Mednarodni dan maternega jezika je spominski dan z namenom spodbujanja spoštovanja lastnega in hkrati drugih maternih jezikov po vsem svetu oziroma ohranjanja večjezičnosti ter jezikovne in kulturne raznolikosti, saj številnim manjšim jezikom grozi izumrtje. Prvič ga je Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo razglasila 17. novembra 1999, v spomin na ubite študente, ki so 21. februarja 1952 v Bangladešu protestno zahtevali uradno rabo njihovega maternega jezika, bengalščine.
Koliko različnih govorjenih jezikov je na svetu, si jezikoslovci niso ravno enotni: ocene so med 4.000 in 10.000, in pri tem narečja nikakor niso upoštevana. Nekateri jeziki so materinščina za petdeset ali več milijonov ljudi, drugi jeziki – kot npr. slovenščina – so materinščina manjšega števila govorcev. Prav vse materinščine pa so enakovredne in enako dragocene in so osnovna človekova pravica.
Slovenci lahko knjige v maternem jeziku beremo od leta 1550, ko je Primož Trubar s Katekizmom in Abecednikom utemeljil knjižni jezik. Po stoletjih zatiranja se je slovenski jezik dokončno uveljavil na vseh področjih javne rabe šele po osamosvojitvi leta 1991.
V Sloveniji smo leta 2011 prvič izvedli registrski popis prebivalstva, vendar pa s tako obliko popisa ne pridobimo več podatkov o materinščini. Zadnji podatki, ki so bili zbrani s ”klasičnim” popisom prebivalstva so tako iz leta 2002, ko je okoli 88% prebivalcev Slovenije izjavilo, da je njihova materinščina slovenski jezik.
V ”štajersko” narečno skupino, ki je ena od sedmih slovenskih narečnih skupin, uvrščamo zgornjesavinjsko, srednjesavinjsko, srednještajersko, južnopohorsko narečje s kozjaškim govorom, kozjansko-bizeljsko in posavsko narečje. Pojma ”štajersko narečje” ali ”štajerščina” se torej pri razvrstitvi ne uporabljata.
Značilnosti ”štajerskega” narečja so, da je polglasnik lahko zelo širok, ”V” se lahko na koncu zloga izgovarja kot ”F” (gotof), mehki ”NJ” pa se razvije v ”J” (svija) ali pa se ”J” izgubi (kniga), soglasniški sklop ”ŠČ” pa preide v ”Š” (goša). Prav tako se včasih izgubi ”S”, zato se namesto ”veste” reče ”vete”, namesto ”boste” pa ”bote”.
L.M.
.