Kakorkoli nas nekateri prepričujejo, da je bila narodno osvobodilna borba nekaj pravičnega za slovenski narod, bolj se lahko čudimo, nekaterim še ohranjenim zapisom, ki so se ohranili do današnjih dni, na ozemlju Slovenije. Poglejte si to zloglasno odredbo spisano leta 1943.

Komunistično vodstvo si med drugo svetovno vojno ni prizadevalo zgolj za odpor proti okupatorju, temveč tudi za prevzem in utrditev politične oblasti. Osvobodilni boj in komunistična revolucija sta bila tesno prepletena procesa, ki ju ni mogoče razumeti, če enega preprosto izločimo iz zgodovinske slike. Za številne Slovence je bil boj proti okupatorju boj za svobodo in prihodnost naroda. Za komunistično vodstvo pa je vojna pomenila izključno priložnost za korenito spremembo političnega in družbenega sistema, kako se dokopati do oblasti in oblast obdržati za vsako ceni

Tisti, ki so nasprotovali revolucionarnim metodam ali komunističnemu prevzemu oblasti, so se znašli v vse bolj zaostrenih razmerah. Tisti, ki se niso strinjali s komunizmom so bili izpostavljeni pritiskom, aretacijam, zapiranju in nasilju. Vojno nasilje, revolucionarni obračuni ter poznejši povojni poboji so za seboj pustili globoke rane, ki jih slovenska družba še danes ni v celoti presegla. Komunistom z željo po oblasti je bilo vseeno koga likvidirajo. So to Ženske, otroci, ali moški v najlepših letih. Oblast je bila za njih sveta.

Razvoj OF je leta 1943 šel tako daleč v komunizme, da je narodna osvobodilna vojska zapovedala pobijati, umoriti vse prisilne mobilizirance, ki ne vedo nič o kumunizmu in ne kažejo zanj zanimanja. Podpisnik dokumenta politični komisar Fric Novak. Med vojno je deloval kot politkomisar v različnih partizanskih enotah (mdr. v Krimskem odredu). Njegovo ime se v zgodovinskih virih in javnih razpravah pogosto povezuje z medvojnimi poboji civilistov in likvidacijami, predvsem na območju Krimske jame. Bil je stric znanega slovenskega pesnika ter “rdečega” akademika Borisa A. Novaka

Odredba, ki se je ohranila do današnjih dni, zahteva, da se vse nove mobilizirance komisijsko pregleda in preveri njihovo politično prepričanje. Cilj je oblikovati 100-odstotno komunističen kader. Tiste, ki ne poznajo zgodovine komunizma ali niso primerni za takšno usmeritev, naj bi izločili. Dokument navaja, da je iz enote pobegnilo najmanj 95 odstotkov mobilizirancev, vpoklicanih do 15. decembra 1942. Hkrati izrecno ukazuje, da je treba obsojence na smrt likvidirati javno, da bi javnost izvedela za njihova dejanja. Likvidacije tistih, ki se upirajo komunističnemu režimu, pa se morajo, po ukazu izvrševati v največji tajnosti. Zagrozili so celo, da vodo izvrševalci odgovarjali za to, če bo javnost izvedela za likvidacije,

Nekateri dokumenti iz daljnega leta 1943 so se na srečo ohranili do današnjih dni, da smo lahko priča resničnemu delovanju komunističnega režima, katerega so vladajoči dolga leta prikrivali. Zloglasna odredba z dne 3. februarja 1943, je jasen dokaz, kaj so komunisti počeli s slovenskim narodom. 

vir: Huda jama 1945/ omrežje X

The post Poglejte si to zloglasno odredbo iz leta 1943, s katero so si komunisti utrdili pot na oblast appeared first on e-Maribor.

Skupnega števila mrtvih zaradi komunističnega nasilja v Sloveniji ne bomo nikoli točno vedeli. Številke se gibljejo med 50.000 in 100.000 ljudmi. Večinoma nedolžnih, tudi golorokih žensk in otrok. A niti za en zločin ni nihče odgovarjal.

Na podlagi likvidacijskih seznamov so komunisti na- silno udirali v hiše, odvajali v gozdove svoje žrtve ali pa so jih umorili kar na domu. Med temi žrtvami so bili možje, fantje, žene, dekleta, otroci in celo – dojenčki. Iz spisa o dogodkih v Robu pri Velikih Laščah, iz izjav prič iz Tuhinjske doline in od drugih krajev vidimo, da so imeli komunisti ponekod kar prave človeške klavnice, kjer so mučili in pobijali svoje žrtve. Iz vseh krajev, iz katerih imamo popisane dogodke med komunistično revolucijo, nam popolnoma zanesljive priče podajajo isto sliko, kako so komunisti pobijali po vsej deželi njim neljube osebe. Po približnih cenitvah so v Ljubljanski pokrajini pomorili nekako do jeseni 1. 1941 kakih tri tisoč oseb, da si ni bilo nikjer niti najmanjšega oboroženega odpora proti njim. Tudi kasneje so pobijali v ljudi v krajih, kjer sploh ni bilo na Vaške straže in ne Slovenskega domobranstva, kot n.pr. v Tuhinjski dolini.

Kakor v vseh komunističnih revolucijah, tako so tudi v Sloveniji (in to med tujo okupacijo!) skušali s terorjem in masovnimi umori prestrašiti prebivalstvo, da bi se ne upalo upreti komunističnemu nasilju. V komunističnem arhivu v Ljubljani so našli kartoteko karakteristik, ki so jih komunisti sestavljali, in sezname oseb, ki so bile določene za likvidacijo. V Ljubljanski pokrajini, to je v onem delu Slovenije, ki so ga zasedli Italijani in ki je štel nekako 300.000 prebivalcev, je bilo od komunistov določenih nekako 50.000 – reci in piši: petdeset tisoč – oseb za umoritev (“likvidacijo”).

Nad slovenski narod so tako od leta 1941 naprej prišli strahotni dnevi. Če kje vaščani niso dajali komunistom, kar so ti zahtevali, so jim požgali hiše, vse izropati in ljudi pobili; če so pa primorani podpirati komunistične tolpe, sta pa oba okupatorja zaradi tega izvajala strahotne represalije. Kamor se je slovenski človek obrnil, mu je grozila – smrt.

Največja znana morišča v Sloveniji:

• Kočevski Rog (okolica Kočevja):
  Ena največjih morišč, kjer je bilo v breznih in kraških jamah pobitih več deset tisoč vojnih ujetnikov in civilistov. Najbolj znana sta brezna v Rogu in okolici.

• Teharje pri Celju:
  V taborišču Teharje so zbirali zajete domobrance in civiliste, nato pa jih množično vozili na morišča (npr. Huda jama). Velja za enega največjih centrov povojnih pobojev.

• Huda jama (Barbara rov pri Laškem):
  Najbolj znano morišče, kjer so leta 2009 odkrili posmrtne ostanke več kot 1.400 ljudi, dejansko pa naj bi jih bilo več tisoč.

• Celjsko območje (Pečovnik, Teharje, Hudinja):
  Številna morišča in prikrita grobišča v okolici Celja.

• Maribor in okolica:
  Več prikritih grobišč (npr. Dobrava pri Mariboru), kjer je končalo na tisoče vojnih ujetnikov, ter na Hočkem Pohorju, kjer je bilo v brezna zmetanih in ubitih na stotine ljudi. Tudi nedolžnih domačinov.

• Ljubljana in okolica (Šentvid, Žale, Podutik):
  V vojašnicah v Šentvidu so zbirali ujetnike, ki so bili nato usmrčeni ali odpeljani drugam.

• Druga večja grobišča: pri Slovenj Gradcu, na Pohorju, v okolici Kranja, na Primorskem (npr. Bazovica pri Trstu, čeprav že zunaj današnje Slovenije).

Nikoli obsojeni, nikoli procesirani, nikoli zaprti. To so glavna imena ljudi, ki so soodgovorni za številne komunistične morije po Sloveniji.  Glavni slovenski nosilci odgovornosti so bili Boris Kidrič, Edvard Kardelj, Ivan Maček – Matija, Franc Leskošek – Luka in Mitja Ribičič.

In ko potujemo po Sloveniji imamo še danes kraje, ceste in ulice poimenovane po teh komunističnih klavcih. V Mariboru imamo tako še vedno Trg Borisa Kidriča in Kardeljevo cesto.

vir: hrvaško društvo za spomin na žrtve vojnih in povojnih zločinov (http://www.safaric-safaric.si)

The post Komunisti so načrtno uničevali kleni slovenski narod. Številke likvidacij so neverjetne. appeared first on e-Maribor.

Na portalu e-maribor.si, bomo mesečno objavljali najokrutnejše zločine, ki so jih zagrešili partizani in komunisti med in po drugi svetovni vojni. Za zgodovino in za zanamce. Naj se to nikoli več ne ponovi. Danes pišemo o Hudi jami!

V jami Barbara rov pri Laškem, se je po drugi svetovni vojni leta 1945 zgodil partizanski zločin nad civilisti, domobranci in vojnimi ujetniki, ki so jih takratni krvoločni partizani pobili in žive zakopali oz. zabetonirali za enajstimi pregradami v rovu. Med njimi je bilo tudi veliko žena in otrok.

Gre za jašek Barbara, globok 40 metrov in premera sedem metrov. Ljudi so po 300-metrskem predoru pripeljali na rob jaška in jih, zvezane, preprosto pahnili v globino. Lažne so informacije, ki so jih slovenski javnosti posredovali po odkritju Hude jame, naj bi bili uporabljali plin. Ljudi so žive pahnili v globino in tisti, ki so umrli zaradi padca, jim je bilo prizaneseno z nepopisnim trpljenjem. V vodoravnem jašku, tistem, ki smo ga videli na TV, so ljudi ubijali tako, da so po trije morali leči na trupla, potem pa so jih usmrtili. In tako spet naslednje tri. Skupaj je bilo v enem jarku skoraj 500 ljudi. V jaške so tako zmetali tudi okoli tri tisoč živih ljudi. Tak način usmrtitve, ki je dejansko najkrutejši način usmrtitve v drugi svetovni vojni, so uporabljali partizani, pripadniki 3. brigade slovenske divizije KNOJ.

Očividec povojnih pobojev je izjavil, da so potem, ko so Avstrici vračali ljudi, ki so po vojni hoteli pobegniti v tujino zajeli in vrnili nazaj komunistom, ki pa so tudi z nedolžnimi ljudmi, delali hujše, kot z živino.  V Barbara rov so krvoločni komunisti vozili ljudi vsak teden, vsako noč. Žrtve, med njmi so bili tako  moški, kot ženske in celo otroci, naj bi komunisti kar žive zmetali v brezna. V enem takem breznu naj bi bilo kakih 3000 žrtev. Potem pa so komunisti v ta brezna zmetali še bombe. Zatem pa, ko so jašek napolnili s trupli in še živimi ljudmi, kar zazidali. Kot je dejal očividec, naj bi tako v jaške Hude jame spravili okoli 7000 ljudi. 

Morilci, ki so morili v Hudi Jami, so pripadali so 3. brigadi slovenske divizije KNOJ. Ujetnike so v nočnih urah s tovornjaki pripeljali iz taborišča Teharje pri Celju. Tovornjaki so se ustavili nekaj sto metrov pred rudnikom, ujetnike so napotili v rov in jim pred moriščem ukazali, naj se slečejo do golega. Morali so poklekniti pred jašek, morilci so jim namerili v zatilje in jih po strelu zvrnili v jašek. Njihova oblačila in osebne dokumente so pobrali ter odnesli nazaj v taborišče, kjer so jih uničili. Ko je bil jašek poln, so morilci zadnje skupine ujetnikov ubili kar v rovu. Ena od prič pravi, da je vojak gnal po pet ali šest ujetnikov v rov. Tam so bili že mrtvi, zloženi kot polena drug na drugega in drug zraven drugega so se morali trije, ki so še čakali na smrt, s trebuhom uleči nanje. En vojak pa jih je postrelil. Nekatera trupla so bila zvezana z žico, številnim je pa bila glava povsem zdrobljena, kar kaže na to, da so bili nekateri mučeni na okruten način.

Izvajalci pobojev so bili večinoma zelo mladi, iz vrst tistih, ki so jih partizani mobilizirali tik pred koncem vojne. Tako vsaj so izpovedale maloštevilne priče, ki so bile pripravljene govoriti. Po odkritju zločina se je javljalo zmeraj več prič, starih mož, ki jih je sedaj mučila vest. Eden od stražarjev je npr. malo pred smrtjo zaupal svojemu zetu, da si ne more izbrisati podobe mladega Slovenca, ki ga je kleče prosil, naj mu prizanese zaradi njegovih dveh majhnih otrok. Roman Leljak, ki je kot prvi raziskoval zločin v Hudi jami in poskušal spraševati tudi okoliške prebivalce, navaja še nepreverjeno zgodbo o petnajstletni deklici, ki se je z begom rešila pred pokolom in nato po nesrečnem slučaju iskala zaščito pri napačnem človeku, bivšem partizanu. Ta jo je s krampom oslepil, da ne bi mogla še enkrat zbežati, in jo nato živo vrgel v jašek. 

V Hudi jami so ujetniki umirali več dni pic.twitter.com/cOtokLTBXc

— #zate (@vztrajnik) September 18, 2021

A velika partizanska skrivnost o Hudi jami, je bila v samostojni Sloveniji končno odkrita. Po skoraj osmih mesecih odstranjevanja ovir so 3. marca 2009 raziskovalci v rovu naleteli na ogromno belo gmoto, ki ji niso videli konca. Stali so pred množico še nerazpadlih trupel. Niso naleteli na prazne in posušene kosti, kakršne običajno ostanejo od človeka po 65 letih. Naleteli so na trupla, na katerih so bili vidni lasje, nohti, koža, uhlji. Bili so zlepljeni drug na drugega. Zaradi odsotnosti zraka trupla namreč niso razpadla. Izvedenci sodnomedicinske stroke so iz rova iznesli posmrtne ostanke 427 ljudi. Vsi so bili moškega spola, stari med 16 in 60 let. Pri večini so ugotovili strelne poškodbe, večinoma s streli v glavo, pri posameznih pa tudi tope poškodbe glave.

Pričevanje šoferja tovornjaka Jakoba Ugovška, kik je vozil ljudi pred Hudo jamo: Skozi tri dni je večkrat na dan vozil tovornjak s prikolico, poln zajetih domobrancev, med njimi so bili 17–18 letni fantje, iz taborišča Teharje k Hudi jami. Na tovornjakih ni bilo klopi, ljudje so bili naloženi kot drva. Ni pa bil edini voznik, vozili so še drugi trije ali štirje tovornjaki. Vse skupaj je trajalo, kot je povedal, približno tri dni, morda celo skoraj en teden. Vsak večer so peljali dvakrat do trikrat. V svojem tovornjaku s prikolico je peljal vsakokrat 30 ljudi. Od zidanega vhoda so jih potem gnali 320 metrov daleč po vhodnem rovu in nato še 150 metrov dalje do jaška. Tam so se morali sleči in se, kot se zdi, uleči k že mrtvim tovarišem, potem so jih ubili s streli v glavo. To se vidi po lobanjah, ki imajo strelne odprtine. Drugi so umrli po padcu v približno 45 metrov globok jašek. Nekateri pa so ostali živi in so bili nato živi pokopani. Pri nekaterih se vidi, da so se poskušali rešiti. Zadušili pa so se v krvi ali zaradi pomanjkanja kisika.

Po prvih zemeljskih raziskavah (sondiranjih) evidentiranih jam, protitankovskih jarkov in kraških brezen v letu 2006 so dozorele razmere tudi za raziskavo rudniškega jaška. 24. julija 2008 so rudniški reševalci prebili pregrado in naleteli na do vrha napolnjen rov z jalovino. Delo je bilo prekinjeno, že po nekaj tednih pa so delavci z ročnim izkopom in s samokolnicami začeli iznašati material v stranske rove. Dnevno so napredovali po dva metra in pol. Iznesli so 400 kubičnih metrov jalovine. Vmes so naleteli na kar enajst različnih pregrad. Najdebelejša, iz armiranega betona, je bila debela kar 1,2 m.

V temi, ko sem bil osamljen ob truplih in ko sem pobiral s tal razpadajoče dele, ki so padali z polic na tla, sem močno čutil, kot da me njihove duše prosijo, da jih pustim pri miru, naj dokončno ponovno izkrvavijo. Takšen občutek me je preganjal in me še danes preganja. Vse žrtve v Hudi Jami so pretrpele zlo na tem in onem svetu v preteklosti ter si zaslužijo grobove v sedanjosti. Drugače naše duše v prihodnosti ne bodo našle miru.”

In vsi tisti, ki še danes, 80 let po drugi svetovni vojni in 34 let po osamosvojitvi Slovenijo, še vedno častijo partizane naj se preberejo te zgodbe. Takih zgodb je še na tisoče in nikoli ne bodo pozabljene. Tudi zaradi posameznikov, kot so Roman Leljak, Ježe Dežman, Jože Možina in ostali, ter medijev, ki take zgodbe, ki so bile dolga leta zamolčane, redno pišejo in objavljajo. Za zanamca, za povrnitev resnice v zgodovino.

viri: po knjigi Huda jama Romana Leljaka, Nova Slovenska zaveza

The post Najokrutnejši zločini partizanov. Huda jama (pričevanja, video) appeared first on e-Maribor.

Zveza komunistov Slovenije (KPS) je bila slovenska politična stranka, ki se je zavzemala za socialistično in komunistično Slovenijo.

KPS je nastala leto dni za nastankom Zveze komunistov Jugoslavije, po boljševiški revoluciji v Rusiji na tako imenovanem združitvenem ali velikonočnem kongresu 20. do 23. aprila 1919. Pod tem režimom je v času nekdanje države, tudi na območju današnje Slovenije, umrlo na tisoče ljudi. Dolžnih ali nedolžnih, deklet in žensk, fantov in moških. Komunistični režim ni prizanašal nikomur.

V času komunističnih režimov 20. stoletja je bilo veliko množičnih pobojev. Ocene smrtnih žrtev komunizma se zelo razlikujejo, odvisno od opredelitev smrti, ki so v njih vključene.^[ Višje ocene množičnih pobojev upoštevajo zločine, ki so jih komunistične vlade storile nad civilisti, vključno z usmrtitvami, lakoto, ki so jo povzročili komunisti, in smrtmi, ki so se zgodile med prisilnimi deportacijami in zapori, ter smrtmi, ki so bile posledica prisilnega dela. Poleg množičnih pobojev so izrazi, ki se uporabljajo za opredelitev takšnih pobojev, tudi klasični uboj, zločini proti človeštvu, democid, genocid, politikid in represija.

Klanjanje članov stranke SD, zločincu Borisu Kidriču

Zločinov komunističnega režima je bilo v Sloveniji na tisoče. Krajev, kjer so bili storjeni zločini na stotine. najbolj očuvana skrivnost komunističnega režima je bila zagotovo Huda jama, rudniški rov blizu Laškega. V rovu v Hudi Jami pri Laškem so se že v začetku leta 2008 pod okriljem Komisije za urejanje vprašanj prikritih grobišč začeli postopki ugotavljanja obstoja in obsega prikritega povojnega grobišča, marca 2009 pa so preiskovalci našli na tisoče posmrtnih žrtev. Rov je v dolžini več kot sto metrov zapiralo enajst različnih pregrad z nasutim materialom.

Še danes niso raziskani vsi zločini in nihče od takratnih veljakov komunističnega režima ni bil obsojen za svoje zločine. Čeprav nekateri še vedno častijo komunistične veljake in se celo klanjajo pred njihovimi spomeniki pa je dejstvo le eno. Kot je dejal zgodovinar Jože Možina: “Komunistična partija Slovenije je bila najbolj krvoločna politična grupacija v Sloveniji!”

Če bi g. Možina lagal, bi ga že davno zaprli. Slovenci SPREGLEJTE.
Gošarji, partizani, komunisti, SD, levi, … pic.twitter.com/3VajHyDj58

— sLOVEniJAnšist (@glupfejzbuk) August 10, 2024

In bog ne daj, da se kaj takega v Sloveniji spet zgodi. 

The post Možina: Komunistična partija Slovenije je bila najbolj krvoločna politična grupacija v Sloveniji appeared first on e-Maribor.

Vojaško pokopališče za slovenske domobrance na Orlovem vrhu še vedno buri duhove. Orlov vrh stoji v MO Ljubljana in spada pod sosesko Prule. Tam naj bi bilo pokopanih 152 žrtev. A koga to zanima na mestni občini Ljubljana, kjer Jankovič živi še v letu 1945.

Znane so številne domneve, kaj se je s posmrtnimi ostanki na Orlovem vrhu dogajalo po koncu 2.svetovne vojne. Skupno jim je prepričanje, da so bili posmrtni ostanki iz domobranskega pokopališča na Orlovem vrhu izkopani. Razna pričevanja in teorije pravijo, da naj bi jih prepeljali v tovarno in predelali v klej, da so jih raztopili v apnenici,  da so jih vrgli v Savo, da so jih   odpeljali k sv. Urhu in jih pokopali kot žrtve, ki so jih umorili tamkajšnji domobranci.

Leta 2001 so na republiški upravi za kulturno dediščino zatrjevali, da pokopališče na Orlovem vrhu ni locirano. V zbirki podatkov o prikritih moriščih in grobiščih pa je na osnovi vseh teh navedb ugotovljeno, da je bil iznos posmrtnih ostankov opravljen.

Po podatkih mrliške knjige župnije sv. Jakob od novembra 1943 do aprila 1945 pokopanih vsaj 148 domobrancev. Njihove grobove je povojna komunistična oblast leta 1946 oskrunila, telesne ostanke so v naglici izkopali (domnevno nemški vojni ujetniki) in jih odpeljali neznano kam. Zdravnik dr. Tine Velikonja je večkrat poudarjal, da so pri tem naglem opravilu gotovo izpadle oziroma ostale v zemlji mnoge majhne kosti pokojnih, sploh pa se je glavnina njihovih teles spremenila v tamkajšnjo prst.

Mestne oblasti v Ljubljani so leta 1945 sledile ukazu, da se grobovi okupatorjev in prebivalcev Slovenije, ki jih je pobila zmagovita komunistična stran, zravnajo z zemljo. Na tem pokopališču so tako taborili taborniki, postalo je prizorišče piknikov,  pasji poligon in sprehajališče nič hudega slutečih sprehajalcev. 

Za te barbarske zločine do sedaj ni nihče odgovarjal.

The post Krvoločni komunisti Iz pokopališča naredili pasji poligon? appeared first on e-Maribor.

Pred petnajstimi leti so raziskovalci v rovu rudnika Huda jama zagledali osem plasti mumificiranih trupel – odkritje je pretreslo državo, a to je bilo tudi vse, kar se je zgodilo.

Maja 1945 se je na Slovenskem znašlo več sto tisoč vojakov nemške, hrvaške in srbske vojske in ogromna možica civilnih beguncev, ki so se hoteli pred komunisti umakniti v Avstrijo, vendar jih je konec vojne zatekel na zatrpanih štajerskih cestah. Potem so odložili orožje in se pustili zajeti Jugoslovanski vojski. Angleži so potem iz Avstrije poslali v Jugoslavijo in izročili komunističnim oblastem še več kot 30.000 slovenskih, hrvaških in srbskih vojakov, ki so se prebili v Avstrijo.  Tito s tovariši je odločil, da v ujetništvo sprejme samo vojake nemške redne armade, nenemške pripadnike SS enot in vojake protikomunističnih oboroženih sil, ki so imeli jugoslovansko državljanstvo, pa naj bi pobili. S tem je bilo na smrt obsojenih več kot 100.000 ljudi. Poleg njih se je na moriščih znašla še množica Slovencev, pripadnikov nemške, italijanske in madžarske manjšine.

Množične poboje so izvajale posebne komunistične enote, največ KNOJ in OZNA. Psihopatski um komandantov teh morilskih enot ni imel nobenih moralnih zadržkov, skrbelo jih je le, kje in kako pokopati množice mrtvih žrtev, saj se jim ni ljubilo kopati grobov. V vsem povojnem času se je kot grobišče v rudnikih najpogosteje omenjalo Rov Sv. Barbare v opuščenem premogovniku v Hudi jami pri Laškem. Rov je bil zaprt od leta 1942, ko so poslopja pred rovom izropali in uničili partizani. Maja 1945 so v rov najprej naganjali hrvaške begunce, ki so bili zajeti v dolini med Rimskimi Toplicami in Celjem, kasneje pa so v njem knojevci pobijali tudi ujetnike iz taborišča Teharje.

Poboje na območju med Laškim in Hrastnikom, torej tudi v Hudi jami,  je organizirala lokalna OZNA, ki jo je takrat vodil Pevec Konrad – Konči. Ta je bil pred vojno jamski nadzornik v rudniku Hrastnik in je dobro poznal vse rove v okoliških jamah, tudi Rov Sv. Barbare in tamkajšnje jaške. Tudi drugi knojevci iz 1. bat. 3. brigade KNOJ, večinoma iz Zasavja, so te jame poznali in so jih zato uporabili za nemoteno pobijanje in prikrivanje žrtev. Pevca so nekaj let po koncu vojne komunistične oblasti postavile za direktorja rudnika Laško. To je izkoristil zato, da je rudarjem ukazal zapreti dostop do morišča oziroma grobišča v rovu  s sto metrov dolgim zamaškom iz nasutja, v katerega so rudarji vgradili kar 13 trdnih betonskih in zidanih pregrad.

Spomnimo se tudi izjave takratnega predsednika Danila Turka, ko je dejal, da so morišča v Hudi jami drugorazredna tema.

To pa je pretresljiv dokumentarni film človeške morije. Naj se ta nikoli več ne ponovi!

The post Mineva 15 let od razkritja žrtev v Hudi jami! Za Danila Turka je bila to drugorazredna tema. (video) appeared first on e-Maribor.

Krvoločni partizani, katere še danes nekateri častijo, so leta 1942 umorili vsaj 27 družin z vsaj tremi člani družine (očeta, mater in vsaj enega otroka). Piše Demokracija.

Dnevi po Božiču so bili za nekatere komunistično vzhajajoče partizane očitno dober način, kako se znebiti vernikov. In čeprav je večina slovenskih družin sredi vojne vihra, prav zaradi krvoločnih partizanov, na skrivaj praznovala Božič in ob polnoči zmolila “Oče naš”, so se ti krvoločneži spravili na cele družine.

Jože Mavsar je bil od leta 1935 župan občine Šentrupert in zaprisežen katolik ter družinski človek. Tradicionalna slovenska veččlanska družina Mavsar je bila med občani občine Šentrupert na Dolenjskem priljubljena in je med njimi vse do začetka druge svetovne vojne imela velik ugled.

Med najbolj tragične epizode komunistične revolucije zagotovo spada poboj desetih članov družine Mavsar iz Praproč pri Šentrupertu. 27. decembra 1942 so partizani na pogorišču gradu Dob ubili očeta Jožeta Mavsarja (roj. 1891), predvojnega šentruperškega župana, mater Terezijo Mavsar (roj. 1893), sina Darka Mavsarja (roj. 1921), balkanskega prvaka v metu kopja, hčer Marijo Mavsar (roj. 1926), sina Petra Mavsarja, takrat starega le 14 let, (roj. 1929), sina Stanka Mavsarja, takrat starega le 9 let, (roj. 1933), sedmo žrtev, sina Cirila Mavsarja (roj. 1925), so takrat prisilili, da jim je gnal v gozd živino z gradu Dob, potem pa so ga neznano kje ubili. Osma žrtev je bil Vilko Mavsar (roj. 1930), partizan ga je ustrelil 23. marca 1943 na cesti blizu Šentruperta. Deveto žrtev, Dolfija Mavsarja (roj. 1922), so partizani ustrelili 2. maja 1943 skozi lino v utrdbi postojanke šentruperške vaške straže, ki je bila v kaplaniji. Deseta žrtev je bil Pavel Mavsar (roj. 1924). Njega so ubili med množičnimi pomori domobrancev v Kočevskem rogu 8. junija 1945.

Vojno sta vendarle preživela dva brata, duhovnik Jože Mavsar in France Mavsar. Oba sta se morala umakniti v ZDA. To pa še ni bilo vse! 27. decembra 1942 so partizani ubili tudi tričlansko družino Logothetti, lastnike gradu Dob pri Mirni: očeta Felixa (roj. 1893), njegovo ženo Stello (roj. Barbo 1898) in 19 letnega sina Deodata-Bobija (roj. 1923). 

Ljudje, ki so bili priča dogodku, poboju družine Mavsar, pripovedujejo, da naj bi bila družina Mavsar živa ujeta, nato mučena ter usmrčena. Kriki in jok otrok naj bi se slišali daleč naokrog. Po pričevanju preživelega sina Jožeta so se domačini upali približati pogorišču šele 28. decembra, potem ko so partizani zapustili prizorišče zločina. Ustanovljena je bila komisija, ki je pregledala okolico morišča in ugotovila identiteto iznakaženih trupel, ležečih na vrhu grmade. Bili so Mavsarjevi. Partizani niso prizanesli niti najmlajšemu sinu, komaj 9 let staremu Stanku, na katerem so bili po ugotovitvah komisije vidni znaki nasilja.

Le kaj je krvnikom – partizanom naredila, sicer verna družina Mavsar?

The post Kako so partizani v dnevih po božiču pobijali cele družine appeared first on e-Maribor.

V bližini ukrajinske prestolnice Kijev so odkrili množično morišče, kjer je ležalo najmanj 20 trupel civilistov, med katerimi je tudi županja in njena družina, kar je še en dokaz več ruskih vojnih zločinov.

Morišče so odkrili v gozdu blizu mesta Motižin, zahodno od mesta Buča, v katerem so našli truplo županje mesta, Olge Sukenko, ki je bila pokopana skupaj z možem in sinom, je po poročanju Daily Maila sporočil nekdanji veleposlanik Ukrajine v Avstriji Olexander Scherba.

Atrocities of war. The mayor of the village of Motizin, near Kiev, along with the bodies of her family members in a common pit. pic.twitter.com/YLQvj7vkYT

— Pegida Canada (@PegidaCanada) April 4, 2022

Shame on putin Des journalistes filment le corps du maire du village de Motizin, près de Kiev, ainsi que les corps des membres de sa famille dans une fosse commune pic.twitter.com/hvRB0NLihA

— KAROLYNE ZYLBERSTEIN Sayan (@KZylberstein) April 4, 2022

Telo županje naj bi bilo odvrženo v naglo izkopano jamo skupaj z najmanj 19 drugimi, vključno z družinami, na katerih so našli znake mučenja. Po besedah ​​župana bližnjega mesta Kopiliv so županjo našli z zlomljenimi prsti in rokami, medtem ko je prebivalec Motižina povedal, da so ruski vojaki ubili vse ukrajinske uradnike, ki so zavrnili sodelovanje. Izginotje županje in njene družine so prijavili 23. marca, Rusi naj bi njo in njeno družino odpeljali v neznano. To je drugo množično morišče, ki je bilo odkrito naključno po tem, ko so v Buči našli 45-metrsko jamo, v katero je bilo odvrženih najmanj 57 trupel civilistov.

Zločini Rusov danes, močno spominjajo na komunistične zločine na naših tleh po drugi svetovni vojni.

Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je, potem ko so v mestih okoli Kijeva, od koder so se umaknile ruske sile, odkrili številna trupla civilistov, ponoči v videonagovoru dejal, da “se je na Ukrajino zgrnilo koncentrirano zlo”. Ruske sile je označil za “morilce, mučitelje, posiljevalce in roparje, ki sami sebe imenujejo vojska”. Od začetka vojne v Ukrajini je po ocenah Združenih narodov umrlo najmanj 1.400 ljudi, še 2.000 je ranjenih. Dejanske številke so zelo verjetno še veliko višje.

The post IZREDNA NOVICA! V mestu Motižin, Rusi ubili županjo in vso njeno družino! appeared first on e-Maribor.

Od vodenja t. i. druge grupe odredov maja 1942 so partizani Franca Rozmana Staneta morili in ropali Slovence tako rekoč povsod, kjer so se nahajali.

Kdo je bil Franc Rozman Stane, kateremu se klanja Tanja Fajon?

Zgodovinar Ivo Žajdela pojasnjuje, da je bil Franc Rozman Stane med drugo svetovno vojno in komunistično revolucijo komandant partizanske vojske. Komunistični borci pa so, po vojni iz njega naredili mit, ki pa je temeljil na skrajno pristranskih podatkih oz. “le na formalnem naštevanju njegovih funkcij in še nekakšnih zaslug za partizanstvo, v resnici pa so zamolčali vse bistvene podatke o njem in njegovem početju”.

Franc Rozman Stane je po vrnitvi iz Španije leta 1941, kjer se je v državljanski vojni boril na strani komunistov, postal prvovrstni kader za komunistično oboroženo vojsko, ki je ob okupaciji Slovenije leta 1941 začela vojno na dveh frontah: ‘uradno’ proti okupatorju, ‘neuradno’ pa komunistično revolucijo z ubijanjem političnih nasprotnikov Slovencev”.

Partizani Franca Rozmana Staneta za seboj puščali opustošenje?

“Vodstvo partije  je Staneta  pri tem opravilu, pustošenju,  pošiljalo v prve bojne vrste, kjer je organiziral in vodil partizanske enote. Te so, še posebej od pomladi 1942 naprej, začele na veliko pobijati tiste Slovence, ki bi lahko bili revoluciji napoti. Že 26. oktobra 1941 so njegovi partizani na Dobrovljah nad Vranskim umorili tri civiliste, pri čemer je skoraj vse ‘dišalo’ po revolucionarnem umoru,” trdi Žajdela.

Od vodenja t. i. druge grupe odredov maja 1942 so njegovi partizani morili in ropali Slovence tako rekoč povsod, kjer so se nahajali. Med borci naj bi bil Franc Rozman Stane, “vsaj tako piše v propartizanski literaturi”, priljubljen, v resnici pa je bil, slepi izvrševalec zločinske revolucionarne politike komunistov. Leta 1943 in 1944 je bil kot komandant glavnega štaba partizanske vojske zraven pri velikih partizanskih zločinih: od Turjaka, Žužemberka in drugih partizanskih uničevanj slovenskih življenj in premoženja. Njegovi partizani so za seboj puščali neizmerno opustošenje, žrtve in gorje,” pravi Žajdela za Siol.net.

“Franc Rozman Stane heroj morda le še za komuniste” Arhiv Slovenije hrani poročilo, ki ga je 17. julija 1942 vodja Komunistične partije Slovenije Edvard Kardelj poslal članu Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije Ivu Loli Ribarju, v katerem je med drugim zapisal: “Včasih so nekaj mnogo likvidirali. Tako je npr. 2. grupa likvidirala mesečno samo na enem majhnem odseku povprečno do 50 ljudi. Dogajale pa naj bi se še veliko hujše stvari.”

Tudi če ni teh zločinov Franc Rozman Stane ni sam ukazal ali celo lastnoročno storil, pa je dejstvo, da on teh zločinov ni preprečil. Da pa so se zgodili, ne more biti dvoma.

Ob obletnici smrti narodnega heroja Komandanta Staneta je bila pred rojstno hišo slovesnost v spomin na junaštvo med NOB.
Vsem, ki so se borili za slovensko zemljo in narod, moramo biti hvaležni. Slovenijo so nam priborili in negovati jo moramo. To je naša neizbrisana zgodovina. pic.twitter.com/nkRmd4lTbH

— Tanja Fajon (@tfajon) November 7, 2021

 Franc Rozman Stane je bil in je očitno še vedno heroj za komuniste in vse tiste postkomuniste, ki še živijo od v komunističnem režimu pridobljenih številnih privilegijev. In res neverjetno je, da se pri Socialnih demokratih tem ljudem še vedno klanjajo!

P.M.

The post Fajonova se je poklonila spominu na heroja, ki je mesečno likvidiral 50 nedolžnih ljudi. appeared first on e-Maribor.

Kdo je bol Edvard Kardelj, Krištof? Bil je učitelj in pisatelj, narodni heroj. Glavni ideolog samoupravnega socializma v Jugoslaviji, a bi je še marsikaj drugega.

Edvard Kardelj, vse prej, kot narodni heroj

Edvard Kardelj je poznan po tem, da z ideologijo samoupravnega socializma popolnoma uničil gospodarstvo Jugoslavije, bil je tudi glavni krivec za izgubo Istrskega polotoka, ki ga je samovoljno predal republiki Hrvaški. Že med vojno je bil je nevaren fanatik, kjer se je za prevlado posluževal najbolj brutalnih metod. Narekoval je radikalne usmeritve VOS-a (varnostno obveščevalne službe). V času vojne in tudi tik po njej je za dosego svojih ciljev z lažmi in umori, vzpostavljal svoja fanatična nagnenja. 

Avgusta 1941 je Kardelj v članku Za osvobodilno fronto slovenskega naroda zapisal: »… neizmerna ljubezen slovenskega ljudstva do bratske družine sovjetskih narodov, do Rdeče armade in do velikega Stalina, čigar genialna misel je vodila milijone sovjetskega ljudstva od uspeha do uspeha, od zmage do zmage.« In dva stavka naprej: »Slovensko ljudstvo se danes s studom in grenkobo spominja gnusnih klevet in laži proti Sovjetski zvezi, ki jih je še pred nekaj meseci širilo časopisje naše reakcionarne gospode …«

Preden se je Kardeljev VOS podal na morilski pohod, se je po mestu najprej razširila vest, da je izbrana oseba za likvidacijo izdajalec. Žrtev, ki niti slutila, kaj jo čaka, se seveda ni mogla braniti. Ko pa so človeka umorili, je nekaj naivnh ljudi res verjelo, da ga je doletela zaslužena kazen. Seveda je imel Kardelj, pri vseh teh početjih popolno podporo in kritje za delovanje VOS, po komunističnih usmeritvah. 

Poleg političnih likvidacij, so bili večkrat umori tudi posledica osebnih zamer. Eden izmed takih primerov se je zgodil pri umoru delovodje v že takrat dobro znani papirnici v Vevčah.  Jernej Chiodij. V vevčah se je takrat na veliko govorilo, da je bila likvidacija posledica maščevanja enega od delavcev, saj je Chiodij, veljal za zelo doslednega šefa. Sicep pa so se takšni in podobni umori VOSA dogajali vsepovsod. Še posebej so bili nad umori šokirani na podeželju. Tak primer je bila naročena partizanska ugrabitev in umor komaj devetletnega Jožefa Zaletela, sina lovskega čuvaja. Si predstavljate, da nekdo ugrabi komaj devet letnega otroka in ga zaradi maščevanja ubije? Takih primerov ni bilo le na stotine, ampak na tisoče. 

In prav zanimivo. Edvard Kardelj je postal celo časni občan mesta Kamnik, po njem se imenujejo ulice, trgi, naselja, ceste. Za zločine pa seveda ni nikoli odgovarjal, saj je umrl še v času komunizma, 10. februarja 1979. Vedno je valjal kot eden najpomembnejših politikov v nekdanji državi, prvi ideolog Jugoslavije, bil je tudi desna roka predsednika Tita,

Slika: Demokracija

Kardeljeva družina je živela v krasni trinadstropni hiši s kletjo, ki leži na več tisoč kvadratnih metrov zemljišča. Na njej so še en objekt, ribnik in za tiste čase neverjetno celo bazen.  Posestvo še danes leži pod vznožjem Šmarne gore, blizu tacenske policijske akademije. Objekt je leta 1938 začel graditi industrialec Ivan Seunig, ki je v njem nekaj časa tudi živel, vse dokler ga Jugoslavija leta 1947 ni podržavila, oziroma bolje rečeno ukradla, za potrebe svojih visokih komunističnih živin. Tacensko vilo so tako industrialcu »odvzeli« in mu za menjavo za bivanje ponudili veliko manjše, sicer trisobno stanovanje.  V ukradeni vili (vas beseda ukradena vila na kaj spominja?) je najprej zaživel komunist Boris Kraigher, nato so se vanjo preselili Kardeljevi. Po smrti Edvarda Kardelja leta 1979 je v njej še nekaj časa živela njegova žena Pepca, sicer sestra Ivana Mačka Matije, še enega zločinca nad slovenskim narodom.

Sicer pa sta bila Edvard Kardelj in Ivan Maček Matija, se pravi Kardeljev svak, močno povezana tudi v “poslu”, oziroma likvidaciji ljudi. Kardelj, sicer ne eksplicitno, zato pa je vlogo negativca vedno prevzemal njegov svak Ivan Maček Matija z likvidacijami in “čiščenjem”. Kardelj je rad izdajal ukaza. Iz zgodovine najbolj odmeva pismo, ki ga je Kardelj poslal Borisu Kidriču, še enemu s krvavimi rokami in prvemu povojnemu predsedniku takratne slovenske vlade, da nimajo nobenega razloga biti tako počasni v čiščenju kot doslej. Ukaz, ki je prav tako javno objavljen, pa Ozno pooblašča, da začne sistematično pobijati vse nekomuniste in njihove družine – še več, celo tiste, ki samo “platonsko” podpirajo Osvobodilno fronto.  

G.M.

Slike: (Portal Plus, Demokracija), viri: (Knjiga slovenski razkol Jožeta Možine, Portal Plus, Časnik)

The post Edvard Kardelj. Za prevlado se je posluževal najbolj brutalnih metod. appeared first on e-Maribor.