Danes bi moral biti praznik. Nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, a ga je socialistična Golobova vlada izbrisala. A spomina ne more izbrisati nihče. Niti s sovraštvom okužena levica, niti tisti, ki jim samostojna Slovenija ni bila intimna opcija.

A spomin na sramotno dejanje Golobove vlade, ki je ukinila ta praznik ostaja. Datum je bil izbran v spomin na 17. maj 1942, ko se je zgodil prvi množični pomor slovenskih civilistov s strani komunistov, ko so partizani v soteski Iške umorili 53 oseb, povečini slovenske Rome. A je praznik, socialistična in avtokratska Golobova vlada 16. maja 2023, brez obrazložitve ukinila. V simbolnem smislu ukinitev praznika lahko dojemamo kot omalovaževanje žrtev, saj je s tem dejanjem izginilo državno priznanje njihovega trpljenja.

Huda jama, najbolj nagnusni komunistični zločin!

Samostojna Republika Slovenija vedenja o razsežnosti komunističnega nasilja kot tudi občutljivosti do žrtev in preganjanih ni zmogla v zadostni meri vnesti v kolektivno zavest, zato je tudi odnos do žrtev komunističnega totalitarizma še vedno ali celo čedalje bolj nepieteten!

Slovenska zemlja je prepojena s krvjo žrtev povojnega revolucionarnega nasilja, rane preteklosti pa še vedno krvavijo. Narodne sprave, ki bi po osmih desetletjih spet povezala slovenski narod, še kar ni. Izvensodni povojni poboji preko 15.000 slovenskih mož in sinov so zločin, ki ne zastara. A žrtve še po 80-ih letih čakajo na kraj večnega počitka. Pravica do njihovega groba je naloga, ki smo jo dolžni našim prednikom in tudi našim zanamcem.

Zato nas je vse, še posebej pa svojce žrtev, razočarala, razžalostila in prizadela nedavna poteza predsednice države, ki je ZZB za vrednote NOB odlikovala z zlatim redom za zasluge. Njeno dejanje boleče razdvaja in po nepotrebnem razplamteva čustva.

Na današnji dan se združeni v mislih in molitvi spominjamo kalvarije slovenskega naroda izpred 80 let in prosimo, da njene žrtve najdejo večni mir v nebesih. Spominjamo se očetov, mater, bratov, sester, otrok – ljudi, ki so živeli med nami, a so izginili v breznih, taboriščih, zaporih ali preprosto v tišini. Njihova edina “krivda” je bila, da so razmišljali drugače, da so želeli svobodo, da so spoštovali svojo vero, ali da so ohranili zvestobo lastni vesti.

Partizansko morišče v breznu v Krimski jami

Za mnoge od teh ljudi ni groba, ni spomenika, ni zapisa v zgodovinskih knjigah. A danes stojimo tukaj, da izrečemo tisto, kar jim je bilo odvzeto: resnico, priznanje in spoštovanje.

“Naš pisni prispevek ni zato, da bi obsojali, temveč zato, da bi se spomnili. Da bi kot družba priznali trpljenje, se poklonili spominu in jasno rekli: To se ne sme nikoli več ponoviti. Brez resnice ni pravične prihodnosti. Brez spomina ni narodne sprave. Žrtve si zaslužijo naš glas –zato mi govorimo v njihovem imenu. Naj bo ta dan opomin in zaveza, da bomo kot narod gradili družbo, v kateri bo vsako človeško življenje spoštovano, vsaka pravica varovana, in vsaka zgodovina – tudi boleča – priznana.” So zapisali v krščanskem forumu SDS.

Nasilje v prenesenem pomenu besede se nad lastnim ljudstvom, na žalost nadaljuje tudi v današnjem času, kar dokazuje tudi oblastna aroganca ukinitve dneva spomina na njegov predvečer, zmerjanje, žaljenje in grožnje levičarjev. 

V luči praznika bomo danes objavili prispevek o človeku, ki je bil najbolj odgovoren za poboje številnih Slovencev, Borisa Kidriča. Naj se kaj takega nikoli več ne zgodi.

The post Danes je dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Praznik, ki ga je levičarska vlada izbrisala appeared first on e-Maribor.