Slovenska vlada se je znova znašla pod plazom očitkov, da z javnim denarjem posega na področje, ki bi moralo ostati neodvisno – v medijski prostor. Iz vladnih dokumentov je namreč razvidno, da bo država tik pred volitvami financirala obsežno oglaševalsko kampanjo, katere namen je promoviranje tako imenovanih »dosežkov vlade«. Težava? Dosežkov je po mnenju številnih kritikov malo ali pa so sporni, razprava o njih pa bi morala potekati v političnem in ne oglaševalskem prostoru.

V dokumentu je jasno zapisano, da je za naročnika – torej vlado – ključna kombinacija več spletnih medijev in več radijskih postaj, s ciljem nepodvojenega dosega, manjšega prekrivanja ter čim učinkovitejše porabe sredstev. Oglaševanje naj bi po pričakovanjih vlade doseglo čim večji delež prebivalstva in čim širšo ter raznoliko javnost, ob upoštevanju geografske pokritosti Slovenije ter demografskih kazalnikov.

Konkretne številke povedo še več. Na spletnih medijih želi vlada doseči kar 600.000 posameznikov, na radijskih postajah pa dodatnih 400.000 poslušalcev. Gre torej za praktično vseslovenski doseg. Za kampanjo, ki bo potekala med 9. in 18. februarjem 2026 – torej neposredno v predvolilnem obdobju – ima naročnik na voljo do 15.000 evrov za spletne medije in do 25.000 evrov za radijske postaje.

Skupaj to pomeni 40.000 evrov javnega denarja za medijsko kampanjo, katere namen ni obveščanje o izrednih razmerah ali javnozdravstvenih vprašanjih, temveč politična samopromocija vlade. Kritiki opozarjajo, da gre za prikrito predvolilno kampanjo, ki daje vladajoči politiki neupravičeno prednost pred opozicijo ter hkrati spodkopava neodvisnost medijev, ki se znajdejo v vlogi plačanih prenašalcev vladnih sporočil.

Ob vsem tem se postavlja ključno vprašanje: je takšno ravnanje sploh zakonito? Ali je dopustno, da vlada v predvolilnem času z javnimi sredstvi naroča obsežno oglaševanje lastnih »dosežkov« in si s tem kupuje pozornost ter ugodno poročanje? In predvsem – kdo bo to nadziral in kje je meja med legitimnim obveščanjem javnosti ter politično propagando?

Odgovori na ta vprašanja bodo ključni ne le za poštenost prihajajočih volitev, temveč tudi za zaupanje javnosti v demokratične institucije in neodvisnost medijskega prostora.