V 99. letu starosti je umrl Zdenko Roter, Bil je eden od ključnih akterjev v povojnih komunističnih zločinih, predvsem zaradi svojega delovanja v tajni politični policiji. Po mednarodnem pravu bi moral že zdavnaj sedeti v zaporu, a bo svoje skrivnosti o krutosti zločinov UDBE za vselej odnesel v grob.

Naloga UDBOVCA Zdenka Roterja je bila nadzorovanje in obvladovanje Katoliške cerkve, ki je bila v povojnem obdobju pod hudim pritiskom komunističnega režima. Roter je v tem obdobju igral ključno vlogo pri zasliševanju in pritiskih na duhovnike, kar je vključevalo izsiljevanje in grožnje z represalijami nad njihovimi družinami ali prijatelji, da bi jih prisilili k sodelovanju z oblastmi.

Ena najhujših obtožb zoper Roterja je povezana z njegovim ravnanjem z nadškofom Antonom Vovkom. Roter je leta 1952 po zažigu škofa Vovka na železniški postaji v Novem mestu obiskal Vovka v bolnišnici in ga mučil z zasliševanji. Vovk, ki je okreval po hudem napadu, je bil podvržen psihičnemu nasilju, saj ga je Roter zasliševal o tem, kako naj bi bil oblit z bencinom, in ga poskušal prisiliti, da obsodi škofa Gregorija Rožmana. Roter je vedel za storilca zažiga, Jakiča iz Škofje Loke, a je to informacijo prikrival in zanikal, da bi bil storilec znan. Piše Demokracija.

Nadškof Anton Vovk

Roter je prav tako pisal analize in poročila, ki so služila kot podlaga za represijo nad duhovščino. Po nekaterih virih naj bi bil avtor nepodpisanega priročnika “Sodelavci (zaupniki) iz duhovniških vrst”, ki je podajal navodila za novačenje duhovnikov kot sodelavcev Udbe. Med drugim je nadzoroval posameznike, kot sta bila Anton Bajt in Jože Lampret, ki sta po navodilih Udbe ustanovila duhovniško društvo CMD, kar je služilo kot orodje za nadzor nad Cerkvijo.

Nekdanji sodelavec UDBe o tem kako mu je Kučan naročal naj uniči Janšo pic.twitter.com/2rRDCCrdzh

— Nova24TV (@Nova24TV) February 19, 2020

A ko se komunist nekaj nauči, zna samo to. Torej so se spletkarjenja, laži, prevare in afere nadaljevale tudi v osamosvojitvi. Ostal je v stiku z dobrim prijateljem Milanom Kučanom in ostalo komunistično bando v Sloveniji. Spletkaril je pri montiranem procesu imenovanem “Depala vas.” Šlo pa je za spletko proti Janezu Janši v času, ko je bil obrambni minister. Kot je znano, so ga leta 1994 zrušili s konstruktom Depala vas. V tem dogajanju se je kot eden od operativcev izkazal tudi Zdenko Roter. Slednjega je namreč Kučan poslal na Hrvaško, češ naj priča proti Janši v nekem montiranem procesu. Kekić bi bil za svoje delo bogato nagrajen, če bi ponudbo sprejel. A Kekića niso uspeli prepričati. So zapisali v Demokraciji.

Zdenko Roter in Milan Kučan

In zakaj bi Slovenija po vsem tem, torej žalovala za človekom, ki Sloveniji ni prinesel nič dobrega?

Udba odhaja počasihttps://t.co/COaKZGnyDw pic.twitter.com/z17U8AZhIR

— huda jama 1945 (@hudajama1945) August 2, 2025

The post Umrl je vpliven človek UDBE in sovražnik cerkve, ki bi po moral že zdavnaj sedeti v zaporu appeared first on e-Maribor.

Partizani so v času vojne in tudi po njej zagrešili številne zločine, za katere nihče ni odgovarjal. Dejstva, ki so bila zamolčana dolga leta večkrat razkrivamo na našem portalu. V spomin in opomin, da se takšna grozodejstva nikoli več ne ponovijo.

Umor zakoncev Trontelj

10.aprila 1942 so partizani “leteče udarne patrulje” Tomšičeve brigade, ki jo je vodil Jože Kamnikar – Arti, umorili zakonca Staneta in Katarino Trontelj z Rudnika pri Ljubljani (Trontelj je bil bivši orožnik). Skupaj z Jožetom Golijem so ju odgnali na Mačkovec, kjer so jih umorili (tako piše Franci Strle v knjigi Tomšičeva brigada, prvi del, str. 252–253). Po ustnih virih, pridobljenih ob postavitvi farnih spominskih plošč na Rudniku, pa so domačini zjutraj našli zakonca Trontelj ubita nedaleč od hiše. Jožeta Golia pa so odgnali 9. septembra 1942, njegovo truplo pa po desetih dneh našli v gozdu Klen pod Molnikom popolnoma polomljeno. (Vir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996.)

Umor Milke Habič

10. aprila 1942 so vosovci na cesti v Zvezni ulici nedaleč od doma ustrelili Uršulo Zupančič (1896) iz Koroščeve ulice 8 v Zeleni jami v Ljubljani in njenega sina delavca Antona Zupančiča (1921). Vir: ZAL, LJU 630, Komunalno podjetje Žale, šk. 227, sprejemni pogrebni list št. 521, 522; Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje v Ljubljani 1941–1945, Ljubljana 2015, str. 84, 97. Umrla je tudi Milko Habič (1922) iz Zadvora pri Sostrem pri Ljubljani je 10. aprila 1942 ustrelil komunistični terenec. Pripeljal se je z motorjem in jo ustrelil na domačem dvorišču. (Vir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996.)

Umor družine Uhernik

15. aprila 1942 so partizani na Mirni postrelili Uhernikovo družino. Ta je bila doma iz Migolske Gore. Oče je družino preživljal z nedeljskim prodajanjem lecta na stojnici (bil naj bi tudi ribiški čuvaj). Terenci so ga obtožili, da izdaja Italijanom. Prvič so jih partizani skušali ubiti pozno ponoči v začetku aprila. Uhernikovi so stanovali v majhni dvoriščni sobici (hišo so kasneje podrli, tam pa je bila v 90. letih destilacija Dane). Partizani so streljali skozi vrata, vendar niso nikogar zadeli. Hčerka se je skrila v luknjo pod štedilnikom, starši pa so preživeli verjetno zato, ker so ležali na tleh in jih krogle niso dosegle. Zaradi tega so se preselili v sobico v prvem nadstropju Koračinove hiše, ki stoji v samem središču Mirne pod cerkvijo. Drugi poskus, 15. aprila, je morilcem uspel. Spet so streljali skozi zaprta vrata. Tokrat so smrtno zadeli vse tri člane družine: očeta Alojza (1897), mater Amalijo Uhernik (rojeno Turk leta 1907) in hčerko Amalijo (1927). (Vir. Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 107.)

Umorili komaj dveletno Ivanko Čuk

17. aprila 1942 so partizani v bajtici vrh klanca v Zabočevem pri Borovnici vpričo šestih otrok ubili očeta Jožeta (1900) in mater Ivano Mihelčič (1897), ki je bila noseča. (Vir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana, 1996, str. 213; Janko Maček, Borovnica 1942 – začetek državljanske vojne, Zaveza, številka 11, december 1993.)

17. aprila 1942 so partizani na Podutiški cesti 51 v Ljubljani (med Kosezami in Podutikom) ubili tri člane družine slovenskih priseljencev z Goriške: Lenarta Čuka (1900), njegovo ženo Evgenijo Čuk, roj. Kuštrin (1904), in komaj dveletno hčerko Ivanko Čuk (Vando, 1940). Lenart in Evgenija sta bila ubita ponoči v domači hiši, hčerka Vanda pa je za posledicami ran umrla zjutraj ob 6.30 uri v ljubljanski bolnišnici. (Vir. ZAL, LJU 630, Komunalno podjetje Žale, šk. 227, sprejemni pogrebni list št. 550, 551, 552; Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje v Ljubljani 1941–1945, Ljubljana 2015, str. 84, 97.)

Umorili 4 nedolžne otroke

Ponoči 22. aprila 1942 so partizani prišli v hišo Jakopinovih v Ponovi vasi pri Grosupljem (zaselek Benata). Očeta Jožeta, starega 44 let (1898), so s sekiro umorili že na hišnih vratih. Ženo Marjeto Jakopin (1905), ki je bila v visoki nosečnosti, in štiri otroke, hčerko Anico, staro sedemnajst let (1925), sina Vinka (Venclja), starega enajst let (1931) in sina Štefana, starega šest let (1936), so umorili na posteljah. (Vir: Zaveza, št. 80. marec 2011, str. 36–37; Farne spominske plošče, 1. knjiga, Ljubljana 1995, str. 202.)

Umorili družino Skopec

27. aprila 1942 so partizani na domu v Stranski vasi pri Dobrovi ugrabili tri sestre Skopec in jih umorili blizu svojega taborišča na Ključu: Marijo (1920), Ivanko (1923) in Francko (1924). Njihov “grob” je le dvajset metrov pod nekdanjim partizanskim taboriščem na Ključu. Partizani so ponje prišli zvečer 27. aprila 1942, naslednji dan pa so jih v taborišču ustrelili. Njihova “krivda” je bila taka, kot je bila “krivda” večine žrtev komunistične revolucije takrat: “sodelovale so z okupatorjem”. Da bi bila tragedija Skopčeve družine še večja, so leta 1945 ustrelili še brata, verjetno nekje pri Hrastniku. (Vir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 215.)

27. aprila 1942 so partizani na domu v Stranski vasi pri Dobrovi ugrabili tri sestre Skopec in jih umorili blizu svojega taborišča na Ključu: 22 letno Marijo ,
19 letno Ivanko in 18 letno Francko. Njihov “grob” je le dvajset metrov pod nekdanjim partizanskim taboriščem na… pic.twitter.com/z1k8fPPqzR

— huda jama 45 (@DrustvoHudajama) November 22, 2024

Krvavi 6. maj 1942. Morilski partizani so jim prerezali vratove 

6. maja 1942 so partizani ugrabili Zavodnikovo družino z Bistrice pri Mokronogu. Očeta Antona (1884), mater Terezijo Zavodnik (1880) in hčer Jožefo (1911) so ubili nekje v gozdu proti Trebelnemu (domnevno v Blatnem klancu za Debencem). Sin Anton je ušel naravnost izpred morilskega noža. Žrtvam so namreč prerezali vratove. 10. maja so jih pokopali na šentruperškem pokopališču. (ir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 107.)

Istega dne leta 1942 so partizani ponoči prišli v Podklanec pri Žireh in z doma odgnali 24-letno Frančiško Mravlje (1923). Nedaleč od doma so jo ustrelili in pustili ležati na cesti. (Vir: Janko Maček, Rovte v viharju vojne in revolucije, Ljubljana, 2003, str. 22). v Velikem Kalu pri Mirni Peči pa so istega dne ugrabili Frančiško Dremelj (1909), mater dveh otrok, in jo umorili v Šentjurski gori. (Vir: Anton Pust, Da bi se jih spominjali, Mirna Peč 1999, str. 116.)

Umor dveh mladih deklet

V Šentvidu pri Stični so partizani začeli z ubijanjem 13. maja 1942, ko so umorili štiri ljudi. Zvečer so vpričo žene kar v domači hiši ustrelili moža in očeta Franca Hrena, mizarja in uglednega vaškega odbornika ter poverjenika za versko časopisje. Sinova Franceta, 18-letnega študenta in 16-letnega Stanka so odgnali in ubili neznano kje. Isto noč so odgnali tudi še ne dvajset let staro Marijo Urbančič (1922), ki je bila zaposlena na občini Šentvid. Čez tri mesece so partizani spet prišli in za Marijo zahtevali obleko, vendar so njeno truplo hitro za tem odkrili le pol kilometra od doma in jo 13. oktobra pokopali. Blizu domače vasi Podboršt so partizani ustrelili tudi 19-letno Marijo Omahen (1923). (Vir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 200.)

Za Binkošte ubili tri mlada dekleta

Na binkoštno soboto 23. maja zvečer so partizani prišli na Rašico. Iskali so župana Paternosta, trgovca Tomažina in njegovega sina Poldeta. Niso jih našli, saj so že vedeli, da so na seznamu ne­zaželenih, zato niso spali doma. Dobili pa so doma dekleta, za katera so pravili, da imajo zveze z Italijani. Ustrelili so tri od njih: Kristino (Justino) Jaklič (1921), Marijo Musta­var (1921) in Marijo (Ano) Prijatelj (1926), ki je bila stara ko­maj 17 let. (Vir: Janko Maček, Velike Lašče v ognju vojne in revolucije, Zaveza, številka 7, december 1992; Velikolaški in škocjanski holokavst, Velike Lašče 1999, str. 180.)

Dveletna hči zgorela v hiši

V noči na 1. avgust 1942 so partizani požgali osem domačij pri Šentjoštu in na domovih ubili Franca Bradeška in ženo Ivano, starša petih otrok, najmlajši je bil star samo šest tednov, ter Alojzija Jesenovca in ženo Ivano, dveletna hči Ljudmila je zgorela v hiši, katero so po umoru zažgali partizani. (vir: Reporter)

Po viru: Demokracija

The post V spomin in opomin! To so najbolj nagnusni partizanski umori otrok, žensk in celih družin. appeared first on e-Maribor.

Kardelj, Kidrič, Maček, Ribičič, Leskošek idr. To so največji slovenski krvniki in zločinci pri nas. Vsi razen Ribičiča, pa so umrli že prej, da bi jim za svoja okrutna dejanja lahko kdaj sodili.

Ribičič je poleg Kidriče in Mačka veljal za najbolj krutega zločina po drugi svetovni vojni. Njegove metode mučenja pa so bile nevredne dejanja normalnega človeka. Še bolj od tega, pa so bili odgovori, ki jih je pokojno Ribičič navedel na zaslišanju pred parlamentarno preiskovalno komisijo, ki se je ukvarjala s preiskavo komunističnih pokolov.

Mitja Ribičič je, celo trdil, da je bila Ozna dobrodelna organizacija, ki je ščitila narod pred “protiljudskimi” teroristi. No, Ribičič je še navedel, da nikogar niso zunajsodno likvidirali, pač pa so po tradiciji NOB primerno ravnali z osumljenci in ujetniki. Kdo je ukazal pobijanje in kdo je bil s tem seznanjen, Ribičič odgovoril, da o tem niso vedeli ne CK KPJ, niti slovensko vodstvo, celo maršal Tito o tem ni nič vedel. Pač pa je to počela vojska – očitno samovoljno, vendar z opravičilom, da je bila vojska po Ribičičevo “dejavnik osvoboditve”. Ozna (oddelek za zaščito naroda) pa ni vedela za poboje.

Mitja Ribičič, kot partizan, slika wikipedia

24. maja 2005 je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo obtožnico proti Mitju Ribičiču, ki ga bremeni sodelovanja v povojnih pobojih. Obtožnica temelji na dokumentih, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je Ribičič podpisal smrtne obsodbe za kar 234 ljudi, ki so bili izvensodno pobiti po drugi svetovni vojni. Kljub obsežni dokumentaciji in številnim pričevanjem je po nekaj mesecih sodišče zavrnilo zahtevo tožilstva po uvedbi preiskave »zaradi pomanjkanja dokazov«. Ribičič je umrl leta 2013, star 94 let.

Res neverjetno. Kakšne laži je natrosil Ribičič, preiskovalni komisiji. A k sreči so takrat obstajali dokazi in razna pričevanja tistih, katerih komunisti (še) niso uspeli pobiti. Žal pa roka pravice Ribičiča ni nikoli dosegla. Prej ga je srečala “Matilda”!

Ovadbo je zoper Ribičiča zaradi suma genocida in vojnega hudodelstva na podlagi domnevnih novih dokazov oktobra 2013 vložil tudi publicist in raziskovalec povojnih pobojev Roman Leljak, vendar jo je tožilstvo decembra 2013 zavrnilo zaradi Ribičičeve smrti.

Pripoved Franceta Turšiča, ki živi v Parizu, sodi med najzanimivejše v seriji Pričevalci. Rojen je bil v kleni kmečki družini leta 1937 v Begunjah pri Cerknici in spominja se, kako jim je hišo gradil oče Petra Opeke. France je bil kot petletnik priča vojnim grozotam, spominja se, kako je z ročicami lovil kri umirajočega Janeza Hitija, ko so ga prinesli v bližnjo hišo. Med vaščani je zavladal nepopisen strah, pred partizani. Posebej pa je zanimiva pripoved, kako so mučili njegovo mamo, kjer se sodeloval tudi nikoli obsojeni zločinec Mitja Ribičič.

Zgodovina ne laže! Tak surovež je bil Mitja Ribičič. Nikoli obsojen zločinec! Oče Cirila Ribičiča, vidnega člana @strankaSD (vir: TV Slovenija / Pričevalci) pic.twitter.com/7HjRLcwuQD

— Portal e-maribor.si – uradni profil (@Embportal) August 13, 2024

Zločini nikoli ne zastarajo. Žal je veliko teh zločincev umrlo prej, preden bi komu lahko sodili. 

The post Tako okruten je bil nikoli obsojeni komunist Mitja Ribičič. (video) appeared first on e-Maribor.

Zveza komunistov Slovenije (KPS) je bila slovenska politična stranka, ki se je zavzemala za socialistično in komunistično Slovenijo.

KPS je nastala leto dni za nastankom Zveze komunistov Jugoslavije, po boljševiški revoluciji v Rusiji na tako imenovanem združitvenem ali velikonočnem kongresu 20. do 23. aprila 1919. Pod tem režimom je v času nekdanje države, tudi na območju današnje Slovenije, umrlo na tisoče ljudi. Dolžnih ali nedolžnih, deklet in žensk, fantov in moških. Komunistični režim ni prizanašal nikomur.

V času komunističnih režimov 20. stoletja je bilo veliko množičnih pobojev. Ocene smrtnih žrtev komunizma se zelo razlikujejo, odvisno od opredelitev smrti, ki so v njih vključene.^[ Višje ocene množičnih pobojev upoštevajo zločine, ki so jih komunistične vlade storile nad civilisti, vključno z usmrtitvami, lakoto, ki so jo povzročili komunisti, in smrtmi, ki so se zgodile med prisilnimi deportacijami in zapori, ter smrtmi, ki so bile posledica prisilnega dela. Poleg množičnih pobojev so izrazi, ki se uporabljajo za opredelitev takšnih pobojev, tudi klasični uboj, zločini proti človeštvu, democid, genocid, politikid in represija.

Klanjanje članov stranke SD, zločincu Borisu Kidriču

Zločinov komunističnega režima je bilo v Sloveniji na tisoče. Krajev, kjer so bili storjeni zločini na stotine. najbolj očuvana skrivnost komunističnega režima je bila zagotovo Huda jama, rudniški rov blizu Laškega. V rovu v Hudi Jami pri Laškem so se že v začetku leta 2008 pod okriljem Komisije za urejanje vprašanj prikritih grobišč začeli postopki ugotavljanja obstoja in obsega prikritega povojnega grobišča, marca 2009 pa so preiskovalci našli na tisoče posmrtnih žrtev. Rov je v dolžini več kot sto metrov zapiralo enajst različnih pregrad z nasutim materialom.

Še danes niso raziskani vsi zločini in nihče od takratnih veljakov komunističnega režima ni bil obsojen za svoje zločine. Čeprav nekateri še vedno častijo komunistične veljake in se celo klanjajo pred njihovimi spomeniki pa je dejstvo le eno. Kot je dejal zgodovinar Jože Možina: “Komunistična partija Slovenije je bila najbolj krvoločna politična grupacija v Sloveniji!”

Če bi g. Možina lagal, bi ga že davno zaprli. Slovenci SPREGLEJTE.
Gošarji, partizani, komunisti, SD, levi, … pic.twitter.com/3VajHyDj58

— sLOVEniJAnšist (@glupfejzbuk) August 10, 2024

In bog ne daj, da se kaj takega v Sloveniji spet zgodi. 

The post Možina: Komunistična partija Slovenije je bila najbolj krvoločna politična grupacija v Sloveniji appeared first on e-Maribor.

Odšla je sadistična pokveka, ki je v monstrumskem Šentvidu odbirala ljudi za pokol, je zapisala novinarka Mojca Vočko. In še kako prav ima?

UMRL JE LJUBO BAVCON! ODZIVI NA NJEGOVO SMRT!

Kazensko pravo na slovenskih tleh je nekoč uradno definiral Ljubo Bavcon, ki je po vseh svojih krvavih zločinih (seveda) pridobil tudi najvišje nazive: doktor znanosti in redni univerzitetni profesor. Sodišča širom Slovenije ji sledijo in jo prikrito uresničujejo iz dneva v dan, pri čemer pa so (seveda) izvzeti prvorazredni, elita, ponosni nasledniki komunistov.

Kako to izgleda v praksi, je vesoljna Slovenija gledala (tudi) zadnje dni: Zoran Stevanović, ki je med drugim grozil z državnim udarom in z blokadami cest med eminentnim zasedanjem vrha EU na Brdu pri Kranju, ni bil priveden niti pred preiskovalnega sodnika. Farsa o vladavini prava, kot je ocenil že prof. dr. Boštjan M. Zupančič v farsi s prof. dr. Ljubom Bavconom v glavni vlogi. Piše portal DOSJE.

Ljubo Bavcon v družbi Milana Kučana, slika: Časnik

[color-box color=”red”] Montirani kazenski procesi in absurdni kazenski postopki z nedolžnimi dušami ali celo z žrtvami v vlogi obtožencev niso (le) domena oddaljenih diktatorskih dežel, temveč zamolčana rutina in metastaza Slovenije. Žrtev ni malo, redke pa zmorejo in uspejo premagati zločinskost rdeče, koruptne kazenske sodnije.[/color-box]

Nekateri odzivi ob smrti Ljuba Bavcona pa so temu primerni:

Tole je pa preveč. Varstvo človekovih pravic in svoboščin?
Odbiral ljudi za morišča, utemeljitelj jugoslovanskega kazenskega prava kot orodja za uničevanje ljudi, ki režimu niso všeč. Na vesti na tisoče uničenih življenj. Ogabno sprenevedanje in potvarjanje resnice @Delo https://t.co/4yBeorkrJX

— Janez Janša (@JJansaSDS) October 10, 2021

Profesor, Bavcon je leta 1987 zapisal: "Kazensko pravo je najprej sredstvo za varovanje obstoječe družbene ureditve" torej komunizma….

— dr. Vinko Gorenak (@drVinkoGorenak) May 30, 2014

"Kar služi komunistični razredni miselnosti, je dobro in naravno, vse drugo pa je nasprotno slabo in nenaravno." V.I.Lenin #bavcon #pravo

— Andreja Valič Zver (@AValicZver) August 9, 2013

Bolje spoznati pozno kot nikoli. Bi pa bilo bolje, če bi prej. Velja za vse. pic.twitter.com/Oq3N0a6fz1

— Davorin Kopše (@DKopse) April 28, 2021

dr. Ljubo BAVCON
Kako je možno končati pravno fakulteto v 2 letih oziroma celo 2?
Revolucionarno pravo nima dosti povezave s pravim pravom, zato je to možno. Tudi prvi sodniki po vojni so bili daleč od prava- mizarji in delavci. https://t.co/FwvmvKgyuO

— drustvohudajama45 (@DrustvoHudajama) April 24, 2021

dr. Ljubo BAVCON
Kako je možno končati pravno fakulteto v 2 letih oziroma celo 2?
Revolucionarno pravo nima dosti povezave s pravim pravom, zato je to možno. Tudi prvi sodniki po vojni so bili daleč od prava- mizarji in delavci. https://t.co/FwvmvKgyuO

— drustvohudajama45 (@DrustvoHudajama) April 24, 2021

PO NJIH DELIH JIH BOSTE SPOZNALI.
Pravkar je prišla vest, da je umrl Ljubo Bavcon, ideolog razrednega prava v demokraciji – teoretik in praktik kršitev človekovih pravic. pic.twitter.com/cG4lFqsbWi

— Vili Kovačič (@DrzavljanK) October 10, 2021

[color-box color=”blue”] “Mamo potem so odvlekli v Šentvid, tja v Škofove zavode. Po grupah so jih privlekli noter – tiste, ki so bili za odpeljati, in tudi mama je bila med njimi. In tam je prišel … Ljubo Bavcon in jo je zagrabil za komolec – in jo je celo življenje v komolec zeblo, še taka vročina, pa jo je zeblo. In jo drži, za njo je pa stal en mlad fant – pravi mama, da je bil star 15 let, 16, kaj se ve -, in je mamo pahnil proč, pa tistega fanta zagrabil, mama se je pa potem izmuznila malo naprej  /…/ Če bi jo Bavcon dal na kamion, bi bilo gotovo, je ne bi mogli več rešiti,” je pretresljivo s solzami v očeh o svoji mami izpovedal Franc Turšič, za Televizijo Slovenija[/color-box]

Tudi to je bil Ljubo Bavcon

Več si preberite na portalu DOSJE!

P.M.

The post Kdo je dejansko bil Ljubo Bavcon? Odzivi na njegovo smrt! appeared first on e-Maribor.

Žaljivo, nedopustno, okrutno, nedostojno, srhljivo. To so besede za komunistični režim po koncu druge svetovne vojne, kjer so se komunisti izživljali nad številnimi ljudmi, tudi otroci.

Kako so komunisti pobijali otroke pred Matjaževo jamo

“Odšli so po dva fanta v Šentvid, ju naložili v avto in peljali skozi Sv. Duh in pred Crngrobom pobili, kot se pobije gada. Samo po glavah so ju tolkli in jima lobanje tako raztolkli, da sta imela, kot se pravi po škofjeloško, glavi speštani kot flancat,” se glasi le eno izmed pretresljivih pričevanj komunističnih zločinov, ki so zapisani v knjigi Dediščina molka. Knjiga je namreč raziskovalno delo Milanke Dragar o izvedenih množičnih pobojih Slovencev in Hrvatov v Crngrobu ter hrvaških otrok v Matjaževi jami pri Pevnem v maju 1945.

Posebno pretresljivo je ravnanje komunistov z otroki svojih političnih nasprotnikov. V gozdu pri vasi Pevno se nahaja Matjaževa jama, kjer so pobili otroke in mladoletnike, ki so bili najprej zaprti v Kamnitniku. Pirmanov Tone iz Papirnice je pripovedoval, da otrok niso streljali, temveč so jih z glavo udarjali ob drevo, jih tako usmrtili in zmetali v brezno v Matjaževi jami. “V bližnji okolici morišča smo imeli njive in je zato mati, ko je tam delala, še dan – dva po pobojih slišala stokanje in vpitje otrok iz Matjaževe jame, ki jih niso do smrti pokončali in so jih ranjene vrgli v brezno.” Dokaz, da so hrvaške otroke pobili prav v tem gozdu in jih zmetali v jamo, je bila okužena voda, ki je rdeča in smrdljiva pritekala iz potoka v vasi Moškrin. V začetku, dokler še niso opazili, so ljudje to vodo pili in tudi njihova živina jim je zbolevala in poginjala. “En vaščan je umrl za tifusom, ki je bila posledica okužene vode od razpadajočih otroških trupel in otroške krvi.” 

Tisti, ki so te poboje storili, pa niso umrli naravne smrti. Nackov Nacek se je obesil, Vinko Florjančič je bil alkoholik in je umrl zaradi pijančevanja, Podobnikov Pavel je tudi bil likvidator in je umrl mlad. Morilec Franc Gaber iz Pungarta tudi ni mogel prenašati tega psihičnega bremena in se je ustrelil. Tudi znani likvidator v Škofji Loki Alojzij Kovačič se je ustrelil, saj ni mogel pozabiti svojih dejanj. “Nenehno me spremljajo podobe pobitih žrtev. Najhujši je jok otrok, ki sem jih ubite vrgel v brezno. Ne morem se znebiti njihovega klica na pomoč. Neznosno odmevajo njihovi klici: mama, mama! Celo litri žganja ne morejo izbrisati njihovega objokanega obraza, drgeta rok, zbeganega pogleda, mlahavega telesca, oglušujočega ihtenja,” je dejal, preden si je sodil v središču Škofje Loke, piše Nova24TV.

V Matjaževi jami pri Pevnem nad Škofjo Loko kjer je bilo po drugi svetovni vojni kruto pomorjenih več kot 250 hrvaških otrok, so se danes žrtev prvič spomnili s sveto mašo.

Maša pred Matjaževo jamo pri Pevnem nad Škofjo Loko, slika SIOL

Naj se tak zločin nikoli več ne ponovi!

D.K.

The post Kako so komunisti pobijali otroke v Matjaževi jami? Danes tam sveta maša! appeared first on e-Maribor.

Ob gostih v oddaji 24ur na POP TV človek res včasih ne ve, ali se delajo norca iz ljudi, ali pa levo navijaško nastrojeni snovalci informativne oddaje nimajo drugega gosta, kot Alama Maksutija.

Alem Maksuti, slovensko teritorialno obrambo primerjal s teroristično organizacijo?

Politični analitik dr. Alem Maksuti, ki redno nastopa v oddajah kot sta 24ur zvečer in Odmevi, pogosto pa se podpisuje proti antiSDS in antivladno nastrojene kolumne na spletnem portalu 24ur, je na spletnem omrežju Twitter požel nemalo zgražanja, kot je palestinsko teroristično organizacijo Hamas, ki je v svoji zgodovini zakrivila smrt na tisoče nedolžnih Izraelcev, primerjal s slovensko Teritorialno obrambo iz osamosvojitvene vojne leta 1991. Še več, za teroriste je označil tudi slovenske osamosvojitelje in tedanji politični vrh, vse to z obrazložitvijo, da so Združene države Amerike Slovenijo priznale šele 7. aprila leta 1992.

To je še en dokaz, da je v ozadju projekt celotne levice,da se SLO inkriminira kot storilca vojnih zločinov. Na isti liniji je kolumnistka @Delo Mojca Pišek s trditvijo: "Slovenija je enako kriva za vse vojne na Balkanu kot Srbija"! #izdajalskaMentaliteta https://t.co/blxwoWlPhp

— Joze Jerovsek (@JozeJerovsek) May 16, 2021

Pozivov na Twitterju, da bi morali za kaj takega dr. Alema Maksutija preprosto izgnati iz države in ga razglasiti za “persono non grato”, sicer ne gre jemati pretirano resno. Nenazadnje je v Sloveniji sodišče oprostilo generala tako Vlada Trifunovića in polkovnika Berislava Popova vseh obtožb vojnih hudodelstev zoper civilno prebivalstvo, čeprav sta oba sodelovala v agresiji na Slovenijo leta 1991.

Zato poziv MAKSUTI POBERI SE VEN IZ DRŽAVE!

P.M.

The post SRAMOTA! Alem Maksuti primerjal našo teritorialno obrambo s teroristično organizacijo? appeared first on e-Maribor.

Kako krvave roke so imeli nekdanji veliki komunisti Kardelj, Kidrič in Ribičič, katerim se še danes klanjajo mnogi. Nenazadnje imamo tudi v Mariboru Kardeljevo cesto.

Krvnika Kardelj in Kidrič

Datum 25. junij bo zagotovo zapisan v zgodovino Slovenije. Leta 1945 po najhujšem in masovnem poboju slovenskega naroda in (zanimivo) leta 1991 po še enem napadu komunistične drhali nad slovenski narod v vojni za samostojno Slovenijo.

A vrnimo se k letu 1945, ko je 25. junija Edvard Kardelj (po katerem se tudi v Mariboru imenuje cesta) poslal depešo, takratnemu predsedniku slovenske vlade Borisu Kidriču, kateremu se vsako leto, še sedaj klanja NE predsednica SD Tanja Fajon. V depeši  je Kardelj zahteval, naj Kidričeva vlada pohiti z likvidacijami, češ da ni več nobenega vzroka za počasnost pri “čiščenju”. V depeši je Kardelj omenil, da naj čimprej končajo s “čiščenjem”, preden bo centralna vlada v Beogradu razglasila amnestijo.

Dekret za množične poboje

Zgodovinar novejše zgodovine na Filozofski fakulteti Mitja Ferenc je prišel do ključnega dokumenta, ki zavrača tezo oziroma komunistične laži, da so za množične povojne poboje odgovorni neznani častniki nekdanje jugoslovanske partizanske vojske, vodilni predstavniki tedanjega komunističnega režima v Sloveniji pa naj bi bili z njimi zgolj seznanjeni. Listina dokazuje, da so bile tedanje oblasti v Ljubljani neposredno vpletene v množične zločine. In zanimivo, tako po Kardelju in Kidriču se še danes imenuje premnogo ulic in cest po Sloveniji. Celo kraju na Štajerskem so komunisti spremeni ime iz Strnišča pri Ptuju v Kidričevo.

Tako so se zločincu Kidriču klanjali v stranki SD

OZNA oddelek za mučenje

Čiščenje, kot je bila priljubljena beseda komunistov za izvensodne poboje vojnih ujetnikov nemške vojske, domobrancev, civilnih pripadnikov nemške in madžarske narodne skupnosti, pa tudi čisto nedolžnih Slovencev in Slovenk, tudi otrok, ki so jim očitali sodelovanje s poraženimi okupatorskimi oblastmi in drugih. Poleg pobojev so organi tedanje politične policije OZNA izvajali tudi množične aretacije in likvidacije domnevnih političnih nasprotnikov Komunistične partije Slovenije, ki je konec druge svetovne vojne izkoristila za prevzem oblasti in uvedbo enostrankarske diktature.

Oddelek za zaščito naroda je nastal leta 1944, zadolžen pa je bil za izvajanje internih obveščevalnih akcij, umorov, likvidacij in mučenj, pri čemer se z okupatorjem ni kaj dosti ukvarjal, saj je bil namenjen predvsem domačim “sovražnikom ljudstva”. Leta 1946 so Ozno reformirali in razdelili na civilni in vojaški del; iz prvega se je rodila zloglasna Udba (iz nje pa kasneje Služba državne varnosti, SDV), iz drugega pa vojaška protiobveščevalna služba ali KOS. OZNA, ki jo je vodil Ivan Maček Matija, je bila v treh letih aktivnega delovanja strah in trepet tudi med partizani, saj so bili oznovci znani kot primitivni, brutalni in zaradi tega pogosto vzbujali odpor v partizanskih vrstah. Včasih je bila dovolj neprimerna beseda, kretnja ali religiozni križec na verižici, pa so oficirji Ozne partizana aretirali, češ da je izdajalec, gestapovski vohun ali kaj podobnega.

Mitja Ribičič in Tito

Med visokimi oficirji Ozne je bil posebej razvpit Mitja Ribičič Ciril, ki je med Nagodetovim procesom med drugim zasliševal tudi Ljuba Sirca, med vojno pa naj bi imel pomembno vlogo pri zverinski likvidaciji partizanov v t.i. Pohorskem procesu, toda zaradi tega ni bil nikoli procesuiran. Sicer pa naj bi imel Ribičič krvave roke tudi pri drugih likvidacijah ali pa vsaj vedel zanje.

Posebni status Ozne, ki so jo potihem sovražili vsi normalni in pošteni komunisti, vendar si zaradi strahu nihče ni upal narediti nič, je izhajal iz posebnih potreb, ki jih je imelo vodstvo slovenske komunistične partije pri svojem boju za prevzem oblasti; pripadniki Ozne, med katerimi je bilo več nekdanjih obsojenih kriminalcev, nasilnežev in psihopatov, so namreč za partijsko elito izvajali najbolj umazana dela. Po današnjih kriterijih je šlo za klasično teroristično organizacijo. Vloga Ozne se je okrepila ob koncu vojne, ko je Oddelek za zaščito naroda upravljal koncentracijska taborišča v Sloveniji, kamor so poleg vojnih ujetnikov zaprli tudi na tisoče pripadnikov manjšin, domobrancev, sumljivih civilistov in drugih potencialnih sovražnikov nove oblasti. Mnoge od njih so likvidirali brez sojenja.

Upajmo, da bodo to zgodbo resnične zgodovine prebrali tudi v stranki SD, kjer se največjim zločincem v slovenski zgodovini še danes klanjajo.

MG

The post Kako krvave roke so imeli nekdanji veliki komunisti Kardelj, Kidrič in Ribičič? appeared first on e-Maribor.