Kako so partizani klali ljudi v Mačkovcu in Bloški planoti.

Današnja Slovenija je preplavljena s partizanskim oziroma mitom NOB. Veliko Slovencev goji mit o idealiziranem odporništvu proti okupatorju, o osvobajanju domovine in celo o socialni revoluciji. V resnici pa je šlo samo za oblast in za uničevanje političnih nasprotnikov.

Mačkovec je še ena strašna zgodba o partizanih. Po kapitulaciji Italije je komunistično vodstvo revolucije (vodili so ga Boris Kidrič, Edvard Kardelj Franc Rozman – Stane …) poklicalo svoje glavne partizanske enote z Gorenjskega in Štajerskega, da so z združenimi močmi uničevali svojega glavnega nasprotnika, to pa ni bil okupator, ampak takrat vaške straže (in manjša skupina JVvD). Po uničenju Grčaric in Turjaka so po celotni Dolenjski in Notranjski »aretirali« na stotine vaških stražarjev in njihovih podpornikov (nekateri to imenujejo državljanska vojna, kar je popolnoma napačen izraz, saj je šlo le za uničujoč morilski napad komunistov na politične nasprotnike; tudi tisti, ki so bili oboroženi, so to bili zelo slabo).

Za tako imenovane zaveznike so v začetku oktobra 1943 partizanski klavci uprizorili »sodno« farso, na kateri so »obsodili« nekaj ujetnikov, medtem pa so množično pobijali ujetnike. To so bili množični pomori, ki so bili jasna napoved povojnih pomorov. Hkrati je jeseni 1943 to strahotno nasilje rodilo protinasilje in oblikovanje dveh taborov, ki sta se potem leto in pol do konca vojne neusmiljeno uničevala.

V bližnjih Purkačah so partizani že 2. novembra 1941 za domačim skednjem umorili Toneta Leniča, očeta šestih otrok. Pomor Romov Proletarska udarna četa in dve četi Šercerjevega bataljona so 10. maja 1942 blizu tabora v Gabrju na Mačkovcu naleteli na skupino Romov z dvema paroma konj. Obtožili so jih vohunstva in nekje na Mačkovcu deset pobili. V svojem glasilu Krim je Šercerjev bataljon navedel: »Likvidirali smo tudi 56-člansko organizirano cigansko vohunsko in roparsko tolpo, ki je dalj časa ustrahovala prebivalstvo na našem ozemlju«. Kraj poboja ni bil naveden. Domnevno so pobiti Romi končali na pobočju nad Iško, za križiščem ceste na Predgozdu, ki pride z Roba in se spušča v Iško. Tam blizu, ob enem od zgornjih ovinkov ceste, ki se spušča proti Iški, so partizani junija 1942 v apnenici ubili Lojzeta Seljaka iz Lovranovega pri Sv. Trojici. Ko sem bil 8. junija 1992 tam, so bili ob apnenici ostanki rož in sveč. Partizani so se pred pobojem z Romi zadržali v vas Mohorje, kjer so dovolili, da so jim domačini dali hrano, neka Romka pa je na pragu Jernejčeve hiše igrala na kitaro, ob sebi pa je imela otroka.

Takrat so bile v Mačkovcu pobite romske družine z otroki vred. Streljal jih je Zgonc (Mrzlak) iz Sela. Kmalu ob vhodu v Mačkovec z bloške strani, za križiščem Pragozd, so domačini v dolinici levo od ceste še nekaj časa po vojni videvali na žico obešene kosti nesrečnikov, ki so jih tam obesili partizani.

Jam za pobite niso skopali, zvlekli so jih na tri kupe in pokrili z vejami. Ker so bili morilci zelo krvavi, so nekatere ubite slekli in se preoblekli. Nekaj kasneje so šli domačini po cesti in opazili, da je vsa krvava, zaradi česar so se obrnili. Nekaj nad cesto so imeli partizani barako, tik nad cesto pa je še danes vidno brezno, v katerem so bili še v začetku sedemdesetih let vidni ostanki pobitih. Ko so v začetku sedemdesetih let gozdni minerci tam delali gozdne vleke, je bilo na kraju morišča polno razmetanih kosti. Gozdarji so drevje podirali kar po kosteh, prek pa sta bili speljani tudi dve vleki.

Pod Tolstim vrhom so ujetnikom dali v roke krampe in lopate ter jih v globeli pod cesto silili, naj si skopljejo jame. Ker tega niso hoteli početi, jih je France Repež začel pobijati z nožem. Rezal jim je vratove in jih zabadal. Drugi so jih tolkli s krampi in lopatami. Priča Tone Krašovec iz Dolenjega Jezera je povedal, da je bilo strašno mesarsko klanje z vpitjem in hropenjem razmesarjenih in umirajočih ujetnikov. Nekaterim je v vsesplošnem morilskem vrtincu uspelo pobegniti. Priča pripoveduje, kako sta dva ujetnika začela bežati. Pogledal je proti drugemu stražarju in videl, kako se je obrnil stran. Enako je storil sam. Videl je skočiti še enega. Ušel je tudi Janez Debevec (Janežov) iz Begunj. Ostale so zverinsko pobili.

(Po dosjeju Iva Zajdele)