Zgodovina je bila v času komunizma zavita v tančico skrivnosti. Nekateri si še danes, ne upajo spregovoriti o najbolj surovem in zločinskem obdobju naše godovine – komunizmu. Na našem portalu skušamo razkrivati tisto, kar je bilo dolga leta zamolčano, tudi za zanamce, da se kaj takega nikoli več ne zgodi.
Ena od zgodb, katerih je še mnogo se je dogajala med Ludvikom Mrzelom in Mirko Koširjem, vidnim komunistom, ki so ga “njegovi” lastni ljudje gnali na zloglasni Goli otok. Tam je zaradi mučenja tudi umrl.
“Mojo desnico in Koširjevo levico so vklenili skupaj. Odpeljali so naju na Goli otok. Taborišče informbirojevcev. Prav. Leta 1948, ko so na naših mejah rožljali Stalinovi tanki, je bilo prav, da smo resnične pa tudi potencialne nasprotnike našega zgodovinskega upora proti tiranskemu Stalinu osamili, izolirali. Ni pa prav in je zločinsko, da smo jih v izolirnih taboriščih zverinsko mučili! Najhujša mučilnica je bil Goli otok. V tem ‘socialističnem’ taborišču je bil ‘sprejem’ novincev bolj surov kot v fašističnem Dachauu! V koloni novih kaznjencev sva morala z Mirkom hoditi strmo navzgor proti kamnolomu. Levo in desno in blizu so v dveh gostih vrstah stali nesrečneži, že ‘prevzgojeni’ stari kaznjenci. S pestmi, s palicami in količki so nas morali čimbolj surovo pretepati.” Je v knjigi Umiranje na obroke po pričevanju Ludvika Mrzela, zapisal pisatelj Igor Torkar.
Cilj udarcev predvsem so bile glave in vratovi novih prišlekov na Goli otok. Skratka, stražniki so samo ukazali, tepli pa so kar stari sotrpini, ‘siva, mršava čreda razcapancev’, in tako so morali ‘v protidogmatični boj pritegniti nasilje, ki ni v bistvu nič drugega kot fizična oblika dogme’ – kot je v zvezi z Golim otokom prvi napisal Branko Hofman v romanu Noč do jutra,
S Koširjem sva že na polovici strme poti proti kamnolomu obležala v nezavesti. Prebudila sva se na ‘štrozakih’ v taboriščni ‘ambulanti’. Košir je bil slep štiri dni. Najbrž zaradi premočnega udarca po kakšnem živcu na glavi. Peti, šesti dan so profesorja Mirka Koširja odpeljali iz ‘ambulante’. Nikoli več ga nisem videl. Ne na Golem otoku ne pozneje v Sloveniji, ko so me izpustili. Kje in kako so ga ubili ne ve nihče. Tega niso izvedeli niti svojci. Oblast je skušala prikriti Koširjevo smrt.
Takih zgodb je še zelo veliko. Ne samo mučenje na Golom otoku, tudi likvidacije posameznikov in grožnje so bile za komuniste nekaj vsakdanjega. Številni preživeli o Golem otoku niso hoteli govoriti zaradi strahu, travm, nelagodja, nezaupanja, sramu, razočaranja ali pozabe. Tudi tako je grozljivo udbovsko nasilje na Golem otoku pohabilo ljudi.
Udba je vedela kako je treba mučiti ljudi. Kot posebej hudo je uvedla trpinčenje – dvomotorstvo. Potem ko so nekatere najprej izpustili z Golega otoka, so jih nato spet brez razloga aretirali in odpeljali nazaj. S temi »dvomotorci« so potem ravnali še posebej kruto. Od neusmiljenega pretepanja v špalirju, do bojkotov in drugega nasilja. Bojkot je pomenil, da so nekoga popolnoma socialno izolirali. Nihče se z njim ni smel pogovarjati, vsak ga je lahko po mili volji pretepal, bojkotiranci so morali opravljati najbolj težka in neprijetna opravila. Nekatere so tako trpinčili, da so jih tudi ubili.
Kaj pa danes? Danes imamo posamezne ljudi, ki so ponosni nasledniki komunistov. 34 let po koncu komunizma imamo celo ministrico za kulturo, ki še vedno hodi na proslavo na Čebine, kraj, kjer je bil ustanovni kongres komunistične partije Slovenije. Tistih komunistov, ki so mučili, klali, likvidirali, trpinčili slovenski narod.