Slika: MJU

Tema letošnjega svetovnega dne je Povezljivost 2030: IKT za doseganje ciljev trajnostnega razvoja. Glavna pozornost pri tem je namenjena vprašanju, kako bi lahko tehnološki napredek v naslednjih desetih letih premostil digitalni razkorak in pospešil doseganje ciljev trajnostnega razvoja.

Če smo namreč še nedavno verjeli, da je mogoče tudi brez telekomunikacij in vlaganj v informacijsko družbo povsem lepo živeti, nas je nedavna epidemija covida-19 odločno prepričala v nasprotno.

V bitki, da se družbeno življenje – od dela in poslovanja do učenja in zabave – nadaljuje, se je namreč to moralo v veliki meri preseliti na splet. Nenadoma smo bili na številnih raznolikih področjih priča eksploziji uporabe digitalnih tehnologij in inovacij. Pogoj za to je seveda ustrezna dostopnost komunikacijskih storitev, dostopnost do interneta ter dobro delovanje internetnih storitev. Zavedati se moramo, da vse to ponekod še ni samoumevno. Kriza epidemije je očitno razkrila bolečino digitalnega razkoraka med mesti in podeželjem, med ranljivimi skupinami in drugimi. Konkretno je bilo mogoče videti, kako neenakomeren razvoj digitalizacije še dodatno krepi razlike, med drugim na področju možnosti izobraževanja in iskanja delovnih mest.

Kot se je kasneje izkazalo, so države z višjo digitalno razvitostjo in posamezniki z višjo stopnjo digitalne vključenosti v tem času lažje in bolje nadaljevali z utečenimi življenjskimi procesi kot države z nižjo digitalno razvitostjo in posamezniki z nižjo stopnjo digitalne vključenosti.

Na področju infrastrukture je v času epidemije slovenski digitalni sektor s svojo digitalno komunikacijsko in storitveno infrastrukturo delovanje gospodarstva, izobraževalnega sistema in celotne družbe odlično podprl. Na ta način so bile dobro izkoriščene prednosti dolgoletnih visokih vlaganj gospodarstva v optično in mobilno infrastrukturo elektronskih komunikacij ter v druge elemente digitalne infrastrukture na vseh področjih, med drugim tudi v infrastrukturo, ki omogoča dobro delovanje interneta v Republiki Sloveniji.

A vse, kar je danes dobro, je lahko jutri še boljše. Nedavno izkušnjo je potrebno izkoristiti za analize, katera digitalna infrastruktura je bila zares v celoti kos izzivom, katera malo manj ter katere storitve so upravičile pričakovanja in katere ne. V okviru Slovenske digitalne koalicije tako že potekajo razprave in analize, kako pridobljene izkušnje izkoristiti pri nadaljnjem razvoju.

Prve analize nakazujejo, da je treba še razširiti fiksna optična omrežja. Ministrstvo za javno upravo je s to mislijo v letošnjem februarju že objavilo javni razpis za sofinanciranje gradnje odprtih širokopasovnih omrežij naslednje generacije (GOŠO 4). Ta bo vsaj 80 % gospodinjstvom, ki sicer nimajo omogočenega priklopa na dostopovna širokopasovna omrežja naslednje generacije in kjer za to tudi ni napovedanega tržnega interesa v naslednjih treh letih (takšnih je v Sloveniji okrog 25 tisoč), omogočil prenosno hitrost najmanj 100 Mb/s.

V prihodnje je treba povečati tudi dosegljivost mobilnih komunikacijskih omrežij (tudi s tehnologijo 5G), predvsem pa je treba izboljšati ponudbo in kvaliteto digitalnih storitev dostopnih preko interneta. Precej možnosti za nadgradnjo ostaja v ponudbi kvalitetnih tržnih e-storitev ter pri implementaciji novih modelov poslovanja preko spleta.

Da bi zares celostno odgovorili na vprašanje letošnjega svetovnega dne, pa je treba poleg potrebnega nadaljnjega razvoja infrastrukture misliti tudi na zagotavljanje ustrezne digitalne vključenosti slehernega državljana. Če hočemo namreč v prihodnjem obdobju zares pospešiti doseganje ciljev trajnostnega razvoja in premostiti digitalni razkorak, samo dobra infrastruktura ne bo dovolj. Tako veščim kot manj veščim posameznikom je treba pomagati pri nadgradnji osvajanja digitalnih veščin. Pri tem je izjemnega pomena prilagoditev celotnega izobraževalnega sistema izobraževanju za digitalno družbo. Tako bomo dosegli višjo stopnjo digitalne pismenosti in digitalnih kompetenc, le s tem pa bo mogoče sodobne tehnologije povsem izkoristiti v dobrobit družbe. Še dodatno je mogoče z namenom izboljšanja uporabniške izkušnje delati tudi na poenostavitvi storitev e-uprave in e-zdravja.

Tako kot je torej virusna kriza na eni strani pospešila digitalizacijo, je po drugi strani razgalila nekatere pomanjkljivosti digitalne infrastrukture in digitalne vključenosti. A te je mogoče v prihodnjem razvojnem obdobju naslavljati s skupnimi močmi. Bolj kot bomo pri tem uspešni, bolj bomo razumeli, da lahko nove tehnologije izboljšajo vsakodnevno življenje in spodbudijo družbeni in ekonomski razvoj in bolj se bo to dogajalo tudi v praksi.