Na portalu e-maribor.si si pogosto spremljamo zgodbe ljudi, ki jih drugi mediji puščajo ob strani. Ljudi, ki so preprosti, molčeči, pridni, delavni, a imajo v sebi pošteno srce. In to je zgodba o prijetni starejši gospe, ki je vsakokrat prihajala na shod pred sodišče v Celje.
Na portalu e-maribor.si sem izpred sodišča v Celju večkrat poročal. Tudi shode smo na portalu od prva dne zbiranja privržencev Janeza Janše, tudi neposredno prenašali. Z ekipo smo želeli ustvariti kar najbolj pristno poročanje. Zato sem bil vedno del množice, ki se je zbirala pred sodiščem. Je pa v moje oko padla že od prvega dne starejša gospa, kot mi je zaupala, jih je štela 89. Pri sebi je imela malo slovensko zastavo, bila je glasna in odločna. In to je njene zgodba.
Od vseh srečanj pred sodiščem v Celju, ki sem se jih udeležil kot urednik portala e-Maribor.si si bom najbolj zapomnil torkovo srečanje, ko je padal dež. Poleg mene je brez dežnika stala starejša gospa, stara blizu 90 let, brez dežnika. Lase je imela popolnoma mokre. Ko sem gospo povabil, pod dežnik, je odgovorila: “Hvala, ne potrebujem dežnika. Tu sem zato, da dam podporo Janši. Ne bodo me ustavile te kaplje dežja!”
Pravi, da je sama prišla z vlakom iz Maribora in bo tako odšla tudi nazaj, čeprav ima do doma še vožnjo z avtobusom. Tudi, ko sem jo povabil, naj prisede na naš (organiziran) avtobus je odklonila.
“Dejala je, hvala, bom zmogla sama. Če gre za Janšo, mi nič ni pretežko!”
Žal nisem izvedel njenega imena.
In gospa je prišla tudi včeraj, sama, peš iz železniške postaje do sodišča, se je prebijala skozi množico, da je bila čim bližje odru.
In to niso ljudje, ki so dementni, kot je ljudi žalil socialni delavec iz bolnišnice Murska sobota, tudi to niso ljudje, ki bi zaudarjali, kot je upokojence žalila poslanka svobode. To so ljudje s pokončno glavo, ki v življenju niso imeli nikoli bogastva a so veseli in ponosni, da so del te zgodbe.