Predsednik Združenj borcev za vrednote NOB Marjan Križman je Borutu Pahorju pred
njegovim obiskom bazoviške fojbe predlagal, »naj razmisli, ali je klanjanje nad fojbo laži
državotvorno dejanje«, pa da naj »v izogib vsesplošnemu ogorčenju Primorcev odstopi od te namere«, ker večina borcev meni »da ta predsednik ne predstavlja več vrednot NOB«.

O Fojbi laži

Zgodovinarji so si danes skoraj enotni, da so jugoslovanski oblasti po vojni na prostoru bivše Julijske krajine (Trst, Gorica, Istra, Kvarner) izvensodno pobile in neznano kje zagreble okrog 3.000 ljudi, pretežno Italijanov. Znano je tudi, da njihova trupla niso končala v bazoviški fojbi, kar dobro vedo tudi italijanske oblasti. Kljub temu pa so to fojbo izbrale za kraj spomina na te žrtve in jim tam postavile spomenik, ki simbolizira vsakršna druga brezna širom Istre in Krasa, v katerih so končala trupla nesrečnikov. Zato jim nihče ne more očitati, da je to spomenik laži. Laž je, če kdo trdi, da so trupla teh žrtev v bazoviški fojbi.

Tako imajo svojci in ostali obiskovalci spomenika vso pravico, da se tam zbirajo in objokujejo svoje drage, ki so ostali brez dostojnega groba. Bil je skrajni čas, da tudi Slovenija na državni ravni prizna ta zločin in se tem žrtvam pokloni. Kajti, kot je dejal novinar Bojan Brezigar v odmevih, »si vsi mrtvi zaslužijo spoštovanje, še zlasti tisti, ki so umrli nasilne smrti«. Pisatelj Boris Pahor pa bi naj ob prejemu dveh odlikovanj izjavil, da jih »posveča vsem umrlim pod fašizmom, nacizmom in komunizmom«.

Borut Pahor je dobro vedel, da ga bodo zaradi te geste domači levičarski skrajneži popljuvali, a je v sebi našel moč, tvegal ta korak in s poklonom tem povojnim žrtvam reševal čast slovenske države. Sicer pa ga tudi brez bazoviške fojbe tako in tako že dolgo pljuvajo, odkar se je strgal z verige globoke države in hodi po svoji poti. Če bi slučajno podoben spravni dogodek kdaj prej uspel Kučanu, sem prepričan, da bi ga ti isti kritiki kovali v nebo. Zgodovinar, novinar in publicist Tino Mamić je ob tej priložnosti zapisal (Vipavska.eu, 13. 7. 2020), »da se je Borut Pahor s tem dejanjem zapisal v zgodovino. Kot nekdanji komunist je naredil korak, ki ga velika večina levičarjev, posebej politikov, ne zmore. Ali pa si tega ne upa«.

O vsesplošnem ogorčenju Primorcev

Ne vem, kje Križman vidi to vsesplošno ogorčenje Primorcev. Obe manjšinski krovni organizaciji (SSO in SKGZ) sta to spravno dejanje pozdravili. Kot tudi senatorka leve provenience Tatjana Rojc z besedami (Dnevnik, 13. 7. 2020), da gre pri tem »za zgodovinski prelomni dan za zgodovino Trsta« in dodala, »da bi to lahko bil začetek nekega novega procesa, neke nove prihodnosti, na kateri bomo gradili našo novo evropsko identiteto«. Tudi večina sredstev javnega obveščanja, ne samo na Primorskem, ampak tudi v osrednji Sloveniji, v Italiji in celo drugod po Evropi, je dogodek pospremila z odobravanjem.

Kakih sto protestnikov je sicer Boruta Pahorja na Fernetičih pričakovano pospremilo z »izdajalcem«, česar pa široka javnost ne jemlje resno. Predvsem pa tega še ne moremo smatrati za »vsesplošno primorsko ogorčenje«. Edino če slučajno borčevska organizacija ne misli, da kar ona predstavlja vso Primorsko.

O rehabilitaciji TIGR-a

Sergio Matarella se je pred štirimi tigrovskimi žrtvami simbolno poklonil in s tem opravičil za neizmerno gorje, ki ga je fašizem povzročil slovenskemu narodu, ter s tem hkrati politično rehabilitiral štiri junake. Tudi njega so zaradi tega koraka in zaradi vrnitve Narodnega doma Slovencem popljuvali njegovi domači skrajneži, a v tem primeru desničarski. Naredil je gesto, ki je bila do včeraj nepojmljiva, reševal z njo čast italijanske države in bo z njo tudi on šel v zgodovino. Motilno ostaja pri vsem tem to, da ustreljeni Tigrovci še niso bili tudi sodno rehabilitirani, in uradno še vedno veljajo za teroriste. Globoko upam, da se bo tudi to enkrat zgodilo.

Vendar čakajo Tigrovci že tri četrt stoletja še na neko drugo rehabilitacijo in opravičilo in to s strani duhovnih dedičev komunističnega vodstva NOB, ki je po verodostojnih podatkih zahrbtno likvidiralo vodilne Tigrovce Ferda Kravanjo, Maksa Rejca, Antona Majnika, Zorka Ščuko in številne druge primorske domoljube, vključno s Čedrmaci. Po zadnjih informacija celo Janka Premrla Vojka. Mnoge Tigrovce so še po vojni vlekli po zaporih, jih zasliševali, jim prepovedovali, da bi pisali o TIGR-u itn. Demonizacija TIGR-a je šla tako daleč, da še danes ni na spomeniku v Bazovici, v tem svetišču tigrovstva, niti ene same besede o tem, da so bili štirje ustreljeni junaki Tigrovci, kar je v nebo vpijoča krivica.

Še poldrugo desetletje po vojni, ko so nekateri vidni Tigrovci postavljali zahteve po proučitvi zgodovine TIGR-a, po njegovi rehabilitaciji in ustanovitvi posebne tigrovske veteranske organizacije, so na seji CK ZKS z dne 13. 6. 1958 padale po njih sledeče uničujoče ocene (Primorski Rodoljub, št. 5/2001): »TIGR ni bilo napredno gibanje, ker to ni bila zavestna politična akcija, ampak narodno osvobodilno gibanje« (Mitja Ribičič). Pa, »da se za sedanjo akcijo teh ljudi skriva načrtna tuja, imperialistična obveščevalna akcija« (Boris Kraigher), in, »da naj vse te nam sovražne elemente zasliši notranja uprava« (Ivan Maček). Zato bi se moral, ob Pahorju in Matarelli, pokloniti bazoviškim junakom tudi Marjan Križman za vse zlo, ki so ga vrhovi ZKS, ob sostorilskem molku borčevskega vodstva,  povzročili Tigrovcem, da bi tako tudi on rešil čast svoje organizacije.

In še par besed o Borutu Pahorju in vrednotah NOB

Borut Pahor je svoje spoštovanje do NOB-ja dokazal s številnimi svojimi dejanji in tega ne more zbrisati nobeno mnenje borčevske organizacije. Tudi sicer bo osvobodilni boj ostal zapisan v zgodovini slovenskega naroda kot izjemno dejanje in velika vrednota. Vendar je komunistično vodstvo ta boj zlorabilo za izvedbo revolucije, ki pa si je umazala roke z nepojmljivimi zločini, predvsem do lastnih narodov kot tudi do Italijanov, in s tem  omadeževala tudi NOB.

Pahorjev poklon je bil namenjen italijanskim žrtvam tega nasilja in je z njim reševal ne samo čast slovenske države ampak tudi čast borčevske organizacije. Kot jo je nedavno tega reševal s svojim poklonom domačim žrtvam revolucionarnega nasilja v breznu pod Macesnovo gorico. Če se borčevsko vodstvo ne bo sposobno dokopati do teh spoznanj, se bo nekega dne s svojimi zakrnelimi stališči znašlo v ropotarnici zgodovine. Tudi številni kritični odmevi na borčevsko držo v primeru spravnega dogodka v Bazovici in v Kočevskem rogu to več kot potrjujejo.

Zapisal: Milan Gregorič

(zapisi naših bralcev ne odražajo vedno opredelitev portala e-Maribor)

The post Nekaj misli o spravnem dejanju na bazoviški gmajni! appeared first on e-Maribor.

Mala država, velika vojvodina Luksemburg, je stisnjena med Belgijo, Nemčijo in Francijo in je osemkrat manjša od Slovenije. S korona krizo pa so se spopadli zelo ostro in odločno.

Ostri ukrepi v Luksemburgu

Lúksemburg je majhna celinska država v Zahodni Evropi. Meji na Belgijo, Francijo in Nemčijo. Luksemburg obsega približno 2586 km² in ima manj kot pol milijona prebivalcev. In tudi v tej mali državi je meseca marca udaril koronavirus.

Pogovarjali smo se s Slovenko Justino, ki je v času epidemije koronavirusa živela v Luksemburgu. Po ponovnem povratku v Slovenijo se ni mogla načuditi spletkam, sovraštvu in celo protestom proti slovenski vladi. Pravi, da ne razume, kaj se dogaja v glavah teh ljudi, ki protestirajo. Če bi Luksemburg imel tako vlado, kot jo ima Slovenija, bi ljudje dejali, da je to raj na zemlji.

Luksemburška vlada izdala stroge ukrepe

“V mesecu marcu se je ob nastanku svetovne pandemije tudi mala Evropska država Luksemburg znašala v primežu koronavirusa,” pripoveduje Slovenka Justina, ki je tam tudi živela. “Dostojno življenje Luksemburžanov se je spremenilo v pravo karanteno. Vlada je izdala stroge ukrepe. Vsi ljudje so morali ostati doma. Niso se smeli obiskovati ali gibati. Prav tako se niso smeli oddaljevati od svojega stalnega naslova za več, kot 500 metrov,” pripoveduje Simona. “Življenje se je preprosto povsem ustavilo. Zaprto je bilo praktično vse, razen lekarn, živilskih trgovin in trgovin za hišne ljubljenčke. vse ostalo je bilo zaprto tudi tovarne, razen tistih, ki so zaradi narave dela morale biti odprte.”

“Luksemburška vlada je ukrepe zaradi okuženosti s koronavirusom naredila praktično čez noč. Po veliki vladni tiskovni konferenci so ukrepi proti koronavirusu že začeli veljati.” Pripoveduje Slovenka, živela v Luksemburgu. “Takrat so objavili da je konec obiskov, konec druženja. Trgovino je lahko obiskal le en član družine. Nismo smeli hoditi nikamor, na vsakem koraku si srečal policista. Gibanje je bilo praktično prepovedano, prav tako vsi sprehodi. Država je vsakemu gospodinjstvu namenila 5 mask, na katere pa smo nekateri čakali kar precej dolgo, saj je tudi v Luksemburgu mask primanjkovalo. Uporaba mask je bila obvezna, tako na ulici, kot v vseh zaprtih prostorih,” je dejala v Luksemburgu živeča Slovenka.

Kot pravi naša sogovornica so bila pravila zelo stroga in kršenje drago. Če so te dobili izven 500 metrskega dovoljenega pasu, ali če nisi imel maske, ali si kako drugače kršil zapovedano karanteno si lahko dobil kazen tudi preko 3000 evrov. Policisti so zapovedano karanteno nadzorovali s helikopterji in droni.

“Kljub temu, da se tudi v Luksemburgu danes umirjajo zadeve in zapovedano karanteno so malce omilili. A še vedno so obvezne maske, tako zunaj, kot znotraj. Lokali bodo začeli obratovati s 1. junijem, a le v zunanjih prostorih, za mizo lahko sedita največ dva gosta, med mizami mora biti vsaj 2 metra razdalje. Prireditev ne bo vse do septembra. Tudi meje z državo so bile  do sedaj zaprte,” je v pogovoru z nami dejala Justina.

Na ulici nobenih protestnikov

“Kljub takim ukrepom na ulici ni videti nobenih protestnikov, nobenih kolesarjev, nikogar, ki bi se s kredami igral po mestu, nikogar, ki bi žalil predsednika vlade s ubojem, tako kot pri nas,” pravi Justina in nadaljuje: “Luksemburška vlada  je podjetjem, ki so zaradi koronavirusa zabredli v težave omogočila le najem posojil v bankah za premostitev težav, vlada pa bo pomagala z olajšavami pri davkih. To je vse. Vlada ljudem ni izdala nobenih vavčerjev, nobenega temeljnega dohodka, nobenih olajšav ali kriznega dodatka.”

Pri nas pa je vlada poskrbela praktično za vse za najbolj ranljive, upokojence, kmete, podjetnike, samozaposlene, podjetja itd. Imamo najboljšo epidemiološko sliko v državi. Gospodarstvo se pobira. A pri nas levičarski skrajneži protestirajo proti vladi, blatijo vlado, grozijo s smrtjo, ne upoštevajo zakonov. “To je v Sloveniji očitno nekaj normalnega. V  Luksemburgu, kjer demokracija nekaj pomeni, se kaj takega ne more zgoditi,” je zaključila Justina.

Z Justino se je pogovarjal P. M.

—————————————————————————————————–

The post Ekskluzivno predstavljamo zgodbo Slovenke, ki je epidemijo koronavirusa preživela v Luksemburgu! Tam nihče ne protestira appeared first on e-Maribor.

Leta 2008 so v Komisiji Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, ki jo je vodil Jože Dežman, sklenili, da raziščejo en rudniški jarek. Te je namreč skoraj nemogoče raziskovati, saj so bili tisti, kjer so bili opravljeni poboji, zaliti z vodo, vhodi minirani, zasuti in podobno. A Huda jama – Barbarin rov je izstopal.

Huda jama skriva vso gnev in sovraštvo komunistov

Huda jama je služila kot naravni prezračevalnik glavnega rova, ki poteka pod Barbarinim rovom, in je bila ves čas vzdrževana. “Mislili smo, da bomo predrli pregrade – po ustnih virih naj bi bile štiri – prišli do žrtev, jih dokumentirali in potrdili, da je to res grobišče. A ko so rudniški reševalci prebili prvo pregrado, smo videli, da je rov popolnoma zasut. Začelo se je večmesečno delo, vsak dan so napredovali 2 metra in iznašali nasuti material,” je dejal Mitja Ferencem, član vladne komisije za odkrivanje prikritih grobišč.

Najdebelejša pregrada je bila iz 120 centimetrov debele plasti betona, armirana z desetimi železniškimi tračnicami. Kot da bi šlo za atomsko zaklonišče in da nikoli nihče ne sme priti do žrtev. Najbolj strahotno je bilo, ko so strokovnjaki za grobišča 24. februarja 2009 naleteli na prvo žrtev na vrhu tega nasutja. To je bil t. i. begunec, ki je pokol preživel, in se je skušal plaziti iz rova, našel je kos železniške kretnice ter kopal majhne grude ilovice ter prodiral centimeter za centimeter, medtem ko so na drugi strani ves čas dovažali material v jamo. Dokler ni naletel na betonski okvir, obnemogel in obležal. Takšnega so tudi našli.

V grozi so preiskovalci zagledali kup mumij

“Ko smo predrli zadnjo, 11. pregrado, smo prišli do jaška, v katerem se ni nič videlo. Nekaj 10 metrov naprej pa smo v grozi zagledali kup belih mumij. Pogled na te nerazpadle žrtve nas je vse, ki smo bili tistega 3. marca 2009 v rudniku, zaznamoval. Ob raziskavah smo bili navajeni pogledov na skelete, tukaj pa so ljudje ostali v celoti, prekrivala jih je plesen. Žrtve so bile nametane v osmih plasteh, iz rova so sodni izvedenci prinesli 432 trupel.  Preiskovalni sodnik se je nato odločil, da bo odredil tudi iznos trupel iz prvih petih metrov vertikalnega jaška, ki je sicer globok 45 metrov. Iz petih metrov so prinesli 346 žrtev, več kot 2.000 naj bi jih še ostalo v jašku. Strahotni so bili pogledi na ženske spletene lase. Likvidacijo vojakov smo še nekako pričakovali, a zakaj je bilo med žrtvami v jašku tudi okoli 10 odstotkov ženskih skeletov? se je spraševal Mitja Ferenc, član vladne komisije za odkrivanje prikritih grobišč.

Kaj porečejo na to zagovorniki komunizma, ki danes slavijo 27. april? Kot ponavadi si želijo oprati roke, za Barbara rov pa nočejo niti slišati.

MG

The post Kraj komunističnega zločina – Huda jama, pripoved, kjer vam kri zaledeni! (video) appeared first on e-Maribor.