Slovenske premožne družine so bile v času lomastenja partizanov večkrat tarča dobesednih mučenj, pobojev, šikaniranja in kraj, ki so se praktično dogajale po celi Sloveniji.
2. septembra 1905 se je na Reki rodila Ksenija Gorup pl. Slavinjska, poročena Hribar, slovenska pilotka in graščakinja na gradu Strmol. Rodila se je v premožno družino kot vnukinja enega najbogatejših Slovencev vseh časov, Josipa Gorupa pl. Slavinjskega.
Leta 1926 se je poročila z Radom Hribarjem iz še ene ugledne slovenske meščanske rodbine. Tik pred drugo svetovno vojno spet zaživela skupaj na dvorcu Strmol, ki ga je Rado kupil leta 1936. Tam sta živela tudi med nemško zasedbo Gorenjske in med njo rešila življenje marsikateremu Slovencu. A to seveda ne šteje nič. Še posebej v očeh krvoločnih partizanov, ki so že takrat hlastali za bogastvom.
Skupina partizanov Gorenjskega odreda, prav tako nasilnežev, je 4. januarja 1944 na gradu Strmol ugrabila Rada Hribarja in njegovo ženo Ksenijo. Njuna pot v nasilno smrt je ovita v tančico skrivnosti in govoric. Čez Možjanco in Preddvor so ju prignali do cerkve sv. Miklavža nad Mačami. Tu naj bi ju mučili. Ksenijo naj bi posiljevali.
Ker je bilo na začetku januarja, sredi zime, so si verjetno pomagali s cerkvijo sv. Miklavža. Tako se je Ksenija lahko zazrla v oči sv. Uršule, ki jo je moška pohota ubila pol stoletja pred tem.
Zakonca Rada in Ksenijo Hribar je kasneje “umorila ” še okrožna komisija Varnostnoobveščevalne službe za okrožje Kranj. Zakaj? Ker sta bila bogata in ker sta imela veliko nepremičnine? Po vojni je komunistično sodišče namreč take ljudi, ki so imeli bogastvo »obsodilo« na stalinističnih sodnih procesih, družinska podjetja in premoženje pa je režim zaplenil. Zato je pri komunističnih umorih in besedičenju o »narodnih izdajalcih« tudi šlo: za krajo premoženja ljudem. Zakaj so umorjenega Hribarja »obsodili« šele 11. januarja 1947, s čimer so mu tudi »pravno« odvzeli premoženje? Zato, ker so mu ga v resnici odvzeli (ukradli) že takoj po koncu vojne.
