Anton Cizel, partizan, ki moral voziti ujetnike na morišča (pričevanje)

Anton Cizel
Anton Cizel, zajem slike RTV

Anton Cizel, je bil partizan a dogodki ki ga spremljajo vse življenje mu še vedno ne dajo spati. Kot partizanski straža je moral voziti ujetnike na morišča v Mostec in Hudo jamo. 

Pričevanje partizana Antona Cizla

Anton Cizel je bil partizan, kasneje nekaj časa celo predsednik lokalne Zveze borcev, a tisto, kar daje njegovemu pričevanju nesporen zgodovinski pomen je obuditev spomina na pobijanje ujetnikov iz Teharij poleti 1945, čemur je bil kot partizan priča. Jok in kriki nedolžnih žrtev so ga zaznamovali in ga spremljajo vse življenje. Vsekakor gre za izredno resnicoljubno pričevanje stoletnega partizana, ki odstira skrivnosti največjih zločinov – povojnih pomorov civilnih oseb in ujetnikov, ki jih je izvajala komunistična oblast v času, ko so režim v Sloveniji diktirali Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Ivan Maček, Mitja Ribičič in drugi.

Pričevalec Cizel je večkrat skoraj zajokal. V njem vsakdo začuti obžalovanje in strašansko breme, ki ga nosi celo življenje. V začetku je dejal, da za vstop v partizane niti nista imela z bratom možnosti izbire. “Prvi večer ko so prišli partizani po naju, nisva imela izbire. Nič kaj dobro se nisem počutil tam, spali smo po gozdovih”. Med seboj so se s partizani dobro razumeli, pravi. Eden izmed njegovih poveljnikov je bil tudi Šepetavec Andi. Dejal je, da so po trgovinah tudi kradli. “Lačen sem bil večkrat kot sit.”

Jože Možina: “Kdor ob vsem, kar tu pove bivši partizan/predsednik lokalne ZB ni sposoben obsoditi vseh treh totalitarizmov nima osnovne morale, ni demokrat, ampak prej grožnja slovenski družbi.” 

Z grozo izpove, kako je ujetnike, ki so bili nedolžni, vozil na morišče. Skozi Brežice na Mostecu pri Dobovi so arheologi namreč našli ostanke mnogih pobitih po drugi svetovni vojni. Vsaj 139 oseb, gre pa za ločene skupine, so dejali arhitekti. “To ostane” je dejal Cizel in potrdil, da se s spomini pogosto vrača na poboje. “Boleči spomini, strašno breme. Še zdaj slišim jokJaz sem slišal le streljanje. Vpitja je bilo čedalje manj.” 

 Anton Cizel je dejal za konec, da je veliko teh partizanov, ki so zagrešili te strahotne zločine storilo samomore, ali pa so končali v psihiatričnih bolnišnicah. Živ pa ni nobeden več.

Intervju, ki je res vreden ogleda, si lahko v celoti ogledate TUKAJ

P.M.

 

 

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on linkedin
LinkedIn

izbrano za vas

To spletno mesto uporablja piškotke. S piškotki zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo, enostavnejši pregled vsebin, analizo uporabe, oglasne sisteme in funkcionalnosti.
S klikom na »Strinjam se« dovoljuješ vse namene obdelave. Strinjam se Več

Obvestilo o piškotkih.