Bliža se kampanja za parlamentarne volitve, čeprav Svoboda in Levica z jumbo plakati že lažeta ljudem o vsem mogočem in se hvalita, pa se Vladimir Prebilič, predsednik stranke Prerod pripravlja na volitve.
Vladimir Prebilič je evropski poslanec. To je funkcija, ki ni ne častna ne simbolna, temveč zahteva polno prisotnost, resno delo in nenehno sodelovanje v Bruslju in Strasbourgu. Prav zato se ob njegovi novi politični ambiciji odpira povsem legitimno vprašanje: kako bo prvak novoustanovljene stranke Prerod v prihodnjem mesecu in pol usklajeval obveznosti v Evropskem parlamentu s kampanjo pred marčevskimi volitvami v Sloveniji?
Evropski poslanec ne predstavlja zgolj sebe ali svoje stranke, temveč interese države in njenih državljanov. Seje, odbori, usklajevanja, glasovanja in politična pogajanja potekajo praktično neprekinjeno. Vsaka odsotnost pomeni manj vpliva, manj zastopanja in v končni fazi slabši položaj države, iz katere poslanec prihaja.
Hkrati pa je predvolilna kampanja ena najbolj intenzivnih političnih dejavnosti. Terja stalno prisotnost na terenu, soočenja, nastope v medijih, srečanja z volivci in notranjo organizacijo stranke. Težko je verjeti, da je mogoče oboje opravljati stoodstotno, brez da eno trpi na račun drugega.
Kodeks Evropskega poslanca izrecno ne prepoveduje sodelovanja v nacionalnih volitvah, pa mora poslanec – kot splošno pravilo – zagotoviti, da: ne pride do prepletanja nalog evropskega poslanca z nacionalno kampanjo, da sredstva Evropskega parlamenta (npr. asistenti, pisarna, proračun) niso porabljena nenamensko (v tem primeru za nacionalno kampanjo) ter da jasno ločuje čas in vire med parlamentarnim delom in politično dejavnostjo doma. Piše 24ur.
Vprašanje torej ni osebno, temveč politično in odgovornostno. Bo Prebilič v času kampanje dejansko opravljal delo evropskega poslanca z enako zavzetostjo kot doslej? Ali pa bo Evropski parlament v tem obdobju zgolj postranska obveznost, medtem ko bo fokus usmerjen izključno v domačo politično areno?
Volivci imajo pravico vedeti, komu je v resnici namenjena pozornost njihovega izvoljenega predstavnika. Če je Bruselj odskočna deska za domačo politiko, je to pošteno povedati jasno. Če pa želi Prebilič trditi, da zmore oboje, potem bo moral to dokazati z dejstvi, ne zgolj z besedami.
V času, ko se politika sooča s krizo zaupanja, je transparentnost ključna. Dvojne vloge so lahko legitimne, a le, če so opravljene odgovorno. V nasprotnem primeru pa se postavlja vprašanje, ali funkcija evropskega poslanca postaja le še ena stopnička v osebni politični karieri — na račun tistih, ki so mu mandat zaupali.