V času komunizma smo prenašali komuniste, ki so svoje mantre reševali z žalitvami, zapori in ubijanjem, njihovi potomci pa to počenjajo nekoliko drugače, bolj moderno. In še vedno so aktivni. Kaj o revolucionarjih in njihovih razvajenih potomcih pravi Denis Poniž, slovenski pesnik, dramatik in literarni zgodovinar, Del njegovega zapisa povzemo po portalu spletne revije KDO?
Revolucionarji in njihovi razvajeni potomci so se zavedali, da so tako močni in nedotakljivi predvsem zato, ker so obvladovali medije, tiskane, avdio in vizualne; vsak poskus vzpostavitve alternativnih medijev so spretno blokirali ali celo uničili, zato je danes po oceni neodvisnih komunikacijskih strokovnjakov razmerje »naši mediji« in »nam sovražni mediji« nekako 90:10 ali celo 95:5. Drugi steber ponovnega pridobivanja moči in z njo oblasti, je šolski sistem, od vrtcev, ko malčke vlačijo »po poteh spominov in tovarištva«, preko osnovnih in srednjih šol do akademske sfere, kjer v glavnem, govorim za področje humanistike, vladajo »preverjeni naši kadri«, ki ne samo, da perejo možgane svojim študentkam in študentom, ampak redki javni poskusi upiranja tej vsesplošni partijsko-nasilniški ideologiji so dokaz, da tiha večina sprejema to pranje kot nekaj samoumevnega. Tako ni čudno, da ljudje, ki so se rodili po juniju 1991, govorijo kot »poznavalci« o bivši totalitarni državi in nadvse resno razlagajo, kako dobro se je takrat ljudem godilo in kakšen zlat človek je bil diktator v maršalski uniformi. Ena »boljših« trditev o bivši državi, ki sem jo prebral, je tista, da v Jugi »ni bilo brezdomcev«. Ojej, ne bo držalo! Poznal sem in govoril vsaj s tremi, pa jih je bilo v Ljubljani veliko več, menda jih je bilo v obubožanem Mariboru še več. Ob tem ti občudovalci totalitarne tvorbe tudi zanikajo vsa spoznanja, ki so jih objavili nerežimski, nepartijski in v večini primerov (ne zaradi svojega šibkega akademskega habitusa, ampak zaradi neprave »idejne usmeritve«) daleč stran od akademskih institucij delujoči raziskovalci, ki so pokazali, da naša polpretekla zgodovina ob herojstvu premore tudi zločinstvo in da bi tisti, ki znova in znova hočejo oblast samo zase, to zločinstvo vztrajno kujejo v (rdeče) zvezde, čeprav že od 2004 sodimo uradno pod rumene!
Nekaj resnice o @8Marec
Ob up: skica za portret leve razvajenke – Kud Kdo https://t.co/rrUMHUR3hF
— Janez Janša (@JJansaSDS) August 28, 2022
In tu je kleč. Taka levo razvajena oseba je od zibelke naprej navajena, da dobi to, kar zahteva. Pa ne samo »to«, več kot »to«. Je namreč prepričana, da ji pripada vse tisto, kar si poželi, kako bi sploh lahko bilo drugače? Mediji o tem cuzanju denarja, o sto tisočih in celo milijonih evrov, ki se prelivajo tako rekoč v privatne radikalno leve žepe, spodobno molčijo, saj so sami del sistema ropanja državnega proračuna, del roparske mreže enako mislečih. In ker velik del Slovencev iz tega ali onega razloga (tudi o tem bi bila zanimiva študija!) verjame glavnim, režimskim, levosučnim medijem, to ni nikakršen problem. Problem je 100, 200 ali 400 evrov, ki jih je, upravičeno ali ne, porabil nekdo, ki ni »naš« in ki zato nima nobene pravice do česarkoli. Ker vse pravice smo pograbili »mi«, da lahko krmimo naše zavode, inštitute, akademije, s skupnim ljubkim imenom »nevladne organizacije«. Daleč sem od tega, da bi vse NVO metal v isti koš. A z vso odgovornostjo trdim, da »inštitut« osebe, katere portret skiciram, ni naredil ničesar, kar bi prispevalo k večji dobrobiti Slovencev, slovenskih državljanov ali vsaj njihovih skupin.
Več si lahko preberete na portalu kud-kdo.si