Na našem portalu ne molčimo, ko se gre za okrutne partizanske zločine, nad nedolžnimi ljudmi med in po drugi svetovni vojni. Tokrat pišemo o tem, kako je bil storjen zločin nad tremi mladimi dekleti, ki so jih partizani pobili, na okruten način brez slabe vesti. Olga, Rozika in Angela počivajo vsaka v svojem kraju.

Olga Kukovič je še danes zakopana v neki globeli. Roziko Verk so partizani posilili, potem je zanosila se je vrgla pod vlak. Angelo Meh pa je “vedevejevec” potolkel s kamnom in leži sredi gozda. 

Med prebivalci Planine pri Sevnici in Šentvida pri Planini je še danes živ spomin na zločin, ki so ga partizani pozno jeseni 1944 storili nad Olgo Kukovič s Planine pri Sevnici. O njenem umoru nimamo na razpolago nobenega pisnega vira. Edini vir so tako pričevanja še živečih krajanov, ki so bili žive priče zločina. Po njihovem pripovedovanju je Olga Kukovič veljala za izredno lepo dekle s svetlimi dolgimi lasmi. Pred vojno je v svojem kraju delovala v kulturnem društvu in tudi nastopala v raznih igrah. Ko je poleti 1944 na Kozjanskem nastalo t. i. osvobojeno ozemlje in ko so partizani zasedli tudi Planino pri Sevnici, je bila nad njimi celo zelo navdušena.

Mag. Štefan Tiselj iz Celja, ki je kot otrok v času vojne živel na Planini pri Sevnici, se še dobro spominja, kako je Kukovičeva njemu in drugim otrokom šivala na kape rdeče zvezde. Nekega dne, verjetno novembra 1944, pa so jo partizani aretirali in jo odpeljali v Šentvid pri Planini in jo zaprli v tamkajšnje župnišče, ki je bilo prazno, ker so Nemci župnika izselili. Tam so jo zasliševali pod obtožbo, da je nameravala partizane izdati. Dokaz naj bi bilo pismo, ki so ga našli pri njej. igrah. Po nekaj dneh zaslišanja je partizansko “sodišče”, katerega član je bil tudi učitelj iz Planine pri Sevnici J. R. z vzdevkom Žani, dekle obsodilo na smrt. Odgnali so jo v bližnjo “Farovško hosto”, jo tam v globeli ustrelili in zagrebli. Ljudje v teh krajih zgodbi o Olginem izdajstvu, s katero so morilci hoteli pred njimi opravičiti njen umor, že takrat niso verjeli in so še danes prepričani, da ji je bilo pismo, ki naj bi ga bili partizani našli pri njej, podtaknjeno z namenom, da so jo lahko obtožili izdajstva in so se je lahko znebili.

Tudi zgodba o tragični usodi Rozike Verk iz Kačjega Dola pri Rogaški Slatini je enako tragična. Partizani so na območju Sv. Petra na Medvedjem selu (danes se kraj imenuje Kristan Vrh), Kačjega Dola, Malih in Velikih Roden in Cest v letih 1944—1945 nad domačini izvajali strahovito nasilje. Poleg številnih ropov živine in drugega premoženja so zagrešili tudi razne umore. Med tistimi, ki so postali žrtve
ropanj teh zločincev, so bili tudi Verkovi iz Kačjega Dola. Njihovo domačijo so obiskali leta 1944 ponoči. Po navedbah pisnega vira so od gospodinje Rozi Verk, zahtevali 20.000 nemških mark (RM), grozili, da jo bodo obesili, če jim zahtevane vsote ne izroči, ji vzeli nekaj zlatnine, 30 kg masti, 41 olja, kakih 12 kosov pralnega mila, 4 dežnike, okrog 1.500 RM, neugotovljeno količino posteljnega perila in žepno svetilko. A jim to še ni bilo dovolj. >Spravili so še na njeno mlado hči Roziko. Hči bi morala partizanom pokazati, kje imajo v gorci meso. Ko jih je dekle pripeljalo tja, so ji storili silo, posilili so jo eden za drugim. Za pošteno in krščansko vzgojeno dekle je bil to seveda strahoten šok. Da pa bi bila zanjo tragedija še večja, je z enim od posiljevalcev tudi zanosila. Iz vsega hudega se je v kraju Podplat se je vrgla pod vlak in tako žalostno končala svoje komaj prebujajoče se življenje.

Tu pa je še zgodba o  Angeli Meh iz Šmartnega ob Paki je zgodba o komaj 14-letnem dekletu, ki je postalo žrtev partizanskega morilcev prvih dneh po koncu vojne. Med vojno je živela sama z očetom v kraju Slatine pri Šmartnem ob Paki, saj ji je mati že zgodaj umrla. K njihovi hiši so pogosto prihajali partizani. Ker je bila, čeprav še mlada, lepo dekle, so jo začeli nadlegovati. Najbolj pri tem je izstopal neki pripadnik Vojske državne varnosti (VDV), ki je na vsak način hotel, da postane njegovo dekle. To je bil verjetno razlog, da se je Angela Meh odločila partizane naznaniti Nemcem. Zaradi tega je bila aretirana in 2. novembra 1944 obsojena na prisilno delo z odvzemom prostosti. Kazen je prestajala v zimi 1944—1945. Partizanom je morala kopati jarke. Po prestani kazni se je po vojni vrnila k očetu v Slatine. Tu pa jo je poiskal prej omenjeni vedevejevec, jo s silo odvedel v bližnji gozd in jo tamkaj pobil s kamnom. Kljub hudim poškodbam na glavi je dekle preživelo in se vrnilo domov. Ko je za to izvedel morilec, se je znova vrnil in jo v gozdu pokončal s strelom. Njeni domači si njenih posmrtnih ostankov niso upali prenesti na pokopališče, tako da še danes počivajo v gozdu na kraju, kjer ji je bilo nasilno odvzeto mlado življenje.

Še dolgo bi lahko pisali o partizanskih zločinih nad dekleti. Veliko jih je bilo, preveč. In prav nihče od vseh morilcev ni bil obsojen. Zločini so žal prišli na dan mnogo prepozno.

Te zgodbe nastajajo na našem portalu, kot spomin in opomin, da ne smemo dovoliti, da se kaj takega lahko še kdaj naredi.

vir: Po pisnih virih iz revije Demokracija

The post Kako so partizani pobijali mlada dekleta na Štajerskem? appeared first on e-Maribor.

14. junija 1942 je Edvard Kardelj pisal Zdenki Kidrič: “Nujno potrebno je očistiti ljubljansko okolico, zlasti Polje-Zalog, kjer se je “bela garda!” pošteno ugnezdila. Naj nauči ženske streljati, zastrupljati in vse mogoče!” Kot uslužna partizanka ovčica je tako tudi ona sledila svojemu poglavarju morilcu Titu.

Na čelu morilskega komunističnega aparata je bila Zdenka Kidrič. VOS je bila odgovorna izključno Centralnemu komiteju KP. Do konca leta 1941 je VOS likvidiral že okoli 100 ljudi, med katerimi ni bilo niti enega pomembnega predstavnika okupatorjevih oblasti. Prve likvidacije so bile izvršene v Ljubljani, ki je bila politično pribežališče za demokratične politike, intelektualce, gospodarstvenike, skratka staro družbeno elito, nad katero je VOS pričel izvajati »politicid«. Iz Ljubljane se je teror preko pokrajinskih komisij VOS razširil na celotno slovensko ozemlje. Prve partizanske akcije (npr. napad na okupatorjevo policijsko vozilo pri Repnjah in na pet gestapovcev pri Rašici, miniranje mostu pri Preserjah) so izzvale strahotne represalije, ki so prizadele civilno prebivalstvo. Komunistom so okupatorjevi ukrepi koristili, saj so lahko v zaostrenih razmerah izvajali hitrejšo mobilizacijo in z očitki o kolaboraciji blatili demokratični tabor.

Zdenka Kidrič je bila v bistvu  sovjetska obveščevalka, neslovenska voditeljica teroristične organizacije VOS, ki je med vojno pobijala zavedne Slovence in aktivno sodelovala povojnih pobojih v Kočevskem Rogu. Njena sla po krvi je bila tolikšna, da so komunisti od njenega moža BORISA KIDRIČA zahtevali, da jo umakne.

Vsa povelja Edvarda Kardelja so prihajala do izvrševalke nalog, krvnice Zdenke Kidrič. 12. junija 1942 ji je Kardelj pisal: “Strinjam se, da ni treba več objavljati imen ubitih. Samo v nujnih primerih. Zadeva pri ‘Levu’ je politično ponesrečena. Ne rabite drugič delati na slepo srečo. Treba je vedeti, koga boste likvidirali. Ni dobro, da je bila ubita ženska. Treba je računati z malomeščansko mentaliteto in z Italijani, ki so tu posebno občutljivi. Ne smemo mi na tem terenu biti ‘slabši’ od Italijanov, ki niso streljali oz. se vsaj delajo, kakor da ne streljajo žensk. Treba je še s tem počakati.

Kardelj je  Zdenki Kidrič zabičal da je nujno, da težimo za razširitvijo svoje baze in preprečimo sovražniku da bi v svoji ofenzivi mobiliziral zase vse sile, ki bi jih lahko mobiliziral. “Tak položaj nam diktira to taktiko. Prepričan sem pa, da bo nemara že v bližnjih dneh položaj spremenjen, zato imejte vedno na muhi nekaj vodilnih tičev, da bi jih potem primerni priliki lahko potolkli. Glede likvidacij: Omejite se na najnujnejše denunciantske primere. Toda sporazumeti se je treba za vsakega posebej, ter belogardiste, za katere naj velja isto. Za protitalce naj poskrbe zunaj  na deželi, in še to Slovence, likvidirajte v rundah. To je niz likvidacij druga za drugo, potem pa napravite malotrajnejšo pavzo in počakajte najugodnejšega političnega momenta.” Je zapisal Kardelj Zdenki Kidrič.

In liokvidacije so

The post Kako je Edvard Kardelj naročeval likvidacije komunistični krvnici Zdenki Kidrič appeared first on e-Maribor.

Partizani so v času vojne in tudi po njej zagrešili številne zločine, za katere nihče ni odgovarjal. Dejstva, ki so bila zamolčana dolga leta večkrat razkrivamo na našem portalu. V spomin in opomin, da se takšna grozodejstva nikoli več ne ponovijo.

Umor zakoncev Trontelj

10.aprila 1942 so partizani “leteče udarne patrulje” Tomšičeve brigade, ki jo je vodil Jože Kamnikar – Arti, umorili zakonca Staneta in Katarino Trontelj z Rudnika pri Ljubljani (Trontelj je bil bivši orožnik). Skupaj z Jožetom Golijem so ju odgnali na Mačkovec, kjer so jih umorili (tako piše Franci Strle v knjigi Tomšičeva brigada, prvi del, str. 252–253). Po ustnih virih, pridobljenih ob postavitvi farnih spominskih plošč na Rudniku, pa so domačini zjutraj našli zakonca Trontelj ubita nedaleč od hiše. Jožeta Golia pa so odgnali 9. septembra 1942, njegovo truplo pa po desetih dneh našli v gozdu Klen pod Molnikom popolnoma polomljeno. (Vir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996.)

Umor Milke Habič

10. aprila 1942 so vosovci na cesti v Zvezni ulici nedaleč od doma ustrelili Uršulo Zupančič (1896) iz Koroščeve ulice 8 v Zeleni jami v Ljubljani in njenega sina delavca Antona Zupančiča (1921). Vir: ZAL, LJU 630, Komunalno podjetje Žale, šk. 227, sprejemni pogrebni list št. 521, 522; Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje v Ljubljani 1941–1945, Ljubljana 2015, str. 84, 97. Umrla je tudi Milko Habič (1922) iz Zadvora pri Sostrem pri Ljubljani je 10. aprila 1942 ustrelil komunistični terenec. Pripeljal se je z motorjem in jo ustrelil na domačem dvorišču. (Vir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996.)

Umor družine Uhernik

15. aprila 1942 so partizani na Mirni postrelili Uhernikovo družino. Ta je bila doma iz Migolske Gore. Oče je družino preživljal z nedeljskim prodajanjem lecta na stojnici (bil naj bi tudi ribiški čuvaj). Terenci so ga obtožili, da izdaja Italijanom. Prvič so jih partizani skušali ubiti pozno ponoči v začetku aprila. Uhernikovi so stanovali v majhni dvoriščni sobici (hišo so kasneje podrli, tam pa je bila v 90. letih destilacija Dane). Partizani so streljali skozi vrata, vendar niso nikogar zadeli. Hčerka se je skrila v luknjo pod štedilnikom, starši pa so preživeli verjetno zato, ker so ležali na tleh in jih krogle niso dosegle. Zaradi tega so se preselili v sobico v prvem nadstropju Koračinove hiše, ki stoji v samem središču Mirne pod cerkvijo. Drugi poskus, 15. aprila, je morilcem uspel. Spet so streljali skozi zaprta vrata. Tokrat so smrtno zadeli vse tri člane družine: očeta Alojza (1897), mater Amalijo Uhernik (rojeno Turk leta 1907) in hčerko Amalijo (1927). (Vir. Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 107.)

Umorili komaj dveletno Ivanko Čuk

17. aprila 1942 so partizani v bajtici vrh klanca v Zabočevem pri Borovnici vpričo šestih otrok ubili očeta Jožeta (1900) in mater Ivano Mihelčič (1897), ki je bila noseča. (Vir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana, 1996, str. 213; Janko Maček, Borovnica 1942 – začetek državljanske vojne, Zaveza, številka 11, december 1993.)

17. aprila 1942 so partizani na Podutiški cesti 51 v Ljubljani (med Kosezami in Podutikom) ubili tri člane družine slovenskih priseljencev z Goriške: Lenarta Čuka (1900), njegovo ženo Evgenijo Čuk, roj. Kuštrin (1904), in komaj dveletno hčerko Ivanko Čuk (Vando, 1940). Lenart in Evgenija sta bila ubita ponoči v domači hiši, hčerka Vanda pa je za posledicami ran umrla zjutraj ob 6.30 uri v ljubljanski bolnišnici. (Vir. ZAL, LJU 630, Komunalno podjetje Žale, šk. 227, sprejemni pogrebni list št. 550, 551, 552; Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje v Ljubljani 1941–1945, Ljubljana 2015, str. 84, 97.)

Umorili 4 nedolžne otroke

Ponoči 22. aprila 1942 so partizani prišli v hišo Jakopinovih v Ponovi vasi pri Grosupljem (zaselek Benata). Očeta Jožeta, starega 44 let (1898), so s sekiro umorili že na hišnih vratih. Ženo Marjeto Jakopin (1905), ki je bila v visoki nosečnosti, in štiri otroke, hčerko Anico, staro sedemnajst let (1925), sina Vinka (Venclja), starega enajst let (1931) in sina Štefana, starega šest let (1936), so umorili na posteljah. (Vir: Zaveza, št. 80. marec 2011, str. 36–37; Farne spominske plošče, 1. knjiga, Ljubljana 1995, str. 202.)

Umorili družino Skopec

27. aprila 1942 so partizani na domu v Stranski vasi pri Dobrovi ugrabili tri sestre Skopec in jih umorili blizu svojega taborišča na Ključu: Marijo (1920), Ivanko (1923) in Francko (1924). Njihov “grob” je le dvajset metrov pod nekdanjim partizanskim taboriščem na Ključu. Partizani so ponje prišli zvečer 27. aprila 1942, naslednji dan pa so jih v taborišču ustrelili. Njihova “krivda” je bila taka, kot je bila “krivda” večine žrtev komunistične revolucije takrat: “sodelovale so z okupatorjem”. Da bi bila tragedija Skopčeve družine še večja, so leta 1945 ustrelili še brata, verjetno nekje pri Hrastniku. (Vir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 215.)

27. aprila 1942 so partizani na domu v Stranski vasi pri Dobrovi ugrabili tri sestre Skopec in jih umorili blizu svojega taborišča na Ključu: 22 letno Marijo ,
19 letno Ivanko in 18 letno Francko. Njihov “grob” je le dvajset metrov pod nekdanjim partizanskim taboriščem na… pic.twitter.com/z1k8fPPqzR

— huda jama 45 (@DrustvoHudajama) November 22, 2024

Krvavi 6. maj 1942. Morilski partizani so jim prerezali vratove 

6. maja 1942 so partizani ugrabili Zavodnikovo družino z Bistrice pri Mokronogu. Očeta Antona (1884), mater Terezijo Zavodnik (1880) in hčer Jožefo (1911) so ubili nekje v gozdu proti Trebelnemu (domnevno v Blatnem klancu za Debencem). Sin Anton je ušel naravnost izpred morilskega noža. Žrtvam so namreč prerezali vratove. 10. maja so jih pokopali na šentruperškem pokopališču. (ir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 107.)

Istega dne leta 1942 so partizani ponoči prišli v Podklanec pri Žireh in z doma odgnali 24-letno Frančiško Mravlje (1923). Nedaleč od doma so jo ustrelili in pustili ležati na cesti. (Vir: Janko Maček, Rovte v viharju vojne in revolucije, Ljubljana, 2003, str. 22). v Velikem Kalu pri Mirni Peči pa so istega dne ugrabili Frančiško Dremelj (1909), mater dveh otrok, in jo umorili v Šentjurski gori. (Vir: Anton Pust, Da bi se jih spominjali, Mirna Peč 1999, str. 116.)

Umor dveh mladih deklet

V Šentvidu pri Stični so partizani začeli z ubijanjem 13. maja 1942, ko so umorili štiri ljudi. Zvečer so vpričo žene kar v domači hiši ustrelili moža in očeta Franca Hrena, mizarja in uglednega vaškega odbornika ter poverjenika za versko časopisje. Sinova Franceta, 18-letnega študenta in 16-letnega Stanka so odgnali in ubili neznano kje. Isto noč so odgnali tudi še ne dvajset let staro Marijo Urbančič (1922), ki je bila zaposlena na občini Šentvid. Čez tri mesece so partizani spet prišli in za Marijo zahtevali obleko, vendar so njeno truplo hitro za tem odkrili le pol kilometra od doma in jo 13. oktobra pokopali. Blizu domače vasi Podboršt so partizani ustrelili tudi 19-letno Marijo Omahen (1923). (Vir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 200.)

Za Binkošte ubili tri mlada dekleta

Na binkoštno soboto 23. maja zvečer so partizani prišli na Rašico. Iskali so župana Paternosta, trgovca Tomažina in njegovega sina Poldeta. Niso jih našli, saj so že vedeli, da so na seznamu ne­zaželenih, zato niso spali doma. Dobili pa so doma dekleta, za katera so pravili, da imajo zveze z Italijani. Ustrelili so tri od njih: Kristino (Justino) Jaklič (1921), Marijo Musta­var (1921) in Marijo (Ano) Prijatelj (1926), ki je bila stara ko­maj 17 let. (Vir: Janko Maček, Velike Lašče v ognju vojne in revolucije, Zaveza, številka 7, december 1992; Velikolaški in škocjanski holokavst, Velike Lašče 1999, str. 180.)

Dveletna hči zgorela v hiši

V noči na 1. avgust 1942 so partizani požgali osem domačij pri Šentjoštu in na domovih ubili Franca Bradeška in ženo Ivano, starša petih otrok, najmlajši je bil star samo šest tednov, ter Alojzija Jesenovca in ženo Ivano, dveletna hči Ljudmila je zgorela v hiši, katero so po umoru zažgali partizani. (vir: Reporter)

Po viru: Demokracija

The post V spomin in opomin! To so najbolj nagnusni partizanski umori otrok, žensk in celih družin. appeared first on e-Maribor.

Zgodilo se je leta 2014. Takrat še živ in zadirčen Janez Zemljarič je živel še v svojem rdečem socialističnem svetu in mislil, da je to, kar je nekoč počel v UDBI, v Sloveniji še vedno dovoljeno.

Novinarska ekipa POP TV je leta 2014 Zemljariča slučajno ujela v stolpnici WTC za Bežigradom v Ljubljani, kjer ima njegovo podjetje prostore. Na vprašanja ni hotel odgovarjati, ker pa je ekipa nadaljevala s snemanjem, je razburjeni Zemljarič zahteval, naj ga pustijo pri miru, nato pa stopil do snemalca, zagrabil objektiv in mu fizično preprečil snemanje.

Takrat je proti temu dejanju protestiralo tudi združenje novinarjev in publicistov (ZNP), ki je ostro obsodilo fizični napad nekdanjega načelnika SDV Janeza Zemljariča na novinarsko ekipo POP TV, medtem ko ga je ta želela vprašati o udbovskih umorih in njegovi vpletenosti vanje. 

Posnetek napada ne spletni strani 24ur ni več dostopen. Si ga pa na našem portalu vseeno lahko vseeno lahko ogledate. Tudi to je zapuščina nekdanjih komunističnih veljakov, ki so mnogim ljudem v Sloveniji prinesli zlo.

Bomo pa na našem portalu še naprej odkrivali vse barabije, ki jih je počenjal Janez Zemljarič. Predvsem o udbovskih umorih pod njegovim poveljem.

The post Že skoraj pozabljeni posnetek! Tako je Janez Zemljarič, leta 2014 napadel novinarja POP TV! appeared first on e-Maribor.