Na dan, ko se je odvila dražgoška proslava je prav, da zopet spomnimo na zapis Franca Kavčiča, ki je zapisal vso resnico glede “slavne” bitke v Dražgošah, ki jo je spremljal na lastne oči, In to je resnica, ki jo prikrivajo komunisti že vrsto let.

Tudi tokrat se je v Dražgošah zbrala levičarska smetana, ki jim ni mar za zgodovino in jim ni mar za resnico. A tako dela levičarska elita od Roberta Goloba do Zorana Jankovića, tudi 84 let kasneje – laže!   Tu pa je izpoved Franca Kavčiča, preživelega domačina iz Dražgoš-

Ko so med drugo svetovno vojno Slovenijo razkosali okupatorji, so Nemci zasedli Štajersko in Gorenjsko, tako je pod nemško oblast prišla tudi vas Dražgoše. Pred vojno je bilo v Dražgošah 81 hiš in 444 prebivalcev, po štetju leta 1948 pa je bilo tu samo še 209 ljudi. Dražgošani so bili kmetje, gozdni delavci, oglarji in vozniki (furmani). Zaradi pridnosti vaščanov in njihove miroljubnosti je v vasi vladalo blagostanje. Vojne niso domačini niti opazili, vse dokler tja niso prišli partizani.

Cankarjev bataljon je prišel v Dražgoše v noči s 30. na 31. 12. 1941. Prišli so iz Poljanske doline čez Pozirno, Sv. Mohor (Zabrekve) in Kališe. Vas je imela zelo dobro lego za umik na Jelovico, če bi Nemci morda napadli. Snega je bilo zelo veliko, vsaj meter in pol, vendar so imeli vozniki lesa dobro utrjene poti z Jelovice. Vas je bila razpotegnjena, vendar so bile hiše na kupu, tako da so imeli partizani hrane in prenočišč dovolj. Za takratni čas so bile Dražgoše bogata vas. 

To je partizanom dišalo, saj tako ne bodo ostali ne lačni ne žejni, kajti vedno so radi kradli po vaseh. Cankarjev bataljon je prišel v Dražgoše v dveh skupinah. Glavni štab so imeli na domačiji Pr‘ birt Na pečeh. Partizani so bivali po hišah, v hlevih in sokolskem domu. Na novo leto zvečer je bil prvi miting (1. 1. 1942), drugi miting pa so organizirali 6. januarja 1942 v sokolskem domu. Glavni govornik na drugem mitingu je bil Stane Žagar, ki je govoril, da so v Dražgoški republiki tako rekoč svobodni, da so dobro oboroženi in da bodo branili Dražgošane pred Nemci. Torej nekaj, kar se nikoli ni zgodilo.

Ob začetku bojev partizanov z Nemci so domačini prosili partizane naj odidejo iz vasi, ker so Nemci premočni, da bi jih partizani lahko premagali. “Pojdite iz vasi! Jaz vem, kaj je vojska in vojna, ker sem bil v prvi svetovni vojni. Nemci tega ne bodo dopustili. Ljudje bomo nesrečni, vas pa bodo premagali ali pa se boste morali umakniti. Pripravljeni smo vam voziti hrano na Jelovico, samo pojdite iz vasi!” jih je rotil oče Franca Kavčiča.

Možje, ki so bili za to, da bi se umaknili in so vodstvo tudi prosili, da to storijo, so morali odstopiti. Tudi komandir čete, tovariš Pečnik, je menil, da se je treba umakniti iz vasi. Zato so ga kmalu odstranili iz svojih vrst. A partizani so ostali in tako zapisali smrtno obsodbo za Dražgošane. Nemci so v petek, 9. januarja 1942, ob 8. uri zjutraj najprej začeli prodirati v Dražgoše. Vas so napadali vsak dan. Vse do nedelje 11. januarja, ko so partizani klonili. Oziroma bolj rečeno pobegnili na Jelovico, domačine pa pustili v milost in nemilost Nemcem, kateri so ubili 21 ljudi. V Dražgošah je padlo sedem partizanov in 27 Nemcev. Trditev, da je padlo sto ali več Nemcev, nikakor ne drži. Vseh ranjenih Nemcev pa je bilo 14.

Nič junaškega torej, niso naredili partizani v Dražgošah. Če bi se umaknili na Jelovico, za kar so jih prosili domačini, do takega pokola domačinov zagotovo nebi prišlo. Partizani tako vas, kot so Dražgoše niso izbrali naključno. Vas so izbrali načrtno. Med partizani se je govorilo: “Take farške vasi pa res ni škoda.”

The post Dražgoše – vas potvorjene zgodovine. Tu je dražgoška resnica! appeared first on e-Maribor.

Nekatere zgodbe, ki prihajajo na plano o grozodejstvih, ki jih je počela komunistična oblast med in po vojni, so skoraj neverjetne. Ta zgodba sicer ne prihaja iz Slovenije, ampak iz avstrijske Koroške, iz Pliberka, kjer pa so po koncu vojne leta 1945, prav tako pustošili in pobijali nedolžne ljudi, slovenski partizani.

17. 5. 1945 je bila v okviru pokola v Pliberku na Spodnjem Koroškem pošastno umorjena slovenska deklica Frida Paulitsch (Pavlič). Stara je bila komaj 17 let. Bila je odločno dekle in se ni kar tako hotela pokoriti in podrediti partizanom.

Partizani, ki so bili pijani od zmage, so vsakogar, ki se jim ni pokoril mučili, preganjali, zapirali in ubili. Tudi nesrečno dekle Frido so razglasili za vohunko. In kar 42 (prav ste prebrali – dvainštirideset) partizanov jo je grozljivo mučilo in brutalno posililo. Krvoločni partizani so jo nato mučeno odpeljali v gozd in jo ubili.

A to še ni bilo dovolj- Razkosali so jo in nato skuhali ter pojedli v golažu, ki so ga postregli močno začinjenega s soljo, poprom in papriko, da se ničesar ne bi čutilo. 40 let po izginotju 17-letne hčerke Friede, za katero ni nihče vedel kje je in kje je končala, je njena mati Maria Paulitsch nekega dne prejela pismo, naslovljeno na njeno ime, brez pošiljatelja, v katerem napiše priznanje o pošastnem zločinu in umoru svoje hčere. Pismo je poslal duhovnik P. K., ki se mu je partizan, ki je osebno sodeloval pri tem gnusnem zločinu, priznal in na smrtni postelji povedal, kaj je storil.

Duhovnik sam ni poznal družine umorjene deklice, pismo pa je naključno poslal gospe Mariji zgolj zaradi istega priimka, v upanju, da se bo tako razjasnila skrivnost izginotja nesrečne deklice, ne da bi vedel, da ga pošilja prav materi mučene, posiljene in umorjene deklice, ki je svoje življenje končala na tako zverinski način.

STARA JE BILA KOMAJ 17 LET. Grozljivo jo je mučilo in brutalno posililo 42 partizanov.

17. 5. 1945 je bila v okviru pokola v Pliberku na Spodnjem Koroškem pošastno umorjena slovenska deklica Frieda Paulitsch (Pavlic). Stara je bila komaj 17 let.
Ni se hotela pokoriti in… pic.twitter.com/EPlnJef4Wi

— huda jama 1945 (@hudajama1945) August 23, 2025

Človek bi si mislil, da je že videl vrhunec vsega zla, ki si ga je človeški um sposoben zamisliti, da hujšega ni in ga ne more biti! Žal nas ta pošastni zločin, ki nam ledi kri v žilah, spominja, da zlo ne pozna meja krutosti pri komunistih.

In da je zločin še večji,  so krvoločni komunisti po vojni na partizanski spomenik vklesali ime Friede Paulitsch kot žrtev nacistov. 

Po portalu Crodex.net

The post Kako je 42 partizanov grozljivo mučilo in posililo 17-letno Frido? Po tem pa so jo še skuhali in pojedli appeared first on e-Maribor.

Na našem portalu ne molčimo, ko se gre za okrutne partizanske zločine, nad nedolžnimi ljudmi med in po drugi svetovni vojni. Tokrat pišemo o tem, kako je bil storjen zločin nad tremi mladimi dekleti, ki so jih partizani pobili, na okruten način brez slabe vesti. Olga, Rozika in Angela počivajo vsaka v svojem kraju.

Olga Kukovič je še danes zakopana v neki globeli. Roziko Verk so partizani posilili, potem je zanosila se je vrgla pod vlak. Angelo Meh pa je “vedevejevec” potolkel s kamnom in leži sredi gozda. 

Med prebivalci Planine pri Sevnici in Šentvida pri Planini je še danes živ spomin na zločin, ki so ga partizani pozno jeseni 1944 storili nad Olgo Kukovič s Planine pri Sevnici. O njenem umoru nimamo na razpolago nobenega pisnega vira. Edini vir so tako pričevanja še živečih krajanov, ki so bili žive priče zločina. Po njihovem pripovedovanju je Olga Kukovič veljala za izredno lepo dekle s svetlimi dolgimi lasmi. Pred vojno je v svojem kraju delovala v kulturnem društvu in tudi nastopala v raznih igrah. Ko je poleti 1944 na Kozjanskem nastalo t. i. osvobojeno ozemlje in ko so partizani zasedli tudi Planino pri Sevnici, je bila nad njimi celo zelo navdušena.

Mag. Štefan Tiselj iz Celja, ki je kot otrok v času vojne živel na Planini pri Sevnici, se še dobro spominja, kako je Kukovičeva njemu in drugim otrokom šivala na kape rdeče zvezde. Nekega dne, verjetno novembra 1944, pa so jo partizani aretirali in jo odpeljali v Šentvid pri Planini in jo zaprli v tamkajšnje župnišče, ki je bilo prazno, ker so Nemci župnika izselili. Tam so jo zasliševali pod obtožbo, da je nameravala partizane izdati. Dokaz naj bi bilo pismo, ki so ga našli pri njej. igrah. Po nekaj dneh zaslišanja je partizansko “sodišče”, katerega član je bil tudi učitelj iz Planine pri Sevnici J. R. z vzdevkom Žani, dekle obsodilo na smrt. Odgnali so jo v bližnjo “Farovško hosto”, jo tam v globeli ustrelili in zagrebli. Ljudje v teh krajih zgodbi o Olginem izdajstvu, s katero so morilci hoteli pred njimi opravičiti njen umor, že takrat niso verjeli in so še danes prepričani, da ji je bilo pismo, ki naj bi ga bili partizani našli pri njej, podtaknjeno z namenom, da so jo lahko obtožili izdajstva in so se je lahko znebili.

Tudi zgodba o tragični usodi Rozike Verk iz Kačjega Dola pri Rogaški Slatini je enako tragična. Partizani so na območju Sv. Petra na Medvedjem selu (danes se kraj imenuje Kristan Vrh), Kačjega Dola, Malih in Velikih Roden in Cest v letih 1944—1945 nad domačini izvajali strahovito nasilje. Poleg številnih ropov živine in drugega premoženja so zagrešili tudi razne umore. Med tistimi, ki so postali žrtve
ropanj teh zločincev, so bili tudi Verkovi iz Kačjega Dola. Njihovo domačijo so obiskali leta 1944 ponoči. Po navedbah pisnega vira so od gospodinje Rozi Verk, zahtevali 20.000 nemških mark (RM), grozili, da jo bodo obesili, če jim zahtevane vsote ne izroči, ji vzeli nekaj zlatnine, 30 kg masti, 41 olja, kakih 12 kosov pralnega mila, 4 dežnike, okrog 1.500 RM, neugotovljeno količino posteljnega perila in žepno svetilko. A jim to še ni bilo dovolj. >Spravili so še na njeno mlado hči Roziko. Hči bi morala partizanom pokazati, kje imajo v gorci meso. Ko jih je dekle pripeljalo tja, so ji storili silo, posilili so jo eden za drugim. Za pošteno in krščansko vzgojeno dekle je bil to seveda strahoten šok. Da pa bi bila zanjo tragedija še večja, je z enim od posiljevalcev tudi zanosila. Iz vsega hudega se je v kraju Podplat se je vrgla pod vlak in tako žalostno končala svoje komaj prebujajoče se življenje.

Tu pa je še zgodba o  Angeli Meh iz Šmartnega ob Paki je zgodba o komaj 14-letnem dekletu, ki je postalo žrtev partizanskega morilcev prvih dneh po koncu vojne. Med vojno je živela sama z očetom v kraju Slatine pri Šmartnem ob Paki, saj ji je mati že zgodaj umrla. K njihovi hiši so pogosto prihajali partizani. Ker je bila, čeprav še mlada, lepo dekle, so jo začeli nadlegovati. Najbolj pri tem je izstopal neki pripadnik Vojske državne varnosti (VDV), ki je na vsak način hotel, da postane njegovo dekle. To je bil verjetno razlog, da se je Angela Meh odločila partizane naznaniti Nemcem. Zaradi tega je bila aretirana in 2. novembra 1944 obsojena na prisilno delo z odvzemom prostosti. Kazen je prestajala v zimi 1944—1945. Partizanom je morala kopati jarke. Po prestani kazni se je po vojni vrnila k očetu v Slatine. Tu pa jo je poiskal prej omenjeni vedevejevec, jo s silo odvedel v bližnji gozd in jo tamkaj pobil s kamnom. Kljub hudim poškodbam na glavi je dekle preživelo in se vrnilo domov. Ko je za to izvedel morilec, se je znova vrnil in jo v gozdu pokončal s strelom. Njeni domači si njenih posmrtnih ostankov niso upali prenesti na pokopališče, tako da še danes počivajo v gozdu na kraju, kjer ji je bilo nasilno odvzeto mlado življenje.

Še dolgo bi lahko pisali o partizanskih zločinih nad dekleti. Veliko jih je bilo, preveč. In prav nihče od vseh morilcev ni bil obsojen. Zločini so žal prišli na dan mnogo prepozno.

Te zgodbe nastajajo na našem portalu, kot spomin in opomin, da ne smemo dovoliti, da se kaj takega lahko še kdaj naredi.

vir: Po pisnih virih iz revije Demokracija

The post Kako so partizani pobijali mlada dekleta na Štajerskem? appeared first on e-Maribor.

Portal Info360 je objavil poimenski seznam vseh prejemnikov borčevskih dodatkov in njihovih dedičev, ki so ga pridobili po štirih mesecih truda. Hujše, če bi to zahtevali v času komunizma.

Najmlajši borec je bil ob koncu vojne star 8 let, najmlajši svojec, ki prejema borčevsko pokojnino pa šteje 44 let.  V letu 2023 je bilo za borčevske pokojnine iz pokojninske blagajne namenjenih 6.630.496 evrov, do tega dodatka pa je bilo upravičenih 3.906 posameznikov in posameznic. V letu 2024 je starostno dodatek k pokojnini prejemalo 449 oseb, invalidski dodatek 101 borec, največ, kar 2.716 oseb pa je prejemalo družinski/vdovski dodatek k pokojnini.

Najmlajši borci so:

MATEVŽIČ FRANC, ROJEN LETA 1937

BARAGA JUSTINA, ROJENA LETA 1937

ČUFAR ANA, ROJENA LETA 1937

VEČKO ALOJZIJA ROJENA LETA 1935

HACE ANA ROJENA LETA 1934

Najmlajši uživalci družinske pokojnine so:

FLORJAČIČ ANDREJA, STARA 44 LET

KRAMAR ANTON, STAR 47 LET

CESAR DUŠA, STAR 48 LET

RAZPET DARJA, STARA 49 LET

STANTE NAJA, STARA 51 LET

ADAM BOŠTJAN, STAR 51 LET

KRAJGER PRIMOŽ, STAR 51 LET

Toliko denarja na leto pa dobijo največji uživalci družinske pokojnine

LUKAČ ANDREJA  13.882 €

ARHAR VESNA 12.824 €

ŠAVLE ANGELA 10,834 €

NEMEC MARIJA 10.262 €

MEDVED JOŽEFA 10.243€

MEDVEŠČAK VLADIMIR 9.613€

SIGULIN VERONIKA 9.249€

Med 2.716 prejemniki teh dodatkov je 5 takšnih, ki prejema skoraj tisoč evrov dodatka na mesec.

Več na Info360

The post Tu so borci, ki prejemajo najvišje borčevske dodatke. appeared first on e-Maribor.

Vladi Roberta Goloba se je popolnoma odpeljalo. Kot največja partijska političarka je v Ajdovščini, kjer so proslavljali komunistično vlado, Urška Klakočar Zupančič svarila pred delitvami in sovraštvom.

V Ajdovščini se je zgodila proslava tistih, ki imajo v glavah še vedno Jugoslavijo. Tako je predsednica državnega zbora (DZ) Urška Klakočar Zupančič, prepričana da je bila ustanovitev “prve slovenska vlade” ustanovljena leta 1945. In to (nes)miselnost prodaja nejevernim Tomažem, še leta 2025. Seveda je bila to vlada v neki drugi državi s komunističnim vodstvom  na oblasti. In to komunistično vlado je vodil človek, ki je odgovoren za tisoče medvojnih in povojnih pobojev Slovencev Boris Kidrič. In to je komunistična vlada Roberta Goloba proslavljala v Ajdovščini. 

Eden izmed najbolj znanih krvavih komunističnih ideologov je bil prav Boris Kidrič, kateremu se še danes klanjajo najbolj vidni člani stranke SD. Boris KIDRIČ, je 5. maja 1945 postal prvi predsednik slovenske komunistične vlade. Senca Edvarda Kardelja. Kot vodilni politik na Slovenskem je imel odločilno vlogo tudi pri zaključnih operacijah in čiščenju političnih nasprotnikov v Kočevskem Rogu, Teharjah, Hudi jami in še kje. Odgovoren je za, na tisoče izvensodnih pobojev. Zagotovo velja za najbolj krvavega komunističnega veljaka.

Seveda se je predsednica Klakočar Zupančič v Ajdovščino pripeljala kot princesa, s službenim avtom in ljubimcem ob sebi, ki se tokrat ni drl iz odra, ampak, se je v beli srajčki smehljal poleg nje, misleč, da se je preselil v komunistične čase? Ona pa kot Jovanka mahala ljudem.

zajem slike, Planet TV

Partijski mitologija: 5. maja 1945 je bila v Ajdovščini ustanovljena prva slovenska vlada v zgodovini, ki jo je vodil Boris Kidrič, ob Edvardu Kardelju vodilni slovenski komunist.

𝐙𝐔𝐋𝐉𝐀𝐍𝐊𝐀 𝐕𝐄𝐇𝐄𝐌𝐄𝐍𝐓𝐍𝐎 𝐏𝐑𝐈𝐒𝐄𝐆𝐀 𝐍𝐀 𝐙𝐆𝐎𝐃𝐎𝐕𝐈𝐍𝐎. 𝐒𝐋𝐄𝐃𝐍𝐉𝐀 𝐒𝐄 𝐙𝐀 𝐍𝐉𝐎 𝐙𝐀Č𝐍𝐄 𝐙 𝐍𝐀𝐒𝐓𝐎𝐏𝐎𝐌 𝐊𝐀𝐑𝐃𝐄𝐋𝐉𝐀. pic.twitter.com/UemGmXg8uV

— Dolinarjev_vnuk (@Dolinarjev_vnuk) May 3, 2025

Seveda pa sta na proslavi velikopotezno sodelovala še “Golobja” RTV in “socialistična” STA? “Davkoplačevalsko financirana STA skupaj z Vlado RS promovira komunistične skrajneže, ki so prevzeli oblast z mesarskim klanjem nedolžnih. Konec je. Moralni bankrot. Zaradi mene lahko na trg republike montiramo kip Trobca, ki zadavljeno žensko potiska v krušno peč,“ je na družbenem omrežju X zapisal politični analitik Mitja Iršič.

Davkoplačevalsko financirana @STA_agencija skupaj z @vladaRS promovira komunistične skrajneže, ki so prevzeli oblast z mesarskim klanjem nedolžnih. Konec je. Moralni bankrot. Zarad mene lahko na trg republike montiramo kip Trobca, ki zadavljeno žensko potiska v krušno peč. pic.twitter.com/j0o1uMgXD4

— Mitja Irsic (@MitjaIrsic) May 3, 2025

Imamo v Evropi še katero tako vročekrvno komunistično vlado, kot ravno v Sloveniji? 

The post Predsednica Državnega zbora tvezila laži v Ajdovščini? appeared first on e-Maribor.

Na portalu e-maribor.si, bomo mesečno objavljali najokrutnejše zločine, ki so jih zagrešili partizani in komunisti med in po drugi svetovni vojni. Za zgodovino in za zanamce. Naj se to nikoli več ne ponovi. Danes pišemo o Hudi jami!

V jami Barbara rov pri Laškem, se je po drugi svetovni vojni leta 1945 zgodil partizanski zločin nad civilisti, domobranci in vojnimi ujetniki, ki so jih takratni krvoločni partizani pobili in žive zakopali oz. zabetonirali za enajstimi pregradami v rovu. Med njimi je bilo tudi veliko žena in otrok.

Gre za jašek Barbara, globok 40 metrov in premera sedem metrov. Ljudi so po 300-metrskem predoru pripeljali na rob jaška in jih, zvezane, preprosto pahnili v globino. Lažne so informacije, ki so jih slovenski javnosti posredovali po odkritju Hude jame, naj bi bili uporabljali plin. Ljudi so žive pahnili v globino in tisti, ki so umrli zaradi padca, jim je bilo prizaneseno z nepopisnim trpljenjem. V vodoravnem jašku, tistem, ki smo ga videli na TV, so ljudi ubijali tako, da so po trije morali leči na trupla, potem pa so jih usmrtili. In tako spet naslednje tri. Skupaj je bilo v enem jarku skoraj 500 ljudi. V jaške so tako zmetali tudi okoli tri tisoč živih ljudi. Tak način usmrtitve, ki je dejansko najkrutejši način usmrtitve v drugi svetovni vojni, so uporabljali partizani, pripadniki 3. brigade slovenske divizije KNOJ.

Očividec povojnih pobojev je izjavil, da so potem, ko so Avstrici vračali ljudi, ki so po vojni hoteli pobegniti v tujino zajeli in vrnili nazaj komunistom, ki pa so tudi z nedolžnimi ljudmi, delali hujše, kot z živino.  V Barbara rov so krvoločni komunisti vozili ljudi vsak teden, vsako noč. Žrtve, med njmi so bili tako  moški, kot ženske in celo otroci, naj bi komunisti kar žive zmetali v brezna. V enem takem breznu naj bi bilo kakih 3000 žrtev. Potem pa so komunisti v ta brezna zmetali še bombe. Zatem pa, ko so jašek napolnili s trupli in še živimi ljudmi, kar zazidali. Kot je dejal očividec, naj bi tako v jaške Hude jame spravili okoli 7000 ljudi. 

Morilci, ki so morili v Hudi Jami, so pripadali so 3. brigadi slovenske divizije KNOJ. Ujetnike so v nočnih urah s tovornjaki pripeljali iz taborišča Teharje pri Celju. Tovornjaki so se ustavili nekaj sto metrov pred rudnikom, ujetnike so napotili v rov in jim pred moriščem ukazali, naj se slečejo do golega. Morali so poklekniti pred jašek, morilci so jim namerili v zatilje in jih po strelu zvrnili v jašek. Njihova oblačila in osebne dokumente so pobrali ter odnesli nazaj v taborišče, kjer so jih uničili. Ko je bil jašek poln, so morilci zadnje skupine ujetnikov ubili kar v rovu. Ena od prič pravi, da je vojak gnal po pet ali šest ujetnikov v rov. Tam so bili že mrtvi, zloženi kot polena drug na drugega in drug zraven drugega so se morali trije, ki so še čakali na smrt, s trebuhom uleči nanje. En vojak pa jih je postrelil. Nekatera trupla so bila zvezana z žico, številnim je pa bila glava povsem zdrobljena, kar kaže na to, da so bili nekateri mučeni na okruten način.

Izvajalci pobojev so bili večinoma zelo mladi, iz vrst tistih, ki so jih partizani mobilizirali tik pred koncem vojne. Tako vsaj so izpovedale maloštevilne priče, ki so bile pripravljene govoriti. Po odkritju zločina se je javljalo zmeraj več prič, starih mož, ki jih je sedaj mučila vest. Eden od stražarjev je npr. malo pred smrtjo zaupal svojemu zetu, da si ne more izbrisati podobe mladega Slovenca, ki ga je kleče prosil, naj mu prizanese zaradi njegovih dveh majhnih otrok. Roman Leljak, ki je kot prvi raziskoval zločin v Hudi jami in poskušal spraševati tudi okoliške prebivalce, navaja še nepreverjeno zgodbo o petnajstletni deklici, ki se je z begom rešila pred pokolom in nato po nesrečnem slučaju iskala zaščito pri napačnem človeku, bivšem partizanu. Ta jo je s krampom oslepil, da ne bi mogla še enkrat zbežati, in jo nato živo vrgel v jašek. 

V Hudi jami so ujetniki umirali več dni pic.twitter.com/cOtokLTBXc

— #zate (@vztrajnik) September 18, 2021

A velika partizanska skrivnost o Hudi jami, je bila v samostojni Sloveniji končno odkrita. Po skoraj osmih mesecih odstranjevanja ovir so 3. marca 2009 raziskovalci v rovu naleteli na ogromno belo gmoto, ki ji niso videli konca. Stali so pred množico še nerazpadlih trupel. Niso naleteli na prazne in posušene kosti, kakršne običajno ostanejo od človeka po 65 letih. Naleteli so na trupla, na katerih so bili vidni lasje, nohti, koža, uhlji. Bili so zlepljeni drug na drugega. Zaradi odsotnosti zraka trupla namreč niso razpadla. Izvedenci sodnomedicinske stroke so iz rova iznesli posmrtne ostanke 427 ljudi. Vsi so bili moškega spola, stari med 16 in 60 let. Pri večini so ugotovili strelne poškodbe, večinoma s streli v glavo, pri posameznih pa tudi tope poškodbe glave.

Pričevanje šoferja tovornjaka Jakoba Ugovška, kik je vozil ljudi pred Hudo jamo: Skozi tri dni je večkrat na dan vozil tovornjak s prikolico, poln zajetih domobrancev, med njimi so bili 17–18 letni fantje, iz taborišča Teharje k Hudi jami. Na tovornjakih ni bilo klopi, ljudje so bili naloženi kot drva. Ni pa bil edini voznik, vozili so še drugi trije ali štirje tovornjaki. Vse skupaj je trajalo, kot je povedal, približno tri dni, morda celo skoraj en teden. Vsak večer so peljali dvakrat do trikrat. V svojem tovornjaku s prikolico je peljal vsakokrat 30 ljudi. Od zidanega vhoda so jih potem gnali 320 metrov daleč po vhodnem rovu in nato še 150 metrov dalje do jaška. Tam so se morali sleči in se, kot se zdi, uleči k že mrtvim tovarišem, potem so jih ubili s streli v glavo. To se vidi po lobanjah, ki imajo strelne odprtine. Drugi so umrli po padcu v približno 45 metrov globok jašek. Nekateri pa so ostali živi in so bili nato živi pokopani. Pri nekaterih se vidi, da so se poskušali rešiti. Zadušili pa so se v krvi ali zaradi pomanjkanja kisika.

Po prvih zemeljskih raziskavah (sondiranjih) evidentiranih jam, protitankovskih jarkov in kraških brezen v letu 2006 so dozorele razmere tudi za raziskavo rudniškega jaška. 24. julija 2008 so rudniški reševalci prebili pregrado in naleteli na do vrha napolnjen rov z jalovino. Delo je bilo prekinjeno, že po nekaj tednih pa so delavci z ročnim izkopom in s samokolnicami začeli iznašati material v stranske rove. Dnevno so napredovali po dva metra in pol. Iznesli so 400 kubičnih metrov jalovine. Vmes so naleteli na kar enajst različnih pregrad. Najdebelejša, iz armiranega betona, je bila debela kar 1,2 m.

V temi, ko sem bil osamljen ob truplih in ko sem pobiral s tal razpadajoče dele, ki so padali z polic na tla, sem močno čutil, kot da me njihove duše prosijo, da jih pustim pri miru, naj dokončno ponovno izkrvavijo. Takšen občutek me je preganjal in me še danes preganja. Vse žrtve v Hudi Jami so pretrpele zlo na tem in onem svetu v preteklosti ter si zaslužijo grobove v sedanjosti. Drugače naše duše v prihodnosti ne bodo našle miru.”

In vsi tisti, ki še danes, 80 let po drugi svetovni vojni in 34 let po osamosvojitvi Slovenijo, še vedno častijo partizane naj se preberejo te zgodbe. Takih zgodb je še na tisoče in nikoli ne bodo pozabljene. Tudi zaradi posameznikov, kot so Roman Leljak, Ježe Dežman, Jože Možina in ostali, ter medijev, ki take zgodbe, ki so bile dolga leta zamolčane, redno pišejo in objavljajo. Za zanamca, za povrnitev resnice v zgodovino.

viri: po knjigi Huda jama Romana Leljaka, Nova Slovenska zaveza

The post Najokrutnejši zločini partizanov. Huda jama (pričevanja, video) appeared first on e-Maribor.

Že bežen pogled na leto 1942 nam pove, da je bil to čas hudega revolucionarnega terorja in neusmiljenih partizanskih represalij. Zaradi tega je postala stiska zlasti na podeželju tako huda, da so se ljudje odločili za samoobrambo. Na podeželju je bilo tako od leta 1941 še posebej hudo. Pa ne zaradi Nemcev ali Italijanov, pač pa zaradi partizanov.

Nadaljujemo z zgodbami o “krvoločnih” partizanih, ki so ubijali slovenski narod. Tistih partizanih, katere nekateri še danes častijo in slavijo. Še posebej je bil zanimiv masaker Pri Sv. Vidu nad Cerknico kjer so partizani 23. aprila 1941 ubili župana Antona Tekavca, občinskega tajnika Franca Strleta in odbornika Valentina Strleta. Ta pokol je seveda vznemiril ivso planoto. Nekaj fantov je tedaj prijelo za orožje, ki so ga skrivali še od razpada jugoslovanske vojske in odločili so se za vaške straže.

23. aprila 1941 je takratna partizanska vojska pod vodstvom Staneta Semiča Dakija, oziroma Dakijeva leteča patrulja izvedla pravi masaker na Vidovski planoti. Po osmi uri zvečer, ob mraku, so se partizani ustavili na domu župana občin a Sveti Vid, Antona Tekavca v kraju Tavžlje. Župan se je malo pred tem vrnil iz Nove vasi, pri Blokah, kamor je šel iskat propustnico od Italijanov, da bi lahko naslednji dan odpotoval v Ljubljano.

Sedel je utrujen na peč, ko so potrkali partizani. Starejšemu sinu so se partizani zdeli sumljivi in je dejal, da očeta ni doma. A so partizani vdrli hišo in župana odpeljali ven. Župan jih je vprašal kdo so in naj pridejo po dnevi in se bodo vse pogovorili. Krvoločneži so dejali, da so partizani in ga na licu mesta ustrelil. Za tem so partizani zavzeli občino in sestavili listo 120 ljudi predvidenih za streljanje.

Kar v občinski pisarni so partizani ubili še občinskega tajnika Franca Strleta in odbornika Valentina Strleta. In prav ta krvoločni zločinec, partizan Stane Semič Daki je bil celo odlikovan “zaradi posebne hrabrosti in požrtvovanja.”

Še pomnite tovariši? Tako so krvoločni partizani izbrisali z obličja zemlje župana občine Sv. Vid in njihove prebivalce. pic.twitter.com/SJYmRYl5H2

— Spletni portal e-maribor.si (@Embportal) April 22, 2025

Zaradi vsega tega so se prav na tem območju ljudje uprli partizanstvu, za katerega se je vedelo, da ga vodijo komunisti, ki imajo »upor« proti okupatorju le za krinko za revolucionarno nasilje in pohod na oblast. A slabo oboroženo prebivalstvo, se je partizanov balo, tako da poizkusi o vaških stražah niso trajali dolgo.

Pop viru: Nova zaveza

The post Kako so partizani na zverinski način ubili župana občine Sveti Vid nad Cerknico? appeared first on e-Maribor.

Partizani so v času vojne in tudi po njej zagrešili številne zločine, za katere nihče ni odgovarjal. Dejstva, ki so bila zamolčana dolga leta večkrat razkrivamo na našem portalu. V spomin in opomin, da se takšna grozodejstva nikoli več ne ponovijo.

Umor zakoncev Trontelj

10.aprila 1942 so partizani “leteče udarne patrulje” Tomšičeve brigade, ki jo je vodil Jože Kamnikar – Arti, umorili zakonca Staneta in Katarino Trontelj z Rudnika pri Ljubljani (Trontelj je bil bivši orožnik). Skupaj z Jožetom Golijem so ju odgnali na Mačkovec, kjer so jih umorili (tako piše Franci Strle v knjigi Tomšičeva brigada, prvi del, str. 252–253). Po ustnih virih, pridobljenih ob postavitvi farnih spominskih plošč na Rudniku, pa so domačini zjutraj našli zakonca Trontelj ubita nedaleč od hiše. Jožeta Golia pa so odgnali 9. septembra 1942, njegovo truplo pa po desetih dneh našli v gozdu Klen pod Molnikom popolnoma polomljeno. (Vir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996.)

Umor Milke Habič

10. aprila 1942 so vosovci na cesti v Zvezni ulici nedaleč od doma ustrelili Uršulo Zupančič (1896) iz Koroščeve ulice 8 v Zeleni jami v Ljubljani in njenega sina delavca Antona Zupančiča (1921). Vir: ZAL, LJU 630, Komunalno podjetje Žale, šk. 227, sprejemni pogrebni list št. 521, 522; Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje v Ljubljani 1941–1945, Ljubljana 2015, str. 84, 97. Umrla je tudi Milko Habič (1922) iz Zadvora pri Sostrem pri Ljubljani je 10. aprila 1942 ustrelil komunistični terenec. Pripeljal se je z motorjem in jo ustrelil na domačem dvorišču. (Vir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996.)

Umor družine Uhernik

15. aprila 1942 so partizani na Mirni postrelili Uhernikovo družino. Ta je bila doma iz Migolske Gore. Oče je družino preživljal z nedeljskim prodajanjem lecta na stojnici (bil naj bi tudi ribiški čuvaj). Terenci so ga obtožili, da izdaja Italijanom. Prvič so jih partizani skušali ubiti pozno ponoči v začetku aprila. Uhernikovi so stanovali v majhni dvoriščni sobici (hišo so kasneje podrli, tam pa je bila v 90. letih destilacija Dane). Partizani so streljali skozi vrata, vendar niso nikogar zadeli. Hčerka se je skrila v luknjo pod štedilnikom, starši pa so preživeli verjetno zato, ker so ležali na tleh in jih krogle niso dosegle. Zaradi tega so se preselili v sobico v prvem nadstropju Koračinove hiše, ki stoji v samem središču Mirne pod cerkvijo. Drugi poskus, 15. aprila, je morilcem uspel. Spet so streljali skozi zaprta vrata. Tokrat so smrtno zadeli vse tri člane družine: očeta Alojza (1897), mater Amalijo Uhernik (rojeno Turk leta 1907) in hčerko Amalijo (1927). (Vir. Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 107.)

Umorili komaj dveletno Ivanko Čuk

17. aprila 1942 so partizani v bajtici vrh klanca v Zabočevem pri Borovnici vpričo šestih otrok ubili očeta Jožeta (1900) in mater Ivano Mihelčič (1897), ki je bila noseča. (Vir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana, 1996, str. 213; Janko Maček, Borovnica 1942 – začetek državljanske vojne, Zaveza, številka 11, december 1993.)

17. aprila 1942 so partizani na Podutiški cesti 51 v Ljubljani (med Kosezami in Podutikom) ubili tri člane družine slovenskih priseljencev z Goriške: Lenarta Čuka (1900), njegovo ženo Evgenijo Čuk, roj. Kuštrin (1904), in komaj dveletno hčerko Ivanko Čuk (Vando, 1940). Lenart in Evgenija sta bila ubita ponoči v domači hiši, hčerka Vanda pa je za posledicami ran umrla zjutraj ob 6.30 uri v ljubljanski bolnišnici. (Vir. ZAL, LJU 630, Komunalno podjetje Žale, šk. 227, sprejemni pogrebni list št. 550, 551, 552; Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje v Ljubljani 1941–1945, Ljubljana 2015, str. 84, 97.)

Umorili 4 nedolžne otroke

Ponoči 22. aprila 1942 so partizani prišli v hišo Jakopinovih v Ponovi vasi pri Grosupljem (zaselek Benata). Očeta Jožeta, starega 44 let (1898), so s sekiro umorili že na hišnih vratih. Ženo Marjeto Jakopin (1905), ki je bila v visoki nosečnosti, in štiri otroke, hčerko Anico, staro sedemnajst let (1925), sina Vinka (Venclja), starega enajst let (1931) in sina Štefana, starega šest let (1936), so umorili na posteljah. (Vir: Zaveza, št. 80. marec 2011, str. 36–37; Farne spominske plošče, 1. knjiga, Ljubljana 1995, str. 202.)

Umorili družino Skopec

27. aprila 1942 so partizani na domu v Stranski vasi pri Dobrovi ugrabili tri sestre Skopec in jih umorili blizu svojega taborišča na Ključu: Marijo (1920), Ivanko (1923) in Francko (1924). Njihov “grob” je le dvajset metrov pod nekdanjim partizanskim taboriščem na Ključu. Partizani so ponje prišli zvečer 27. aprila 1942, naslednji dan pa so jih v taborišču ustrelili. Njihova “krivda” je bila taka, kot je bila “krivda” večine žrtev komunistične revolucije takrat: “sodelovale so z okupatorjem”. Da bi bila tragedija Skopčeve družine še večja, so leta 1945 ustrelili še brata, verjetno nekje pri Hrastniku. (Vir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 215.)

27. aprila 1942 so partizani na domu v Stranski vasi pri Dobrovi ugrabili tri sestre Skopec in jih umorili blizu svojega taborišča na Ključu: 22 letno Marijo ,
19 letno Ivanko in 18 letno Francko. Njihov “grob” je le dvajset metrov pod nekdanjim partizanskim taboriščem na… pic.twitter.com/z1k8fPPqzR

— huda jama 45 (@DrustvoHudajama) November 22, 2024

Krvavi 6. maj 1942. Morilski partizani so jim prerezali vratove 

6. maja 1942 so partizani ugrabili Zavodnikovo družino z Bistrice pri Mokronogu. Očeta Antona (1884), mater Terezijo Zavodnik (1880) in hčer Jožefo (1911) so ubili nekje v gozdu proti Trebelnemu (domnevno v Blatnem klancu za Debencem). Sin Anton je ušel naravnost izpred morilskega noža. Žrtvam so namreč prerezali vratove. 10. maja so jih pokopali na šentruperškem pokopališču. (ir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 107.)

Istega dne leta 1942 so partizani ponoči prišli v Podklanec pri Žireh in z doma odgnali 24-letno Frančiško Mravlje (1923). Nedaleč od doma so jo ustrelili in pustili ležati na cesti. (Vir: Janko Maček, Rovte v viharju vojne in revolucije, Ljubljana, 2003, str. 22). v Velikem Kalu pri Mirni Peči pa so istega dne ugrabili Frančiško Dremelj (1909), mater dveh otrok, in jo umorili v Šentjurski gori. (Vir: Anton Pust, Da bi se jih spominjali, Mirna Peč 1999, str. 116.)

Umor dveh mladih deklet

V Šentvidu pri Stični so partizani začeli z ubijanjem 13. maja 1942, ko so umorili štiri ljudi. Zvečer so vpričo žene kar v domači hiši ustrelili moža in očeta Franca Hrena, mizarja in uglednega vaškega odbornika ter poverjenika za versko časopisje. Sinova Franceta, 18-letnega študenta in 16-letnega Stanka so odgnali in ubili neznano kje. Isto noč so odgnali tudi še ne dvajset let staro Marijo Urbančič (1922), ki je bila zaposlena na občini Šentvid. Čez tri mesece so partizani spet prišli in za Marijo zahtevali obleko, vendar so njeno truplo hitro za tem odkrili le pol kilometra od doma in jo 13. oktobra pokopali. Blizu domače vasi Podboršt so partizani ustrelili tudi 19-letno Marijo Omahen (1923). (Vir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 200.)

Za Binkošte ubili tri mlada dekleta

Na binkoštno soboto 23. maja zvečer so partizani prišli na Rašico. Iskali so župana Paternosta, trgovca Tomažina in njegovega sina Poldeta. Niso jih našli, saj so že vedeli, da so na seznamu ne­zaželenih, zato niso spali doma. Dobili pa so doma dekleta, za katera so pravili, da imajo zveze z Italijani. Ustrelili so tri od njih: Kristino (Justino) Jaklič (1921), Marijo Musta­var (1921) in Marijo (Ano) Prijatelj (1926), ki je bila stara ko­maj 17 let. (Vir: Janko Maček, Velike Lašče v ognju vojne in revolucije, Zaveza, številka 7, december 1992; Velikolaški in škocjanski holokavst, Velike Lašče 1999, str. 180.)

Dveletna hči zgorela v hiši

V noči na 1. avgust 1942 so partizani požgali osem domačij pri Šentjoštu in na domovih ubili Franca Bradeška in ženo Ivano, starša petih otrok, najmlajši je bil star samo šest tednov, ter Alojzija Jesenovca in ženo Ivano, dveletna hči Ljudmila je zgorela v hiši, katero so po umoru zažgali partizani. (vir: Reporter)

Po viru: Demokracija

The post V spomin in opomin! To so najbolj nagnusni partizanski umori otrok, žensk in celih družin. appeared first on e-Maribor.

Slovenske premožne družine so bile v času lomastenja partizanov večkrat tarča dobesednih mučenj, pobojev, šikaniranja in kraj, ki so se praktično dogajale po celi Sloveniji.

2. septembra 1905 se je na Reki rodila Ksenija Gorup pl. Slavinjska, poročena Hribar, slovenska pilotka in graščakinja na gradu Strmol. Rodila se je v premožno družino kot vnukinja enega najbogatejših Slovencev vseh časov, Josipa Gorupa pl. Slavinjskega.

Leta 1926 se je poročila z Radom Hribarjem iz še ene ugledne slovenske meščanske rodbine. Tik pred drugo svetovno vojno spet zaživela skupaj na dvorcu Strmol, ki ga je Rado kupil leta 1936. Tam sta živela tudi med nemško zasedbo Gorenjske in med njo rešila življenje marsikateremu Slovencu. A to seveda ne šteje nič. Še posebej v očeh krvoločnih partizanov, ki so že takrat hlastali za bogastvom.

Skupina partizanov Gorenjskega odreda, prav tako nasilnežev, je 4. januarja 1944 na gradu Strmol ugrabila Rada Hribarja in njegovo ženo Ksenijo. Njuna pot v nasilno smrt je ovita v tančico skrivnosti in govoric. Čez Možjanco in Preddvor so ju prignali do cerkve sv. Miklavža nad Mačami. Tu naj bi ju mučili. Ksenijo naj bi posiljevali.

Ker je bilo na začetku januarja, sredi zime, so si verjetno pomagali s cerkvijo sv. Miklavža. Tako se je Ksenija lahko zazrla v oči sv. Uršule, ki jo je moška pohota ubila pol stoletja pred tem. 

Zakonca Rada in Ksenijo Hribar je kasneje “umorila ” še okrožna komisija Varnostnoobveščevalne službe za okrožje Kranj. Zakaj? Ker sta bila bogata in ker sta imela veliko nepremičnine? Po vojni je komunistično sodišče namreč take ljudi, ki so imeli bogastvo »obsodilo« na stalinističnih sodnih procesih, družinska podjetja in premoženje pa je režim zaplenil. Zato je pri komunističnih umorih in besedičenju o »narodnih izdajalcih« tudi šlo: za krajo premoženja ljudem. Zakaj so umorjenega Hribarja »obsodili« šele 11. januarja 1947, s čimer so mu tudi »pravno« odvzeli premoženje? Zato, ker so mu ga v resnici odvzeli (ukradli) že takoj po koncu vojne.

The post Kako so partizanski nasilneži umorili ugledno družino Hribar, lastnike gradu Strmol? appeared first on e-Maribor.

Radikalni poslanec Gibanja Svoboda Lenart Žavbi si je s spodbujanjem nasilja na petkovi komemoraciji na Svetem Urhu prislužil poziv k odstopu. Posamezniki tudi menijo, da ima njegov stalinistični nagovor, katerega se nebi sramoval niti Stalin, kaznivega dejanja.

POZIV K ODSTOPU POSLANCA SVOBODE LENARTA ŽAVBIJA

Žalosti nas, da je en izmed najmlajših poslancev Državnega zbora na tako brutalen, nizkoten in primitiven način označil vse, ki se z njegovim mišljenjem ne strinjamo. Resnično pa so nas pretresle njegove besede, s katerimi je… pic.twitter.com/FYiezQQZrb

— SDM (@organizacijaSDM) November 2, 2024

The post SDM, poslanca Svobode Žavbija, poziva k odstopu, zaradi javnega spodbujanja k nasilju #odzivi appeared first on e-Maribor.