Bistriški vintgar je 6 km dolga soteska potoka Bistrica, v slovenjebistriškem delu Pohorja. Od Slovenske Bistrice je oddaljen približno 4 km. Je nekaj metrov široka soteska, ki jo obdajajo strme stene, v njej pa so trije slapovi in številne brzice ter tolmuni. Voda potoka Bistrica je kristalno čista, njegov tok pa razgiban, ponekod živahen, ponekod umirjen. V soteski šumi in buči.

Pot ob potoku je razgibana, hodimo po neokrnjeni naravi, v senci mogočnih dreves, vmes pa si lahko še ogledamo:

– kamnolom iz rimskih časov, kjer so nekoč lomili marmor za rimske nekropole na Štajerskem;

– največji slap v Bistriškem vintgarju, 13 m visok slap Bistriški šum, ki drsi čez tonalitno skalo;

– poznoantično naselbino Ančnikovo gradišče, kjer je bila v 4. stoletju zgrajena utrjena naselbina, obdana z močnim obzidjem. Danes so tu le ostanki te utrdbe, kjer so našli kovaške izdelke, med njimi je najzanimivejši bronasti kipec Apolona;

–  nekoč najdebelejšo jelko v tem delu Evrope, Maroltovo jelko, z obsegom debla 605 centimetrov, ki je v višino merila 43 metrov in imela skoraj 50 kubičnih metrov lesa. Danes si lahko ogledamo le njeno propadajoče deblo, saj se je zaradi požara in starosti podrla;

– ostanke številnih zapuščenih mlinov in žag, ki jih je nekoč poganjal potok Bistrica. V začetku prejšnjega stoletju je bila zgrajena tudi 10 km dolga vodna drža, ki so jo po 2. svetovni vojni opustili.

Po legendi naj bi na dnu tolmuna pod Bistriškim šumom živel povodni mož Vodovnik. In prav voda iz njegovega tolmuna, njegovega kraljestva, je ustvarila Bistriški vintgar. Povodni mož Vodovnik naj bi nekega dne ugrabil lepo pastirico in se z njo oženil. Imela sta tri sinove. Še danes Vodovnikova družina živi v potoku Bistrica.

Pohod skozi Bistriški vintgar lahko začnemo pri vodarni, kjer parkiramo avtomobil. Pot je dobro označena z markacijami. Priporočljiva je primerna obutev, saj je pot zaradi vlage ponekod tudi spolzka. Do rimskega kamnoloma bomo rabili približno 30 minut, do slapa Šum 45 minut, do Ančnikovega gradišča pa eno uro.

The post Nedeljski izlet: Bistriški vintgar appeared first on e-Maribor.

Plački vrh leži v Občini Kungota v Slovenskih Goricah, ob meji z Avstrijo. Je 510 m visok hrib in je zelo lahko dostopen.

Iz Maribora se na Plački vrh peljemo skozi Zgornjo Kungoto, kjer zavijemo proti kraju Plač. Po strmi cesti med vinogradi peljemo do gozda, kjer je tudi manjše parkirišče. Od tu v pol ure pridemo po makadamski cesti do vrha.

Razgledni stolp

Na vrhu so leta 2000 postavili 28 metrov visoki leseni razgledni stolp z lepim razgledom na širšo okolico. Z njega je ob jasnem vremenu razgled po Sloveniji do Donačke gore, Kozjaka, Pohorja, Lenarta, daleč v Avstrijo do Koralp, vse do Prekmurja in celo do Hrvaške meje.

Tla na Plačkem vrhu so apnenčasta in izoblikovala se je kraška jama z ozkim vhodom in precej širšo jamo, ki je v začetku skalnata z nekaj kapniki.

Čez Plački vrh so speljane tri poti: Obmejna panoramska pot, Pot po svečinskih goricah ter Pot vinogradništva in fosilov.

Obmejna panoramska pot se začne pri mejnem prehodu Jurij in se nadaljuje skozi obmejne vasi Špičnik, Slatina, Svečina, Ciringa, Podigrac in Kresnica.  Ko prispemo na Plački vrh lahko pot nadaljujemo v dveh smereh in sicer mimo Repoluska do Šentilja ali skozi vas Kresnica na hrib Brloga in po Šentiljski planinski poti do Šentilja.

Pot po Svečinskih goricah je pohodniška pot po Zahodnih Slovenskih goricah, speljana po mejah kungoške občine skozi vasi Sp. Kungota – Brloga / Šentilj – Brloga – Repolusk na Plačkem vrhu / Repolusk – Vrezner – Kopica – Svečina / Svečina – Zg. kungota – Urban / Vrezner – Dreisiebner – Jurij ob Pesnici.

Pot vinogradništva in fosilov je pohodniška pot v Občini Kungota. Začne se v kraju Plač  in nadaljuje do Svečine, Ciringe, Plača, Plačkega vrha in nazaj do Plača.

The post Nedeljski izlet: Plački vrh appeared first on e-Maribor.

Sredi Pohorja na nadmorski višini 1000m imamo še vedno pragozd, zavarovano gozdno območje, skozi katerega teče potok Lobnica. Gozd je tu ohranjen v svoji naravni sestavi. Območje je poraščeno večinoma z listavci: bukvami, gabri, hrasti, katere so drugje po Pohorju posekali za potrebe glažutarstva. Iglavce (smreke) so posadili kasneje. V gozdu lahko občudujemo velike skale porasle z mahom, podrta drevesa ležijo kot so padla, kot jih je podrl veter. Potok Lobnica na svoji poti v dolino teče skozi divjo sotesko in pada čez strmo pobočje, kjer lahko občudujemo slap Veliki Šumik. To je 24 m visok slap, ki je največji na Pohorju.

Do slapa Veliki Šumik lahko pridemo iz dveh smeri, skozi Ruše proti Smolniku ali skozi Hoče na Areh in naprej. Na ravnici pri parkirišču Šumik, do koder se lahko pripeljemo z avtomobilom in kjer je urejen tudi prostor za počitek in piknik, se ob Lobnici skozi pragozd začnemo spuščati proti Velikemu Šumiku. Pot je označena s smerokazi, markacijami in opozorilnimi tablami, ki nas opozarjajo na strmine in nevarnost zdrsa. Pot postopoma postaja vedno bolj strma. Zadnji del poti proti Velikemu Šumiku je najbolj strm in težak. S pomočjo jeklene vrvi, se spustimo do dna slapa, kjer lahko uživamo v pogledu na njegovo veličino in lepoto. Za pot bomo porabili približno pol ure. S hojo lahko nadaljujemo še 15 minut do slapa Mali Šumik, ki leži 200m nižje. Po isti poti se vrnemo nazaj do parkiranega avtomobila.

Pot do slapov Šumik štejemo med zahtevnejše, zato potrebujemo ustrezno planinsko obutev. Tla so zaradi potoka in vlage v gozdu vlažna in porasla z mahom,  zato je velika nevarnost zdrsa.

Najprimernejši čas za izlet do slapov Velikega in Malega Šumika je v vročih poletnih dneh, saj se v globokem pohorskem gozdu prijetno ohladimo.

The post Nedeljski izlet: slap Šumik appeared first on e-Maribor.

Lovrenška jezera so ena izmed najzanimivejših naravnih znamenitosti na Pohorju, ki vas bodo vsekakor navdušila.  Po hoji skozi gozd, travnike, mahovna šotna barja boste prispeli do čudovitih jezerc, kjer je rastišče redkih rastlin, kot so rožmarinka, okroglolistna rosika in makovnica.

Lovrenška jezera so sredi Pohorja. Nahajajo se na visokem barju med Roglo in Ribniškim Pohorjem, med Planiko (1391m) in Mulejevim vrhom (1533m) v povirju potokov Radoljne, Mislinje in Velke. To je več manjših barjanskih jezerc, ki dobivajo vodo le s padavinami, obrašča pa jih ruševje. Med jezeri in ruševjem hodimo po lesenih mostnicah, medtem ko je po močvirju prepovedano hoditi.

Jezerc je med 11 do 22, odvisno od količine vode.  So majhna, največje ima površino okoli 7 m²  in niso globoka, dosežejo globino do 1,5 m.  Plast šote sega do 290 cm globoko.

Do Lovrenških jezer lahko pridemo po štirih lahkih dobro označenih poteh. Na poteh so lažji vzponi in spusti.

Najkrajša pot vodi od Hotela Planja na Rogli, v smeri vrha Ostruščice, kjer sledimo smerokazom Lovrenška jezera in pridemo do razglednega stolpa pri Lovrenških jezerih. V eno smer hodimo približno 1 uro in 20 minut.

Druga pot se začne pri Koči na Pesku, kjer se usmerimo proti Rogli. Pot se združi s potjo iz Hotela Planja. V eno smer hodimo približno 1 uro in 30 minut.

Nekoliko daljša je tretja pot iz Ribniške koče, kjer do Lovrenških jezer pridemo v  1 uri in 40 minutah. Med potjo se vzpnemo na Jezerski vrh.  Pot se združi s potjo iz Lovrenca na Pohorju.

Najdaljša je četrta pot iz Lovrenca na Pohorju. Ta pohod traja 3 ure in 30 minut. Pot začnemo pri cerkvi sv. Lovrenca po cesti v smeri Peska. Hodimo mimo kmetij Dešnik, Bednik in Kasjak. Med potjo se povzpnemo na vrh Vrelenk in Fakov kogl, gremo mimo vršne planote Planinke na severnem robu Lovrenških jezer. Na križišču planskih poti se priključi pot iz smeri Rogle.

The post Nedeljski izlet: Lovrenška jezera appeared first on e-Maribor.