ter zapahnili vrata. Železniška kompozicija je potegnila proti Kočevju. V njegovem vagonu je kljub pretepenim obrazom spoznal nekaj fantov iz okolice Polhovega Gradca, ki so skupaj z njim potovali smrti naproti. Lebnovega in Jurjevega s Praproč, pa Cujevega iz Briš. V vagonu je opazil tudi Toneta Plestenjaka, moža mamine sestre, ki je bil med starejšimi. Doma je za njim jokalo enajst otrok. Vlak je vozil počasi in morda bi se dalo pobegniti, če bi bilo v komu še kaj moči. Pa tudi vedeli niso, kam jih peljejo. Njihove misli so bile kljub vsemu še daleč od najhujšega.

Kolona poslana proti smrti

[color-box color=”yellow”] Večina mladoletnih okostnjakov se je že proti večeru 4. julija 1945 le privlekla do cilja. Za kakih dvanajst kilometrov poti od kočevske železniške postaje so porabili cel dan. Med potjo so jih skupaj s poslednjimi življenskimi močmi počasi zapuščali zadnji upi. Na cilju sta jih čakala BREZNO IN SMRT.[/color-box]

[adinserter block=”3″]

Izkopal se je iz mrtvih in živih teles

Potem je počasi vse potihnilo. Globel se je vmes dodobra napolnila s človeškimi telesi. Od vrha kupa trupel pa do zunanjega roba brezna je bilo le nekaj metrov. Janez je zagledal na pol podrto mlado bukovo ali gabrovo drevo, ki je viselo čez rob. Počasi je splezal čez trupla in se oprijel drevesa. Po njem je dosegel rob in se razgledal. Bila je noč. Izgubiti ni mogel ničesar. Bolje milostni strel kot pa počasno umiranje med stotinami trupel. Toda na robu ni bilo nikogar. Nekoliko stran je gorel ogenj in očitno so bili stražarji zbrani okoli njega. Odplazil se je v smer, nasprotno od tiste, v kateri je gorel ogenj. “Samo stran od pekla”, mu je kljuvalo v mislih. Po kakih sto metrih se je prenehal plaziti in je opotekajoče stekel. Nagonsko je izbiral smer. Toda roški gozdovi so prostrani in začel je bloditi. Čez dan je skušal prisluhniti, če bo kje slišal zvonove ali kak drug šum civilizacije, ki si ga je želel in ga je bilo obenem strah. Groza iz kraškega brezna, strnjena v stokajočih glasovih in hropenju stotine pomorjenih, je še vedno visela na njem. Žvečil je koreninice in pil vodo iz mlakuž.

[color-box color=”yellow”] Končno se je prebil na rob gozda. V dolini je zagledal vas, cesto in železnico. Zdelo se mu je, da pelje od Kočevja proti Ljubljani. Skril se je nazaj v goščavo in počakal noči, ko je spet nadaljeval pot. Želel si je domov, vendar ni bil prepričan, da hodi v pravi smer[/color-box]i.

Zagledal je cerkev z dvema zvonikoma

Odpeljali so ga v Šentvid v t.i. Škofove zavode

Bilo je nekaj dni kasneje, ko se je znašel natančno v isti sobi, iz katere so ga poklicali tretjega julija. Dolge dni je trajala kalvarija in kazalo je, da se bo spet ponovila. Sojetniki, kolikor jih je še ostalo in ki so ga poznali od prej, so spraševali, kje je bil ves ta čas. Odgovarjal je, da so ga zasliševali in da je bil vmes zaprt v drugih prostorih. Preden so ga vtaknili v jetniško sobo so ga spet popisali in samo čakal je, da bo slej ali prej nekdo od stražarjev ali višjih ugotovil, da je že bil na nekem seznamu in da bi moral pravzaprav trohneti v kraškem breznu v Rogu

7. avgusta so ga izpustili

Strah je bil globoko vraščen v dan in v noč.

Življenje je teklo naprej in na spomine je počasi legala pozaba. O vojnih časih ni bilo dovoljeno govoriti objektivno, zato je večina molčala. Strah je bil globoko vraščen v dan in v noč. Potem pa ga je sredi petdesetih let pot slučajno zanesla v Dobrepoljsko kotlino in Ponikve. Spomin se je živo prebudil. Poiskal je hišo, v katero se je zatekel pred desetimi leti. Bila je še prav taka kot takrat. Naletel je na ženski, ki sta se prav jasno spominjali živega mrliča, ki je napol gol, ves krvav in umazan prosil za hrano. Prepoznali sta ga.

Oče otrokom zaupal zgodbo pozorno in postopoma

Se nadaljuje…

Vir: Janez Janša, Okopi, Mladinska knjiga 1994, slika: Arhiv NSZ,

M.G.

Sledi drugi del….

The post Čustven zapis Janeza Janše. Kako so mučili njegovega očeta. appeared first on e-Maribor.