Skupnega števila mrtvih zaradi komunističnega nasilja v Sloveniji ne bomo nikoli točno vedeli. Številke se gibljejo med 50.000 in 100.000 ljudmi. Večinoma nedolžnih, tudi golorokih žensk in otrok. A niti za en zločin ni nihče odgovarjal.
Na podlagi likvidacijskih seznamov so komunisti na- silno udirali v hiše, odvajali v gozdove svoje žrtve ali pa so jih umorili kar na domu. Med temi žrtvami so bili možje, fantje, žene, dekleta, otroci in celo – dojenčki. Iz spisa o dogodkih v Robu pri Velikih Laščah, iz izjav prič iz Tuhinjske doline in od drugih krajev vidimo, da so imeli komunisti ponekod kar prave človeške klavnice, kjer so mučili in pobijali svoje žrtve. Iz vseh krajev, iz katerih imamo popisane dogodke med komunistično revolucijo, nam popolnoma zanesljive priče podajajo isto sliko, kako so komunisti pobijali po vsej deželi njim neljube osebe. Po približnih cenitvah so v Ljubljanski pokrajini pomorili nekako do jeseni 1. 1941 kakih tri tisoč oseb, da si ni bilo nikjer niti najmanjšega oboroženega odpora proti njim. Tudi kasneje so pobijali v ljudi v krajih, kjer sploh ni bilo na Vaške straže in ne Slovenskega domobranstva, kot n.pr. v Tuhinjski dolini.
Kakor v vseh komunističnih revolucijah, tako so tudi v Sloveniji (in to med tujo okupacijo!) skušali s terorjem in masovnimi umori prestrašiti prebivalstvo, da bi se ne upalo upreti komunističnemu nasilju. V komunističnem arhivu v Ljubljani so našli kartoteko karakteristik, ki so jih komunisti sestavljali, in sezname oseb, ki so bile določene za likvidacijo. V Ljubljanski pokrajini, to je v onem delu Slovenije, ki so ga zasedli Italijani in ki je štel nekako 300.000 prebivalcev, je bilo od komunistov določenih nekako 50.000 – reci in piši: petdeset tisoč – oseb za umoritev (“likvidacijo”).
Nad slovenski narod so tako od leta 1941 naprej prišli strahotni dnevi. Če kje vaščani niso dajali komunistom, kar so ti zahtevali, so jim požgali hiše, vse izropati in ljudi pobili; če so pa primorani podpirati komunistične tolpe, sta pa oba okupatorja zaradi tega izvajala strahotne represalije. Kamor se je slovenski človek obrnil, mu je grozila – smrt.
Največja znana morišča v Sloveniji:
-
Kočevski Rog (okolica Kočevja):
Ena največjih morišč, kjer je bilo v breznih in kraških jamah pobitih več deset tisoč vojnih ujetnikov in civilistov. Najbolj znana sta brezna v Rogu in okolici. -
Teharje pri Celju:
V taborišču Teharje so zbirali zajete domobrance in civiliste, nato pa jih množično vozili na morišča (npr. Huda jama). Velja za enega največjih centrov povojnih pobojev. -
Huda jama (Barbara rov pri Laškem):
Najbolj znano morišče, kjer so leta 2009 odkrili posmrtne ostanke več kot 1.400 ljudi, dejansko pa naj bi jih bilo več tisoč. -
Celjsko območje (Pečovnik, Teharje, Hudinja):
Številna morišča in prikrita grobišča v okolici Celja. -
Maribor in okolica:
Več prikritih grobišč (npr. Dobrava pri Mariboru), kjer je končalo na tisoče vojnih ujetnikov, ter na Hočkem Pohorju, kjer je bilo v brezna zmetanih in ubitih na stotine ljudi. Tudi nedolžnih domačinov. -
Ljubljana in okolica (Šentvid, Žale, Podutik):
V vojašnicah v Šentvidu so zbirali ujetnike, ki so bili nato usmrčeni ali odpeljani drugam. -
Druga večja grobišča: pri Slovenj Gradcu, na Pohorju, v okolici Kranja, na Primorskem (npr. Bazovica pri Trstu, čeprav že zunaj današnje Slovenije).
Nikoli obsojeni, nikoli procesirani, nikoli zaprti. To so glavna imena ljudi, ki so soodgovorni za številne komunistične morije po Sloveniji. Glavni slovenski nosilci odgovornosti so bili Boris Kidrič, Edvard Kardelj, Ivan Maček – Matija, Franc Leskošek – Luka in Mitja Ribičič.
In ko potujemo po Sloveniji imamo še danes kraje, ceste in ulice poimenovane po teh komunističnih klavcih. V Mariboru imamo tako še vedno Trg Borisa Kidriča in Kardeljevo cesto.
vir: hrvaško društvo za spomin na žrtve vojnih in povojnih zločinov (http://www.safaric-safaric.si)