Kaj je poslanka SDS Eva Irgl, povedala o sovražnem govoru?

“Ob izrazih nestrpnosti in sovraštva, pa tudi dejanjih, ki smo jim priča v zadnjih dneh, je potrebno ponovno poudariti, da bi se morali v vseh segmentih družbe zavzemati za ničelno stopnjo tolerance ne samo do vsakršnega nasilja, temveč tudi do razpihovanja sovraštva in nestrpnosti do drugače mislečih. Še toliko bolj pa se to pričakuje od institucij, ki bdijo nad vprašanji človekovih pravic, ter s tem zavarovanju človekove integritete in dostojanstva.

Ob tem z zaskrbljenostjo ugotavljam, da se v javnem prostoru sovražni govor pogosto bolj ocenjuje po tem, kdo je tisti, ki je nekaj izrekel, ne pa, kakšna je bila dejanska vsebina izrečenega. Pri tem so najbolj napadani predstavniki desne politične opcije, še posebej iz SDS.”

[color-box color=”blue”] Tako je osebam levega političnega pola dovoljeno skorajda vse, osebam, ki tja ne spadajo, in so bolj desno sredinsko usmerjene, pa ni dovoljena niti kritika tovrstnih izjav, oziroma kritika v medijih navadno ni tako slišana.[/color-box]

“Obravnava sovražnega govora in drugih nestrpnih dejanj se danes stopnjuje celo do te mere, da se tiste, ki opozarjajo na sovražni govor ali na nasilna dejanja najprej napačno interpretira, nato pa diskvalificira in celo demonizira.”

“Lep primer takšne napačne interpretacije, ki nato vodi v diskvalifikacijo govorca, je bil govor predsednika vlade Janeza Janše na shodu Zbora za republiko, kjer je govoril o posameznih družbenih pojavih, ki imajo zaradi že zgodovinsko znanih prijemov, očitne znake fašizma. Glede na ideologijo, ki so jo posamezniki zaradi dnevno političnih ciljev zlorabili, pa lahko dejansko govorimo o levem fašizmu. Ta deluje po principu, cilj opravičuje sredstva. Izraz levi fašizem je sicer prvi uporabil britanski novinar, ko je govoril o ideologiji filozofa Slavoja Žižka. Vendar pa je medijski stroj skupaj z različnimi predstavniki civilnih združenj, ta govor takoj zlorabil za napačno interpretacijo povedanega, kar pa je zaskrbljujoče tudi iz vidika objektivnega poročanja. Ljudje imajo namreč pravico do celovite informacije, da lahko potem sami presojajo in tudi neobremenjeno sodelujejo pri vsakokratnem demokratičnem procesu.”

“Tisti, ki se ne učijo iz napak preteklosti, so obsojeni na to, da jih ponavljajo. Teh strašnih dejanj, ki so zaznamovala narode za vekomaj, se moramo spominjati tudi zato, da se zgodovina v takšni obliki ne bi več nikoli ponovila. Zato je vsaka sodobna in demokratična družba razvila mehanizme ter institucije, ki so dolžne bdeti, opozarjati in reagirati na takšne pojave, seveda ob predpostavki, da le – te delujejo tako kot morajo. Ohranitev zgodovinskega spomina je bilo tudi temeljno izhodišče Evropske resolucije o evropski zavesti in totalitarizmih, ki je obsodila vse totalitarizme na tleh Evrope, tako fašizem, nacizem in komunizem, kjer je šlo za podobne metode a z drugimi ideološkimi cilji. Zakaj ta resolucija ni bila potrjena v prejšnjem sklicu DZ RS, je treba vprašate tiste, ki so imeli v Državnem zboru takrat večino. Očitno se iz napak preteklosti niso ničesar naučili. Jih morda moti zgodovinski spomin?”

[color-box color=”blue”] Obsoditi je potrebno vse vrste ekstremizma, še posebej pa tiste pojave, katerih sebični cilji in interesi ne delujejo za skupno dobro državljank in državljanov, temveč le za rušenje motečih, sicer pa demokratično izvoljenih predstavnikov. Zgodovina nas uči, da takšne metode stanje v družbi le poslabšajo obenem pa zanikajo več desetletni evropski boj proti takšnim pojavom.[/color-box]

Trenutna politična dogajanja in delovanje nekaterih posameznikov, ki skušajo pod krinko civilne družbe ugrabiti ter zlorabiti proteste ljudi, so žal le krinka za doseganje političnih ciljev. Svojo moč črpajo skozi pojave levega fašizma, zato nas lahko upravičeno skrbi, ali je naš zgodovinski spomin še dovolj živ ali pa se ga z ekstremističnimi metodami izključevanja drugače mislečih poskuša zatreti.

“V zadnjih letih je mogoče zaslediti alarmantne trende, ki v sodobnih demokratičnih državah nimajo kaj iskati. Gre namreč za dosego politične diskreditacije tistih, ki na nasilna dejanja in sovražni govor opozarjajo. Takšne trende je mogoče zaslediti že vse od izjave nekdanjega predsednika države dr. Danila Tuerka, da so povojni poboji v Barbara rovu “drugorazredna tema” in ostre napade na vse tiste, ki so na to neprimerno ideološko izjavo opozarjali ali zahtevali opravičilo od nekoga, ki naj bi bil predsednik vseh Slovenk in Slovencev.”

“Vse prelahko je zabrisati mejo med sovražnim govorom ter svobodo govora. Pravica posameznika se neha tam, kjer se prične pravica drugega. Slovenska ustava se glede sovražnega govora opredeli v 63. členu, kazenski zakonik pa v svojem 300. členu jasno določa tudi kazensko odgovornost za tistega, ki izziva ali razpihuje narodnostno, rasno ali versko sovraštvo, razdor ali nestrpnost, ali širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo. Vsi pogoji za učinkovit pregon sovražnega govora so torej postavljeni, vprašanje je le, zakaj se ne izvajajo. Brez učinkovitega prepoznavanja in ukrepanja ob takšnih pojavih namreč tvegamo, da se ekstremizem v vseh svojih oblikah ter pojavih, kamor sodi tudi levi fašizem, lahko trajno zasidra v naši zavesti in družbi nasploh.”

[color-box color=”green”] Pred časom se je v Ljubljani na javnem mestu pojavil zapis »Ubij Janšu, Zoki ubij Janšu«. Nekaj dni nazaj pa v Novi Gorici napis: »Janša, fojba te čaka!« Nesprejemljiva zapisa, ki ju je potrebno odločno obsoditi ne glede na to, komu bi bila namenjena. Ravnanje dosedanje varuhinje človekovih pravic, ki zapisa ni obsodila, ampak celo dejala naslednje: “Pri sovražnem govoru družbeno močnejši odvzema dostojanstvo šibkejšemu, osebe na javnih funkcijah pa ne sodijo med družbeno šibkejše,” tako izpodkopava verodostojnost v institucijo, ki je prva dolžna dosledno reagirati na tovrstne zapise.[/color-box]

“Tudi protesti, ki smo jim priča, so z ustavo zagotovljena pravica vsakega posameznika, ki želi s svojim delovanjem ter aktivnostjo izraziti nezadovoljstvo nad trenutnim stanjem ali pa le opozoriti na to, kaj bi bilo potrebno izboljšati, da bi tudi Slovenija končno postala pravna in s tem tudi pravična država. Takšne zahteve razumem, saj že leta opozarjam ravno na to, da je potrebno povrniti zaupanje ljudi v institucije pravne države. Nekateri politiki, pa tudi pretendenti za bodoče mandatarje, pa so tovrstno govorico osvojili šele v zadnjem času. Ne strinjam pa se s protesti v tistem delu, kjer kažejo na to, da so bili v nekaterih delih politično ugrabljeni in s tem zlorabljeni za politične cilje tistih, ki želijo ohraniti svoje privilegije na račun Slovenk in Slovencev.”

[color-box color=”green”] Če želimo doseči pravično družbo, ki bo temeljila na vladavini prava in spoštovanju človekovih pravic, je prvi pogoj dosledno opozarjanje in ukrepanje v primeru žaljivih, sovražnih in nestrpnih zapisov ter ravnanj, ne glede na to, kakšno funkcijo nekdo opravlja ali kakšen je njegov status v družbi. Pri tem bi morala biti verska, narodnostna, rasna in politična opredeljenost posameznika, nepomembna.[/color-box]

“V decembru 2012 smo predlagali tudi ukrepe, ki bi omogočili več neposredne demokracije v okviru demokratičnih ustavnih standardov. Vendar pa je bil odziv tako medijev kot ostalih političnih strank precej mlačen ali pa ga sploh ni bilo. Še en dokaz, da vsebina ni pomembna, ampak le cilj, ki je v tem primeru zrušenje vlade Janeza Janše.

Zgodovinski spomin je za nekatere očitno nepomemben. Takšno dogajanje pa je za Slovenijo na dolgi rok pogubno. Brez kritičnega odziva na že prej pojasnjene pojave v družbi, bo prihajalo do preprečitve učinkovitega delovanja katerekoli demokratično izvoljene vlade. Sploh, če bo, tako kot sedanja vlada, želela presekati in razčistiti z vplivom ideoloških ali gospodarskih elit, ki že več kot 20 let ropajo državo, denar pa po navadi konča na računih podjetji v davčnih oazah,” je zaključila Eva Irgl.