Kako krvave roke so imeli nekdanji veliki komunisti Kardelj, Kidrič in Ribičič, katerim se še danes klanjajo mnogi. Nenazadnje imamo tudi v Mariboru Kardeljevo cesto.
Krvnika Kardelj in Kidrič
Datum 25. junij bo zagotovo zapisan v zgodovino Slovenije. Leta 1945 po najhujšem in masovnem poboju slovenskega naroda in (zanimivo) leta 1991 po še enem napadu komunistične drhali nad slovenski narod v vojni za samostojno Slovenijo.
A vrnimo se k letu 1945, ko je 25. junija Edvard Kardelj (po katerem se tudi v Mariboru imenuje cesta) poslal depešo, takratnemu predsedniku slovenske vlade Borisu Kidriču, kateremu se vsako leto, še sedaj klanja NE predsednica SD Tanja Fajon. V depeši je Kardelj zahteval, naj Kidričeva vlada pohiti z likvidacijami, češ da ni več nobenega vzroka za počasnost pri “čiščenju”. V depeši je Kardelj omenil, da naj čimprej končajo s “čiščenjem”, preden bo centralna vlada v Beogradu razglasila amnestijo.
Dekret za množične poboje
Zgodovinar novejše zgodovine na Filozofski fakulteti Mitja Ferenc je prišel do ključnega dokumenta, ki zavrača tezo oziroma komunistične laži, da so za množične povojne poboje odgovorni neznani častniki nekdanje jugoslovanske partizanske vojske, vodilni predstavniki tedanjega komunističnega režima v Sloveniji pa naj bi bili z njimi zgolj seznanjeni. Listina dokazuje, da so bile tedanje oblasti v Ljubljani neposredno vpletene v množične zločine. In zanimivo, tako po Kardelju in Kidriču se še danes imenuje premnogo ulic in cest po Sloveniji. Celo kraju na Štajerskem so komunisti spremeni ime iz Strnišča pri Ptuju v Kidričevo.
Tako so se zločincu Kidriču klanjali v stranki SD
OZNA oddelek za mučenje
Čiščenje, kot je bila priljubljena beseda komunistov za izvensodne poboje vojnih ujetnikov nemške vojske, domobrancev, civilnih pripadnikov nemške in madžarske narodne skupnosti, pa tudi čisto nedolžnih Slovencev in Slovenk, tudi otrok, ki so jim očitali sodelovanje s poraženimi okupatorskimi oblastmi in drugih. Poleg pobojev so organi tedanje politične policije OZNA izvajali tudi množične aretacije in likvidacije domnevnih političnih nasprotnikov Komunistične partije Slovenije, ki je konec druge svetovne vojne izkoristila za prevzem oblasti in uvedbo enostrankarske diktature.
Oddelek za zaščito naroda je nastal leta 1944, zadolžen pa je bil za izvajanje internih obveščevalnih akcij, umorov, likvidacij in mučenj, pri čemer se z okupatorjem ni kaj dosti ukvarjal, saj je bil namenjen predvsem domačim “sovražnikom ljudstva”. Leta 1946 so Ozno reformirali in razdelili na civilni in vojaški del; iz prvega se je rodila zloglasna Udba (iz nje pa kasneje Služba državne varnosti, SDV), iz drugega pa vojaška protiobveščevalna služba ali KOS. OZNA, ki jo je vodil Ivan Maček Matija, je bila v treh letih aktivnega delovanja strah in trepet tudi med partizani, saj so bili oznovci znani kot primitivni, brutalni in zaradi tega pogosto vzbujali odpor v partizanskih vrstah. Včasih je bila dovolj neprimerna beseda, kretnja ali religiozni križec na verižici, pa so oficirji Ozne partizana aretirali, češ da je izdajalec, gestapovski vohun ali kaj podobnega.
Mitja Ribičič in Tito
Med visokimi oficirji Ozne je bil posebej razvpit Mitja Ribičič Ciril, ki je med Nagodetovim procesom med drugim zasliševal tudi Ljuba Sirca, med vojno pa naj bi imel pomembno vlogo pri zverinski likvidaciji partizanov v t.i. Pohorskem procesu, toda zaradi tega ni bil nikoli procesuiran. Sicer pa naj bi imel Ribičič krvave roke tudi pri drugih likvidacijah ali pa vsaj vedel zanje.
Posebni status Ozne, ki so jo potihem sovražili vsi normalni in pošteni komunisti, vendar si zaradi strahu nihče ni upal narediti nič, je izhajal iz posebnih potreb, ki jih je imelo vodstvo slovenske komunistične partije pri svojem boju za prevzem oblasti; pripadniki Ozne, med katerimi je bilo več nekdanjih obsojenih kriminalcev, nasilnežev in psihopatov, so namreč za partijsko elito izvajali najbolj umazana dela. Po današnjih kriterijih je šlo za klasično teroristično organizacijo. Vloga Ozne se je okrepila ob koncu vojne, ko je Oddelek za zaščito naroda upravljal koncentracijska taborišča v Sloveniji, kamor so poleg vojnih ujetnikov zaprli tudi na tisoče pripadnikov manjšin, domobrancev, sumljivih civilistov in drugih potencialnih sovražnikov nove oblasti. Mnoge od njih so likvidirali brez sojenja.
Posebni status Ozne, ki so jo potihem sovražili vsi normalni in pošteni komunisti, vendar si zaradi strahu nihče ni upal narediti nič, je izhajal iz posebnih potreb, ki jih je imelo vodstvo slovenske komunistične partije pri svojem boju za prevzem oblasti; pripadniki Ozne, med katerimi je bilo več nekdanjih obsojenih kriminalcev, nasilnežev in psihopatov, so namreč za partijsko elito izvajali najbolj umazana dela. Po današnjih kriterijih je šlo za klasično teroristično organizacijo. Vloga Ozne se je okrepila ob koncu vojne, ko je Oddelek za zaščito naroda upravljal koncentracijska taborišča v Sloveniji, kamor so poleg vojnih ujetnikov zaprli tudi na tisoče pripadnikov manjšin, domobrancev, sumljivih civilistov in drugih potencialnih sovražnikov nove oblasti. Mnoge od njih so likvidirali brez sojenja.Upajmo, da bodo to zgodbo resnične zgodovine prebrali tudi v stranki SD, kjer se največjim zločincem v slovenski zgodovini še danes klanjajo.
MG
.