Kako so se partizani izživljali nad otroci, ki so jih pokradli staršem?

Po koncu druge svetovne vojne, se je izkazalo, da partizani v svojih metodah mučenja in pobijanja niso veliko zaostajali za nacisti. Še posebej je žalostna zgodba otrok, ki so jih enostavno pokradli staršem. 

Kruta zgodba otrok, katerih starše so pomorili partizani

Otroci domobrancev so v vojni še posebej nastradali. Ne krivi in ne dolžni. Partizani so jih potem, ko so jih enostavno ukradli staršem odpeljali na Petriček, kjer so se navajali na življenje brez staršev. To je bilo posestvo na desnem bregu reke Savinje, nekaj kilometrov oddaljeno od Celja, je ležalo na vzpetini, ki se je dvigala osemdeset metrov nad reko Savinjo. Mimo je vodila makadamska cesta iz Celja, ki se je dobrih
sto metrov pred posestvom začela vzpenjati in se tam tudi razcepila. Levi krak ceste je vodil dom bližnjih višje ležečih kmetij, ravni krak pa je peljal naravnost skozi velik zidan obok.

Zanje je skrbela partizanka Tjaša, zaradi svoje krutosti imenovana tudi Črna vdova. Otroke so pozimi zaradi nevzdržnih razmer na Petričku razselili po različnih domovih, tudi v Štigerjevo vilo. Nekatere so posvojile tuje družine, sorodniki, nekateri so si življenje ustvarili sami. Nekateri so pomrli kar na Petričku, nekaj otrok pa so enostavno pobili.

Otroci so se izkrcali ob vznožju hriba in pot do posestva nadaljevali peš. Starejše deklice so bile zadolžene za dojenčke in majhne otroke, ki niso hodili. Dečki pa so nosili prtljago; plenice in cule z garderobo. Ko so prišli do posestva, jih je tam čakala partizanka in jih sprejela.46

Komisarka Tjaša oziroma zaradi svoje krutosti poimenovana Črna vdova je bila politična komisarka in poveljnica vzgojnega doma ter vseh partizanov, ki so stražili otroke. Z otroki in partizani je ravnala brez spoštovanja in strahu, jih kaznovala z bičem ali psovkami. Že ob prihodu je otroke nagovorila z ostrimi besedami, jih ponižala in jih prisilila na spreobrnitev k socialistični družbi. Otroci so jo morali ubogati, v nasprotnem primeru so za pankrte, izdajalsko belogardistično in domobransko bando, izrodke, ničvredneže …, kot jih je poimenovala, sledile kazni. Te so sledile že, če je bila namesto tovarišice poklicana z nazivom učiteljice. Najmilejša kazen so bili udarci z bičem. Naslednja kazen je bila zaprtje otrok v svinjak ali bunker oziroma silos, ki je nekoč služil za shranjevanje žita. Nahajal se je nekaj metrov pod zemljo. V njega so otroci splezali po lestvi, ki jo je za tem Črna vdova dvignila in jim s tem onemogočila pobeg iz njega. Za ležanje ali spanje je bila na tleh deska, v njem pa je smrdelo po blatu in urinu.

Hrano so dobili v konzervi, pripeti na vrvico. Ponoči je bilo v silosu mrzlo, ko pa je padel pritisk, je v njem še bolj smrdelo.51 Otroci so lahko bili zaprti tudi v komori za sušenje mesa, to je bila lesena kletka nad kuhinjo, ki ni imela več kot tri metre prostornine.52 Črna vdova je s svojim obnašanjem otrokom neprestano dajala vedeti, kako nepomembni so in jih je pripravila na zaničevanje, ki so ga otroci s Petrička še več let občutili. Še danes ti otroci ne vedo, kdo je bila pravzaprav ta Črna vdova.

Starše teh otrok so partizani večinoma  pobili. Otroke, kateri so zdržali ves teror so razselili, tiste, ki niso zmogli pa so pobili. In medtem, ko se bodo v teh dnevih ponosni nasledniki zveze komunistov klanjali klavcem slovenskega naroda, se spomnimo teh nedolžnih otrok in njihovih staršev, kateri so morali umreti, pa čeprav so bili nekateri tudi domobranci. 

 SLAVA VSEM UMRLIM STARŠEM IN OTROKOM ZARADI KOMUNISTIČNEGA NASILJA!

PO DOKUMENTARNEM FILMU OTROCI S PETRIČKA IN KNJIGI OD TRPLJENJA DO KAMENJA, VIDEO RTV SLO / TWITTER