Partizani so v času vojne in tudi po njej zagrešili številne zločine, za katere nihče ni odgovarjal. Dejstva, ki so bila zamolčana dolga leta večkrat razkrivamo na našem portalu. V spomin in opomin, da se takšna grozodejstva nikoli več ne ponovijo.
Umor zakoncev Trontelj
10.aprila 1942 so partizani “leteče udarne patrulje” Tomšičeve brigade, ki jo je vodil Jože Kamnikar – Arti, umorili zakonca Staneta in Katarino Trontelj z Rudnika pri Ljubljani (Trontelj je bil bivši orožnik). Skupaj z Jožetom Golijem so ju odgnali na Mačkovec, kjer so jih umorili (tako piše Franci Strle v knjigi Tomšičeva brigada, prvi del, str. 252–253). Po ustnih virih, pridobljenih ob postavitvi farnih spominskih plošč na Rudniku, pa so domačini zjutraj našli zakonca Trontelj ubita nedaleč od hiše. Jožeta Golia pa so odgnali 9. septembra 1942, njegovo truplo pa po desetih dneh našli v gozdu Klen pod Molnikom popolnoma polomljeno. (Vir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996.)
Umor Milke Habič
10. aprila 1942 so vosovci na cesti v Zvezni ulici nedaleč od doma ustrelili Uršulo Zupančič (1896) iz Koroščeve ulice 8 v Zeleni jami v Ljubljani in njenega sina delavca Antona Zupančiča (1921). Vir: ZAL, LJU 630, Komunalno podjetje Žale, šk. 227, sprejemni pogrebni list št. 521, 522; Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje v Ljubljani 1941–1945, Ljubljana 2015, str. 84, 97. Umrla je tudi Milko Habič (1922) iz Zadvora pri Sostrem pri Ljubljani je 10. aprila 1942 ustrelil komunistični terenec. Pripeljal se je z motorjem in jo ustrelil na domačem dvorišču. (Vir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996.)
Umor družine Uhernik
15. aprila 1942 so partizani na Mirni postrelili Uhernikovo družino. Ta je bila doma iz Migolske Gore. Oče je družino preživljal z nedeljskim prodajanjem lecta na stojnici (bil naj bi tudi ribiški čuvaj). Terenci so ga obtožili, da izdaja Italijanom. Prvič so jih partizani skušali ubiti pozno ponoči v začetku aprila. Uhernikovi so stanovali v majhni dvoriščni sobici (hišo so kasneje podrli, tam pa je bila v 90. letih destilacija Dane). Partizani so streljali skozi vrata, vendar niso nikogar zadeli. Hčerka se je skrila v luknjo pod štedilnikom, starši pa so preživeli verjetno zato, ker so ležali na tleh in jih krogle niso dosegle. Zaradi tega so se preselili v sobico v prvem nadstropju Koračinove hiše, ki stoji v samem središču Mirne pod cerkvijo. Drugi poskus, 15. aprila, je morilcem uspel. Spet so streljali skozi zaprta vrata. Tokrat so smrtno zadeli vse tri člane družine: očeta Alojza (1897), mater Amalijo Uhernik (rojeno Turk leta 1907) in hčerko Amalijo (1927). (Vir. Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 107.)
Umorili komaj dveletno Ivanko Čuk
17. aprila 1942 so partizani v bajtici vrh klanca v Zabočevem pri Borovnici vpričo šestih otrok ubili očeta Jožeta (1900) in mater Ivano Mihelčič (1897), ki je bila noseča. (Vir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana, 1996, str. 213; Janko Maček, Borovnica 1942 – začetek državljanske vojne, Zaveza, številka 11, december 1993.)
17. aprila 1942 so partizani na Podutiški cesti 51 v Ljubljani (med Kosezami in Podutikom) ubili tri člane družine slovenskih priseljencev z Goriške: Lenarta Čuka (1900), njegovo ženo Evgenijo Čuk, roj. Kuštrin (1904), in komaj dveletno hčerko Ivanko Čuk (Vando, 1940). Lenart in Evgenija sta bila ubita ponoči v domači hiši, hčerka Vanda pa je za posledicami ran umrla zjutraj ob 6.30 uri v ljubljanski bolnišnici. (Vir. ZAL, LJU 630, Komunalno podjetje Žale, šk. 227, sprejemni pogrebni list št. 550, 551, 552; Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje v Ljubljani 1941–1945, Ljubljana 2015, str. 84, 97.)
Umorili 4 nedolžne otroke
Ponoči 22. aprila 1942 so partizani prišli v hišo Jakopinovih v Ponovi vasi pri Grosupljem (zaselek Benata). Očeta Jožeta, starega 44 let (1898), so s sekiro umorili že na hišnih vratih. Ženo Marjeto Jakopin (1905), ki je bila v visoki nosečnosti, in štiri otroke, hčerko Anico, staro sedemnajst let (1925), sina Vinka (Venclja), starega enajst let (1931) in sina Štefana, starega šest let (1936), so umorili na posteljah. (Vir: Zaveza, št. 80. marec 2011, str. 36–37; Farne spominske plošče, 1. knjiga, Ljubljana 1995, str. 202.)
Umorili družino Skopec
27. aprila 1942 so partizani na domu v Stranski vasi pri Dobrovi ugrabili tri sestre Skopec in jih umorili blizu svojega taborišča na Ključu: Marijo (1920), Ivanko (1923) in Francko (1924). Njihov “grob” je le dvajset metrov pod nekdanjim partizanskim taboriščem na Ključu. Partizani so ponje prišli zvečer 27. aprila 1942, naslednji dan pa so jih v taborišču ustrelili. Njihova “krivda” je bila taka, kot je bila “krivda” večine žrtev komunistične revolucije takrat: “sodelovale so z okupatorjem”. Da bi bila tragedija Skopčeve družine še večja, so leta 1945 ustrelili še brata, verjetno nekje pri Hrastniku. (Vir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 215.)
27. aprila 1942 so partizani na domu v Stranski vasi pri Dobrovi ugrabili tri sestre Skopec in jih umorili blizu svojega taborišča na Ključu: 22 letno Marijo ,
19 letno Ivanko in 18 letno Francko. Njihov “grob” je le dvajset metrov pod nekdanjim partizanskim taboriščem na… pic.twitter.com/z1k8fPPqzR— huda jama 45 (@DrustvoHudajama) November 22, 2024
Krvavi 6. maj 1942. Morilski partizani so jim prerezali vratove
6. maja 1942 so partizani ugrabili Zavodnikovo družino z Bistrice pri Mokronogu. Očeta Antona (1884), mater Terezijo Zavodnik (1880) in hčer Jožefo (1911) so ubili nekje v gozdu proti Trebelnemu (domnevno v Blatnem klancu za Debencem). Sin Anton je ušel naravnost izpred morilskega noža. Žrtvam so namreč prerezali vratove. 10. maja so jih pokopali na šentruperškem pokopališču. (ir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 107.)
Istega dne leta 1942 so partizani ponoči prišli v Podklanec pri Žireh in z doma odgnali 24-letno Frančiško Mravlje (1923). Nedaleč od doma so jo ustrelili in pustili ležati na cesti. (Vir: Janko Maček, Rovte v viharju vojne in revolucije, Ljubljana, 2003, str. 22). v Velikem Kalu pri Mirni Peči pa so istega dne ugrabili Frančiško Dremelj (1909), mater dveh otrok, in jo umorili v Šentjurski gori. (Vir: Anton Pust, Da bi se jih spominjali, Mirna Peč 1999, str. 116.)
Umor dveh mladih deklet
V Šentvidu pri Stični so partizani začeli z ubijanjem 13. maja 1942, ko so umorili štiri ljudi. Zvečer so vpričo žene kar v domači hiši ustrelili moža in očeta Franca Hrena, mizarja in uglednega vaškega odbornika ter poverjenika za versko časopisje. Sinova Franceta, 18-letnega študenta in 16-letnega Stanka so odgnali in ubili neznano kje. Isto noč so odgnali tudi še ne dvajset let staro Marijo Urbančič (1922), ki je bila zaposlena na občini Šentvid. Čez tri mesece so partizani spet prišli in za Marijo zahtevali obleko, vendar so njeno truplo hitro za tem odkrili le pol kilometra od doma in jo 13. oktobra pokopali. Blizu domače vasi Podboršt so partizani ustrelili tudi 19-letno Marijo Omahen (1923). (Vir: Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 200.)
Za Binkošte ubili tri mlada dekleta
Na binkoštno soboto 23. maja zvečer so partizani prišli na Rašico. Iskali so župana Paternosta, trgovca Tomažina in njegovega sina Poldeta. Niso jih našli, saj so že vedeli, da so na seznamu nezaželenih, zato niso spali doma. Dobili pa so doma dekleta, za katera so pravili, da imajo zveze z Italijani. Ustrelili so tri od njih: Kristino (Justino) Jaklič (1921), Marijo Mustavar (1921) in Marijo (Ano) Prijatelj (1926), ki je bila stara komaj 17 let. (Vir: Janko Maček, Velike Lašče v ognju vojne in revolucije, Zaveza, številka 7, december 1992; Velikolaški in škocjanski holokavst, Velike Lašče 1999, str. 180.)
Dveletna hči zgorela v hiši
V noči na 1. avgust 1942 so partizani požgali osem domačij pri Šentjoštu in na domovih ubili Franca Bradeška in ženo Ivano, starša petih otrok, najmlajši je bil star samo šest tednov, ter Alojzija Jesenovca in ženo Ivano, dveletna hči Ljudmila je zgorela v hiši, katero so po umoru zažgali partizani. (vir: Reporter)
Po viru: Demokracija