Težko je v nekaj stavkih opisati stisko in trpljenje, ki so ga doživljali ljudje dobrepoljske in struške doline zaradi partizanov, od pomladi pa tja do jeseni leta 1942.
Kako so ženske iz Dobrepolja prosile Italijane, naj jim pomagajo pred partizani
Prebivalstvo Dobrepoljske doline je bilo od maja 1942 do italijanske ofenzive na udaru močne komunistične propagande, na mitingih govorijo Kidrič, Kocbek … Obljubljajo ljudsko oblast brez izkoriščanja. Spremeni se vzdušje, terenski aktivisti ovajajo svoje sosede. V Strugah partizani zajamejo ljudi, ki ne želijo prevzemati položajev oblasti in jih ne izpustijo dokler ne izberejo „ljudskih” odbornikov. Struškega župnika Oražma prisilijo, da bere partizanske okrožnice v cerkvi. Umor štirih mladeničev starih od 19 in 20 let, 9. junija 1942, še dodatno zaostri odnose med prebivalstvom in partizani
Zanimivo je bilo, ko so partizan ugotovili, da je Kmetijska zadruga na Vidmu dobro založena z živili – Videm je tedaj že spadal k »osvobojenemu« ozemlju – so mobilizirali nekaj kamionov in v nočnem času zvozili vso zalogo v Kompolje oziroma v Struge. Potem so »počistili« še nekatere privatne trgovine in pobrali tudi blago v balah, iz katerega so krojači takoj šivali nove uniforme.
4. julija so partizani odpeljali dva ugledna gospodarja iz Kompolj. Franc Babič, rojen 1895, oče štirih otrok, je bil kmet, lesni trgovec in avtoprevoznik, Štefan Mustar, rojen 1905 pa trgovec, gostilničar in solastnik Babičevega kamiona. V taborišču v Logu so ju zaradi utaje hrane in bencina ter organiziranja bele garde, ki je še nikjer ni bilo, obsodili na smrt in obsodbo takoj izvršili. Tudi njuno »justifikacijo« so razglasili s plakati, ki so jih nabili na vidnih krajih po vaseh. Ljudi pa s tem niso prepričali, saj so vedeli, da v dolini ni nobene bele garde, glede utaje, celo če bi res bila, jima pa itak ne bi zamerili, saj so pri vsaki hiši imeli kaj skritega.
Težko je bilo tudi ženskam te doline. Ljudem, vsiljevanje tega partizanstva ni bilo všeč. Še posebej, ker so se že videli na oblasti. Ljudje so tako živeli v pravem partizanskem terorju. Italijani, pa v ta del, niso več prihajali, ampak so s topovi streljali na te vasi, ker so videli, da se tam zadržujejo partizani, proti volji domačinov. Avgusta 1942 je tako skupina 66 žensk prišla, mimo partizanskih straž k okupatorjem – Italijanom in njih prosila za pomoč. Ženske so Italijane vprašale zakaj streljajo na njihove hiše in dobile odgovor, da zato, ker so tam partizani. A odločne ženske so dejale, pa jih preženite, tudi naši možje bi jih, če bi imeli orožje. (Iz knjige Jožeta Možine – Razkol)
No, ko so za obisk žene pri Italijanih izvedeli partizani, se za te ženske to ni dobro končalo. Doživele so še več partizanskega terorja. To je tisti komunizem, to je tisti boj, to je tisto partizanstvo, katerega so 45 let opevali nejevernim Tomažem v Sloveniji. Za takim režimom je na kongresu ZKJ jokala Sonja Lokar, takemu režimu se klanjajo člani stranke SD, tak socialistični način vladanja opevajo člani Levice in še bi lahko naštevali. Takšno je bilo partizanstvo!
Zavržno!
P.M.