Pred petnajstimi leti so raziskovalci v rovu rudnika Huda jama zagledali osem plasti mumificiranih trupel – odkritje je pretreslo državo, a to je bilo tudi vse, kar se je zgodilo.
Maja 1945 se je na Slovenskem znašlo več sto tisoč vojakov nemške, hrvaške in srbske vojske in ogromna možica civilnih beguncev, ki so se hoteli pred komunisti umakniti v Avstrijo, vendar jih je konec vojne zatekel na zatrpanih štajerskih cestah. Potem so odložili orožje in se pustili zajeti Jugoslovanski vojski. Angleži so potem iz Avstrije poslali v Jugoslavijo in izročili komunističnim oblastem še več kot 30.000 slovenskih, hrvaških in srbskih vojakov, ki so se prebili v Avstrijo. Tito s tovariši je odločil, da v ujetništvo sprejme samo vojake nemške redne armade, nenemške pripadnike SS enot in vojake protikomunističnih oboroženih sil, ki so imeli jugoslovansko državljanstvo, pa naj bi pobili. S tem je bilo na smrt obsojenih več kot 100.000 ljudi. Poleg njih se je na moriščih znašla še množica Slovencev, pripadnikov nemške, italijanske in madžarske manjšine.
Množične poboje so izvajale posebne komunistične enote, največ KNOJ in OZNA. Psihopatski um komandantov teh morilskih enot ni imel nobenih moralnih zadržkov, skrbelo jih je le, kje in kako pokopati množice mrtvih žrtev, saj se jim ni ljubilo kopati grobov. V vsem povojnem času se je kot grobišče v rudnikih najpogosteje omenjalo Rov Sv. Barbare v opuščenem premogovniku v Hudi jami pri Laškem. Rov je bil zaprt od leta 1942, ko so poslopja pred rovom izropali in uničili partizani. Maja 1945 so v rov najprej naganjali hrvaške begunce, ki so bili zajeti v dolini med Rimskimi Toplicami in Celjem, kasneje pa so v njem knojevci pobijali tudi ujetnike iz taborišča Teharje.
Poboje na območju med Laškim in Hrastnikom, torej tudi v Hudi jami, je organizirala lokalna OZNA, ki jo je takrat vodil Pevec Konrad – Konči. Ta je bil pred vojno jamski nadzornik v rudniku Hrastnik in je dobro poznal vse rove v okoliških jamah, tudi Rov Sv. Barbare in tamkajšnje jaške. Tudi drugi knojevci iz 1. bat. 3. brigade KNOJ, večinoma iz Zasavja, so te jame poznali in so jih zato uporabili za nemoteno pobijanje in prikrivanje žrtev. Pevca so nekaj let po koncu vojne komunistične oblasti postavile za direktorja rudnika Laško. To je izkoristil zato, da je rudarjem ukazal zapreti dostop do morišča oziroma grobišča v rovu s sto metrov dolgim zamaškom iz nasutja, v katerega so rudarji vgradili kar 13 trdnih betonskih in zidanih pregrad.
Spomnimo se tudi izjave takratnega predsednika Danila Turka, ko je dejal, da so morišča v Hudi jami drugorazredna tema.
To pa je pretresljiv dokumentarni film človeške morije. Naj se ta nikoli več ne ponovi!
