Aviarna influenca, znana tudi kot ptičja gripa, je zelo nalezljiva virusna bolezen, ki lahko prizadene vse vrste ptic. Bolezen se med pticami prenaša kapljično, z medsebojnimi stiki med pticami, preko njihovih izločkov in preko okužene krme. Prenos je možen tudi z obutvijo in opremo, ki je bila v stiku z okuženim materialom.
O bolezni
Aviarna influenca (AI) je zelo nalezljiva virusna bolezen, ki jo povzročajo virusi influence tipa A. Virusi so razdeljeni v različne podtipe. Do sedaj je poznanih 16 podtipov H (H1 – H16) in 9 podtipov N (N1 – N9), ki so bili izolirani pri pticah in jih najdemo v različnih kombinacijah. Poleg teh podtipov so izolirali še dva nova H (H17 in H18) ter dva N podtipa (N10 in N11) pri netopirjih.
Pri pticah se lahko okužba z virusom AI pojavi v dveh oblikah – kot visoko patogena aviarna influenca (HPAI) ali kot nizko patogena aviarna influenca (LPAI).
Visoko patogena aviarna influenca
Za visoko patogena aviarna influenca (HPAI) je značilna visoka obolevnost in smrtnost (tudi do 100 %).
Nizko patogena aviarna influenca
Pri nizko patogena aviarna influenca (LPAI) se pojavijo blagi klinični znaki in nizka smrtnost, lahko pa bolezen mine tudi neopažena.
Za okužbo z virusi AI je dovzetna vsa perutnina (kokoši, pure, race, gosi, pegatke, prepelice, jerebice in fazani), golobi, tekači (noj, emu) ter okrasne in prostoživeče ptice. Z določenimi podtipi se lahko okužijo tudi človek in drugi sesalci.
Virusi influence tipa A so bili izolirani iz več kot 100 različnih vrst ptic. V večini primerov je šlo za nizko virulentne viruse, ki povzročajo LPAI. Največkrat so bili virusi izolirani pri galebih, čigrah ali vodnih pticah (race, gosi in labodi). Te vrste ptic veljajo za rezervoar virusov AI.
Podtipi HPAI običajno povzročajo visok pogin.
Podtip H5N1 je bil leta 2006 potrjen tudi v Sloveniji in sicer pri prostoživečih pticah.
Aviarna influenca pri perutnini
Do okužbe pri perutnini pride največkrat zaradi stika z okuženimi vodnimi pticami ali drugo okuženo perutnino, ali preko stika z kontaminiranimi površinami.
Prvi klinični znaki se lahko pojavijo že v nekaj urah pa do 14 dni po okužbi. Klinični znaki so zelo različni, prizadet je lahko dihalni, prebavni, reprodukcijski oziroma živčni sistem. Najbolj očiten znak je visok pogin, tudi do 100 %, ki se lahko pojavi brez predhodnih kliničnih znakov.
Klinični znaki
Najznačilnejši znaki bolezni so: ravnodušnost, zmanjšana poraba krme in vode, nasršenost perja, zmanjšano oziroma neobičajno oglašanje, kihanje, kašljanje in izcedek iz nosnic ter edem podkožja. Opazen je močan padec nesnosti. Iztrebki so tekoči in zeleno ali belo obarvani. Koža na področju glave in nog je cianozna. Pojavijo se tudi živčne motnje (tresenje in zavijanje glave in vratu, krči, nekoordinirano gibanje, živali težko stojijo, so neaktivne, imajo spuščene peruti).
Prenos bolezni
Bolezen se prenaša s stiki zdravih živali z bolnimi, njihovimi izločki (nosni in očesni izcedek, slina, iztrebki) in okuženimi termično neobdelanimi proizvodi (jajca, meso). Poleg tega se bolezen širi s, kontaminirano krmo, vodo in nastiljem. Pomemben vektor pri širjenju okužbe je tudi človek, ki lahko virus širi s kontaminirano obutvijo, opremo in prevoznimi sredstvi.
Skrbniki perutnine, kmetje, drugi delavci, prevozniki in prevozna sredstva, s katerimi se prevaža perutnina ali krma z ali na gospodarstvo, so največkrat vzrok širjenja bolezni.
Prijava bolezni
Aviarna influenca spada med posebno nevarne bolezni živali in je obvezno prijavljiva bolezen. Vsak sum ali pojav bolezni je treba takoj prijaviti najbližji veterinarski organizaciji ali Območnemu uradu Uprave.
Imetniki perutnine morajo biti pozorni na pojav kliničnih znakov bolezni pri perutnini ter dosledno izvajati preventivne in biovarnostne ukrepe.
Biovarnostni ukrepi so:
- preprečevanje dostopa prostoživečim pticam (predvsem vodnim) do perutnine – nastanitev perutnine v zaprtih objektih ali v pokritih ograjenih prostorih,
- preprečevanje dostopa prostoživečim pticam do krme in vode za perutnino,
- omejitve obiskov ljudi v prostorih, kjer je nastanjena perutnina oziroma upoštevanje ukrepov za preprečevanje širjenja bolezni (namestitev razkuževalnih barier, uporaba zaščitne obleke in obutve, umivanje in razkuževanje rok),
- uporaba opreme za enkratno uporabo ali čiščenje in razkuževanje opreme pred uporabo na drugem gospodarstvu s perutnino.
