Po 32 letih samostojen države Slovenije, se danes nekateri vračajo nazaj v preteklost. Ministri z miselnostjo prejšnjega sistema zapirajo najpomembnejše muzeje slovenske osamosvojitve in se udeležujejo komunističnih proslav, policisti popisujejo kmete, kot v času UDBE. Vlada sistem kot ga poznajo komunistične države.
In kako smo Slovenci tako zabredli? Tu je zgodovina, ki nas je pripeljala do tega. Države Jugoslavije, države ki je nastala leta 1918 kot država Slovencev, Hrvatov in Srbov, se še istega leta preimenovala v kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Leta 1929 se preimenuje v Kraljevino Jugoslavijo, ko kralj Aleksander I. Karađorđević razveljavi ustavo, ki so jo sprejeli leta 1921, razpusti parlament in prevzame popolno oblast.
Leta 1941 je prišla vojna tudi v kraljevino Jugoslavijo in Nemške enote so v 14 dneh zavzele celotno ozemlje kraljevine. Demoralizirana, ne-heterogena kraljeva vojska je kapitulirala in bila razpuščena. V najbolj krvavem obdobju novejše zgodovine, pod okupacijo, so komunisti, ki so bili od leta 1920 prepovedani z OBZNANO, začeli krvavo bratomorno vojno na področju cele Jugoslavije. Pod pretvezo narodnoosvobodilnega boja so se borili izključno za oblast. Leta 1945 so ob pomoči zaveznikov na zahodni fronti in Sovjetov na vzhodni »osvobodili Jugoslavijo«, uvedli komunistično diktaturo, sicer izvedli volitve, predvsem, da bi zadovoljili demokratične države, vendar so z goljufijo na volitvah zmagali, in prevzeli popoln nadzor nad državo.
Mlajši bralci verjetno velikokrat slišijo starejše, kako z nostalgijo govorijo o časih v Jugoslaviji, jim govorijo, da takrat ni bilo brezposelnih ljudi, da so vsi imeli hrano, stanovanja in da smo živeli bolje, kot živimo sedaj. Seveda so takšne trditve smešne, najprej zato, ker takratnih časov ni mogoče primerjati s sedanjimi, in drugič zato, ker niso resnične. Jugoslavija je res bila obljubljena dežela za najvišje partijske kadre, vojaške oficirje in njihove družinske člane.
Trditev, da v Jugoslaviji ni bilo brezposelnosti ni resnična. Uradni podatki za leto 1967 kažejo na 10 % brezposelnost v Sloveniji, v celi Jugoslaviji pa 14 %, kar pomeni, da je v Jugoslaviji, ki je takrat štela približno 18.000.000 (osemnajst milijonov prebivalcev), od tega cca. 9.500.000 (devet milijonov in pol) delovno aktivnega prebivalstva, da je bilo brezposelnih vsaj 1.500.000 (en milijon in petsto tisoč ) ljudi. Od tega 338.400 (tristo osemintrideset tisoč in štiristo) v Sloveniji. Po odprtju meje, ki so jo bile Jugoslovanske oblasti prisiljene odpreti leta 1968 je v tujino, večinoma v Nemčijo, odšlo na delo 700.000 (sedemsto tisoč ljudi).
Ekonomistka Susan Woodvard iz univerze Princeton je v knjigi z naslovom SOCIALISTIČNA BREZPOSELNOST: POLITIČNA EKONOMIJA JUGOSLAVIJE 1945-1990 popolnoma razbila mit »Jugoslovanskega raja«: poleg teh navidezno zaposlenih so se med zaposlene štele tudi vse družine (vsi družinski člani), ki so živeli na kmetijah. V celotni Jugoslaviji je bilo takih približno 1,4 milijona v letu 1981! Ni težko izračunati, da je na področju Jugoslavije v letu 1981 bilo realno brezposelnih oseb vsaj 3.000.000 (tri milijone)! To pomeni 30% delovno sposobnega prebivalstva. Leta 1989, pred razpadom, je bila uradna brezposelnost 19,8%. Piše AR revija.
Tako je leta 1980, takrat še “družbenopolitični” novinar Jure Pegov, ob smrti Tita, dejal na dnevniku TV Ljubljana: » Ob smrti Josipa Broza Tita, voditelja in heroja našega narodnoosvobodilnega boja, socialistične revolucije in izgradnje, stratega vseh naših zmag v vojni in miru, velikana boja za uresničitev zgodovinskih ciljev delavskega razreda, borca za enakopravnost in nezlomljivo bratstvo in enotnost naših narodov in narodnosti, za socialno samoupravljanje, za človekovo srečo in blaginjo, je zvezni izvršni svet sprejel sklep o sedem dnevnem splošnem ljudskem žalovanju. «
Vas naslednji stavki in naslednje besede spominjajo kaj na današnji čas? Plače so bile v socializmu dokaj mizerne, polovica plače je šla samo za hrano. Pokojnine so bile bolj miloščina kot plačilo za opravljeno delo. Socialna pomoč ni zadoščala niti za preživetje. V letu 1971 je po državi, kljub temu, da so bile stavke prepovedane, izbruhnilo več kot 2000 stavk, od tega več kot 500 v Sloveniji . Mediji, ki so bili vsi državni, o stavkah niso smeli poročati, kjer pa so obstali večji obrati pa so poročali zgolj in samo o »začasni ustavitvi dela«. Ljudstvo je živelo bedo socializma. Po merilih zahodnega sveta je 95% prebivalcev Jugoslavije živelo pod pragom revščine. Uradni podatki statističnega urada SFRJ za leto 1985 prikazujejo, da je bilo v tem letu brezposelnih med mladimi do 25 let kar 57%. Službo je bilo zelo težko dobiti, brez partijske knjižice ali zvez skoraj nemogoče.
Bi torej lahko rekli, da se danes v samostojni državi, pod Golobovo vlado, zgodovina nekdanje Jugoslavije ponavlja?