Na današnji dan beležimo deset let, odkar je v 80. letu starosti preminila legenda slovenske narodnozabavne glasbe Lojze Slak, ki je skupaj s svojim ansamblom zaslužen za to, da je slovenska glasba postala znana tudi v mednarodnem prostoru.
Lojze (Alojzij) Slak se je rodil v dolenjski vasici Jordankal v občini Mirna Peč, kot četrti izmed desetih otrok in drugi sin očetu Matiji (1902-1911) in mami Ani (1902-1976), rojeni Barbo. Lojze se je rodil v času, ko je bilo na kmetiji veliko dela in tako je mama Ana že kmalu po porodu zaradi premalo počitka zbolela. Malega Lojzeta so zaradi tega peljali k Aninim staršem v nekaj kilometrov oddaljen Mali Kal, prav tako v občini Mirna Peč, kar je bila v takratnem času ustaljena praksa. Kljub kasnejšemu poskusu, ko je bil star tri leta, da bi se vrnil na Jordankal se je Lojze tako navadil na življenje na Malem Kalu, predvsem na teto Marijo, ki mu je postala kot druga mama, da od tam ni želel več oditi. Prav to pa je vplivalo na njegovo kasnejšo kariero in uspeh. Stric Ludvik Barbo je imel namreč harmoniko, s katero je igral na vaških slavjih in porokah. Lojze je bil navdušen nad stričevo diatonično harmoniko; kljub strogi prepovedi je pri osmih na skrivaj sam poskusil z igranjem. Igranja na harmoniko se je naučil sam, večinoma na skrivaj, ko je bila ostal družina na delu zunaj hiše. Kasneje so ga izdali sosedje, ki so stricu Ludviku zaupali, da se iz hiše, ko odrasli odidejo, sliši igranje harmonike. Ludvik ga je pri igranju podpiral, toda povedal mu je tudi, da je bolje, da se uči kar sam. Kljub temu, da je Lojze ostal na Malem Kalu pri starih starših, stiki z družino na Jordankalu niso bili pretrgani, redno so se namreč drug med drugim obiskovali z zapravljivčkom.
Ko je Lojze dopolnil petnajst let življenja, je s harmoniko že igral na porokah. Bilo jih je zelo veliko in kasneje je večkrat povedal, da so bile prav poroke njegova najboljša glasbena šola. Na porokah je igral predvsem sam ali pa s triom Lojzeta Slaka (priložnostno).
Med Slakovimi skladbami, kot so Čebelar, Kadar pa mim’ hiš’ce grem, Svatje že vriskajo, Raj pod Triglavom, Srečno, mlada Slovenija in Mama, je več takih, ki so ponarodele. Veliki slovenski biografski leksikon navaja, da so te izšle na več kot 100 zvočnih posnetkih. Slak je znan tudi po tem, da je kot glasbeni samouk izpopolnil diatonično harmoniko s šestim gumbom za igranje basov in tako imenovanim “Slakovim” gumbom za desno roko.
20. oktobra 2018 se je v Mirni Peči odprl Muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka, kjer je v sklopu prve faze na ogled stalna razstava o Slakovem življenju in glasbeni poti, s celotno njegovo glasbeno zbirko, predmeti in originalnimi harmonikami. Do maja 2019 je muzej obiskalo že več kot 7.000 ljubiteljev Slakove glasbe.
Mitja Grmovšek