V športnem forumu SDS so proti obstoječemu sistemu izjemnih pokojnin, ki ne odraža dejanskih zaslug posameznikov za promocijo in ugled države. Zakaj?

Slovenski vrhunski športniki svojo pot praviloma začnejo med osmim in dvanajstim letom starosti, kar pomeni, da se že kot otroci vključijo v športne klube ali panožne zveze, kjer trenirajo vsaj trikrat tedensko po eno do dve uri na dan. V teh zgodnjih fazah se osredotočajo na razvoj osnovne motorike, koordinacije in osnovne tehnike, kar predstavlja temelj za kasnejšo športno specializacijo. Začetna faza običajno traja od 3 do 5 let, preden športnik preide v resnejše tekmovalne strukture.

V adolescenčnem obdobju, običajno med 15 in 20 letom starosti, športniki vstopijo v intenzivnejši tekmovalni in trenažni proces, ki vključuje dnevne treninge s skupnim trajanjem od 3 do 5 ur. Letni obseg treningov v tem obdobju presega 1000 ur, pri čemer športniki pogosto sodelujejo na več kot 20 tekmovanjih letno. Panožne zveze in Olimpijski komite Slovenije v tem obdobju prevzamejo vlogo sistemskega spremljanja razvoja in identificiranja posameznikov s potencialom za vključitev v vrhunski šport.

Znanstvene analize kažejo, da je za dosego vrhunske ravni v športu potrebnih med 10.000 in 14.000 ur usmerjenega treninga, kar pomeni povprečno od 10 do 15 let vsakodnevnega trenažnega procesa. Povprečna starost slovenskih športnikov ob prvi uvrstitvi na svetovno prvenstvo znaša med 18 in 25 let, pri čemer se športniki nanj pripravljajo vsaj pet do sedem let znotraj profesionalnega sistema. Do tega trenutka so opravili približno 8.000 do 10.000 ur treninga in sodelovali na več kot 100 tekmovanjih, tako doma kot v tujini. Udeležba na svetovnem prvenstvu pomeni doseganje selekcijskih norm in stabilne forme, ki jo spremlja ekipa trenerjev, zdravnikov in analitikov

Ob vseh teh prizadevanjih športnikov in podpornih sistemov je prav poseben simbolni trenutek, ko se ob osvojitvi medalje na največjih tekmovanjih v znak priznanja dvigne slovenska zastava. Od leta 1992, ko je Slovenija prvič nastopila na olimpijskih igrah kot samostojna država, je bila slovenska zastava ob podelitvah medalj na olimpijskih igrah dvignjena vsaj 55-krat, kolikor znaša skupno število osvojenih odličij. Poleg tega se zastava redno vihti tudi na zmagovalnih odrih svetovnih in evropskih prvenstev, kjer so slovenski športniki od leta 1991 dosegli več sto medalj.

Vsak dvig zastave potrjuje ne le športni dosežek, temveč tudi identiteto in mednarodno prisotnost Slovenije kot države, ki kljub svoji majhnosti premore športno odličnost. Trenutki, kot jih ponazarjajo zmage Tine Maze v Sočiju, zlate medalje Janje Garnbret v športnem plezanju ali kolesarske prevlade Tadeja Pogačarja, so zabeleženi v kolektivnem spominu nacije. Enako simbolični so uspehi Primoža Rogliča, zmagovalca Dirke po Španiji in dobitnika olimpijskega zlata v kronometru, ter Petra Prevca, ki je v smučarskih skokih osvojil skupni seštevek svetovnega pokala in medalje na svetovnih prvenstvih ter olimpijskih igrah.

Ne smemo pa prezreti izjemnih dosežkov Iztoka Čopa in Luke Špika v veslanju, Rajmonda Debevca v strelstvu, Urške Žolnir, Ane Velenšek in Tine Trstenjak v judu, pa tudi uspehov Jakova Faka v biatlonu in Žana Koširja v deskanju na snegu. Med sodobnimi ambasadorji slovenskega športa so tudi Tim Gajser, večkratni svetovni prvak v motokrosu, Benjamin Savšek, olimpijski prvak v slalomu na divjih vodah, ter smučarski tekačici Petra Majdič in Anamarija Lampič. V ekipnih športih izstopajo srebrne medalje moške odbojkarske reprezentance na evropskih prvenstvih, bron rokometašev na svetovnem prvenstvu leta 2017 in konstantna prisotnost košarkarjev, ki so leta 2017 postali evropski prvaki. Vsak od teh športnikov je dvignil slovensko zastavo na najvišjih tekmovanjih sveta in s tem prispeval k utrjevanju narodne samozavesti, enotnosti ter prepoznavnosti Slovenije v globalnem športnem prostoru.

Primerjalna analiza podeljenih izjemnih pokojnin za posebne zasluge jasno razkriva izrazito nesorazmerje med področjem kulture in športa. Od začetka podeljevanja teh pokojnin v letu 1993 do danes je bilo na področju kulture skupno podeljenih kar 260 izjemnih pokojnin, medtem ko je bilo na področju športa podeljenih le 11. Čeprav športniki s svojimi mednarodnimi dosežki, zlasti z osvojenimi medaljami na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih, izjemno prispevajo k prepoznavnosti in ugledu države, ostajajo pri tovrstnem državnem priznavanju znatno manj zastopani.

Največji delež izjemnih pokojnin za kulturo je bil podeljen v mandatu druge vlade Janeza Drnovška (1993–1997), in sicer kar 139, kar pomeni več kot polovico vseh podeljenih do danes. Nasprotno pa so športniki prejeli izjemne pokojnine zgolj v treh vladnih obdobjih: 4 v času četrte vlade Janeza Drnovška, 6 v prvi vladi Janeza Janše in 1 v tretji vladi Janeza Janše. V zadnjih vladah ki niso bile podeljene nagrade izstopata vlada Antona Ropa in aktualna vladadr. Roberta Goloba. Ti dve vladi nista podelili niti ene izjemne pokojnine za športne dosežke, medtem pa, ko se podeljevanje na področju kulture kontinuirano nadaljuje.

The post V športnem forumu SDS so proti obstoječemu sistemu izjemnih pokojnin appeared first on e-Maribor.

SDS je zbrala dovolj podpisov za razpis referenduma o zakonu o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti, je na današnji novinarski konferenci sporočil poslanec Zvone Černač.

“Referendum ne bo pomemben samo zaradi odprave tega škodljivega zakona, pač pa bo glas proti tudi glas proti trenutni oblastni kliki s predsednikom vlade Golobom na čelu, ki dokazano laže in manipulira ter dela v škodo ljudi,” je na novinarski konferenci povedal poslanec SDS Zvone Černač.

Po njegovih besedah zakon, ki ga je državni zbor sprejel konec januarja in določa dodatek k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti, namenja pokojnine v višini od 2.000 do 3.200 evrov izbranim posameznikom iz umetniškega sveta. Med njimi so po njegovem mnenju tudi takšni, ki predstavljajo sramoto za slovensko kulturo in umetnost ali se celo norčujejo iz nje, a so kljub temu nagrajeni z visokimi pokojninami.

Državni zbor mora v sedmih dneh razpisati referendum, pri čemer mora med razpisom in glasovanjem preteči najmanj 30 dni in največ eno leto. Če bi bil referendum razpisan več kot 45 dni po sprejetju sklepa, mora DZ to potrditi z dvotretjinsko večino prisotnih poslancev.

The post Stranka SDS predčasno zbrala skoraj 50.000 podpisov za razpis referenduma proti privilegirancem appeared first on e-Maribor.