Tisti borci, ki so še živi s svojim razmišljanjem iz leta 1945 očitno še vedno mislijo, da so komunisti na oblasti in da vse lahko rečeš, pa se ti ni nič ne zgodi.
Poštna znamka s podobo pesnika Franceta Balantiča je predlani tako razburila predsednika Zveze združenj borcev za vrednote NOB Marijana Križmana, da je na spletu objavil izjavo, s katero si je prislužil zasebno tožbo zaradi razžalitve. Na sodišče so ga, ironično, povabili 9. maja, na dan zmage.
No, Marjan Križman, ki se je rodil leta 1953, seveda ne ve, kaj se je dogajalo med drugo svetovno vojno. Je pa pesnika, katerega Kamničani izredno cenijo obdeloval z besedami , da je bil France Balantič strah in trepet krajev ob Cerkniškem jezeru in v Loški dolini, kjer je zahrbtno pobijal partizane. Potem ko je ob kapitulaciji Italije strahopetno pobegnil iz postojanke Pudob, se je pridružil Slovenskemu domobranstvu in kot ‘Švabobranec’ padel med napadom na postojanko Grahovo, od koder ni mogel več pobegniti.
A je bilo Balantičevo življenje precej drugačno. Med študijem slavistike se je pridružil sošolcem v odporu proti okupatorju, sam je bil z Osvobodilno fronto povezan kot krščanski socialist, toda največ časa in energije je posvetil ustvarjanju in februarja 1942 pripravil izbor pesmi z naslovom Muževna sem steblika. Konec junija istega leta so ga Italijani odpeljali v koncentracijsko taborišče Gonars, od koder se je vrnil novembra. Tudi tamkajšnje trpljenje je upodobil v sonetih. Marca 1943 se je priključil vaškim stražarjem v Grahovem pri Cerkniškem jezeru. V postojanki je opravljal pisarniška dela in hodil v izvidnice, ni pa več pesnikoval. Po kapitulaciji Italije je šel med domobrance in se novembra z njimi vrnil v Grahovo, kjer so njihovo postojanko obkolili partizani in jo zažgali. Večina jih je zgorela, tudi Balantič. Njihove posmrtne ostanke so položili v skupinski grob na grahovskem pokopališču.
Sicer pa so se partizani nad domobranci v Grahovem še posebej izživljali. Ko je bil boj že končan, so partizani h goreči hiši iz štaba v zgornjem delu vasi privedli domobrance, ki so se jim prej predali. Slečene v spodnjem perilu in pretepene so drugega za drugim streljali ter napol mrtve metali v ogenj. Večina je bila še živa, saj jih niso streljali do smrti. Vpili so ter prosili za pomoč. Enega od njih so pred smrtjo prisilili, da je držal žico pod električno napetostjo. Z rožnim vencem v roki je ves tresoč s prosečim pogledom klical svoje starše, preden je svoje mlado življenje pustil v plamenih goreče hiše. Drugemu je prav nasprotno pred gotovo strašno smrtjo uspelo srečno pobegniti, tistim pod veliko živinsko vago pa je bilo dano, da so slišali hropenje, stokanje in umiranje svojih sotrpinov.
Da
Glede na to, da se je predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Marijan Križman rodil šele leta 1953, so u njegovi tovariši zamolčali kakšne podrobnosti glede Križmana, pa mogoče povedali kaj, kar ne drži.
Kako gre že tisti pregovor, laž je nesmrtna duša komuniza?