Pohorski bataljon. Partizanska enota, katero naša leva oblast kuje v nebo. A so bili daleč od tega, da bi bili pravi borci, ki se borijo za domovino, ampak so bili likvidatorji, roparji in požigalci. O tem pričajo zgodbe, katere je zapisal tudi spletni portal Družina.
In kako so borci Pohorskega bataljona »osvobajali« domovino? Spremljali so jih umori in povzročali so gorje mnogim ljudem. Bilo je veliko tako imenovanih odposlancev, ki so izvrševali umore, likvidacije, požige. Eden takih odposlancev iz Pohorskega bataljona je bil Janko Pihler – Don (morilec Sonje Oman – Darje v Mariboru 30. oktobra 1942), ki je bil »poslan« na posebne naloge v Maribor, je marca 1943 v Bezini pri Slovenskih Konjicah med drugim likvidiral “nemčurja” Furmana. Pihler se je gibal z legitimacijo na ime Taubinger, Nemci so ga aretirali (21. aprila 1943 je vpisan v zaporno knjigo v Mariboru) in ga 4. julija 1943 obglavili v Gradcu. Tudi on je že desetletja, skupaj z drugimi »osvoboditelji« Slovenstva čaščen na spomenikih in borčevskih proslavah.
Pohorski bataljon… 😥
Kako bolano. pic.twitter.com/ha5YFM8Z46— Mlinarca (@mlinarca) January 5, 2025
Sicer pa v pohorskem bataljonu niso ravno stradali. Pri nič hudega slutečih poštenih ljudeh so si naropali hrane, da so jo imeli več kot dovolj. »Pohorci« so zemljanke postavili v petih do šestih dneh in božič so »praznovali« že v njih. »Iz doline so dobili žganja in potice. Nakradene hrane so imeli za več mesecev. Koliko je je bilo, pove podatek, da je bilo na dan uničenja v Pohorskem bataljonu 70 partizanskih ust. Od skladišč je bilo eno v taborišču, v zemljanki blizu kuhinje, druga pa so bila v smeri proti Trem kraljem. V njih so imeli nagrmadene hrane za tri mesece. Vincenc Janko – Harkov (kasnejši likvidator, oziroma, kot so mu rekli krvolog)) je zapisal da so imeli zlasti veliko mesa in krompirja. Štab štajerske IV. operativne cone pa je v poročilu glavnemu partizanskemu poveljstvu 10. januarja 1943 zapisal, da so imeli po izjavi Franca Rozmana – Staneta hrane za več, kot pet mesecev, če računamo eno kilo suhe hrane na človeka.
Pohorski bataljon je bil prežet s komunizmom
Mnogim v javnosti izpostavljenim dogodkom ter osebnostim so po vojni dodali mitske razsežnosti in tudi trditve, ki sodijo med teorije zarote. Tudi z uničenjem Pohorskega bataljona je tako. Večkrat je slišati, da so Pohorski bataljon izdali komunisti iz vrhov partije, ker jim delovanje Pohorskega bataljona ni bilo pogodu, saj v njihovih vrstah naj ne bi bilo borcev komunistov. Pri tem se je omenjalo celo starega Šarha, ki naj bi bil »pravi« ljudski junak in primer pristne in čiste domoljubnosti. Vse to je le posledica mitiziranja in teorij zarot. Oboje pa je vedno služilo rdeči propagandi in predvsem zakritju resnice.
Pohorski bataljon se glede vprašanj komunizma in revolucije ni prav v ničemer razlikoval od drugih komunistično-partizanskih enot drugod po Sloveniji. Ves čas so ga organizirali in vodili komunisti, v bataljonu je bil politkomisar (izrazito komunistično ideološko-revolucionarna funkcija) s svojimi pomočniki, ki je soodločal o vsem. Delež komunistov v Pohorskem bataljonu je bil primerjavi z njihovim deležem v partizanskih enotah v drugih slovenskih pokrajinah leta 1941 celo največji.
Nemci so tabor Pohorskega bataljona pri Osankarici na Pohorju napadli 8. januarja 1943. Do takrat so zbrali dovolj podatkov o tem, kje približno se nahaja. Seveda so bili Nemci prav tako kruti okupatorji. Vendar so bili takrat tudi edina oblast, ki je preganjala huda kazniva dejanja, zelo omejeno in pristransko, a vendarle. Pohorski bataljon so kot »navadno« roparsko in morilsko tolpo, kot so jih sami poimenovali, dolgo brezuspešno zasledovali. V nekem trenutku pa so razmere dozorele, da so jo lahko uničili.
Samo ena vrsta zgodovine ne zadostuje, treba je pogledati obe plati. Očitno a tista bolj boleča stran, ni zanimiva za naše levičarske voditelje, ki hočejo še vedno potvarjati zgodovino.
