Očitno so ideološke teme tiste, na katere stavi večni kandidat za župana Maribora, Igor Jurišič. Tokrat se je obregnil ob rdečo zvezdo, ki ni bila zaželjena na državni proslavi od dnevu suverenosti v Kopru. 

Igor Jurišič je večni kandidat za župana Mestne občine Maribor. Na zadnjih volitvah pred štirimi leti, mu je za to, da bi postal župan zmanjkalo več, kot 12.000 glasov. Sam jih je dobil pičlih 347. Pa še vedno ga ni izučilo, da se zanj županovanje ne splača. Očitno pa tudi od zgodovine ni odnesel kaj prida znanja, V osnovno šolo je hodil namreč še v socialističnih časih. A razgledanost pri njegovih letih, šteje jih 55, očitno ni nič boljša.

Tokrat je Jurišič, v času svoje volilne kampanje  ubral taktiko levičarske ideologije in se obregnil ob prepoved rdeče zvezde na današnji proslavi ob suverenosti Slovenije. Navedel pa kup nesmislov, ki z današnjim praznikom nimajo nobene povezave. Na družbenem omrežju Facebook se je razpisal o tem, da je prepoved rdeče zvezde žalitev in ponižanje vseh miličnikov, ki so z rdečo zvezdo na kapi 1.12.1989 v akciji SEVER preprečili “miting resnice” oziroma načrtovan državni udar ljudi, ki rdeče zvezde niso imeli. Pisal je nesmisle o NOB in da so se tisti z rdečo zvezdo uprli fašistom in nacistom, ter da je bila rdeča zvezda tudi na kapah vojakov TO.

A Jurišič meša hruške z jabolki. Miličniki so delovali v nekdanji Jugoslaviji, slovenska Teritorialna obramba pa je bila pred osamosvojitvijo organizirana v okviru takratnega obrambnega sistema. Rdeča zvezda je bila simbol nekdanje države in njenih oboroženih struktur. Številni partizani z rdečo zvezdo so se med drugo svetovno vojno sicer borili proti fašizmu in nacizmu, a so prav s to zvezdo na kapi so tudi pobijali nedolžen slovenski narod. Toda to je drugo zgodovinsko obdobje in druga zgodba.

Jurišič očitno ne ve, da se je Slovenija, ko je bil sam star komaj 20 let osamosvojila? Predvsem pa pozablja, o čem govori praznik, ki ga Slovenija praznuje 25. oktobra. To ni praznik Jugoslavije, temveč DAN SUVERENOSTI SLOVENIJE! Na ta dan leta 1991 je Slovenijo zapustil zadnji vojak Jugoslovanske ljudske armade (JLA). S tem se je končalo obdobje, v katerem je naša mlada država dokončno uveljavljala svojo samostojnost in suverenost.

Prav JLA, katere pripadniki so nosili oznake z rdečo zvezdo, je med osamosvojitveno vojno nastopila proti slovenski neodvisnosti. Njeni vojaki so sodelovali v vojaški agresiji na Slovenijo, v kateri so bili ogroženi in tudi ubiti civilisti. Slovenija se je morala postaviti zase, za svojo svobodo in za pravico, da o svoji prihodnosti odloča sama. Očitno si v tistem času Jurišič ni nadel uniforme slovenske teritorialne obrambe in leta 1991 ni iz kape odstranjeval rdeče zvezde.

Znanje slovenske zgodovine sicer ni pogoj za kandidaturo za župana, toda klatenje neumnosti zagotovo ni najboljša popotnica za nekoga, ki želi postati župan drugega največjega mesta v Sloveniji.

The post Večni kandidat za župana Maribora Igor Jurišič, stresa neumnosti? Danes ni praznik Jugoslavije! appeared first on e-Maribor.

Vlada je ponovno ustanovila samostojni javni zavod Muzej slovenske osamosvojitve. Na redni seji je vlada sprejela sklep o ustanovitvi dveh javnih zavodov, Muzeja slovenske osamosvojitve in Muzeja novejše zgodovine Slovenije.

Muzej slovenske osamosvojitve je gesta, ki si jo Slovenija zasluži, kar je dano našim zanamcem, kar je del slovenske zgodovine. To kar je uničila “čebinka” Asta Vrečko s svojimi socialističnimi idejami pred štirimi leti, popravlja vlada Janeza Janše. Ponovno se namreč ustanavlja muzej slovenske osamosvojitve.

Muzej ni le zbirka predmetov, dokumentov in fotografij. Je prostor narodnega spomina, kjer se ohranja resnica o dogodkih, ki so pripeljali do nastanka samostojne Republike Slovenije. Mlajšim generacijam omogoča, da spoznajo čas plebiscita, osamosvojitvenih procesov in vojne za Slovenijo, starejšim pa daje možnost, da obudijo spomine na dni, ko je narod stopil skupaj in odločal o svoji prihodnosti.

Pomembnost muzeja je tudi v tem, da izkazuje spoštovanje vsem, ki so prispevali k osamosvojitvi. Med njimi so bili pripadniki Teritorialne obrambe, policije, civilne zaščite, politični voditelji, diplomati in številni državljani, ki so vsak na svoj način pomagali pri nastanku države. Njihova dejanja si zaslužijo trajen spomin in hvaležnost. 

Kar pa socialistka in nekdanja ministrica za kulturo ne razume. Kajti sama je bila očitno vzgojena v “Kumrovškem” duhu. Prav zato je, kot se zanjo spodobi, ustanovitev muzeja slovenske osamosvojitve komentirala, da gre pri tem za očiten politični projekt, kjer želijo (v SDS) napisati svojo zgodovino iz svojega gledišča.

A zgodovina je ena sama. Slovenska osamosvojitev se ni začela na Čebinah, kjer se rada postavlja Asta Vrečko, niti se ni začela leta 1945, ko so njeni simpatizerji izvensodno pobili na tisoče nedolžnih Slovencev, tudi matere in otroke. Slovenska osamosvojitev se je začela leta 1991, ko je bila Vrečkova stara komaj 7 let. In ona bo govorila o takratni zgodovini? 

The post “Čebinka” Asta Vrečko arogantno nad ustanovitev muzeja slovenske osamosvojitve appeared first on e-Maribor.

Na današnji dan pred 35 leti so nastale najbolj znamenite podobe slovenske osamosvojitve. Dvanajstega junija 1991 se je v največji tajnosti na vrhu zasneženega Triglava odvila ena najbolj simbolnih akcij ob rojevanju naše države.

Pred 35 leti je 21 gorskih reševalcev pod vodstvom Janeza Brojana, s pomočjo helikopterja letalske enote takratne milice na vrhu očaka ob sončnem zahodu prvič slovesno razvilo slovensko narodno zastavo, trobojnico, takrat še brez grba. Dogodek je napovedal skorajšnjo razglasitev samostojne Slovenije, fotografije plapolajoče zastave na z baklami osvetljenem Triglavu pa so postale pomemben del narodovega kolektivnega spomina in eden najmočnejših simbolov osamosvojitve.

The post Po 35 letih je danes na vrhu Triglava spet zaplapolala slovenska narodna zastava appeared first on e-Maribor.

V današnjem nedeljskem intervjuju smo v našo družbo povabili Mariborčanko Marijo Rasteiger. Eno od še živečih otrok pred drugo svetovno vojno, zelo znane družine iz Slovenske Bistrice. Komunisti so starše pobili, otroke pa razselili.

Po vojni, ko je v Slovenijo prišla svoboda, pa ta ni bila nič kaj svobodna za to družino. Že meseca maja 1945 so partizani odpeljali najprej na zaslišanje, od tam so ju sicer spustili domov, a po dveh mesecih spet prišli sredi noči in oba starša odpeljali v zapor v Maribor, za kar otroci nismo niti vedeli. Šele stara mamam, ki je živela z nami nam je to potrdila. Poleg tega so partizani iz hiše pobrali vse vrednosti iz blagajne, torej vse dokumente, denar, zlatnino. Kmalu so se v hišo vselili vojaki. otroci in stara mama pa smo ostali brez denarja, hrane in oblačil.” Pripoveduje Marija.

“Vsi ti dogodki so bili za nas zelo pretresljivi, ” je za naš portal spregovorila hči Marija, ki danes šteje 88 let in nadaljuje. “To je bil velik stres za staro mamo, kot tudi nas otroke, saj nismo doumeli, kaj se pravzaprav dogaja in predvsem zakaj? Starši so ostali v zaporu vse do novembra 1945. Kaj se je potem zgodilo s starši ne ve nihče. Očeta in mater naj bi ubili v bunkerju na območju Slovenske Bistrice. A zakaj? Tega nihče! ne ve! 

“Komunisti so nas otroke natrpali na kamione in odpeljali. Nismo vedeli niti kam nas peljejo. Odpeljali so nas v neki zbirni center v Maribor, kjer je bilo veliko ljudi. Premraženi, lačni in žejni. V tisti skupini ljudi smo našli vsaj našo teto Ano in njenega sina. Vsaj zato, nam je bilo lažje. A komunisti so jutro začeli z lažjo, saj so nam rekli, da nas bodo odpeljali, da se bomo lahko srečali s starši. To se seveda ni nikoli zgodilo. V mrzli zimski noči so nas nagnali peš do železniške postaje, (približno 5 kilometrov hoje), kjer so nas strpali v živilske vagone. Vse moje brate in sestre, kot tudi našo staro mamo. V bistvu smo se podali na neznano pot,” pripoveduje hči Marija.

“Vagone so zaprli, da nismo vedeli kam nas peljejo. Bilo je zelo hladno, med vožnjo je snežilo. Tako smo bili prestrašeni, bilo nam je hladno, bili smo lačni in žejni. Potovali smo več, kot 14 dni. in prispeli na Madžarsko. Za tem pa smo čez nekaj dni spet potovali naprej, tokrat proti Avstriji. Takrat nismo vedeli, kam gremo. Tudi med to vožnjo je bila na vlaku prava groza. Nekateri ljudje so umirali, nekateri ječali od bolečin ali mraza. Med postanki so vojaki tudi kakšnega onemoglega strpali iz vagona in ga ubili. Končna postaja je bila Avstrija. Tam smo bili v neki leseni baraki. A vmes nam je umrla stara mama, ki mraza in naporov ni mogla prenesti. V Avstriji smo celo hodili nekaj časa v šolo. Smo pa kasneje le odpotovali nazaj v Slovenijo,” je dejala takrat 12-letna Marija.

“Tudi po vrnitvi v Slovenijo ni bilo nič lažje. V Avstriji smo obiskovali avstrijsko šolo in govorili nemško, zato smo bili po vrnitvi doma v šoli pogosto zasmehovani in odrinjeni. A čas je tekel dalje in odrasli smo – z ranami v duši zaradi otroškega trpljenja in z bolečino v srcu ob misli na mamo in očeta. Danes sem ponosna nase in na to, kar sem dosegla. Ob delu sem študirala in tudi uspešno zaključila študij. Delala sem v banki, tako v Mariboru kot v Ljubljani. Zdaj živim v pokoju, v Mariboru, v stanovanju, kjer so ostali le še spomini: stare fotografije na stenah, porumeneli časopisni izrezki … Najbolj pa me boli odnos aktualne politike do ljudi – to zaničevanje tistih, ki so nedolžno trpeli, in poveličevanje tistih, ki so povzročili vse to,” sklene Marija.

Mihael Rasteiger in žena Marija Rasteiger (roj. Bukovnik)

slike: arhiv Marije Rasteiger.

The post Kako so komunisti uničili eno najbolj znanih družin v Slovenski Bistrici, družino Rasteiger? appeared first on e-Maribor.

Danes, 20. oktobra, Maribor praznuje dan mesta. Zato bo ob tej priložnosti bo vožnja z mestnimi avtobusi in sedežnico Radvanje brezplačna.

Na dan 20. oktober se spominjamo prve pisne omembe Maribora, ki sega v leto 1164, ko je bil kraj prvič omenjen v zgodovinskih listinah kot “Marchburch”, kar pomeni “grad na meji”. Prav ta zapis velja za uradni začetek bogate zgodovine mesta ob Dravi.

Mestni praznik je priložnost, da se Mariborčani spomnijo svojih korenin, svoje zgodovine in ljudi, ki so skozi stoletja zaznamovali razvoj mesta – od srednjeveškega obmejnega naselja do današnjega modernega urbanega središča, polnega kulture, znanja in podjetnosti.

Maribor danes ponosno ohranja svojo identiteto mesta ob reki Dravi, z bogato industrijsko, vinsko in kulturno dediščino. Praznik je zato več kot le spomin na listino – je praznik mesta, ki živi, diha in se razvija, ter ljudi, ki s ponosom nosijo ime Maribor.

Zaradi prazničnega dogajanja, ki bo zvečer prineslo pet koncertov na petih lokacijah po mestu, bodo od 17. ure naprej vsi mestni avtobusi Marproma brezplačni. Brezplačen prevoz bo veljal na vseh mestnih linijah do konca današnjih voženj.

Na petih prizoriščih bodo nastopili glasbeniki:

– Leonart v Mestnem parku na promenadi, 

– Karneval band na Trikotni jasi na Pohorju, 

– Natalija Verboten na Posestvu Meranovo,

– The Saraphines v Malečniku

– ansambel Gadi pri Lovskem domu v Kamnici.

Vsi koncerti so BREZPLAČNI, od 17. ure dalje pa bo zagotovljen tudi brezplačen mestni avtobusni prevoz.

Zbiranje obiskovalcev bo potekalo med 18.00 in 18.30 na izhodiščnih lokacijah, kjer boste prejeli naglavne lučke za lažjo orientacijo. Od tam se boste sami podali proti prizoriščem koncertov, ki se začnejo ob 19.30.

Vse najboljše Maribor!

The post Danes praznuje naš Maribor. Prevozi na prireditve z avtobusom, brezplačni appeared first on e-Maribor.

Na portalu e-maribor.si smo začeli pripravljati video podcaste, ki jih bomo vsak mesec objavljali na našem YouTube kanalu in na spletni strani e-maribor.si. V naših podcastih se bomo pogovarjali z znanimi Mariborčani, Štajerci ter drugimi osebnostmi s področja kulture, zabave in politike. Prvega pa smo posneli kar na terenu – v Jarenini, v muzeju, posvečenem legendi slovenske glasbe Alfiju Nipiču.

Alfi Nipič, je rojen 17. aprila 1944 v Mariboru, je eden najbolj prepoznavnih slovenskih pevcev zabavne in narodno-zabavne glasbe. Njegov značilen glas ter širok repertoar pesmi so ga naredili za priljubljeno osebnost tako v Mariboru, Sloveniji kot tudi širše po svetu.

Nipič je svojo glasbeno pot začel že kot mladenič. Nipič se je za glasbo pričel zanimati že v času, ko je bil osnovnošolec. Poleg petja se je tudi učil igranja na kitaro. Sprva je nastopal na različnih vrstah proslav. Svoj prvi poklicni glasbeni nastop je izvedel 5. decembra leta 1962 v Kopru. Po končani tekstilni srednji šoli se je zaposlil v mariborski tekstilni tovarni (MTT). Kasneje je omenjeno delo opustil in se pričel resneje poklicno ukvarjati izključno z glasbo, nastopal je med drugim v različnih kavarnah in hotelih v Mariboru. Prav njegova vsestranskost ga je popeljala do enega najpomembnejših obdobij v njegovi karieri.

Leta 1974 je Alfi Nipič sprejel povabilo legendarnega Ansambla bratov Avsenik, ki ga je ustanovil Slavko Avsenik. Nadomestil je pevca Franca Obranoviča in postal novi obraz ter glas ansambla. Z Avseniki je nastopal kar 17 let, vse do leta 1990. V tem času so nastali številni nepozabni hiti, Nipič pa je postal glas, ki je zazvenel na največjih odrih po Evropi. Avseniki so bili že uveljavljeni kot mednarodni fenomen, Nipič pa je s svojim značilnim glasom pripomogel k še večji prepoznavnosti ansambla. 

Alfi si ni niti v sanjah predstavljal, da bo nekoč član najbolj prepoznavnega narodno zabavnega ansambla. Vse se je začelo na vajah za popovko Vesele jeseni, ko je do njega pristopil Slavko Avsenik.

Alfi Nipič je v izjavi za naš portal izrazil razočaranje nad trenutnim stanjem slovenske glasbene reprezentacije v radijskih programih. Po njegovem mnenju slovenska glasba ni dovolj prisotna, in to ne zaradi pomanjkanja kakovosti, pač pa zaradi pomanjkanja spoštovanja, nacionalnega ponosa in neskrbsti glasbenih urednikov. Nipič poudarja, da gre tako za zamujeno priložnost – saj je slovenska glasba kultura, ki si zasluži vidno mesto. Kot v razgovoru za naš portal med drugim dejal: “Da je v deželi, kjer živiš, domača glasba v strogi manjšini, je slabo za narod in deželo.”

Smo pa Alfija povprašali tudi o zadevi, ki je na nek način razburkala javnost. Znani pisatelj Tone Partljič je v intervjuju za Večer dejal, da je Alfiju uredil izredno pokojnino. Dodal je tudi, da si je na hribu nad Jarenino zgradil vilo. Tako je odgovoril Alfi Nipič.

V znak zahvale in spoštovanja, za neprecenljivo glasbeno ustvarjanje, s katerim že 60 let ponosno in uspešno razveseljuje množice ljudi tako doma kot po svetu, s čimer je prispeval k prepoznavnosti in ugledu našega mesta v mednarodnem prostoru, je dobil priznanje, kot častni občan Mestne občine Maribor.

Alfi je našemu portalu namenil nekaj lepih besed in izrazil željo, da bi čim več ljudi doma in po svetu spoznalo razvoj slovenske glasbe skozi leta. “Upam, da bom marsikdo, tudi čez, čez vas spoznal, delček resnice. o slovenski narodni glasbi, torej, tisti, ki prihaja od naroda. In tista, ki gre daleč izve naših meja v Evropo ali pa po svetu in nekako oznanja našo narodno glasbo in vabi, ljudi in spomine obuja tistim, ki že dolgo niso bili pri nas v naši lepi mali Sloveniji.”

Z Alfijem pogovarjali tudi o njegovem delovanju v ansamblu Bratov Avsenik, o vseh nagradah, spominkih, plaketah in še o čem. Celotni video podcast si lahko ogledata ne televiziji RTV Maribor in na spletni platformi Youtube portala e-maribor.si. (na spodnjem videu)

Video: z Alfijem se je pogovarjal Mitja Grmovšek, posneto v muzeju Alfi Nipič v Jarenini

The post Podcast Alfi Nipič! “Da je pri nas domača glasba v strogi manjšini, je slabo za narod in deželo!” appeared first on e-Maribor.

Jože Pučnik je bil, politično gledano, najbolj izrazit disident v času komunističnega režima v Sloveniji. Zaradi njegove izjemno pokončne drže pri kritiki komunističnih političnih nesmislov konec 50. let se je režim nad njim hudo znesel.

Najprej razložimo besedo desident. To je oseba, ki se ne strinja z uradno ideologijo, oblastjo ali režimom in to tudi javno izraža. Najpogosteje se izraz uporablja za ljudi, ki so v totalitarnih ali avtoritarnih sistemih odkrito nasprotovali vladajoči politiki. In tak je bil tudi Jože Pučnik. Pokončen iz zrel mož, ki je pred smrtjo vendarle dosegel tisto, za kar se je zavzemal. za svobodno in neodvisno državo Slovenijo.

Jože Pučnik (1932–2003)

Že junija 1952 se je gimnazijec Jože Pučnik prvič srečal z Udbo, in to z mariborsko, zaradi sodelovanja in pisanja v dijaškem listu Iskanja. Udba je Pučnika aretirala 31. oktobra 1958, a novembra o tem udbovci političnim šefom še niso poročali, le to, da je zaradi spornega članka Naša družbena stvarnost in naše iluzije.

Pučnik je v članku kritično analiziral jugoslovanski socialistični sistem, predvsem pa nasprotje med uradno ideologijo in realnostjo. Opozarjal je, da je oblast ustvarila iluzijo o svobodi in demokratičnosti, v resnici pa so obstajale cenzura, politični pritiski in represija. Kritiziral je samoupravni socializem, ker ni omogočal resnične družbene odgovornosti in odprte razprave. Zapisal je, da oblast sama ustvarja „družbene resnice“, ljudje pa jih nekritično sprejemajo – to pa vodi v kolektivno slepoto in nevarne zablode. Poudaril je, da je nujno potrebno kritično mišljenje, odprt dialog in soočanje z realnimi problemi, saj brez tega družba ne more napredovati.

Jože Pučnik, kot zapornik, leta 1959, Slika Družina

Članek je bil v resnici intelektualna in moralna kritika režima, napisana v filozofsko-sociološkem tonu, ne kot neposredno politično agitiranje. Vendar pa je bil v očeh komunistične oblasti to „sovražen napad na družbeni red“, zato so Pučnika 31. oktobra 1958, aretirali Kasneje so ga izključili iz univerze in obsodili na zaporno kazen.

Udbovci so decembra 1958 slovenskemu komunističnemu vodstvu poročali o naslednji izmišljotini: V preiskavi proti Jožetu Pučniku so dejali, da se je ugotovilo, da je že več kot leto dni zavestno zbiral in organiziral zaupnike v ilegalno organizacijo za ‘izvedbo revolucije.  Še huje pa so se zlagali, da je postopoma nameraval prevzeti v svoje roke razne družbene organe in na koncu tudi politično policijo. Zasliševanja so bila dolga, izčrpavajoča in večkrat ponavljajoča. Namen UDBE ni bil vedno pridobiti »priznanje«, ampak psihično zlomiti človeka, da bi postal ubogljiv ali se umaknil iz javnega življenja. V Udbinem Letnem poročilu za leto 1958 piše: “Preiskava je trajala 55 dni. Zaslišanih je bilo 73 prič in sicer 48 v Ljubljani, 28 v Mariboru, 3 v Celju, 3 v Gorici, 2 v Beogradu in v Bileći. Tožilstvu so bili predani: Jože Pučnik in Jože Močnik (oba v zaporu), Veljko Rus, Taras Kermauner in Veno Taufer (vsi trije na svobodi). Pučnik je bil obsojen na 9 let zapora. 

Kmalu po prvi izpustitvi je Pučnik spet začel pisati za komunistično oblast kritične članke. Leta 1964 je bil ponovno aretiran in obsojen zaradi »sovražne propagande« (tokrat so mu očitali, da je širil »laži« o Jugoslaviji). Tokrat je dobil 2 leti zapora, ki ju je tudi prestal. Vsakokrat so go neumorno zasliševali, mučili in ga poniževali.

Pučnik je sam večkrat dejal, da so ga želeli predvsem moralno zlomiti. Ni šlo le za mučenje v fizičnem smislu, ampak za ponižanje in zastraševanje, da bi prenehal kritizirati režim in se umaknil v tišino. On pa je kljub dvema zapornima kaznima nadaljeval z delom in ostal ena najpomembnejših disidentskih osebnosti v Sloveniji.

Po drugi obsodbi mu je bilo onemogočeno delo in študij v Sloveniji, zato je bil prisiljen oditi v Nemčijo, kjer je nadaljeval študij in akademsko kariero. Konec maja 1967 je UDBA poročala: »Bivši perspektivaš Jože Pučnik se trenutno nahaja v ZR Nemčiji. Je štipendist hamburške univerze (prejema 500 nemških mark mesečno), kjer hkrati dela kot demonstrator pri profesorju Hausmannn-u. Politično se jo popolnoma pasiviziral. Zagrizel se je v študij.

Jože Pučnik se je iz Nemčije vrnil v Slovenijo šele leta 1989, ko so se začeli oblikovati prvi demokratični krogi in opozicijska gibanja proti enopartijskemu sistemu. Takrat se je vključil v politično dogajanje, postal soustanovitelj Slovenske demokratične zveze (SDZ), predhodnice današnje SDS in nato vodja koalicije DEMOS, ki je Slovenijo pripeljala do plebiscita in osamosvojitve.

To so bile Pučnikove, življenjske sanje, ki jih je sanjal v Nemčiji skoraj 30 let. Pučnik sam je po osamosvojitvi pogosto poudarjal, da ni šlo za njegovo osebno zmago, ampak za zmago naroda. Kljub temu mu danes večina zgodovinarjev in politikov priznava posebno mesto – brez njegove odločnosti in moralne avtoritete bi bila pot v osamosvojitev precej težja.

Po viru portala Družina, (Pričevanje Igorja Omerze v knjigi Velikani slovenske osamosvojitve in Udba)

The post Kako je UDBA preganjala Jožeta Pučnika? appeared first on e-Maribor.

Kučanu Slovenija ni bila nikoli intimna opcija. Niti na dan osamosvojitve ne. Raje bi videl, da je Slovenija v nekakšni skupnosti suverenih držav, pod okriljem Jugoslavije. 

Nekdanja skupščina Slovenije iz leta 1991 je bila sestavljena iz treh zborov. Vsak zbor je imel 80 delegatov oziroma poslancev, kar je skupaj znašalo 240 glasov. Od teh 240 glasov je bilo za sprejetje teh osamosvojitvenih aktov potrebnih dvakrat 80 glasov. Demos je imel po njegovih besedah v skupščini navadno večino, kar pomeni, da je potreboval še opozicijske glasove ali glasove tako imenovanih neodvisnih poslancev. Zaradi tega so priprave in usklajevanja trajala toliko časa. Demos je moral zelo veliko popuščati.  Na koncu je bila dvotretjinska večina dosežena. Za samostojno Slovenijo je glasovalo180 poslancev od 240. Torej 20 več, kot je potrebnih. 

Ostali glasovi proti so pripadali nekaterim “preoblečenim ” komunistom, ki so se skrivali za besedo Liberalna demokracija Slovenije, Stranka demokratične prenove in Združena lista socialnih demokratov. Proti samostojni Sloveni8ji pa je bil tudi takratni predsednik Milan Kučan. Tako je govori na dan osamosvajanja Slovenije, 25. junij 1991.

In po 34 letih samostojne Slovenije bi nekateri, sedaj že dvakrat ali trikrat preoblečeni komunisti še vedno radi krojili usodo slovenskega naroda. V začetku komunizma so Slovence, ki jim ni bil všeč režim mučili, ubijali, preganjali in lagali, sedaj pa bi nam spet radi vladali?

video/vir: Nova24TV

The post Kučana, ki trdi, da je bil ves čas za samostojno državo, dobili na laži! (video) appeared first on e-Maribor.

 V nadžupniji Sv. Jurija v Hočah je danes potekala zanimiva okrogla miza, ob počastitvi rojstnega dne, duhovnika in jezikoslovca dr. Antona Murka, kjer so odkrili tudi njegov kip.

S slovesnostjo, okroglo mizo in prijetnim druženjem, so danes v Hočah v nadžupniji Sv. Jurija, odkrili kip enega pomembnejših mož slovenske duhovne in jezikoslovne zgodovine, dr. Antona Murka. Relief je delo priznane akademske kiparke Vlaste Zorko, pobudo pa je z donacijo omogočila Kreativna baza, družba za komuniciranje in strateško svetovanje. Dogodek je namenjen tudi počastitvi Murkovega rojstnega dneva. V nedeljo, 8. junija, bo minilo 216 let od njegovega rojstva.

Anton Murko se je rodil 8. junija 1809 v Črmljenšaku pri Spodnji Voličini v Slovenskih goricah, v družini kmeta in vinogradniškega mojstra. Kljub skromnim razmeram so starši omogočili šolanje trem sinovom. Anton je obiskoval gimnazijo v Mariboru med letoma 1820 in 1825, nato pa študiral filozofijo v Gradcu. Zaradi pomanjkanja sredstev je študij začasno prekinil in se leta 1827 pridružil frančiškanom kot brat Ecehijel, a je kmalu izstopil in nadaljeval študij teologije. Posvečen je bil v duhovnika in kasneje postal dekan v Hočah, kjer je služboval do smrti 31. decembra 1871.

Murko je znan predvsem po svojem delu na področju slovenske slovnice in leksikografije. Njegova najpomembnejša publikacija je Theoretisch-praktische Slowenische Sprachlehre iz leta 1832, ki je bila namenjena nemško govorečim bralcem in je predstavljala pomemben korak pri standardizaciji slovenskega jezika.

The post V Hočah odkrili kip pomembnega moža slovenske zgodovine, dr. Antona Murka. appeared first on e-Maribor.

Že bežen pogled na leto 1942 nam pove, da je bil to čas hudega revolucionarnega terorja in neusmiljenih partizanskih represalij. Zaradi tega je postala stiska zlasti na podeželju tako huda, da so se ljudje odločili za samoobrambo. Na podeželju je bilo tako od leta 1941 še posebej hudo. Pa ne zaradi Nemcev ali Italijanov, pač pa zaradi partizanov.

Nadaljujemo z zgodbami o “krvoločnih” partizanih, ki so ubijali slovenski narod. Tistih partizanih, katere nekateri še danes častijo in slavijo. Še posebej je bil zanimiv masaker Pri Sv. Vidu nad Cerknico kjer so partizani 23. aprila 1941 ubili župana Antona Tekavca, občinskega tajnika Franca Strleta in odbornika Valentina Strleta. Ta pokol je seveda vznemiril ivso planoto. Nekaj fantov je tedaj prijelo za orožje, ki so ga skrivali še od razpada jugoslovanske vojske in odločili so se za vaške straže.

23. aprila 1941 je takratna partizanska vojska pod vodstvom Staneta Semiča Dakija, oziroma Dakijeva leteča patrulja izvedla pravi masaker na Vidovski planoti. Po osmi uri zvečer, ob mraku, so se partizani ustavili na domu župana občin a Sveti Vid, Antona Tekavca v kraju Tavžlje. Župan se je malo pred tem vrnil iz Nove vasi, pri Blokah, kamor je šel iskat propustnico od Italijanov, da bi lahko naslednji dan odpotoval v Ljubljano.

Sedel je utrujen na peč, ko so potrkali partizani. Starejšemu sinu so se partizani zdeli sumljivi in je dejal, da očeta ni doma. A so partizani vdrli hišo in župana odpeljali ven. Župan jih je vprašal kdo so in naj pridejo po dnevi in se bodo vse pogovorili. Krvoločneži so dejali, da so partizani in ga na licu mesta ustrelil. Za tem so partizani zavzeli občino in sestavili listo 120 ljudi predvidenih za streljanje.

Kar v občinski pisarni so partizani ubili še občinskega tajnika Franca Strleta in odbornika Valentina Strleta. In prav ta krvoločni zločinec, partizan Stane Semič Daki je bil celo odlikovan “zaradi posebne hrabrosti in požrtvovanja.”

Še pomnite tovariši? Tako so krvoločni partizani izbrisali z obličja zemlje župana občine Sv. Vid in njihove prebivalce. pic.twitter.com/SJYmRYl5H2

— Spletni portal e-maribor.si (@Embportal) April 22, 2025

Zaradi vsega tega so se prav na tem območju ljudje uprli partizanstvu, za katerega se je vedelo, da ga vodijo komunisti, ki imajo »upor« proti okupatorju le za krinko za revolucionarno nasilje in pohod na oblast. A slabo oboroženo prebivalstvo, se je partizanov balo, tako da poizkusi o vaških stražah niso trajali dolgo.

Pop viru: Nova zaveza

The post Kako so partizani na zverinski način ubili župana občine Sveti Vid nad Cerknico? appeared first on e-Maribor.