Teharje, kraj nesrečnega imena. Potopljeno taborišče mučenja in smrti. Kaj so z ljudmi počeli partizani, komunisti? Grozljivo in vredno vsake obsodbe. Preberite!
Pričevanje o mučenju ki so ga zganjali partizani
Kaj je o Teharjih povedal Ivan Korošec, eden od na srečo preživelih ubežnikov iz teharskega taborišča. Vlak je zjutraj ustavil na celjski postaji. Komunisti, ki so nas čakali, so zagnali huronski krik in udarjali po vagonih, da nam je ledenela kri. Ko so odpirali zapahe vagonov, so stali pred vrati v dveh vrstah, udarjali po nas s koli, palicami, opasači. Preklinjali so nas, Boga in Mater Božjo. Partizan je zavpil: »Poveljnik bataljona naprej!« Naprej je stopil stotnik Rihard – Ice. Partizani so se zapodili vanj kot razdražene ose. Zbili so ga na tla. Udarjali, brcali in mu trgali uniformo. Čez čas sta ga dva ujetnika dvignila in ga podpirala, da je stal. »Oficirji naprej,« se je spet drl rdeči proletarec. Ker se niso javljali oficirji, je šel partizan ob vrsti in izbiral fante, katere se mu je zdelo. Bili smo sužnji, ki smo se morali obtoževati. »Mi smo bela garda, izdajalci in morilci slovenskega naroda!«
Taki, okrvavljeni, raztrgani, umazani, smo krenili po dolgi bukovžlanski cesti skozi mesto in naprej v smeri za Teharje. S konji so se zagnali v nas. »Lezi in poljubi slovensko zemljo, ki si jo izdal,« so kričali. Da bi vsaj kje bila luža vode, posrkali bi še mokro kamenje, pa je ni bilo. Iz vrste se je utrgala mlada mamica z dojenčkom in stekla po polju. »Stoj, stoj!« so se drli stražarji. Z rafalom so podrli oba.
Ko so nas prignali do vrat taborišča Teharje, smo morali odložiti prtljago, denar, prstane, verižice, ure. »Kdor bo imel najmanjšo smet, bo ustreljen!« je grozil rdeči vojak. Oficirje so nagnali v »bunker« – mesarsko skladišče z močnimi kavlji, na katere so obešali zvezane. Blizu taborišča je bila stavba za požrtije in pornoorgije partizanskih veljakov, kjer so izrabljali naša dekleta in mlade žene do onemoglosti, nato pa jih pobili. Le včasih so jih prignali nazaj v taborišče. Neke noči že proti jutru so prignali dekleta, ki so jokala in obtoževala. Ena med njimi pa je histerično kričala. Ko so prišli do barake, je udarjala z rokami in glavo ob deske. »Milan, Milan,« je klicala svojega fanta, »pomagaj.« Milan pa je visel obešen na kavljih.
Pogled v notranjost je bil grozen. Ujetniki so viseli na kljukah, zvezanih rok, nekateri so se zvijali, zdihovanje in jamranje je segalo v dušo. Partizani so jim pljuvali v obraz in jih žgali s cigaretami. Partizanke so jim zarezale zvezde na lica in čelo.
[color-box color=”yellow”] Od groznega prizora smo okameneli, zunaj pa zagledamo partizana, ki je z bičem podil višjega narednika Lojza Makovca. Skozi ušesa je imel prebodeno z žico, ki je bila partizanu za uzdo.[/color-box]
Proti poldnevu so privedli iz bunkerja skupino obvezanih častnikov. Težko jih je bilo prepoznati, a vendar: nadporočnik Kavčič, stotnik Rihar, poročnik Mušič in še nekaj. Krvava lica in čela so bila zabuhla in nepokrita. Stali so na vročem soncu do popoldneva, nato pa so jih odvedli za barako. – Dolg rafal je odjeknil od boršta. Obstali smo. »Bog jim daj večni mir!« Riharja pa so razčetverili s konji.
Pripoved, kjer nam zastane dih! Pripoved o komunističnem nasilju nad slovenskim narodom, brez sodišč, brez sodbe. Mučenje, ubijanje. Naj se Teharje ne ponovijo nikoli več. Tako nam Bog pomagaj!
(vir: časnik)
Preberite tudi: