Krvoločni partizani, katere še danes nekateri častijo, so leta 1942 umorili vsaj 27 družin z vsaj tremi člani družine (očeta, mater in vsaj enega otroka). Piše Demokracija.
Dnevi po Božiču so bili za nekatere komunistično vzhajajoče partizane očitno dober način, kako se znebiti vernikov. In čeprav je večina slovenskih družin sredi vojne vihra, prav zaradi krvoločnih partizanov, na skrivaj praznovala Božič in ob polnoči zmolila “Oče naš”, so se ti krvoločneži spravili na cele družine.
Jože Mavsar je bil od leta 1935 župan občine Šentrupert in zaprisežen katolik ter družinski človek. Tradicionalna slovenska veččlanska družina Mavsar je bila med občani občine Šentrupert na Dolenjskem priljubljena in je med njimi vse do začetka druge svetovne vojne imela velik ugled.
Med najbolj tragične epizode komunistične revolucije zagotovo spada poboj desetih članov družine Mavsar iz Praproč pri Šentrupertu. 27. decembra 1942 so partizani na pogorišču gradu Dob ubili očeta Jožeta Mavsarja (roj. 1891), predvojnega šentruperškega župana, mater Terezijo Mavsar (roj. 1893), sina Darka Mavsarja (roj. 1921), balkanskega prvaka v metu kopja, hčer Marijo Mavsar (roj. 1926), sina Petra Mavsarja, takrat starega le 14 let, (roj. 1929), sina Stanka Mavsarja, takrat starega le 9 let, (roj. 1933), sedmo žrtev, sina Cirila Mavsarja (roj. 1925), so takrat prisilili, da jim je gnal v gozd živino z gradu Dob, potem pa so ga neznano kje ubili. Osma žrtev je bil Vilko Mavsar (roj. 1930), partizan ga je ustrelil 23. marca 1943 na cesti blizu Šentruperta. Deveto žrtev, Dolfija Mavsarja (roj. 1922), so partizani ustrelili 2. maja 1943 skozi lino v utrdbi postojanke šentruperške vaške straže, ki je bila v kaplaniji. Deseta žrtev je bil Pavel Mavsar (roj. 1924). Njega so ubili med množičnimi pomori domobrancev v Kočevskem rogu 8. junija 1945.
Vojno sta vendarle preživela dva brata, duhovnik Jože Mavsar in France Mavsar. Oba sta se morala umakniti v ZDA. To pa še ni bilo vse! 27. decembra 1942 so partizani ubili tudi tričlansko družino Logothetti, lastnike gradu Dob pri Mirni: očeta Felixa (roj. 1893), njegovo ženo Stello (roj. Barbo 1898) in 19 letnega sina Deodata-Bobija (roj. 1923).
Ljudje, ki so bili priča dogodku, poboju družine Mavsar, pripovedujejo, da naj bi bila družina Mavsar živa ujeta, nato mučena ter usmrčena. Kriki in jok otrok naj bi se slišali daleč naokrog. Po pričevanju preživelega sina Jožeta so se domačini upali približati pogorišču šele 28. decembra, potem ko so partizani zapustili prizorišče zločina. Ustanovljena je bila komisija, ki je pregledala okolico morišča in ugotovila identiteto iznakaženih trupel, ležečih na vrhu grmade. Bili so Mavsarjevi. Partizani niso prizanesli niti najmlajšemu sinu, komaj 9 let staremu Stanku, na katerem so bili po ugotovitvah komisije vidni znaki nasilja.
Le kaj je krvnikom – partizanom naredila, sicer verna družina Mavsar?
