Lansko leto je UKC dobil novo kliniko. Po več letih (skoraj desetletju) pisanja vlog je Ministrstvo za zdravje RS 8. julija 2019 Oddelku za ORL, CFK in MFK UKC Maribor podelili naziv klinika.
Ta dogodek je priložnost za samorefleksijo in razmislek o prihodnosti.
Skupaj smo prehodili trnovo pot z mnogimi uspehi in neuspehi ter težkimi časi. Zdaj, po uspešni pridobitvi naziva klinika, se marsikdo sprašuje, kaj to sploh pomeni. Kaj je sploh vodilo prejšnje in deloma sedanje generacije k odrekanju in velikokrat tudi tveganju, da smo dosegli naziv klinika? Je bil to morda ego, želja po profiliranju, medijska ali družbena izpostavljenost? Enako se lahko vprašamo tudi, zakaj ljudje osvajajo vedno nove vrhove, globine oceanov ali raziskujejo vesolje. Pomembno gonilo napredka je entuziazem, želja po nečem novem, po izboljšanju, po napredku. Ali so za to potrebne posebne osebnosti ljudi? Zagotovo, kajti premikov v družbi niso naredili ljudje, ki so jih poganjali izključno materialni vzgibi ali so živeli v coni udobja; velikokrat so se velike in pomembne stvari zgodile tudi zato, ker ljudje niso imeli druge izbire. V današnjem globalnem družbenem okolju, kjer ima vse svojo ceno, brez denarja seveda ne gre. Vsi ljudje si danes želimo predvidljivosti in delo v urejenem, udobnem delovnem okolju. Vendar je to velikokrat nemogoče. Predstavljajte si astronavte Apolla 11 na vrhu Saturna V in se vprašajte, ali je bilo njihovo okolje udobno, predvidljivo in nestresno.
Projekt Apollo je od začetka do konca nastajal manj kot 10 let. Danes, v obdobju hiperregulacije, niti NASA nit ESA niti Kitajci niso več sposobni realizirati kaj podobnega. Danes se ljudje sprašujejo, zakaj je bilo sploh treba poleteti in pristati na Luni. Nepotrebno zapravljanje davkoplačevalskega denarja. Zakaj bi se ljudje izpostavljali nevarnostim? Za koga? V trenutku, ko si začnemo postavljati taka vprašanja, je razvoja konec. S tem se ubijeta človeška iznajdljivost in želja po doseganju ciljev. Postanemo brezciljna, nezadovoljna družba. Podobnih primerov je veliko: od nasprotnikov cepljenja,
eko-globalistov …
Vse te skupine pod vprašaj postavljajo dosežke preteklosti in (morda) nevede tudi svojo lastno identiteto. In če potegnemo analogijo s temi ogromnimi dosežki za človeštvo in jih prenesemo na miniaturno in globalno nepomembno raven našega okolja, lahko začutimo, da temu ne moremo uiti. Samo dobre želje in velike besede niso več dovolj. Nihče od nas se ne more iztrgati iz tega okolja. Naivno bi bilo misliti, da današnji svet deluje po istih principih kot pred 50 ali celo 20 leti. Svet se vrti hitreje in bolj divje kot kadar koli prej.
Tudi zato so take priložnosti, kot je pridobitev naziva klinika, priložnost, da se spomnimo preteklosti, ljudi, ki so največkrat z lastnim odrekanjem ustvarjali identiteto okolja. Tega ne smemo zavreči, ampak moramo graditi naprej. In prav to je danes naj-težja naloga, saj se zdaj začenja čas, ki bo pokazal, ali smo dovolj zreli, da obdržimo naziv in si postavimo nove cilje. Verjamem, da nam bo to uspelo, kajti tudi sedanje generacije se še spomnimo ljudi, ki so dosegli ta naš »pristanek na luni«.
Postavljen je nov cilj:
»pristanek na Marsu«. Zakaj? Zato, ker smo kot ljudje željni odkrivanja nečesa novega. Ker smo tekmovalni. Je ta pot brez nevarnosti? Sploh ne. Če je naloga sedanje generacije, da »pristane na Marsu«, je naloga naše generacije, da jih pri tem podpiramo z vsemi silami. Tik pred koncem pa še eno pomembno dejstvo: da je posadka Apolla 11 pristala na Luni, je za to delalo tisoče ljudi v ozadju, ki nikoli niso bili imenovani. In tako je tudi v medicini. Kliniko so in bodo gradili zdravniki, medicinske sestre, bolničarke, administratorke, vsi aposleni, kajti kot lepo pravi slovenski pregovor »Eden ni nobeden«
doc. dr. Boštjan Lanišnik, dr. med.
(adsbygoogle = window.adsbygoogle || []).push({});
