Razmere na mariborski onkologiji so zastrašujoče. A za to se ne zmeni nihče. Ne ministrstvo za zdravstvo, ne direktor mariborske bolnišnice iz vrst Svobode, ne varuh človekovih pravic.
Rak je zelo raznolika bolezen, saj vključuje različne vrste, kot so rak dojke, pljuč, prostate, debelega črevesa, kože, krvni rak (levkemija) in številni drugi. Ravno s tem se borijo bolniki, ki obiskujejo onkološki oddelek. A v Mariboru so za to nevzdržni pogoji in predvsem stara oprema.
Mariborski onkološki bolniki kličejo na pomoč. Kot opisujejo, v zadušljivi smrdljivi kleti mariborske onkologije na obravnavo čakajo vse do večera, stojijo v dolgih kolonah, kemoterapije prejemajo na hodnikih, v hrupu. Bojijo pa se, da bodo ostali brez zdravljenja v Mariboru. In da se bodo morali v izredno ranljivem stanju v najpomembnejši bitki za življenje voziti v Ljubljano. “Iskrena bom. Bojazen je upravičena,” opozarja namestnica predstojnice Oddelka za onkologijo v Mariboru Tamara Petrun. Piše portal 24ur.
Težave so se stopnjevale do te mere, da je postala obravnava bolnikov zaradi novega režima sredi gradbišča in hrupa skrajno otežena. in ravno tu se dogajajo najtežje bitke za življenje. In njuno pričevanje o nevzdržnih razmerah, v katerih se zdravijo najbolj bolni bolniki, je srce parajoče.
“Naša paliativna ambulanta ima prostore v tehničnih prostorih onkološkega oddelka. Imamo dva linearna pospeševalnika oziroma obsevalnika. Ko ne delata, iščemo rezervne dele po vsej Evropi. Ker sta stara 13 let. To pomeni, da naši bolniki čakajo na obsevanje do večera. Do večera čakajo tudi bolniki za sistemsko zdravljenje. Imamo 17 ležalnikov in devet postelj. Na dan pa se na njih obrne več kot 100 bolnikov. Na dan pogledamo več kot 150 bolnikov. Pri nas imamo torej najboljši planirni sistem na svetu, hkrati pa 13 let stare obsevalnike,” razmere za portal 24ur, opisuje onkologinja in namestnica predstojnice mariborskega oddelka za onkologijo Tamara Petrun.
Čakanje do večera, da se sprosti mesto za izvedbo kemoterapije, bolniki so nestrpni, nekateri dobivajo kemoterapijo kar na hodnikih. Zaradi gradbenih del se povsod slišijo ropot, tresenje in brnenje gradbene mehanizacije, del prostorov je zaprt, preostali pa natrpani.
Osebni izpovedi bolnice z rakom (vir: medover.net)
Klavdija Kokol je zapisala:
“Napisa VSEMU SEM KOS ne vidimo vsak dan, vedno pa ga opazim na Onkologiji Maribor.
Konec leta 2021 so mi odkrili raka na maternici. Takrat sem se srečala z omenjenim napisom, ki mi je dal dodatne moči. Zelo težko sem se sprijaznila, da imam agresivno in težko bolezen, vendar mi drugega ni preostalo. Borila sem se po svojih najboljših močeh, seveda z veliko pomočjo najbližjih ter zdravstvenega osebja. Bilo me je zelo strah, zbolela sem v negotovih časih pandemije, ko smo bili vsi omejeni z gibanjem in obvezno uporabo mask. Zdravstveni delavci, ki so bili temu še bolj izpostavljeni, so se borili z nami vsak dan in nekateri izpostavljali svoje zdravje ali celo življenje.
Veliko dni v letu 2022 sem preživela na Onkologiji Maribor. Nad zdravstvenim osebjem, ki obravnava ljudi, ki nimajo nasmeha na licih, ne vedo, kakšno bo njihovo zdravstveno stanje jutri, nekaterim so tudi šteti dnevi, sem bila pozitivno presenečena, saj so vedno našli spodbudne, tople besede za nas.
Zmotila me je le stiska na hodnikih, saj so bili hodniki in sobe na oddelkih polni. Sem pa večkrat slišala, da bo prostorske tiske kmalu konec, saj so nam obljubili nove dodatne prostore. To je to bilo lepo slišati, po drugi strani pa je zelo žalostno, saj nam to pove, da zelo narašča število onkoloških bolnikov v tem SV delu Slovenije.
Kasneje sem večkrat bila na pregledih v Mariborski bolnišnici in pogled mi je vedno uhajal proti Onkologiji. Razveselila sem se, ko sem opazila, da so se začela gradbena dela na Onkološkem oddelku, da ne bodo bolniki, ki se borijo z najhujšo boleznijo, več trpeli prostorske stiske, kot sem jo sama občutila proti koncu zdravljenja leta 2022.
V začetku leta 2024 sem izvedela, da se mi je ponovil rak. Napotena sem bila na Onkologijo Maribor na razgovor glede zdravljenja. Ko sem prispela, sem bila zelo razočarana, saj sem mislila, da je dodatna zgradba oziroma prizidek že končan. Takrat se s tem nisem preveč obremenjevala, saj še po nekaj dneh nisem dojela oz. sprejela informacije, da se mi je ponovil rak.
Pri stranskem vhodu, kjer je bilo edino možno vstopiti na Onkologijo, sem z vrati skoraj udarila gospo, ki je bila na hodniku stala v nekaj metrski koloni za prijavo. Med pol urnim čakanjem na sprejem sem seveda spet opazila napis VSEMU SEM KOS, ki mi je ponovno dal dodatno energijo.
Kmalu za tem pa sem bila razočarana, saj sem opazila slabo voljo pri bolnikih zaradi dolgega čakanja. Čakanje, ki ga leta 2021 ni bilo, me sprva ni motilo, dokler nisem začela s kemoterapijami.
Takrat sem prišla zjutraj, dala kri, kot je običajno, da zdravnica vidi izvid in šele potem odredi kemoterapijo. Zdaj – letos pa je trajalo tudi do večera, da se je sprostilo mesto za izvedbo kemoterapije. Iz tedna v teden je hujše. Bolniki so nestrpni, nekateri dobivajo kemoterapijo kar na hodnikih. Zaradi gradbenih del se povsod slišijo ropot, tresenje in brnenje gradbene mehanizacije, del prostorov je zaprt, preostali pa natrpani. Najbrž je zaradi prostorske stiske čutiti rahlo nervozo tudi pri sicer izjemno profesionalnih zdravnicah in drugih zdravstvenih delavcih.
Ker me je vse skupaj začelo motiti, sem si natančno pogledala gradbišče na Onkologiji in opazila, da gradnja poteka počasi. Izvedela sem, da se vse skupaj lahko ponovno, kdo ve, kolikič že, zavleče zaradi pravnih postopkov. Pridobila sem zanesljivo informacijo, da bo ponovna pritožba enega od stanovalcev bližnje stavbe, podaljšala gradnjo še za nekaj mesecev. Že zdaj pa zamuja leto dni!
Vidim, čutim, verjamem, da je vse bolj ogroženo tudi zdravje bolnikov. Med čakajočimi se govori, da bomo prisiljeni hoditi na zdravljenje v Ljubljano. Živim v okolici Ptuja in vožnja do Maribora traja vsaj pol ure. Ne predstavljam si, da bi se morala vsak dan ali enkrat tedensko voziti v Ljubljano na zdravljenje. Vsi vemo, da so zjutraj avtoceste polne in ne predstavljam si, da bi porabila tri ure za pot ob taki hudi bolezni. Če bi me vozili reševalci, kot je to v navadi pri večini onkoloških bolnikov, bi vse skupaj trajalo še mnogo dlje, saj jih iz vsakega področja pripeljejo več in potem vsi čakajo zadnjega, da opravi.
Zato sprašujem, ali se za take bolnike in zdravstveno osebje ne da hitrejše in boljše poskrbeti? Si onkološki bolniki res zaslužimo, da se zdravimo na hodnikih?
Si onkološki bolniki zaslužimo, da nas obravnavajo izčrpani, maloštevilni zdravstveni delavci, ki se preoblačijo v zabojniku?
Ali se ljudje, ki o gradnji Onkologije odločajo, sploh zavedajo, v kakšni stiski smo onkološki bolniki?“
Kje je tukaj predsednik vlade s svojo vedno “sočutno” borko za živeli, kje je tukaj predsednica države, ki se oglaša, takrat, ko je najmanj potrebno, kje je tu ministrica za zdravje, ki je večkrat nevidna, in nenazadnje, kje je tu varuh človekovih pravic? Država je odpovedala na celi črti.
